Sobota, 22. 6. 2024, 15.55
6 mesecev
Ko se nekega jutra zbudiš in ugotoviš resnico
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,89
Češka je najbolj gospodarsko razvita višegrajska država (a za zdaj po realnem BDP še ni prehitela nobene zahodnoevropske države). Po letu 1991 je češko gospodarstvo, tako kot gospodarstvo drugih treh višegrajskih držav, postalo po svoje del nemškega gospodarstva. Na fotografiji: Praga.
O višegrajskih državah obstajata v Sloveniji dva napačna pogleda oziroma dve zmoti. Prva zmota je, da so nas te države po gospodarskem razvoju že dohitele in prehitele. To seveda ni res, kar nam pove slovenski realni bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca, ki je višji od realnega BDP na prebivalca višegrajskih držav. Druga zmota pa je povezana z razlogi za gospodarski razvoj višegrajskih držav po koncu socializma. Ta ni povezan s kakšnim doslednim obračunom s socialistično preteklostjo, ampak z vključitvijo višegrajskih držav v nemški gospodarski prostor.
Leta 1983 je češki pisatelj Miloš Kundera v Franciji objavil esej z naslovom Ugrabljeni Zahod ali tragedija Srednje Evrope (Un Occident kidnappé, ou la tragédie de l'Europe centrale). V njem je zapisal, da je bila Evropa vedno razdeljena na rimski in katoliški Zahod ter bizantinski in pravoslavni Vzhod.
Zahod, ki ga je okupiral Vzhod
Srednja Evropa je bila zanj le pojem za Zahod, ki se je po koncu druge svetovne vojne zaradi uspehov sovjetske Rdeče armade znašal na Vzhodu. Pri tem je imel v mislih svojo rodno Češkoslovaško, Poljsko in Madžarsko. Vse te tri države, ki so bile pod sovjetsko nadoblastjo, so doživele tudi tankovski socializem, tj. zatrtje uporov s pomočjo sovjetskih tankov. Madžari na primer leta 1956, Čehi in Slovaki leta 1968.
Češkoslovaška, Poljska in Madžarska so bile torej za Kundero ugrabljene zahodne države, ugrabitelji pa so bili Sovjeti oziroma pravoslavni Rusi.
Od Vzhoda osvobojeni Zahod ustanovi Višegrajsko skupino
Ta po Kunderi ugrabljeni Zahod – Srednja Evropa – je po padcu berlinskega zidu in tik pred razpustitvijo Varšavskega pakta 15. februarja 1991 ustanovil Višegrajsko skupino. To skupino so sestavljale tri države, od leta 1993, ko je razpadla Češkoslovaška, pa štiri: Češka, Slovaška, Poljska in Madžarska.
Na podlagi koncepta Srednje Evrope, ki ga je leta 1983 utemeljil češki pisatelj Miloš Kundera, je bila po zlomu komunizma leta 1991 ustanovljena Višegrajska skupina. Na fotografiji iz novembra 2021 vidimo eno srečanje takratnih voditeljev višegrajskih držav (od leve proti desni): poljski premier Mateusz Morawiecki, slovaški Eudard Heger, madžarski Viktor Orban in češki Andrej Babiš.
Od konca socializma so seveda te države gospodarsko napredovale. Glavni razlog za ta razvoj je vključitev višegrajskih držav v nemški gospodarski prostor. Kot je nedavno v svojem eseju o Srednji Evropi zapisal znani britanski zgodovinar Timothy Garton Ash, je na seminarju, ki se ga je pred nekaj leti udeležil v Krakovu, poljski ekonomist samoumevno pripomnil, da je seveda poljsko gospodarstvo del nemškega gospodarstva. Enako bi lahko rekli za češko, slovaško in madžarsko gospodarstvo, trdi zgodovinar.
Srednja Evropa kot del nemškega gospodarskega prostora
Garton Ash pri tem v svojem eseju Kje je zdaj Srednja Evropa? (ang. Where is Central Europe now?) spomni ne samo na Kunderov koncept Srednje Evrope kot Zahoda, ki ga je zasedel pravoslavni Vzhod – Rusija, ampak na koncept Srednje Evrope, ki ga je leta 1915 predstavil nemški liberalni imperialist Friedrich Naumann v svoji knjigi Srednja Evropa (Mitteleuropa).
