Sreda, 31. 7. 2024, 8.55
3 mesece, 3 tedne
Sestri rokometašici Ana in Ema Abina
Slovenska sestrska naveza, ki v Parizu piše zgodovino
Od naše poročevalke iz Pariza
Slovenske rokometašice na letošnjih olimpijskih igrah pišejo zgodovino, saj kot prvi ženski slovenski kolektiv nastopajo na tekmovanju petih krogov. Med izbrankami Dragana Adžića sta tudi sestri Abina, Ema in Ana. "To, da ta trenutek lahko delim s sestro, mi predstavlja dodatno veselje in srečo," je za Sportal dejala dve leti mlajša Ema.
Slovenska ženska rokometna izbrana vrsta je na teh olimpijskih igrah do zdaj doživela dva poraza in eno zmago. Še posebej boleč je bil poraz proti Nemčiji, ki je Slovenijo nadigrala s kar 19 goli razlike. Tako je slovenska rokometašica Ana Abina ostala brez želenega darila, saj je ravno na četrti dan iger dopolnila 27 let. "Žal mi je, da ravno na njen rojstni dan na tej tekmi z Nemčijo nismo zmogle odigrati boljše," je v diktafon Sportala po koncu dejala Ema Abina, ki je od sestre mlajša dve leti.
Slovenki sta poleg odbojkarske naveze Tončka in Žige Šterna druga bratsko-sestrska naveza v 90-članski slovenski odpravi na letošnjih igrah. Lahko bi se zgodilo, da bi imela Slovenija tri take primere, a je mlajši brat Blaža Janca Mitja na koncu ostal zunaj zasedbe izbrancev Uroša Zormana. V prihodnosti bi se lahko zgodilo, da bi se omenjenim pridružila še kanuistka Eva Alina Hočevar, ki letos nastopa v Parizu, ter njen mlajši brat Žiga Lin, ki v kanuju vse bolj in bolj opozarja nase. Doživeti olimpijske igre je nekaj povsem edinstvenega in posebnega, še toliko bolj posebno pa je, če vse skupaj doživiš z nekom, ki ga poznaš vse življenje, poudarjata sestri Abina.
Nastopi bratov/sester na OI:
1992: Albertville in 1994: Lillehammer: Jure in Uroš Velepec (biatlon)
1992: Barcelona in 1996: Atlanta: Nace in Igor Majcen (plavanje)
1996: Atlanta: Alenka in Janja Orel (dvojčici) (jadranje)
2000: Sydney: Alenka (ona tudi 1996 in 2004) in Nataša Kejžar (plavanje)
2004: Atene in 2008: Peking: Miha in Tomaž Pirih (veslanje - dvojni četverec)
2008: Peking: Janez in Jernej Jurše (veslanje - dvojni četverec)
2006: Torino in 2014: Soči: Damjan (nordijski kombinatorec) in Maja Vtič (smučarska skakalka)
2014: Soči: David in Marcel Rodman (hokej na ledu)
2022: Peking: Cene in Peter Prevc (smučarski skoki)
2022: Peking: Janez in Anamarija Lampič (smučarski tek)
2024: Pariz: Ema in Ana Abina (rokomet)
2024: Pariz: Žiga in Tonček Štern (odbojka)
Brata Štern, Tonček in Žiga
"To, da ta trenutek lahko delim s sestro, mi predstavlja dodatno veselje in srečo. Res se odlično razumeva, sva tudi sostanovalki v olimpijski vasi. Že od malega sva res povezani, ves čas tičiva skupaj. Tudi rokometno pot sva velik del prehodili ena ob drugi. Zelo se podpirava. Ena drugo poskušava čim bolj motivirati, se podpirati. Lažje je igrati, dajeva si tudi določene nasvete glede igre, sploh ker obe igrava na levi strani," je o navezi s sestro dejala Ema.
V Parizu ju spodbuja tudi mama. Podpora domačih
Rokometno igro sta vzljubili že v osnovni šoli, nato pa skupaj nadaljevali športno pot. "Mami je igrala rokomet, potem je Ana začela obiskovati krožek in jaz kot mlajša sestra sem ji seveda povsod sledila (smeh, op. p.). Tam se je vse začelo, potem se je zgodba začela razvijati naprej, zdaj sva obe del reprezentance in težko, res je težko opisati občutek, ko nosiš dres s slovenskim grbom, obenem pa ob tebi stoji nekdo, ki ti je tako blizu in ga poznaš skoraj bolje kot samega sebe," je povedala Ema, sestri pa v Parizu spodbuja tudi mama.
"Mami naju ves čas spodbuja tukaj, oči je z nama tam zgoraj. Vem, da naju spremlja in je na naju zelo ponosen. Brez staršev z Ano zagotovo ne bi bili tukaj, kjer sva zdaj. Že od vseh začetkov sta bila najina največja opora, vozila sta naju na treninge, nikoli jima ni bilo nič težko. Tako da imata velike zasluge, da sva zdaj lahko del nečesa tako velikega," je s solzami v očeh pripotovala Ema, s tem pa se je strinjala tudi starejša Ana. "Podpora bližnjih je res vse. Poseben občutek je z nekom, ki ti je res tako blizu. Res sem vesela, da imam tukaj Emo, da lahko olimpijske sanje živiva skupaj."
Olimpijske sanje s črno piko proti Nemčiji
Nekoliko manj zadovoljni sta bili slovenski rokometašici z izkupičkom tekme proti Nemčiji. "Zelo sem razočarana, ker ta rezultat ni naša realnost. Res sem razočarana, da se je to zgodilo na tako pomembni tekmi. Res smo naredile preveč napak na obeh straneh igrišča, nismo bile dovolj stabilne," je dejala Ema. "Vse je šlo narobe, naredile smo popolnoma preveč tehničnih napak, nekako se nismo znale vrniti. Morda smo tudi me čutile breme tekme in nas je to nekoliko povozilo," je dodala Ana.
Slovenke do konca skupinskega dela čakata še dve tekmi, že z uvrstitvijo na igre pa so napisale zgodovino.
Kljub temu sta obe prepričani, da Slovenija na olimpijskem turnirju še ni rekla zadnje. Ne glede na razplet sestri Abina s soigralkami že tako ali tako z nastopom na olimpijskih igrah pišeta zgodovinsko slovenskega rokometa in ženskega ekipnega športa. "Komaj smo čakale ta zgodovinski trenutek, od trenutka, ko smo se uvrstile, smo čakale samo na ta trenutek. Noro je, kako vse poteka, pa ko prvič doživiš življenje v olimpijski vasi. Tudi odprtje je bilo nepozabno, kljub dežju smo res uživali," je povedala Ana.
"Olimpijske igre so nekaj posebnega, ne samo meni, vsem so se uresničile olimpijske sanje. To je nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi. V enem izmed trenutkov sem si v vasi dejala in nekako dojela, kje sem. Vse skupaj je res težko opisati in res sem počaščena in vesela, da sem lahko del tega dogajanja," je sklenila mlajša izmed sester Abina, ki bosta sicer v novi klubski sezoni znova združili moči tudi v vrstah Krima Mercatorja.
Preberite še: