Petek, 1. 8. 2025, 4.00
6 dni, 18 ur
Resno svarilo: "V breznu zgodovine je prostor za vsakogar"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,25
Viktor Orban, ki velja za Putinovega trojanskega konja v EU in znotraj povezave opravlja vlogo razdiralca skupne politike do Rusije, je pričakovano smešil okvirni trgovinski dogovor med EU in ZDA.
Evropska unija šteje 450 milijonov prebivalcev, ZDA pa 340 milijonov. EU tudi prekaša ZDA v proizvodnji jekla, vozil, ladij in civilnih letal ter plačuje manj za servisiranje svojih dolgov. Zakaj je torej EU – vsaj na prvi pogled – izpadla tako šibka pri soočenju s Trumpovo carinsko vojno? Težava za EU je, da Kitajska postaja z evropskega zornega kota vse manj dopolnjujoče gospodarstvo in vse bolj neposreden tekmec, ki izpodriva evropsko gospodarstvo – kitajski trg torej ne more biti nadomestek za ameriški. EU zaradi zaščite (francoskega) kmetijstva pred južnoameriškim tudi ne more računati na to, da bi trg v ZDA, ki bi ga izgubila z vsesplošno carinsko vojno, nadomestila v Latinski Ameriki. Težava za EU je tudi, da si zaradi svoje vojaške šibkosti v času velike ruske vojaške grožnje ne more privoščiti dokončnega razkola z ZDA. Težava EU je tudi politična šibkost, ki je posledica neenotnosti. Drugače povedano: Trump je lahko pojedel EU za zajtrk tudi zato, ker EU slabijo politiki, kot so Viktor Orban in njegovi zavezniki.
"Povojna vloga ZDA kot garanta evropske varnosti je končana. ZDA bi lahko postale celo sovražne do Evrope. Vendar ima Evropa spregledan adut: ko gre za proizvodnjo, Evropa ZDA močno prekaša. /…/ Evropa kolektivno prekaša ZDA v proizvodnji jekla, vozil, ladij in civilnih letal. Države EU plačujejo tudi manj za servisiranje svojih dolgov kot ZDA," na svojem računu na omrežju X piše nizozemski ekonomist Sander Tordoir.
Industrijska baza pomembnejša od visoke tehnologije?
Države EU plačujejo tudi manj za servisiranje svojih dolgov kot ZDA. To daje EU industrijsko in finančno moč za podporo Ukrajini in začetek domačega ponovnega oboroževanja, saj predsednik Trump zapušča Kijev in NATO (to je Tordoir zapisal marca letos, od takrat je Trump vsaj retorično ostrejši do Rusije, op. p.).
"Stagnacija gospodarstva EU je spodbudila pozive Evropi, naj da prednost visokotehnološkim sektorjem pred svojo industrijsko bazo. Vendar je to lažna dihotomija. Evropejci ne bi smeli preveč fetišizirati ameriških velikih tehnoloških podjetij: imajo visoke dobičke, a malo zaposlujejo. Proizvodnja zaposluje več ljudi (30 milijonov v primerjavi s 13 milijoni) in igra veliko večjo vlogo v gospodarstvu EU kot v ZDA (16,4 odstotka bruto domačega proizvoda v primerjavi z 11 odstotki)," še poudarja Tordoir.
Drugi kitajski šok in Nemčija
Zakaj se torej EU zdi tako slabotna v primerjavi z ZDA v zdajšnji Trumpovi carinski vojni? Težavo za EU, še zlasti za nemško gospodarstvo, ki je evropska gospodarska lokomotiva, predstavlja Kitajska.
I wrote a new piece in foreign policy.
— Sander Tordoir (@SanderTordoir) March 8, 2025
The US's postwar role as guarantor of Europe’s security is over – and may even turn adversarial.
But Europe has an overlooked trump card: when it comes to manufacturing Europe blows the US out of the water.
