Pariz 2024
Sreda, 31. 7. 2024, 10.30
3 mesece
Intervju z mamo olimpijske prvakinje Andreje Leški
Presrečna mama Andreje Leški: Z možem še vedno odgovarjava na sporočila, se smejeva in jočeva
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,36
Irena in Danilo Leški, starša olimpijske prvakinje Andreje Leški, uživata v športni sreči svoje hčerke Andreje.
Dan po olimpijskem zmagoslavju judoistke Andreje Leški smo se pogovarjali z njeno mamo Ireno Leški. Kako sta z možem doživela najlepši in najbolj intenziven dan v karieri njune hčerke, kakšen je bil odziv okolice in kdaj sta vedela, da je judo Andrejina pot?
Takole veselo je bilo v torek zvečer v slovenski hiši:
Za začetek, ko otrok dobi zlato olimpijsko medaljo, ali to posledično pomeni, da tudi mama dobi ogromno čestitk?
Ogromno! Mislim, da že eno uro odgovarjam na sporočila, ki sem jih prejela včeraj, pa seveda še malo pojokam zraven (smeh, op. p.), ko vidim, kako so vsi srečni in kako se vsi veselijo z nami. Ne moreš verjeti! Z možem leživa v postelji in vsak na svoji strani odgovarjava na sporočila, se gledava, smejeva in jokava! Zdi se mi, da trenutno živiva v oblaku! Noro je!
Kako ste doživeli olimpijski dan svoje hčerke? Že v prvi borbi, ko je bliskovito, v 58 sekundah, odpravila mlado Gruzijko Eter Askilašvili, je bilo videti izjemno mirnost, pa hkrati odločnost, da uresniči svoje olimpijske sanje.
Že zadnja dva tedna se mi je zdelo, da je Andreja izjemno samozavestna in psihološko zelo dobro pripravljena. Ne znam povedati, ampak zdela se je izjemno močna in videti je bilo, da zelo verjame v svoj uspeh. Kar zadeva tekmo, pa sva z možem vedno pod takim stresom, da težko opišem. Srce mi razbija na polno, vedno imam kepo v grlu … Mislim, da se je včeraj vse izšlo, tudi zvezde so bile na pravem mestu. Ko je zmagala, sem prav čutila, kako mi je kamen padel z ramen, kakšno olajšanje je bilo. Jokali smo in se hkrati smejali, saj sploh ne veš, kaj bi … Noro, samo to lahko rečem.
Kaj ste si mislili, ko ste videli, da se bo v polfinalu borila z olimpijsko prvakinjo iz Tokia Clarisse Agbegnenou?
Uf, ja, poznamo jo, vemo, da je Clarisse zelo trd oreh. Ampak prav videti je bilo, kako Andreja iz tekme v tekmo napreduje. Prvič, ko sta se borili, je bila Andreja zanjo lahek zalogaj, drugič ne več, ko sta se borili zadnjič, pa mislim, da je Andreja izgubila zaradi kazni. Skratka, mislim, da se je vsakokrat boljše borila in bila nanjo bolje taktično pripravljena. S trenerjem Lukom Kuraltom sta očitno pripravila res pravo taktiko. Kaj naj rečem, enkrat jo je morala premagati, in ko jo je, je to bilo v najboljšem možnem trenutku.
Aktualna in nekdanja olimpijska prvakinja v judu v kategoriji do 63 kilogramov: Andreja Leški in Clarisse Agbegnenou.
Koliko ste pred tekmo v stiku z Andrejo? Ima raje svoj mir ali se morate slišati pred nastopom? Kakšen dogovor imate?
Ne, nič se nam ni treba dogovarjati, mi čutimo, kako je, brez besed. Pred tekmo je ne motimo, ker vemo, da se mora skoncentrirati. Če se javi, smo seveda veseli, če pa se ne, je ne kličemo. Vse je odvisno od nje, kakor ona čuti, da je v tistem trenutku najboljše. Andreja ve, da bomo v vsakem primeru na tribuni, ali je rezultat dober ali ne, ali bodo solze ali smeh, mi bomo tam zanjo in to je to. Tudi če ne bi imeli vstopnic, bi vseeno šli v Pariz.
