Ponedeljek, 6. 2. 2023, 22.09
1 leto, 10 mesecev
Odgovori, na katere Slovenci čakajo že več kot 30 let
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,75
76
Švica je ena od najbogatejših držav v Evropi in na svetu. Njeno bogastvo ne temelji zgolj na trdem delu ali nizkih davkih, kot mislijo nekateri, ampak ima zelo globoke korenine in večplastne vzroke.
Upor proti Habsburžanom, kantoni in njihova neposredna demokracija, decentralizacija, zunanjepolitična nevtralnost in nevmešavanje v evropske oborožene konflikte, protestantski begunci iz drugih delov Evrope, zgodnja diverzifikacija in internacionalizacija švicarskega gospodarstva, bančna tajnost … To naj bi bili nekateri od glavnih razlogov za švicarsko bogastvo.
Kaj mora storiti Slovenija, da bo postala druga Švica? To vprašanje si številni zastavljajo že od osamosvojitve. Takrat, na začetku devetdesetih let preteklega stoletja, so nekateri celo optimistično napovedovali, da bo Slovenija postala druga Švica v desetih letih.
Blaž Brodnjak o trdem in odgovornem delu
Ker je razlika v gospodarski razvitosti med Slovenijo in Švico še vedno zelo velika (po podatkih Eurostata je bil slovenski realni bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca leta 2021 21.310 evrov, švicarski pa 62.100 evrov), se vprašanje o tem, zakaj Slovenija še ni druga Švica, v javnosti precej pogosto pojavljajo.
Nedavno je predsednik uprave NLB in predsednik Ameriške gospodarske zbornice v Sloveniji AmCham Blaž Brodnjak v zvezi s to tematiko dejal: "Mi smo družba reliktnih pravic. Švicarji trdo in odgovorno delajo, mi bi pa imeli. V tem je velika razlika. Ko se bomo kolektivno odločili, da bomo trdo in odgovorno delali, ter se začeli zavedati, da smo odvisni od tega, kar ustvarimo, potem bomo bližje Švici, do takrat pa lahko samo sanjamo o tem …"
Je bila ključna nevtralnost od leta 1815?
Je bilo za švicarski uspeh res dovolj le trdo in odgovorno delo? O tem, zakaj je Švica obogatela, so gospodarski zgodovinarji, tudi švicarski, v preteklosti napisali že veliko del. Za nekatere je tista ključna razlika, zaradi katere je Švica obogatela bolj kot druge evropske države, njen zunanjepolitični položaj.
Po mnenju nekaterih švicarskih zgodovinarjih so imeli izjemno vlogo pri švicarskem gospodarskem razvoju protestantski begunci iz drugih delov Evrope, zlasti iz Francije. Ti so med drugim zaslužni za razcvet švicarske urarske industrije. Švicarji so zelo zgodaj začeli izvažati svoje ure v tujino.
Na Dunajskem kongresu leta 1815 so namreč okoliške velesile razglasile Švico za nevtralno varovalno območje v osrčju Evrope. To se je izkazalo za veliko prednost, saj je bila Švica večinoma zunaj vojaških spopadov, za nemški medij Fluter piše švicarska raziskovalka in novinarka Alice Kohli, ki med drugim navaja švicarskega zgodovinarja Jakoba Tannerja.
Zgodnja internacionalizacija, stabilna valuta in suženjsko delo
Kohlijeva med drugim tudi piše, da so ekonomisti in zgodovinarji razmeroma enotni: zgodnja internacionalizacija švicarske industrije in dostop do tujih trgov, blaga in storitev sta Švico naredila bogato. "Medtem ko so bili drugi evropski narodi zapleteni v vojne, je država tiho gradila svoje gospodarstvo. Politična nevtralnost je zagotovila stabilnost in trdno valuto: frank. Vendar pa je bila Švica s svojimi trgovskimi povezavami vpletena tudi v evropski kolonializem. Čeprav ni bilo kolonij, so švicarska podjetja imela plantaže v Južni Ameriki ali Afriki. In ko so se velike evropske sile na Dunajskem kongresu odločile odpraviti trgovino s sužnji, Švica ni bila navdušena."
Že leta 1740 so baselski poslovneži trgovali s sužnji in kakavom za izdelavo svoje izvozne uspešnice – čokolade. Alfred Escher, ustanovitelj Schweizerische Kreditanstalt (zdaj Credit Suisse), je banko ustanovil z denarjem, ki je menda izviral tudi iz očetovih poslov s plantažami kave, na katerih so delali sužnji.
Bančna tajnost za diktatorje in skorumpirane politike
Stabilnost Švice je bila še posebej koristna za bančni sistem, še piše Kohlijeva. Poleg tega je obstajala bančna tajnost, zaradi katere so švicarske banke postale prostor, kjer so lahko tudi tujci skrivali svoj denar pred davčnimi uradi v svojih državah.
