Torek, 14. 12. 2021, 22.32
2 leti, 10 mesecev
Orjaški stroj sredi Evrope, ki požira vedno nove in nove ljudi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
26
Nemčija je proizvodno središče Evrope, ki zaradi svojega izvozno usmerjenega gospodarstva, staranja prebivalstva in nizke rodnosti potrebuje vedno nove in nove prišleke.
Že približno sto let nemški gospodarski stroj skorajda nepretrgoma poganjajo tudi številni tuji delavci. Nova socialdemokratsko-zeleno-liberalna nemška vlada, ki v svoji koalicijski pogodbi Nemčijo opredeljuje kot deželo priseljevanja, izrecno poudarja, da želi spodbujati priseljevanje tujih delavcev.
Olajšanje pridobitve nemškega državljanstva in dovoljenja za bivanje v Nemčiji, samodejno nemško državljanstvo za otroka, ki se bo v Nemčiji rodil staršema s tujim državljanstvom, če vsaj eden od staršev že vsaj pet let zakonito prebiva v Nemčiji, privabljanje kvalificirane in visoko izobražene delovne sile iz tujine v Nemčijo, olajšanje nostrifikacije tujih diplom ... To so samo nekatere od točk v koalicijski pogodbi nove nemške vlade.
Dežela priseljevanja
Koalicijska pogodba, ki Nemčijo izrecno opredeljuje kot deželo oziroma državo priseljevanja (einwanderungsland) in poudarja, da Nemčija potrebuje delovno silo iz tujih držav, govori tudi o zmanjšanju neregularnega (beri: nezakonitega) in omogočanju regularnega (zakonitega) priseljevanje. Nemčija želi po avstralskem zgledu uvesti tako imenovani točkovni sistem, da bi privabila izobraženo delovno silo.
Proti koalicijski pogodbi tako imenovane semaforske koalicije (SPD, Zeleni ter liberalna in progospodarska FDP) se je sprva malce obregnil Norbert Röttgen, eden od treh kandidatov za novega predsednika CDU, češ da bo le spodbujala prihod revnih ekonomskih beguncev.
CDU za raznoliko in barvito Nemčijo
A že nekaj dni pozneje so vsi trije kandidati za predsednika CDU, omenjeni Röttgen, Friedrich Merz in Helge Braun, ubrali drugačne tone. Braun je govoril o tem, da so vsi, ki sprejemajo nemške vrednote, četudi so druge vere, dobrodošli v Nemčiji. Röttgen je dodal, da je treba več govoriti o tem, kako priseljenci bogatijo in krepijo Nemčijo.
Pomembno vlogo v novi nemški koaliciji, ki ji Nemci pogovorno pravijo Ampel oziroma semafor ali semaforska koalicija po slovensko, imajo Zeleni, katerih sovodja je Robert Habeck (levo), in liberalna FDP Christiana Lindnerja (desno). Za Zelene je znano, da so stranka, ki v Nemčiji še najbolj ognjevito zagovarja multikulturalizem in politiko odprtih mej za begunce in migrante. Na drugi strani so Lindnerjevi liberalci zagovorniki interesov nemškega gospodarstva, ki seveda potrebuje tujo delovno silo, zlasti izobražene strokovne kadre. V Sloveniji nimamo stranke, ki bi bila podobna nemškim Zelenim, medtem ko je FDP še najbolj podobna nekdanji Državljanski listi Gregorja Viranta in deloma tudi stranki LDS v času Katarine Kresal.
Tudi Merz je govoril o tem, da bo Nemčija postala bolj raznolika in barvita ter da mora Nemčija postati država priseljevanja s ciljno usmerjenim priseljevanjem na trg dela. Preprečiti je le treba, da bi priseljenci obremenjevali socialni sistem.
Le AfD za strogo politiko priseljevanja
Ne glede na to, kdo bo postal novi predsednik CDU, kakšnega velikega nasprotovanja priseljevanju tuje delovne sile torej po teh izjavah ni pričakovati. Če odštejemo AfD, v bundestagu ni stranke, ki bi dosledno zahtevala strožjo politiko priseljevanja.
Res je, da nova koalicijska pogodba govori tudi o repatriacijski ofenzivi tistih tujih državljanov, ki ne bodo dobili dovoljenja za bivanje v Nemčiji, v njihove izvorne države, a do zdaj Nemčija ni bila preveč uspešna z repatriacijami.
Repatriacija? Večinoma misija nemogoče.
