Nedelja, 8. 9. 2019, 13.00
4 leta, 4 mesece
Kmetija sredi naselja uspešna prav zaradi občutka domačnosti #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,14
3
Kmetija Ježek v Šentvidu je včasih stala v skoraj popolnoma ruralnem okolju v bližini Ljubljane. Danes je sicer še vedno na istem kraju, a se je mesto razširilo do njihovega praga. Zaradi okoliščin so se odločili, da živine ne bodo več imeli, hlev pa so spremenili v večnamensko dvorano, ki jo oddajajo za številne dogodke. Ob njej imajo zunanjo kuhinjo, nad njo pa prenočišča. Podobo domačije so ohranili, še vedno pridelujejo tudi lastno hrano in prav zaradi domačnosti se je ideja izkazala za odlično - na ta način kmetija še vedno živi in sredi naselja omogoča življenje razširjeni družini.
Mojca in Milan Zaviršek sta prepričana, da je za dobro počutje gostov poleg domačnosti pomemben predvsem odnos do njih. Če nekaj delaš z veseljem in si gostov vesel, to toplino tudi oni začutijo in se radi vrnejo, menita.
Mojca Zaviršek se ukvarja samo z delom na kmetiji, njen mož Milan, ki je bil nekoč nogometaš in nato trener nogometnih vratarjev, pa še vedno dvakrat ali trikrat na teden trenira otroke. Za kokoši, ki se prosto sprehajajo po vsej kmetiji, in jajca je odgovorna Mojčina mama, ki kljub poškodbi noge skrbi za svoj vrt in okolico, Mojčin nečak Vuk je odgovoren za sobe in rezervacije, pomagata tudi sin in njegovo dekle. Kmetija je družinski projekt, na njej delajo tri generacije, a se zelo dobro razumejo in odlično sodelujejo, pojasni Mojca.
V dvorani, ki jo oddajajo za različne dogodke, radi zakurijo tudi velik kamin.
Na kmetiji, ki je stara že vsaj 200 let, so imeli včasih od 30 do 50 glav živine za prirejo mleka, ki so ga, poleg drugih pridelkov, prodajali v okolici, eden od večjih odjemalcev je bila tudi šentviška vojašnica.
"Moji starši niso nikoli zagovarjali kmetijstva z velikim številom goveda. Oče je bil vedno prepričan, da je od 30 do 50 živali dovolj, da lahko omejiš morebitne bolezni in podobno," pravi Mojca.
Pred vhodom v večnamensko dvorano je dostavno kolo oziroma trikolesnik, ki je danes tam za dekoracijo, Mojčinim starim staršem pa je služil za dostavo mleka po Šentvidu.
Ob velikem poslopju, ki je pogorelo že dvakrat, stoji tudi stari čebelnjak iz leta 1868. Danes je prazen, a včasih je bilo v njem sto panjev čebel. Pred okoli dvajsetimi leti je bil na njihovi kmetiji tudi vsakoletni velikonočni blagoslov.
Povsod po posestvu so za dekoracijo in še bolj poudarjen občutek domačnosti razporejeni stari predmeti, ki so jih uporabljali na kmetiji.
Nogometaš, ki se je moral čez noč naučiti dela s traktorjem in nahraniti živino
Ko je Mojčin oče umrl, so morali kar naenkrat za 30 krav poskrbeti sami. "Veste, nogometaša kar naenkrat posaditi na traktor je znanstvena fantastika," se smeji Mojca. Milan, takrat še aktiven nogometaš, se smeji z njo in pojasni, da se je moral tako rekoč čez noč naučiti dela z mehanizacijo.
"Do takrat sem traktorje gledal bolj po televiziji, a žival ne more biti lačna," pravi Milan in pojasni, da sprva sploh ni vedel, kako in kaj. "Najprej ni šlo, potem pa koga pokličeš in tako se z voljo da vse naučiti," pove Milan.
Približno štiri leta je skrbel za vsa opravila, za katera je bil prej odgovoren Mojčin oče, a ko se je poškodovala še Mojčina mama, so se odločili, da ob službah za živino ne bodo mogli več skrbeti, poleg tega s tem niso mogli preživeti in so začeli razmišljati o tem, da bi kmetijo usmerili drugam.
"Jaz sem šele zdaj dojela, da mu verjetno ni bilo najlažje. Meni je bilo popolnoma logično, da bo znal delati s stroji, ker je moški, a to ni tako samoumevno. Vsega se je tako hitro naučil le zato, ker zna poprijeti za delo in ker nima dveh levih rok, marsikdo drug se ne bi," je Mojca danes ponosna na moža.
Mojca je danes zelo ponosna na svojega moža in vesela, da je pripravljen poprijeti za vsako delo.
"Mesto se je širilo, nisi več mogel tako sproščeno delati"
"Tudi mesto samo se je širilo, povsod so začeli zidati in nisi več mogel tako sproščeno delati. Ves dan smo nakladali gnoj in ga razvažali, nato pa so nam recimo poklicali inšpekcijo ali policijo, ker je nekje dol padla manjša kepica. Srečevali smo se s kar težkimi stvarmi in z mamo sva se začeli pogovarjati, da bi poskusili z nečim drugim in hkrati del kmetije ohranili, ker imamo veliko površin," razloži Mojca.
Video: To delo moraš imeti rad
Kokoši krmijo s svojimi žiti.
V okolici imajo 13 hektarjev obdelovalnih površin. Večinoma gre za pašnike in travnike, ki jih oddajajo, nekaj je še lastnih njiv, na katerih imajo posejano pšenico, koruzo, oves ter zelenjavo, da imajo svoj pridelek, s katerim nakrmijo tudi kokoši.
Za najem oziroma uporabo obdelovalnih površin ne prejemajo plačila, saj jim več pomeni dogovor, ki ga imajo s kmetom. "Ker imamo staro mehanizacijo, smo s kmetom, ki potrebuje naše površine za pridelavo krme, dogovorjeni, da nam na treh ali štirih hektarjih poseje koruzo, pšenico in oves. Na ta način nam gre super," pojasni Mojca.
Imajo tudi približno 13 hektarjev gozda, ki poskrbi za ogrevanje.
Čeprav Mojčina mama pogreša živino, ki se je včasih pasla vse naokrog, je danes zadovoljna s tem, kako se je kmetija razvila. "Danes ni ljudi, ki bi delali na kmetijah, v službah pa nihče ni zadovoljen in bi imeli vse – službo, kmetijo, še malo športa, morda še nekaj podjetništva, a to ne gre," pravi in meni, da se površine preveč pozidavajo, ne da bi se ob tem vprašali, ali bodo to zemljo kmetje še kdaj potrebovali ali ne.
"Danes bi vsi delali vse, a to ne gre," pravi Mojčina mama, ki sama kljub poškodbi noge, zaradi katere se po posestvu vozi z vozičkom, skrbi za velik vrt.
"Začetki so bili hudi, a se nam zdaj trud in vztrajnost vračata"
Mojca, ki je na kmetiji tudi odraščala, prihaja iz gradbeništva, zato je v starem hlevu videla drugačno priložnost in hkrati izziv. Predelali so ga v večnamensko dvorano, ki jo danes za svoje dogodke in izobraževanja najemajo podjetja in kulturne ustanove, posamezniki jo uporabljajo za praznovanja ali druge dogodke.
"Če bi vedela, koliko dela bo s tem prostorom oziroma če bi se tega morala lotiti danes, se verjetno za to ne bi odločila," pravi, čeprav je danes neizmerno zadovoljna.
Video: Na začetku je bilo tudi veliko odpovedovanja
Najprej so uredili dvorano, ki je že sedmo leto polno zasedena. Kasneje so poleg nje zunaj uredili še zunanjo kuhinjo, približno tri leta oddajajo štiri sobe nad dvorano, nekoliko kasneje pa so za oddajo naredili še dve hišici na približno sto metrov oddaljeni večji parceli, na kateri imata svojo hišo tudi Mojca in Milan.
"Lokacija je za takšno stvar vrhunska. Ni se vam treba zapeljati sto kilometrov ven, da doživite občutek, kot da ste na podeželju. Začetki so bili hudi, a se nam zdaj trud in vztrajnost vračata," pravi Mojca.
Za vso dekoracijo na kmetiji skrbi Mojca, v tem najbolj uživa.
Zasedena sta poleti in pozimi, za dopust morata vse zapreti
"Postopoma smo se širili. Kolikor zmoremo, toliko naredimo," pravi Mojca. Sama ima še veliko idej, kaj vse bi še naredila, a Milan je nekoliko bolj zadržan glede projektov, saj si šele v zadnjih letih po štirinajstih letih brez dopusta privoščita tudi to.
"Mi imamo delo ves čas. Zaradi kombinacije prenočišč in oddajanja dvorane imamo zasedeno vse leto. Goste imamo dopoldne in popoldne, ne moremo nekoga zaposliti le za osem ur, potrebovali bi dva, a nam prihodki tega ne omogočajo, takšnega, ki bi prišel za nekaj ur, samo kadar ga potrebuješ, pa ni," pojasni Milan.
Sodelujejo vsi in zato jim uspeva, a morali so se dobro organizirati in si razdeliti delo. "Zdaj je tako, da lahko ob delu tudi uživamo. Letos sva prvič vse zaprla in šla na dopust, saj sicer to ne bi bilo mogoče," doda Mojca.
