Sreda, 16. 10. 2024, 19.49
2 meseca
Bo to nasprotje potopilo Evropo?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,32
V Evropi sta industrijska politika in makroekonomija v neskladju oziroma protislovju, trdi Adam Tooze. Predsednik Evropske centralne banke Mario Draghi namreč poziva k povečanju naložb za večjo rast, na drugi strani pa so evropske vlade osredotočene na zmanjševanje proračunskega primanjkljaja in dolga, kar bo znižalo rast.
Populistični protekcionizem, obljube o ponovni industrializaciji in kazanje s prstom na Kitajsko oblikujejo politiko ZDA od leta 2016, vendar tovarna čipov tu ali tam ne bo bistveno ponastavila ameriške družbene pogodbe, je prepričan britansko-ameriški ekonomski zgodovinar Adam Tooze. Ta tudi svari Evropo, da se je znašla v nasprotju med industrijsko in makroekonomsko politiko: odločiti se mora med naložbami in zategovanjem pasu.
Zadnja leta se zdi, da je konec s paradigmo globalizacije. Ni več domneve o vedno tesnejšem globalnem povezovanju med državami. V državah, ki so doživele t. i. deindustrializacijo, je v modi politično govorjenje o ponovni industrializaciji. Toda dokazi, ki bi potrjevali velike spremembe v trgovinskih tokovih, so skromni, poudarja Adam Tooze v svoji kolumni v britanskem poslovnem časniku Financial Times.
Staro paradigmo je nadomestilo vsesplošno protislovje
Kar je nadomestilo staro paradigmo o globalizaciji ni neka enotna in notranje usklajena agenda, ampak vsesplošno protislovje. Kar zadeva makroekonomijo, ostaja vse isto. ZDA imajo dvojni primanjkljaj: v državnem proračunu in trgovinski bilanci. Povpraševanje potrošnikov v ZDA je močno, finančni trgi so živahni.
Po drugi strani imata EU in Kitajska ob nezadostnem domačem povpraševanju velike izvozne presežke. Ta neravnovesja so desetletja oblikovala vzorec globalizacije, pojasnjuje Tooze.
Soglasje o liberalizaciji svetovne trgovine
Vztrajni ameriški trgovinski primanjkljaj že dolgo sproža vprašanja o tem, kako bo plačan. Kot trdi Tooze, je bil primanjkljaj do zdaj gladko financiran zaradi pretiranega privilegija ameriškega dolarja in dobrih storitev Wall Streeta.
Stara ameriška ekonomska politika je umrla, nova pa se ne more roditi, pravi britanski ekonomski zgodovinar Adam Tooze. Ta opaža neskladje med retoričnim zavračanjem globalizacije in dejstvom, da ni nobenih velikih sprememb v svetovnih trgovinskih tokovih.
"Pritisk svetovne konkurence močno udarja po ameriških proizvajalcih trgovskega blaga, zlasti na industrijo. To ni napaka. To je značilnost nekdanjega soglasja med elitami o podpori dostopov do trgov in liberalizacije trgovine, podprtega s široko občutenimi prednostmi poceni uvoza."
Konec soglasja s Trumpovo zmago v t. i. zarjavelem pasu
To soglasje se je podrlo leta 2016, ko je Donald Trump zmagal v ameriških zveznih državah t. i. zarjavelega pasu. Od takrat populistični protekcionizem, obljube o ponovni industrializaciji in kazanje s prstom na Kitajsko oblikujejo politiko ZDA. Tekmovanje med velikimi silami še dodatno priliva olje na ogenj.
Tooze trdi, da je v ZDA postala Kitajska vsesplošni grešni kozel. Na drugi strani je težko razložiti javnosti, da posamezne na novo zgrajene tovarne čipov v ZDA ne bodo materialno spremenile ameriške družbene pogodbe.
Razvrednotenje dolarja in konec vladavine Wall Streeta?
Če bi ZDA res želele povečati konkurenčnost ameriške industrije, bi namesto industrijskih subvencij morale razvrednotiti dolar. Pomembno vprašanje pa je, kako znižati vrednost dolarja, če je na svetu veliko povpraševanje po ameriških finančnih sredstvih. Poleg tega bi morali pred uvedbo politike razvrednotenja dolarja vreči s prestola Wall Street, opozarja Tooze.
Z napovedmi o ponovni industrializaciji ameriških zveznih držav zarjavelega pasu je republikanec Donald Trump pred volitvami leta 2016 dobil na svojo stran delavske volivce v teh državah, ki so prej večinoma glasovale za demokrate. Pot k ponovni industrializaciji naj bi bila protekcionizem ter trgovinska vojna proti Kitajski in tudi EU. Tudi pred letošnjimi volitvami republikanci obljubljajo vrnitev industrijskih delovnih mest in gradnjo tovarn. Poleg tega so se pojavile zamisli o razvrednotenju dolarja, da bi povečali konkurenčnost ameriške industrije na svetovnem trgu (o šibkem dolarju je med drugim govoril republikanski podpredsedniški kandidat J. D. Vance). Nasprotniki razvrednotenja dolarja svarijo, da bi v tem primeru prišlo do povečanja inflacije.
Ker je inflacija pod nadzorom, je prednostna naloga ameriške centralne banke trg dela. Poleg tega ameriška centralna banka, ki deluje na podlagi podatkov, ne sledi sanjam o ponovni industrializaciji ZDA, ampak daje prednost storitvenemu sektorju, kjer zdaj dela 80 odstotkov Američanov.
To pomeni nadaljevanje stare paradigme: polna zaposlenost ter večje povpraševanje potrošnikov pomenita več in ne manj uvoza.
Draghijevo poročilo o zaostajanju Evrope za ZDA
Po besedah Tooza se je Evropa pridružila zmedeni razpravi. Kljub trgovinskemu presežku EU poročilo Maria Draghija o evropski konkurenčnosti prikazuje ostro sliko zaostajanja EU – toda ne zaostanka za Kitajsko, ampak za ZDA.
Z evropskega zornega kota ZDA že desetletja vodi zelo učinkovito industrijsko politiko: izdatki za obrambo, ohlapna protimonopolna politika, veliki dobički podjetij, močne raziskave in razvoj ter obsežno financiranje tveganega kapitala spreminjajo ameriški kapitalizem v močno supersilo, kar v resnici tudi je.
Evropsko veliko protislovje
Kot meni Tooze, Draghijevo poročilo ponuja bolj realistično oceno ameriške politične ekonomije kot črnogledo tarnanje in igranje vloge žrtve, ki trenutno prevladuje v Washingtonu.
Toda tudi v Evropi sta industrijska politika in makroekonomija v neskladju oziroma protislovju. Draghi namreč poziva k povečanju naložb, na drugi strani pa so evropske vlade osredotočene na zmanjševanje proračunskega primanjkljaja in dolga. Če bo ta politika fiskalne konsolidacije izvedena, bo to obenem zmanjšalo gospodarsko rast.
Današnje protislovje med industrijsko in makroekonomsko politiko je nekaj novega in hkrati zelo silovitega. Oblikuje protiparadigmo, ki bistveno prispeva k negotovosti, ki trenutno vlada v svetovnem gospodarstvu, še trdi Tooze v Financial Timesu.