Ko nekdo pride v Nemčijo, četudi nezakonito, in mu ne odobrijo prošnje za azil, ima veliko možnosti, da v njej ostane. To je tudi eden glavnih razlogov, da v Evropo še vedno prihaja toliko nezakonitih migrantov in da gledamo prizore množičnih poskusov nasilnih vdorov na območje EU kot na primer na poljsko-beloruski meji.
Nova nemška notranja ministrica Nancy Faeser kot eno od svojih glavnih nalog napoveduje boj proti desnemu ekstremizmu. Še več, kot je nekoč povedala, je bil prav boj proti desnemu ekstremizmu glavni vzgib, da je vstopila v politiko (v svoji domači zvezni deželi Hessen je v boju proti protimigrantskemu desnemu ekstremizmu tesno sodelovala z Janine Wissler, ki je sovodja nemške Levice). Faeserjeva graja beloruskega predsednika Aleksandra Lukašenka, ki uporablja migrante kot orožje proti Zahodu, a je tudi ošvrknila Poljsko, ker ne dovoli migrantom, da bi na meji zaprosili za azil. Ta njena drža je v skladu s koalicijsko pogodbo. SPD, ki je glavna stranka v koaliciji, je razdeljena na pragmatično krilo, katerega predstavnik je tudi novi nemški kancler Olaf Scholz, in na levo krilo, ki ima veliko stičnih točk z nemško Levico, pa tudi z našo Levico.
Priseljenske korenine
Dejstvo je, da se delež prebivalcev Nemčije s priseljenskimi koreninami oziroma priseljenskim ozadjem (migrationshintergrund), kot temu rečejo Nemčiji, povečuje. Po nemških statističnih podatkih je v Nemčiji konec leta 2020 živelo 83,2 milijona ljudi. Tujih državljanov je bilo 12,6 odstotka, nemških državljanov s priseljenskimi koreninami pa 14,1 odstotka. Nemški državljani, ki nimajo priseljenskih korenin, tako sestavljajo 73,3 odstotka prebivalstva Nemčije.
Pojem migrationshintergrund (priseljenske korenine) zajema tiste prebivalce Nemčije, ki se niso rodili kot nemški državljani oziroma se vsaj eden od staršev ni rodil kot nemški državljan. Torej zajema tudi nekatere prebivalce Nemčije, ki so se že rodili v Nemčiji, prav tako pa tudi tiste prebivalce, ki so pozneje dobili nemško državljanstvo, a so se rodili s tujim državljanstvom oziroma je bil tuji državljan eden od staršev.
Prav tako pojem priseljenske korenine zajema tiste etnične Nemce, ki imajo oznako izseljenci (aussiedler) in pozni izseljenci (spätaussiedler), in njihove otroke. Izseljenci so pripadniki nemške manjšine v vzhodni in jugovzhodni Evropi, ki niso bili pregnani takoj po koncu oziroma ob koncu druge svetovne vojne, ampak so prišli v Nemčijo v poznejših desetletjih. Pozni izseljenci so tisti, ki so v Nemčijo prišli po zlomu komunizma, večinoma iz nekdanje Sovjetske zveze. Izseljencev in poznih izseljencev je v Nemčiji okoli 2,5 milijona, številni od njih govorijo (tudi) rusko. Pregnanci (vertriebene), ki so prebežali ali bili pregnani v Nemčijo ob oziroma takoj po koncu druge svetovne vojne, uradno ne spadajo med osebe s priseljenskimi koreninami.
Po izračunih statistikov bi imela Nemčija danes, če ne bi bilo priseljevanja tujih državljanov od 50. let prejšnjega stoletja naprej, namesto 83,2 milijona samo 70,4 milijona prebivalcev. Gospodarsko priseljevanje v Nemčijo pa se ni začelo šele po drugi svetovni vojni, saj so ekonomski priseljenci iz drugih držav v Nemčijo prihajali že pred drugo svetovno vojno, zlasti od leta 1937 naprej. Tuji delavci so takrat prihajali tudi iz Jugoslavije, med njimi so bili menda najbolj številčni prav Slovenci.
Ko je leta 2000 rdečo-zelena koalicija pod vodstvom kanclerja Gerharda Schröderja želela spodbujati priselitev okoli 20 tisoč računalniških strokovnjakov iz tujine, zlasti iz Indije, so iz vrst opozicijske CDU leteli očitki v slogu "kinder statt Inder", po slovensko (nemški, op. p.) otroci namesto Indijcev. Petnajst let pozneje je taista CDU pod vodstvom Angele Merkel s politiko na stežaj odprtih vrat zaostrila evropsko migrantsko krizo in v Nemčijo nenadzorovano spustila več kot milijon migrantov in beguncev, večinoma iz bližnjevzhodnih muslimanskih držav. Medtem so na drugi strani Atlantskega oceana indijski strokovnjaki med drugim postali šefi Googla (Sundar Pichai), Microsofta (Satya Nadella) in nedavno Twitterja (Parag Agrawal).
Prisilni in prostovoljni tuji delavci v nacistični Nemčiji
Leta 1937 so na primer četrtino delovne sile v nemškem kmetijstvu predstavljali tujci, leta 1939 pa že 43 odstotkov. Po izbruhu druge svetovne vojne je nacistična Nemčija za potrebe svojega gospodarstva uporabljala kot delovno silo vojne ujetnike, v državo pa so prihajali tudi prostovoljni tuji delavci iz držav, kot so Francija, Italija, Španija, Madžarska in Bolgarija. Prihajali so tudi Slovaki in Hrvati. Leta 1940 je bilo na primer v kmetijstvu, ki je takrat predstavljalo precej večji del nemškega gospodarstva kot danes, 60 odstotkov delovne sile nenemške.
Ko je Nemcem zaradi vojaških neuspehov vse bolj tekla vodo v grlo in je vse več Nemcev moralo na fronto, večje pa so bile tudi potrebe po orožju, je nacistična oblast spet začela v Nemčijo za delo, ne samo v kmetijstvu, ampak tudi v tovarnah in rudnikih, množično dovažati prisilne delavce.
Nemci in tuji delavci
Številni Nemci so na tuje delavce gledali zviška. "Neznosno smrdijo, njihova oblačila so umazana, so hrupni, smetijo in kar naprej bi prepevali," so med drugim godrnjali številni Nemci, ker je bila za njih zaradi tujih delavcev vožnja z vlakom neprijetna. O odnosu Nemcev do tujih delavcev v času druge svetovne vojne piše na primer britanski zgodovinar Mark Mazower v svoji knjigi Hitlerjev imperij.
Koalicijska pogodba govori tudi o "repatriacijski ofenzivi", to je o bolj doslednem vračanju tujih državljanov, ki nimajo pogojev za bivanje v Nemčiji, ogrožajo javni red ali pa so jim zavrnili prošnjo za azil. A do zdaj Nemčija z repatriacijami zavrnjenih prosilcev za azil ni bila preveč uspešna, če pa ji je že uspela kakšna deportacija, pa so številni deportiranci spet nezakonito prišli nazaj v Nemčijo. Koalicija napoveduje tudi hitrejše azilne postopke. Ti dve dejstvi – dolgi azilni postopki in nedosledna repatriacija – sta eni od glavnih spodbud za nezakonite migracije v EU oziroma v Nemčijo, ki jih tudi ograje na meji težko ustavijo.
Če so leta 1940 tuji delavci predstavljali tri odstotke delovne sile v Nemčiji, so leta 1944 predstavljali že vsaj petino vse delovne sile v državi. Nekateri nacisti, na primer ekonomist in častnik SS Helmut Schubert, so že takrat, ko so Nemci še mislili, da bodo zmagali v vojni, ugotavljali, da brez tako imenovanih gostujočih delavcev Nemčija tudi po vojni ne bo shajala, ne samo v kmetijstvu, ampak tudi v industriji. Schubert je pričakoval, da bo po vojni Nemčija še bolj industrializirana in bo kot proizvodno središče Evrope potrebovala številno delovno silo.
Nacistična Nemčija kot dežela priseljevanja
Nemčija je, kot ugotavlja Mazower, tako že med drugo svetovno vojno postala dežela priseljevanja: na primer v spodnjesaškem mestu Osnabrück, kjer ni bilo prej skoraj nič tujcev, so med drugo svetovno vojno skorajda čez noč petino prebivalcev sestavljali tujci, ki so govorili kakšnih devetnajst različnih jezikov.
Po drugi svetovni vojni so tuji delavci odšli iz Nemčije, se je pa na ozemlje poražene Nemčije pred Rdečo armado zgrnilo kakšnih 14 milijonov Nemcev, prej omenjenih pregnancev. Leta 1949 sta bili ustanovljeni Zvezna republika Nemčije (Zahodna Nemčija) in Nemška demokratična republika (Vzhodna Nemčija).
Takrat je v Nemški demokratični republiki (NDR) živelo 4,1 milijona pregnancev oziroma preseljenih oseb (umsiedler), kot so jim za razliko od Zahodne uradno rekli v Vzhodni Nemčiji, preostali pa so bili v Zahodni Nemčiji.
Zahodnonemški gospodarski čudež in tuji delavci
Od leta 1949 do postavitve Berlinskega zidu leta 1961 je iz Vzhodne Nemčije na Zahod (večinoma v Zahodno Nemčijo) odšlo med 2,7 do 3,6 milijona Vzhodnih Nemcev. Okoli pol milijona Nemcev je v istem obdobju odšlo iz Zahodne v Vzhodno Nemčijo (med njimi je bila tudi bodoča nemška kanclerka Angela Merkel). Po letu 1961 je do padca Berlinskega zidu na Zahod prebegnilo še okoli 600 tisoč Vzhodnih Nemcev.
V 50. letih preteklega stoletja je v Zahodni Nemčiji primanjkovalo delovne sile, zaradi česar je država začela z juga Evrope in Turčije uvažati delovno silo. Največja skupina tujih delavcev so bili Turki, sledili so Jugoslovani. Slednje je nemška statistika po razpadu Jugoslavije leta 1991 seveda razdrobila na več držav, ocenjuje pa se, da v Nemčiji živi do dva milijona ljudi, ki imajo korenine v državah nekdanje Jugoslavije.
Kljub temu, da se je v Zahodno Nemčijo zgrnilo po koncu druge svetovne vojne na milijone pregnanih Nemcev z vzhoda, pa je zahodnonemški gospodarski čudež potreboval nove in nove delavce. Leta 1955 je tako Zahodna Nemčija sklenila dogovor o prihodu delovne sile iz Italije.
"Gastarbajterji" iz Titove Jugoslavije
Sledili so dogovori s Španijo, Grčijo in Turčijo. S to maloazijsko državo je bil dogovor podpisan oktobra 1961. Leta 1968 je Zahodna Nemčija dogovor o prihodu tako imenovanih gostujočih delavcev (gastarbeiter – gastarbajterji), kot se jim je reklo pogovorno, podpisala tudi s Titovo Jugoslavijo.
Veliko gostujočih oziroma tujih delavcev se je vrnilo domov, številni pa so seveda ostali. Največjo migrantsko skupino sestavljajo Turki, ki jih je bilo konec leta 2020 2,75 milijona, sledijo Poljaki (2,05 milijona) in Rusi (1,2 milijona). Poljaki in Rusi so seveda množično prihajali od 90. let naprej. Ena od posledic migrantske krize iz let 2015 in 2016 pa je tudi ta, da v Nemčiji zdaj živi okoli 820 tisoč Sircev.
Vključeni in nevključeni v nemško družbo
Seveda tudi obstaja razlika glede vključevanja priseljencev v nemško družbo: če so se priseljenci iz evropskih držav bolj pripravljeni vključiti v nemško družbo, je pri priseljencih iz muslimanskih držav več težav. Pri slednjih je manjša želja po vključevanju tudi posledica vzpona islamskega radikalizma v zadnjih desetletjih.
Tuji delavci v komunistični Vzhodni Nemčiji
Čeprav so tuji delavci prihajali zlasti v Zahodno Nemčijo, pa je imela svoje gostujoče delavce tudi komunistična Vzhodna Nemčija. Glavna težava te države je bil beg njenih državljanov na Zahod. Če je imela NDR leta 1949 19,1 milijona prebivalcev, jih je imela leta 1989 samo še 16,4 milijona. Podobno kot Zahodna je tudi Vzhodna Nemčija sklepala dogovore z drugimi državami o prihodu delavcev. Najprej s Poljsko in Madžarsko, leta 1978 s Kubo, leta 1979 z Mozambikom in leta 1980 z Vietnamom, piše na spletni strani Mediendienst Integration.
Veljal je sistem rotacije: po štirih ali petih letih se je tuji delavec vrnil domov, na njegovo mesto pa je prišel njegov rojak. Leta 1989 je bilo v Vzhodni Nemčiji okoli 94 tisoč tujih delavcev, od tega 59 tisoč Vietnamcev. Po padcu Berlinskega zidu so kubanski delavci odšli, vietnamski pa večinoma ostali. Tako kot Zahodna je tudi Vzhodna Nemčija sprejemala prosilce za azil: v 50. letih je dala politično zavetje grškim komunistom in grškim partizanom, v 70. letih po uvedbi Pinochetove vojaške diktature pa čilskim komunistom.
26