1/xhttps://t.co/mcgErYMuyr
Kot je zapisal Tordoir julija letos v svojem članku o t. i. drugem kitajskem šoku (objavljenem na nemški spletni strani fundacije Konrada Adenauerja), je Kitajska pred kratkim zabeležila trgovinski presežek z industrijskim blagom v višini skoraj desetih odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP), kar je več kot ZDA med prvo svetovno vojno, ko je Evropa komaj kaj izvažala.
Nemške koristi v času prvega kitajskega šoka
Vzporedni razvoj dogodkov – stagnacija nemške industrije in obsežna kitajska izvozna ofenziva – sta dve plati iste medalje, trdi nizozemski ekonomist. Nemčija je v preteklosti imela koristi od prvega kitajskega šoka, tj. od kitajskega vstopa v Svetovno trgovinsko organizacijo (STO) leta 2001, saj je sprožil izjemen izvozni razcvet.
Prvi val kitajskega izvoza je trge preplavil z izdelki iz pohištvene, tekstilne in elektronske industrije – torej s preprostim potrošniškim blagom. Medtem ko so države, kot so ZDA, utrpele ogromne uvozne šoke in izgubile več kot milijon industrijskih delovnih mest, je bilo Nemčiji prizaneseno. Še več, celo zacvetela je.
Kitajska želi načrtno nadomestiti nemški uvoz
Medtem ko se je kitajsko gospodarstvo sprva zanašalo na nizke plače in preprosto montažo, je Nemčija dobavljala stroje, opremo in luksuzna vozila, ki sta jih zahtevala kitajska industrija in potrošniško usmerjen višji razred. Pojavila se je nekakšna komplementarnost: Kitajska je proizvajala množično, Nemčija pa visokokakovostno blago. Ta delitev dela je zdaj zgodovina, opozarja Tordoir.
"The bigger problem is that the main losers of the new “deals” are Americans, with foreigners collateral damage only to the extent that American purchasing power falls."
— Sander Tordoir (@SanderTordoir) July 29, 2025
Good reminder from Matt Klein that the penultimate losers of Trump 'winning' on trade are Americans.
1/2 pic.twitter.com/43X2oTyi20
Kitajska vlada dosledno zasleduje cilj nadomestitve uvožene visoke tehnologije z domačo proizvodnjo, na primer v strojništvu, elektromobilnosti, letalstvu in podnebnih tehnologijah. Programi, kot sta Made in China 2025 in Little Giants, so odkrito usmerjeni proti tistim sektorjem in srednje velikim podjetjem, ki tvorijo hrbtenico nemške industrije.
Na udaru je zlasti nemška avtomobilska industrija
Drugi kitajski šok je Nemčijo prizadel v njenem jedru: kitajska industrija ne konkurira več ameriškim tovarnam v t. i. zarjavelem pasu, najstarejši in največji industrijski regiji v ZDA, temveč osrednjim nemškim industrijam in po vsem svetu. Zlasti je na udaru nemška avtomobilska industrija, kar ne vpliva le na nemške proizvajalce, temveč na celotno dobaviteljsko industrijo – na Češkem, Slovaškem in v Italiji.
Negativna dinamika, ki je že očitna v avtomobilskem sektorju, se vse bolj kaže tudi v strojništvu, letalstvu in podnebnih tehnologijah – osrednjih stebrih nemške industrije. Pritisk je bil doslej manj izrazit v sektorju civilnega letalstva, vendar Nemčiji niti tukaj ni prizaneseno.
Nemško gospodarstvo se v zadnjih letih usmerja na ZDA
Nemško gospodarstvo se je zaradi tega vse bolj usmerjalo na ameriški trg: leta 2023 so ZDA prvič prehitele Kitajsko kot najpomembnejšega trgovinskega partnerja Nemčije. Zdaj pa se obeta preobrat zaradi Trumpove carinske vojne. Trumpova sprememba tečaja ne odpravlja le geopolitičnega sidra, temveč tudi enega redkih zunanjih kanalov rasti za industrijo, poudarja Tordoir.