Naumannova zamisel ni bila formalna kolonialna okupacija, ampak skupno gospodarsko območje, ki bi ga po zmagi v prvi svetovni vojni vodili Nemčija in Avstrija oziroma Avstro-Ogrska. Po prvi svetovni vojni takšne Srednje Evrope ni bilo, tudi ne po koncu druge svetovne vojne. Kaj pa po padcu Berlinskega zidu?
Češki ekonomisti Josef Taušer, Marketa Arltova in Pavel Žambersky so leta 2015 v svojem znanstvenem članku Češki izvoz in nemški BDP: podrobnejši pogled (ang. Czech export and German GDP: a closer look) med drugim zapisali, da "lahko sklepamo, da je češki izvoz močno in dolgoročno odvisen od nemškega bruto domačega proizvoda (BDP). Vendar pa ni odvisno samo od nemške porabe, kot jo običajno domneva teorija. Pomembno je odvisen tudi od nemškega izvoza v tretje države, pa tudi od nemških naložb, ki se nadalje uporabljajo za proizvodnjo blaga tako za domačo porabo kot za izvoz v tujino. /.../ Naložbe in izvoz kažejo, da je razmerje med češkim izvozom in nemškim BDP zelo zapleteno. Zato menimo, da je češko gospodarstvo močno vključeno v nemške distribucijske kanale. S tega vidika češko gospodarstvo služi kot specializirana proizvodna zmogljivost zunanjega izvajanja za nemško gospodarstvo."
Poljski gospodarski uspeh in komunistična industrializacija
Podobno je za Poljsko v ameriškem mediju Politico ugotavljal poljski ekonomist Jan Boguslawski. Kot je zapisal, je bil gospodarski uspeh Poljske v zadnjih desetletjih mogoč, ker je država po zlomu komunizma izkoristila komunistično dediščino industrializacije in pritegnila tuje naložbe z Zahoda.
Gospodarsko zaostajanje višegrajskih držav za zahodno Evropo dobro ponazarja podatek, da ima samo 47,5-milijonska Španija na lestvici 500 največjih podjetij (Fortune Global 500) osem podjetij, celotna regija Srednje in Vzhodne Evrope pa le eno, to je poljsko državno naftno podjetje Orlen. Na fotografiji: Orlenov bencinski servis.
To je spodbudilo domačo proizvodnjo in uspešno vključilo poljsko gospodarstvo v globalne dobavne verige. Posledično je Poljska skupaj s svojimi sosedami iz Višegrajske skupine zdaj velika igralka v panogah, kot sta avtomobilska in elektronska.
Višegrajska gospodarstva kot odvisna tržna gospodarstva
Podjetja iz višegrajskih držav so namreč dobavitelji za nadnacionalne, predvsem nemške proizvajalce. Toda razvoj, ki ga spodbuja tuji kapital, ima pasti, opozarja Boguslawski.
Pri tem navaja politologa Andreasa Nölkeja in Arjana Vliegentharta, ki sta leta 2009 skovala izraz odvisna tržna gospodarstva, da bi poudarila dejstvo, da je vzhodnoevropska rast odvisna od dotoka kapitala in strokovnega znanja z Zahoda.
Odliv dobičkov v tujino in dvoreznost tujih naložb
Tuja podjetja proizvedejo velik delež poljskega izvoza in zaposlujejo velik delež poljske delovne sile, kar pomeni, da se dobički prenašajo v tujino, kar slabi sposobnost domačih podjetij, da postanejo velika.
Višegrajska gospodarstva so v globalne dobavne verige zelo vključene v avtomobilski industriji. Če odštejemo češko Škodo, ki pa je od leta 2000 v popolni lasti nemškega Volkswagna, seveda tukaj ne gre za domačo avtomobilsko industrijo, ampak za tovarne avtomobilskih proizvajalcev iz zahodne Evrope in Azije.
Neposredne tuje naložbe so dvorezen meč, je prepričan Boguslawski, ker spodbujajo rast, a hkrati utrjujejo odvisnost in lokalne odločevalce odvračajo od vlaganj v domače gospodarske zmogljivosti. Medtem ko ima celotna regija Srednje in Vzhodne Evrope na lestvici 500 največjih podjetij (Fortune Global 500) le eno podjetje, to je poljsko državno naftno podjetje Orlen, jih ima samo 47,5-milijonska Španija osem.
Priliv sredstev iz Bruslja na Poljsko
Poleg tega je bil gospodarski uspeh Poljske dosežen na podlagi sredstev EU, do katerih je največja upravičenka prav Varšava, še piše Boguslawski.