Zgodovinarji, ki proučujejo "temnejše" plati švicarske gospodarske zgodovine, poudarjajo zlasti bančno tajnost kot enega od virov švicarskega bogastva. Dejstvo je, da ima Švica zelo razvito bančništvo. Poleg tega so bili nekateri švicarsko podjetniki povezani s trgovino s sužnji oziroma z delom sužnjev na plantažah v Južni Ameriki in Afriki. Med njimi je bil tudi oče ustanovitelja slovite banke Credit Suisse.
Diktatorji in pokvarjeni politiki so poleg evropskega bogatega plemstva vedno znova kopičili nezakonita sredstva. Poleg tega so bile švicarske banke večkrat kritizirane zaradi svoje vloge v drugi svetovni vojni, ker so obogatele z upravljanjem premoženja žrtev nacizma.
So bili ključni protestantski begunci?
Spet drugi švicarski ekonomski zgodovinarji, na primer Markus Somm, so prepričani, da Švica ni obogatela zaradi trgovine s sužnji, bančne tajnosti, nacističnega zlata ali trgovanja z Nemčijo v obdobju druge svetovne vojne, ampak ima njen uspeh že starejše temelje. Po Sommovih ugotovitvah je Švica postala bogata že med letoma 1500 in 1830 – torej že pred trgovino s sužnji, bančno tajnostjo in nacističnim zlatom.
Ta švicarski razcvet je temeljil na protestantskih beguncih iz Italije in Francije (hugenotih) v 16. in 17. stoletju. Brez reformacije bi bila švicarska zgodovina zelo drugačna, morda Švica brez nje nikoli ne bi postala tako bogata, je prepričan Somm. Protestantski begunci so prinesli s seboj znanje, izkušnje in tržno miselnost. Zlasti so imeli veliko vlogo pri razvoju trgovine ter urarske in tekstilne industrije.
Anglija prehitela Švico po zaslugi industrijske revolucije
Že na začetku 18. stoletja so bila nekatera območja Švice tako visoko gospodarsko razvita, kot so bila le malokatera druga območja v Evropi. Švica je bila ena od pionirk kapitalizma in globalizacije. Najprej je bogatela z izdelavo svile in bombaža. V predindustrijskem času je imela Švica eno od najbolj razvitih tekstilnih panog. Močnejša je bila celo od Anglije (ta je Švico v tekstilni panogi prehitela le po zaslugi industrijske revolucije po letu 1780).
Konec 13. stoletja so se Švicarji uprli Habsburžanom in jih do začetka 16. stoletja dokončno porazili in pregnali. Habsburžani so imeli pomembno vlogo tudi v slovenski zgodovini, saj so Slovencem vladali vse do leta 1918. Zanimivo zgodovinsko vprašanje je tudi, kakšen vpliv je imel upor Švicarjev proti Habsburžanom na kmečke upore na Slovenskem. Vsaj za upor na Koroškem leta 1478 je znano, da so se kmečki puntarji zgledovali po švicarskih upornikih.
Leta 1787 je v švicarskem kantonu Zürich v tekstilni panogi delalo 50 tisoč ljudi, tretjina prebivalcev kantona. Podobno je bilo v kantonih Aargau, Basel in Appenzell Ausserrhoden. Gospodarsko je bil izjemno razvit kanton Glarus. Vsi omenjeni kantoni ležijo na severu Švice.
Boj proti Habsburžanom, kantoni in decentralizirana ureditev
Nekateri švicarsko prednost iščejo tudi v njeni že stoletja stari decentralizirani ureditvi z majhnimi političnimi enotami (kantoni), ti nad seboj niso imeli aristokratskih dinastij ali tuje oblasti. Kot vemo, so se Švicarji od leta 1291 bojevali proti Habsburžanom (ti so imeli pomembno vlogo tudi v slovenski zgodovini, saj so nam vladali do leta 1918) in jih v 15. in 16. stoletju dokončno premagali in pregnali. V nekaterih kantonih je že od 13. in 14. stoletja vladala neposredna demokracija, v drugih pa so vladali obrtniški cehi in trgovci.
Zgodnja raznolikost švicarskega gospodarstva
Poleg tega so se švicarska mesta in kantoni že zgodaj specializirali. Govedo in mlečni izdelki v enem kantonu, urarstvo ali tekstil v drugem ter svetovna in evropska trgovina s svilo, bombažem, volno, lanom, kavo, čajem in začimbami v velikih urbanih središčih.
Okoli leta 1900 je bila Švica vodilna turistična, finančna, industrijska in trgovska država. Ustanovljene so bile multinacionalke, kot so Hoffmann La Roche, Nestlé, ABB ter kemični, zavarovalniški in bančni orjaki … Evropska in svetovna smetana se je zbirala v švicarskih razkošnih hotelih in toplicah, piše The Swiss Spectator o švicarskem gospodarskem čudežu.
76