Kitajski prvi šok, tj. sprejetje te države v Svetovno trgovinsko organizacijo, je bil koristen za nemško gospodarstvo, ker sta se nemško in kitajsko gospodarstvo dopolnjevali. Toda zdaj so se zaradi kitajske načrtne politike razmerja moči spremenila. V obdobju drugega kitajskega šoka je kitajsko gospodarstvo velik konkurent nemškemu gospodarstvu in ga izpodriva s trga. Na fotografiji iz leta 2014: kitajski predsednik Ši Džinping in tedanja nemška kanclerka Angela Merkel.
Druga rešitev v času drugega kitajskega šoka je za Nemčijo izkoriščanje drugih trgov in predvsem ustvarjanje novega povpraševanja znotraj Evrope. Toda obenem je treba vedeti: Kitajska in ZDA ostajata tako veliki gospodarstvi, da se Evropa ne more zanašati samo na nove zunanje trge.
Je rešitev za EU prostotrgovinski sporazum z Južno Ameriko?
Nekateri, na primer nemška novinarka Tanit Koch, vidijo rešitev v vzpostavljanju prostotrgovinskih sporazumov z drugimi območji sveta. V nemškem tedniku Focus je tako zapisala, da bi EU lahko izkoristila svojo moč in vzpostavila prosto trgovino tudi drugje, na primer z Južno Ameriko. "Vendar so nacionalne vlade to doslej blokirale. Zdi se, da se je tudi Francija precej pripravljena podrediti, in sicer domačemu kmetijskemu lobiju."
Uporaba izraza podreditev pri grajah Francije in njenega močnega kmetijskega sektorja seveda ni naključna. Je odgovor na zapis, ki ga je na družbenem omrežju X po dogovoru med Donaldom Trumpom in predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen objavil francoski premier François Bayrou: "To je temen dan, ko se zavezništvo svobodnih ljudstev, združenih v uveljavljanju svojih vrednot in obrambi svojih interesov, vda v podreditev."
Kaj določa okvirni trgovinski sporazum med EU in ZDA
Kot vemo, je okvirni trgovinski dogovor, ki sta ga v nedeljo na Škotskem dosegla Ursula von der Leyen in Donald Trump, naslednji:
V prihodnje bo na izvoz iz EU za večino izdelkov veljala 15-odstotna carinska stopnja,
EU bo v ZDA vložila 600 milijard dolarjev (524,2 milijarde evrov),
EU od ZDA kupuje energijo (tj. nafte in pline) v vrednosti 750 milijard dolarjev (655,2 milijarde evrov) v treh letih,
Nakupi ameriškega orožja v nedoločenem znesku.
Je Trump v trgovinski vojni porazil EU ali so glavni poraženci ameriški kupci?
Prevladujoče mnenje je, da so ZDA porazile Evropo oziroma jo prisilile v podreditev, kot meni Bayrou. A če republikanci slavijo pogajalca Trumpa, pa ameriški ekonomist Matthew C. Klein meni, da so glavni poraženci Trumpovih novih "dogovorov" Američani, tuje države pa bodo nosile breme škode, ki bo tako veliko, kolikor se bo zmanjšala ameriška kupna moč.
K temu zgoraj omenjeni nizozemski ekonomist Tordoir dodaja, da je ta kolateralna škoda, o kateri govori Klein, lahko še vedno precejšnja in zahteva resnično prilagoditev politik na strani EU, Kitajske, Japonske in drugih držav.
Peresno lahka Ursula in težkokategornik Trump
Znano je, da je bil zelo kritičen oziroma posmehljiv do okvirnega trgovinskega sporazuma tudi madžarski premier Viktor Orban. Ta je dejal, da je Ursula von der Leyen pogajalka peresno lahke kategorije, ki jo je Trump pojedel za zajtrk.
Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen in predsednik ZDA Donald Trump sta sklenila okvirni trgovinski dogovor, zdaj pa se Bruselj in Washington ne strinjata, kaj ste se dogovorila.
Dejstvo pa je, da si EU – poleg ekonomskih razlogov – kakšne velike trgovinske vojne z ZDA ne more privoščiti tudi iz geopolitičnih razlogov. Ruska invazija na Ukrajino februarja 2022 je pokazala, da je začel ruski predsednik Vladimir Putin izvajati imperialno-osvajalno politiko. Več kot očitno želi Putin tudi oslabiti EU, da bi okrepil Rusijo.