Kdaj ste spoznali, da je judo njena pot?
Andreja je že od malega športni tip človeka, zelo veliko stvari jo zanima, zelo veliko stvari je poskusila in mi smo ji vedno dali prostor. Poleg tega, da je trenirala judo, je igrala tudi rokomet, bila je vratarka, igrala je flavto, vmes obiskovala še modelarski krožek, ampak judo je bil prisoten že od vsega začetka.
Mislim, da je bila glavna prelomnica zanjo menjava srednje šole. V drugem letniku je tehnično gimnazijo v Kopru zamenjala za Vegovo gimnazijo v Ljubljani in ko se otrok pri taki rosni starosti sam odloči, da zamenja sredino, to absolutno nekaj pomeni. Takrat sva z možem prvič začutila, da je to očitno smer, ki ji želi slediti. Ko je končala srednjo šolo in se vpisala na ekonomsko fakulteto, je še vedno vztrajala v judu. V tej starosti namreč veliko športnikov odneha, njej pa je to dvoje uspelo združevati in takrat smo vedeli, da je judo njena pot.
Menda je kot otrok želela trenirati tenis, pa ste ji dali vedeti, da je ta šport enostavno prevelik finančen zalogaj?
(Smeh, op. p.). Res je in še danes se pošali, da smo ji takrat doma rekli, da je teniški lopar prevelik zanjo. Tega se ne spomnim, ampak kaj hočeš, vsi vemo, kako drag je tenis.
"Moji starši so seveda za naju s sestro, ki je pozneje vrsto let igrala rokomet, vedno želeli samo najboljše, vseeno pa so naju nekoliko tudi usmerjali. Po eni strani so želeli, da trenirava tisto, kar si želiva, a so vseeno imeli nekaj besede pri najini odločitvi.
In ker je moja mama v mladosti trenirala odbojko in je bil njen trener med drugim tudi Drago Klepač, oče teniške igralke Andreje Klepač, sta moja starša precej dobro poznala finančni položaj v tenisu. In ko sem izjavila, da želim trenirati tenis, je oba zapeklo v denarnici in dala sta mi vedeti, da je tenis šport, za katerega nista prepričana, ali si ga lahko privoščimo.
K sreči sem se potem povsem ogrela za judo, ki je bil precej bolj dostopen in ki mi zelo ustreza. Seveda pa je res, da na koncu tisto, kar zaslužiš v judu, nikakor ni primerljivo s tistim, kar lahko potegneš iz tenisa ali nogometa."
Mama Janje Garnbret je večkrat povedala, da o plezanju ni vedela ničesar, ko se je Janja začela posvečati temu športu, tudi tudi starša Tadeja Pogačarja sta priznala, da jima je Tadej rekel, da je to, da se ne spoznata na kolesarstvo, nekaj najboljšega zanje kot družino. Koliko pa se vi spoznate na judo?
Sčasoma se nekaj naučiš, vsaj približno vem, da je met na hrbet ippon, seveda pa nisem poznavalka. Z možem se večkrat spogledava in se sprašujeva, ali je točka ali ne, in pogledujeva naokrog, kaj bodo rekli drugi. Nisva strokovnjaka, se pa z leti vseeno veliko naučiš. Če spremljaš otroka, se naučiš, kaj se dogaja, kakšna so pravila, še daleč pa od tega, da bi bila strokovnjaka za judo, in morda je to še boljše.
Verjetno od vas potrebuje drugačno podporo in drugačne pogovore?
Res je. Ko pride domov, smo predvsem družina, mama, hči, oče in sestra in tako je tudi najbolj prav. Nismo inštruktorji juda, mi se pogovarjamo, zabavamo (smeh, op. p.).
"Ko pride domov, smo predvsem družina, mama, hči, oče in sestra in tako je tudi najbolj prav. Nismo inštruktorji juda, mi se pogovarjamo, zabavamo ..."
Kaj ji boste pripravili za kosilo, ko se vrne domov?
Mislim, da ji bomo pripravili piknik z žarom … Ne vem še, mislim pa, da ne bo pašte, ampak roštiljada.
Preberite še:
