Nedelja, 15. 9. 2019, 13.00
4 leta, 7 mesecev
Zeliščna kmetija: Najin dobiček je dobra hrana #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,07
Špela, Boris in devetmesečni Florjan so mlada družinica iz Podplata pri Šmarju pri Jelšah, ki na približno petsto metrih nadmorske višine prideluje zelišča na Zeliščni kmetiji Gorska roža. Kmetija je njihov dom, dom Špelinih staršev, vir zaslužka in vir hrane. Trudijo se, da bi bili čim bolj samooskrbni, saj jim veliko pomeni, da natančno vedo, kaj jejo. Čeprav nimajo ekološkega certifikata, so pri pridelavi še bolj strogi in uporabljajo samo svoje zeliščne pripravke. Ustvarili so si topel dom in svoje znanje in izkušnje z veseljem delijo naprej.
Na Zeliščni kmetiji Gorska roža vse delajo z željo, da bi postali čim bolj samooskrbni in da pridelajo čim več hrane zase, prodajo pa presežke, torej tisto, kar jim ostaja. Približno tri hektarje je obdelovalnih površin in okoli tri hektarje je gozda, nekaj malega pa najemajo in tam gojijo žita.
"Če bi se še naprej širili, bi začeli izgubljati pri kakovosti, ker vsega ne bi več mogli tako obvladovati," pravi Špela.
Boris in Špela opravljata različne storitve s svojo kmetijsko mehanizacijo, predvsem z obnovljenimi kombajni. Za druge kmetije opravljata setev, žetev žit, siliranje in podobno, kar je bolj Borisov del. Na kmetiji gojita zelišča in iz njih izdelujeta izdelke, pripravljata pa tudi izobraževanja za skupine. Zdaj že zaslužita toliko, da lahko s svojim delom preživita svojo družino in, kot pravita, več od tega ne potrebujeta, saj sta zelo skromna.
"Stroje imava predvsem zase, da požanjemo svoja žita, ko je to najbolj primerno, da ni treba vedno nekoga čakati, da bo imel čas. Potem opraviva še kakšne storitve in če nato kombajn prodava naprej, spet kupiva novega, ga popraviva, obnoviva in uporabljava," pove Špela.
Video: "Temu moraš biti res predan"
"Kar imamo, je dovolj za naše potrebe in za to, kar iz zelišč naredimo in prodamo," pove Špela.
"Imamo ravno dovolj, da to lahko dobro obvladujemo"
Špela nas je popeljala v svoj zeliščni vrt. Kot je dejala, ta ni tako velik, saj niso tako tržno usmerjeni, da bi ponujali zelišča in izdelke iz zelišč v velikih količinah, to, kar imajo, jim popolnoma zadostuje.
"Želimo biti samooskrbni, pridelujemo predvsem zase in prodamo, kar nam ostane. Ker ne pridelujemo množično, so ti presežki zato tudi toliko bolj kakovostni. Delamo tudi tako, da si pridejo ljudje k nam zelišča ogledat, vodimo manjše skupine. Naredimo krajšo predstavitev zelišč, na kateri jih ljudje spoznajo. Ob tem vidijo tudi, da to ni nič zapletenega, da ne bi mogli nekaterih zelišč doma gojiti tudi sami. Spoznajo tudi nekaj zelišč, ki jih lahko sami nabirajo v naravi. Na primer materina dušica in timijan sta si popolnoma različna, ljudje pa ju mešajo in mislijo, da je to ena in ista rastlina," pojasnjuje Špela.
"Kar imamo, je dovolj za naše potrebe in za to, kar iz zelišč naredimo in prodamo. Če bi se še naprej širili, bi začeli izgubljati pri kakovosti, ker vsega ne bi več mogli tako obvladovati. Vse delamo ročno – obrezujemo, okopavamo, delamo potaknjence in tako naprej. Če bi se preveč razširili, to ne bi bil več tak izdelek, kot mora biti. Že z majhnimi količinami je veliko dela," pove Špela.
Boris ponuja storitve s kmetijsko mehanizacijo, delo v vrtu pa je zanj sprostitev.
Zelišča so Špelino veselje, a ko je treba, na pomoč priskoči vsa družina
Na kmetiji pri zeliščih sicer pomaga vsa družina, predvsem ko je dela naenkrat zelo veliko. Večinoma se z njimi ukvarja Špela, ki se je izobraževala za zeliščarko in je za to pridobila tudi nacionalno poklicno kvalifikacijo (NPK), s katero je, kot pravi, dobila le še eno dodatno potrditev svojega znanja.
Medtem nam pokaže janežev ožep, ki je trajnica in križanec med koprivo in meto. Kot pojasni, ga uporabljamo za pomoč pri prehladnih obolenjih, bronhitisih, astmi. Iz njega lahko naredimo čaj ali tinkturo.
Izvedeli smo še, da je velika razlika med lavandinom in sivko. Zadnja je majhen grmiček, ki ne zraste veliko, lavandin pa je velik in ima dolga stebla. Kot nam je pojasnila Špela, je razlika med njima ta, da lavandin poživlja, prava sivka pa pomirja. "Marsikdo si dela blazinice iz lavandina. Proti moljem so v redu, a jih podrgnete, preden greste spat, bo to še težje, ker poživlja. Nekaterim lavandin tudi smrdi, zato ga v kulinariki ne uporabljamo," je še dodala. Svoje znanje rada deli ljudem.
Devetmesečni Florjan vedno uživa, ko je v vrtu skupaj s starši.
Vrt pogosto obiščejo številne živali
Med sprehajanjem po vrtu je mimo priskakljala žaba, pridejo tudi zajci. Njen vrt pogosto obišče tudi srnjad, ki se z veseljem loti predvsem ribeza in malin. Ker aronijo pustijo pri miru, namerava naslednje leto med ribez nasaditi nekaj grmov aronije. Med vrt in gozd bodo namestili žičnato ograjo, a če bi želeli popolnoma preprečiti živalske obiske, bi morali zagraditi popolnoma vse, tega pa ne želijo.
Med sprehodom pozornost pritegne ožepek ali izop. Odličen je pri črevesnih težavah, pojasnjuje Špela, pa pri notranjih zajedavcih, pri trebušnih bolečinah. Najboljši je svež in ga uporabljamo pri težkih jedeh, kot so fižolove zakuhe in podobno, lahko ga damo tudi na solate, sicer pa ga sama dodaja čajni mešanici za želodec ali čaj naredi le iz tega zelišča. Dober je tudi pri težavah s sladkorno boleznijo.
Vsaka rastlina ima svoje zahteve.
Skrb za zelišča je zahtevna, ker vsako potrebuje svoje pogoje
Skrb za zelišča je precej zahtevna, a predvsem zato, ker imajo veliko različnih zelišč, vsako pa zahteva svojo nego, kar moraš dobro poznati.
"Melisa na primer zahteva nekoliko boljšo zemljo, bolj humusno, smilj in sivka potrebujeta zelo odcedno in peščeno zemljo in moramo biti pozorni, kako rasteta, kako ju vzgajati. Kar pa zadeva vnaprejšnjo nego, sledimo luninim menam, luninim koledarjem in moramo vedeti, kako zelišča pravilno pobirati, kdaj jih sušiti. Sivko na primer lahko sušimo hitreje, tudi v kakšni sušilnici, če se ne bi naravno dovolj dobro posušila, medtem ko lahko meliso sušimo le naravno, v tanki plasti v kozolcu, pomembno pa je, da je na prepihu. Pri njej je pomembno, da ne zamudimo reza, da je pravilno posušena, saj sicer počrni in lahko vse, kar smo pridelali, vržemo stran, ker takšna nima zdravilnih učinkovin," razlaga Špela.
Z rastlinami mora biti vsaj na vsaka dva dneva, da je ob njih, da jih lahko opazuje in sproti reže. "Ko pride dež, tudi najmanj tri dni ne smeš pobirati zelišč. Včasih res pride leto, ko dežuje na tri dni. Takšno je bilo lansko, zato smo imeli tudi zelišč manj, a ljudje, ki nas poznajo, ki vedo, kako pridelujemo, razumejo. In če kakega zelišča ni, ga enostavno ni, pa se kljub temu vrnejo naslednje leto," pove Špela.
Špela je prepričana, da je pridelava na njihovi kmetiji podvržena še strožjim kriterijem kot tista na ekoloških kmetijah, saj pri tem ne dela kompromisov.
Pridelava zeliščarjev še bolj stroga od ekološkega kmetovanja
Meni, da je pridelava zeliščarjev še bolj stroga, kot to zahtevajo merila ekološke pridelave. V ekološkem kmetijstvu so namreč še vedno dovoljeni nekateri pripravki, zeliščarji pa si razne pripravke, kot so zeliščne gnojnice in drugi preparati za krepitev rastlin, pripravljajo zgolj iz zelišč samih in so pri tem še veliko bolj strogi, meni Špela.
V trgovini ne kupi nobenega čaja več
"Seveda gledaš na to, da boš zase pridelal najboljše. Če ne bi bilo tako, bi lahko čaje kupovali tudi v trgovini," je dejala Špela, ki po tem, ko se je v zelišča poglobila še bolj in začela hkrati raziskovati, kaj je v čajnih mešanicah in iz česa so narejene filter vrečke, nobenega čaja ne kupi več v trgovini. Po njenem mnenju je bolje, da bi pila samo vodo, kot da bi pila tisti čaj.
"Tako smo začeli. Malo tudi zaradi lastnih zdravstvenih izkušenj. Sama imam težave s krčnimi žilami. Tako raziskuješ zelišča, bolezen in tako naprej," pove Špela, ki si je z zelišči tako pomagala, da so ji krčne žile prenehale nastajati. Noge je ne bolijo več, nima več krčev, obstoječe se ne širijo in nove ne nastajajo. Kot pravi, je težko, da bi si z zelišči kako bolezen kar popolnoma pozdravil, a če jo lahko preprečuješ in blažiš, je že to velikega pomena.
Preden stranki nameša čaj, ga vedno temeljito izpraša tudi o zdravstvenem stanju. Ob hujših težavah svetuje obisk zdravnika. Meni, da z zelišči lahko pomagamo pri simptomih, ozdraviti bolezen pa je težko.
Ljudi bi radi naučili, da lahko zelišča zelo preprosto gojijo doma
Ko nadaljujemo pot po vrtu, nam pokaže tudi širok grm materine dušice. Kot pravi Špela, so jo kot rastlinico prinesli s travnikov, zdaj pa je stara že tri leta, široka in gosta. "Prav to želimo ljudem pokazati - da jih ne bi več toliko pobirali v naravi in tako iztrebljali. Materina dušica, šentjanževka, tavžentroža, arnika, plahtica, ki jo zelo veliko hodijo nabirat v hribe. To so rastline, ki jih lahko gojimo doma. Ena rastlina plahtice je za eno osebo čisto dovolj, saj tega tudi ne smemo popiti na hektolitre, tu in tam pa je dobro narediti kuro," pojasnjuje Špela.
Na vrtu ima še marsikaj, od smilja do različnih vrst mete, ki jih je sicer okoli 400, pa timijan, nekaj vrst origana, med sadeži tudi goji jagode in čili. Njen vrt je raznolik in pisan, a še vedno tako velik, da ga brez težav obvladujejo in obdelujejo tako, kot rastline to zahtevajo.
Video: Najbolj ji je všeč, da si sama razporeja čas
"Najino delo sva prepletla in drug drugemu pomagava"
Na vrtu se nam je pridružil Špelin mož Boris z devetmesečnim sinčkom Florjanom, ki je zelo rad z njima v vrtu tudi, kadar delajo. Zelo sta vesela, da ga lahko vzgajata v takšnem okolju. Boris se ukvarja z mehanizacijo in kot pravita, delo odlično prepletata.
"Takšno mišljenje, kot ga imam danes, sem prinesel že s seboj na kmetijo. Morda oba s Špelo razmišljava nekoliko drugače kot večina današnjih kmetov, in sicer razmišljava tako, kot so nekoč. Torej da je kmet, če je le mogoče, sam svoj šef. Da je neodvisen od kapitala in drugih reči. Poleg tega pa smo začeli razvijati še to, da smo čim bolj samooskrbni. Vedno sem bil tak, da sem želel sam služiti svoj kruh, delal sem ponoči in podnevi, da sem splaval. Delo sva prepletla in drug drugemu pomagava. Špela meni pomaga, ko moram popravljati stroje, jaz pa njej, ko je treba okopavati, kositi, obirati, prebirati ali karkoli drugega," pojasni Boris.
Boris je sam poslikal in okrasil vrata, tudi vse pohištvo v stanovanju je sam obnovil, prebarval in porisal.
Da je sezona daljša, z mehanizacijo ne žanjeta le pšenice
V svoji okolici ne opravljata toliko storitev z mehanizacijo, več jih je v smeri proti Pohorju, pravi Boris.
"Delava z grahom, bobom, konopljo in žiti, da je sezona čim daljša. Če bi delal samo z žitom, bi bilo tega precej malo. Žanjeva ajdo, konopljo sva žela celo v Mariboru," doda Boris.
Špela pove, da se vse njune dejavnosti prepletajo. V poletnih mesecih je veliko dela na njivah, se pa sezona prodaje čajev in izdelkov začne konec septembra, takrat pa se tudi dela s kmetijsko mehanizacijo nekoliko umirijo, razloži Špela. "Vse leto imava ves čas prihodek. Če bi imela samo zelišča, bi bilo to precej težko. Bolj mrtvi meseci so pri meni poleti, a takrat to zapolnjujem s kakšnimi delavnicami, ogledi in podobno," je povedala Špela, Boris pa je dejal, da vsega tega nista načrtovala, a jima je življenje sproti pokazalo, kaj bi bilo najbolje.
Sta skromna in kar imata, za njuno življenje zadostuje.
Ne želita v trgovske verige, kar imata, jima zadostuje
Povesta, da sta zelo skromna in nimata želje po kapitalu, po povečevanju prodaje, po tem, da bi izdelke prodajala v velikih trgovskih verigah, česar si želijo številni.
"Imamo malo, kakovostno, veliko sami porabimo, nekaj pa prodamo. Večinoma pridejo stranke domov. Prej se naročijo, povedo, kaj bi rade imele, mi jim to pripravimo in tu še vse razložimo in pokažemo," pove Špela. Nekaj malega prodajo tudi kar prek pošte, hodijo pa tudi na večje dogodke – na tržnice, sejme in podobno. Sodelujejo na večjih promocijskih sejmih, saj menijo, da je prav, da se ljudem pokažejo, predstavijo in opozorijo nase. Kot pravi Špela, se na teh sejmih ustavi kar nekaj ljudi, ki jih zelišča zanimajo, to pa je tudi najbolj pomembno. Meni, da je zanimanja za zelišča vedno več.
Prav vse, kar sta ustvarila, sta naredila z lastnimi rokami
Vse na svojem zemljišču so naredili sami. Kjer je zdaj zeliščni vrt in kjer stoji objekt, namenjen prav za delo z zelišči in sprejem ljudi, so zemljo dokupili.
"Vse je bilo zaraščeno, mi pa smo to posekali, očistili, izravnali. Na mestu, kjer je ta objekt, ni bilo ničesar, le kup kamenja. Sami smo z bagrom naredili izkop, napeljali smo vodo in elektriko. Prav zato nama to toliko več pomeni in se nama zdi še bolj zanimivo, ker sva zares prestavila prav vsak kvadratni meter. Vse sva zložila, kolikor sva le lahko, po svojih željah."
Boris se loti prav vsake stvari, Špelin oče pa je zidar, zato so tudi objekt zgradili sami. Boris pokaže okrašena in porisana vrata in pove, da so njegovo delo tudi okrasje in ključ za vrata. Marsikaj rad naredi sam, saj je tako vsaka stvar vredna več, pravi.
"Delamo počasi, odvisno od tega, koliko je časa in denarja. Spomladi in poleti smo na terenu, da se nateče tudi nekaj prihodkov, jeseni pa spet zidamo in ustvarjamo," pove Boris.
Borisu je najbolj všeč jesen, ker lahko požanjejo plodove svojega dela
Jesen je najlepša, pove Boris, ker takrat žanjejo sadove tega, kar so delali vse leto. "Pa ni pomembno, ali pobiramo krompir, paradižnik, zelišča, karkoli. Ljudje potrebujemo občutek, da se nekje pozna, da smo nekaj naredili. Zadovoljstvo čutiš, varnost, ko v rokah držiš rezultate svojega dela," pravi Boris. Izjemno mu ustreza, da lahko od mehanizacije in storitev preklopi na delo z zelišči v vrtu.
"Da je to tudi odlično sproščanje in prinaša takšno zadovoljstvo, nisem vedel, dokler nisem začel malo več pomagati na vrtu. Enako je, ko vzamem psa in greva na sprehod v gozd, to je sanjsko. Pravijo, da je v gozdu posebna energija, vsaj pri meni deluje. Pogosto je tako, da popravljam stroj, pa mi kakšna stvar enostavno ne gre in ne gre. Tako odložim delo, grem na sprehod, pridem nazaj in vse takoj zložim skupaj. To pri meni odlično deluje, ne vem sicer, na kakšen način, a zagotovo deluje. Odkar imava Florjana, grem namesto sprehoda tudi v hišo, pocrkljava se za 20 minut ali pol ure, nato grem nazaj in gre delo spet lažje," pove Boris.
Video: Kaj ljudje pri Špeli največkrat iščejo
Imela bosta svoj mlin in bosta sama mlela svoja žita
V prihodnosti si želita usposobiti mlin, ki je že pri hiši, Boris ga počasi obnavlja. Rada bi mlela svojo moko, da bosta vedela, kaj meljeta in kaj bosta dobila iz mlina. Storitev mletja bosta ponudila tudi drugim kmetom z manjšimi količinami žita, ki bi prav tako radi imeli moko iz svojega pridelka. Tudi sama imata namreč le nekaj sto kilogramov svoje pšenice, a tako majhno količino le redkokdo želi zmleti.
Kmalu bosta žita mlela s svojim mlinom.
"Imava tudi naprave, ki nama bodo omogočile, da bova žito pred mletjem očistila. Najprej se bo žito od pleveli ločilo po kalibru, odkamenjevač bo izločil kamenje, steklo in kovine, žito bo nato šlo v mlin. Iz njega bomo lahko dobili polnozrnato moko, žito pa bomo na posebnem stroju tudi obrusili in bomo na primer iz ječmena lahko dobili ječmenovo kašo. Na tem stroju se lahko obrusi tudi pšenica. Največ pesticidov se ohrani ravno v ovojnici zrna in marsikdo, ki je alergičen na gluten, morda nima težav z glutenom, temveč s pesticidi v ovojnici. Z brušenjem zrn pred mletjem bo moka boljša," razlaga Špela.
V prostorih imajo tudi vitrino, v kateri se poleg nekaterih izdelkov sveti tudi zlato priznanje za čaj z imenom selfness, ki so ga prejeli na Dobrotah slovenskih kmetij. V shrambi se bohotijo veliki, polni in pisani stekleni kozarci zelišč, sirupi, pakirani čaji, mazila, moke in drugi izdelki.
Jezi ju uničevanje zemlje s fitofarmacevtskimi sredstvi
Marsikaj, kar se dogaja v kmetijstvu, ju jezi. Še posebno uničevanje zemlje, ki je čedalje slabša tudi zaradi uporabe vseh pesticidov. In čeprav vse pridelujeta na ekološki način, zase menita, da sta celo še bolj ekološka, ne želita pridobiti ekološkega certifikata.
"Smo čisto navadna kmetija. Saj bi bilo dobro, če bi imeli certifikat, a nam ni do tega. Tudi pri ekološkem kmetijstvu lahko uporabljaš del škropiv, ki po nekih standardih morajo biti, proizvajalci pa so isti kot za druga fitofarmacevtska sredstva, ki niso ekološka. Boljše je, da nismo opredeljeni. Še tistemu, ki je ekološki, zato včasih ne verjamem čisto," pravi Špela.
Raje so brez ekološkega certifikata
Predvsem se za pridobitev certifikata niso odločili tudi zato, ker bi jim inšpektorji narekovali delo. "Ne le, da pregledujejo zemljo in rastline, govorijo ti tudi, kako moraš sejati in katero seme moraš uporabljati. V tem primeru na primer ne bi mogla sejati semena, ki je v družini še iz časov moje babice. Tu je že toliko let, avtohtono. Imamo svoje seme, ki je res napolnjeno z našo energijo, ne vem, zakaj bi ga zdaj morala opustiti," pravi Špela.
"Ljudje tako ali tako pridejo sem, vidijo, kaj in kako delamo, in menim, da zaradi ekološkega certifikata ne bi toliko pridobila. Če bi rastline škropila, je dovolj, da te nekdo enkrat samkrat vidi in kaj bi potem? Pogorela bi," se sprašuje Boris.
"Ko je bila pri nas inšpektorica, je videla na piri strgača, ki je škodljivec. Če ga ne bi bilo, bi bilo jasno, da je pira škropljena, bi pa to tako ali tako pozneje pokazala tudi analiza," pojasni Špela in doda, da jih zato, ker določen del pridelka dajejo na trg, inšpektorji že zato obiskujejo. Z njimi ima dobre izkušnje, nazadnje pa jo je še posebno razveselilo to, ko jo je ena od inšpektoric, ki se je sicer ob obisku zdela zelo stroga, po analizi pridelka poklicala in ji povedala, da bodo imeli letos odlično moko.
Špela je spoznala tudi življenje v mestu, zato danes zelo ceni, da lahko živi v tako prelepem koščku Slovenije, in se ne bi preselila.
"Za koga pa boš prideloval dobro hrano, če ne zase in za svoje otroke?"
"Kako pa bo, če ne bomo cenili samih sebe in svojega dela? Za koga pa boš prideloval dobro hrano, če ne zase in za svoje otroke? Pa delamo piškote in ajdovčke, menda ne bomo pridelovali ene sorte zase in druge za trg, tako ne gre," razmišlja Boris, Špela pa doda, da ljudje delajo tudi to, a gledajo na vse, kar počnejo, le skozi denar in dobiček. "Midva res nimava posebnih dobičkov, imava pa zato dobro hrano in je to najin glavni dobiček," pravi Boris.
Špela zelo rada deli tudi svoje znanje. Ljudem pove, kako si lahko enake pripravke, kot jih izdeluje, naredijo doma sami. "Marsikdo mi reče, da potem ne bom nič prodala, a sama nimam takih izkušenj. Jaz povem vse. Boljše je, da se ustvari čim večji krog ljudi, ki se s stvarmi seznanijo in si lahko tudi najbolj pomagajo. Meni tudi ni do tega, da bi gledala samo skozi denar. Ljudem je treba pomagati, da bodo sami prišli do znanja. Vedno razmišljam tako, da če ne bom delila svojega znanja, samo meni ne bo koristilo prav nič," sklene Špela, od katere smo se tudi odpravili polni nasvetov o tem in onem ter bogatejši tudi za nekaj semen in navodil, kako naj jih vzgojimo.
Oglejte si vse utrinke s kmetije
Prepričani smo, da tudi vi poznate pozitivno zgodbo katere od čudovitih slovenskih kmetij, zato vas vabimo, da nam pošljete predloge za kmetijo, za katero menite, da bi ji morali nameniti več pozornosti. Če poznate koga, ki bi bil vesel našega obiska, ali če imate sami kmetijo, vas vabimo, da nam svoje predloge pošljete na e-naslov metka.prezelj@tsmedia.si, v zadevo sporočila pa zapišite Kmetija. Hvala, ker nas spremljate.