Suverenisti in neenotnost znotraj EU
Zaradi strahu pred rusko vojaško grožnjo si EU ne želi dokončnega razkola z ZDA, ki bi ga morda povzročila vsesplošna trgovinska vojna med EU in ZDA. Ta šibkost EU – tako v odnosu do Rusije kot do ZDA – pa je še toliko večja zaradi t. i. suverenističnih politikov, kot je Orban.
Madžarski premier, ki velja za Putinovega trojanskega konja, in njegovi zavezniki v drugih članicah EU so namreč v veliki meri soodgovorni za to, da je EU trenutno glede politične moči v peresno lahki kategoriji. S svojo politiko so namreč odgovorni za neenotnost EU v razmerju do Putinove Rusije in Trumpovih ZDA (obe, Putinova Rusije in Trumpove ZDA, bi rajši videle čim bolj slabotno EU, tako kot si to želijo t. i. suverenisti).
Karolinško jedro EU in preobsežna širitev?
Politična oziroma geopolitična neenotnost znotraj EU morda daje prav na primer zdaj že pokojnemu nemško-francoskemu novinarju Petru Scholl-Latourju, ki je dejal, da je Evropska unija iz relativno trdnega jedra, združenega okoli ustanovne skupine šestih držav (Nemčija, Francija, Italija, Nizozemska, Belgija in Luksemburg), zaradi širitve na druge evropske države postala politično bolj razdeljena in težje doseže soglasje. Za ustanovno skupino šestih držav je Scholl-Latour tudi dejal, da predstavljajo nekakšno karolinško jedro EU (gre za države, ki ležijo na območju nekdanjega karolinškega Frankovskega cesarstva, op. p.).
Nemško-francoski novinar Peter Scholl-Latour je svaril, da EU, potem ko se je začela širiti na države zunaj t. i. karolinškega jedra (območje nekdanjega karolinškega Frankovskega cesarstva), vse bolj razdeljena.
Dejstvo je, da lahko trenutna ureditev daje nesorazmerno veliko težo državam, kot je Madžarska (ki je ekonomsko gledano nekakšna gospodarska polkolonija nemških koncernov). Vprašanje je, ali bo to mlinski kamen, zaradi katerega bo potonila EU. Spomnimo se, da so poskušale na neenotnost znotraj EU ZDA igrati že na začetku 21. stoletja, ko je takratni ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld govoril o novi in stari Evropi. Rumsfeldova nova Evropa so nove članice EU, ki so bile nekdaj socialistične države, večinoma pod nadzorom Sovjetske zveze.
Svarila Scholl-Latoura za Evropo
Kot je leta 2009 dejal Scholl-Latour, se moramo zavedati, da Evropa morda ni psihološko pripravljena na soočanje z izzivi, ki so pred nami: "Rad bi sklenil s citatom stavka, ki zveni zelo pesimistično. Stavek, ki ga je napisal tudi Paul Valéry (francoski pesnik in filozof): 'V breznu zgodovine je prostor za vsakogar.' Paziti moramo, da se to ne nanaša tudi na nas."
Če se vrnemo na trgovinski dogovor med EU in ZDA. Kot piše švicarski medij Watson, je po carinskem dogovoru že prišlo do zmede. EU in ZDA se namreč ne strinjata o dogovoru. To ni veliko presenečenje. Kot piše nemški Focus, je med drugim vprašljivo, kako namerava EU v naslednjih treh letih uresničiti obljubo o nakupu energije v višini 750 milijard dolarjev (655,2 milijarde evrov).
Je dogovor med EU in ZDA objektivno neuresničljiv?
Lani je EU uvozila nafto, plinovodni plin, utekočinjeni zemeljski plin in premog v skupni vrednosti 438,6 milijarde dolarjev (375 milijard evrov). Vendar je EU iz ZDA uvozila energijo le v vrednosti 75,9 milijarde dolarjev (69,6 milijarde evrov). To je manj kot tretjina od 250 milijard dolarjev na leto, dogovorjenih s Trumpom za naslednja tri leta.