Zapreta tudi med božičnimi prazniki. "Takrat bi prostor najeli vsi in morala bi ves čas delati, a tisti čas je namenjen za naša družinska srečanja," pove Mojca.
Na posestvu je tudi klet za manjše skupine, ki je skupaj s pajčevinami na stenah in starimi buteljkami pravi kotiček za vse, ki bi radi pristni občutek skrivališča. "Včasih prinesejo sem kitaro in se družijo ob petju," pove Milan.
Zunanja kuhinja je polna tudi pozimi
Kmetijo Ježek smo obiskali tik pred kuharsko delavnico, za katero so najeli njihove prostore. V ta namen jim je Mojca pripravila tudi nekaj svojih svežih pridelkov in jajc. Ob dogovoru za svoje najemnike dvorane sicer pripravijo tudi hrano.
"Nimamo velike ponudbe, pripravljamo okoli štiri vrste jedi, a pri tem stavimo na domače in naši gostje to cenijo," pove Milan, ki najraje kuha. Skoraj vso hrano pridelajo sami, tisto, česar nimajo, pa kupijo pri poznanih kmetijah - po sire in tudi pivo, na primer, hodijo v Lukovico. V ponudbi imajo tudi domač rumov lonec in pelinov liker, ki je njihova posebnost.
Odkar imajo zunanjo kuhinjo, vse kuhajo kar tam, saj deluje kot velika prijetna dnevna soba. Najprej so si predstavljali, da bo zunanji del kot prostor uporaben le v toplejšem delu leta, ko je piknikov in zunanjih aktivnosti več, a se je izkazalo, da je uporaben tudi pozimi, saj se ljudje zelo radi zvrstijo okoli ognja.
Milan od vsega najraje kuha.
"Ljudje prihajajo prav zaradi domačnosti, saj se tu bolj sprostijo kot v pisarnah"
Na začetku nista natančno vedela, kaj točno bosta počela s preurejenim prostorom, vedela pa sta, da gostilne nočeta imeti. "Nato je prostor najprej najel eden, za njim drugi, povedali so naprej in novica o nas se je razširila od ust do ust, tako da smo imeli hitro zapolnjene termine," pravi Mojca, ki prostora nikoli ni oglaševala.
"Osredotočili smo se bolj na podjetja, ki imajo tu svoja izobraževanja in teambuildinge. Trenutno nam štiri večja podjetja skoraj popolnoma zapolnijo termine. Menim, da radi pridejo k nam zaradi občutka domačnosti in zato, ker je to družinski projekt, ki ga delamo z veseljem. Ljudje pridejo sem iz poslovnega okolja, iz pisarn, zato tu kar oživijo. Prav zato smo drugačni in se trudimo, da bi to drugačnost tudi obdržali," pove Mojca.
"Ljudje so pri nas sproščeni, ker to ni gostilna. Mi jim ponudimo hrano in gredo sami po njo, stopijo malo ven in tako naprej. Hrano tudi postrežemo, če to želijo, a tu ni tega, da bi jo dobil predse, se z njo napokal in ne bi več mogel niti dihati. Pri nas so dogodki dolgi tudi po osem ur, medtem so zunaj in znotraj, takrat so tu le oni in zdi se mi, da v tem uživajo," pove Milan.
"Z gosti imava zares srečo. Vsi so sončki, prav nobenih slabih izkušenj nimava," pravi Mojca.
Domačnost in mir cenijo tudi turisti, ki pri njih prespijo
Domačnost in mir najbolj cenijo tudi gosti, ki najemajo njihove sobe. Zanje skrbi Mojčin nečak Vuk, ki ga gostje pohvalijo tudi v svojih komentarjih. Zanje si vzame čas, jim vse razkaže, jim pomaga z informacijami in svetuje. Zdaj imajo tudi vse več takšnih gostov, ki se vračajo, saj pogosto ugotovijo, da je le kak dan ali dva za Slovenijo premalo časa. Pri njih ostajajo gostje od blizu in daleč – tako Slovenci kot gostje iz Malezije ali Singapurja, prespijo pa tudi udeleženci izobraževanj, ki včasih pridejo iz drugih držav.
"Delo z gosti je super. Sicer je delo z njimi takšno kot drugod, a delati tu je le malo drugače, ker delam v domačem okolju in je vse lažje," pravi Vuk, ki ga delo s turisti zelo veseli, ker tako spoznava najrazličnejše ljudi iz različnih kultur. Kot pravi, morajo skrbeti, da je vse brezhibno, da dosegajo visoko oceno tudi na strani Booking.com, kjer oddajajo namestitve. V povprečju turisti ostajajo po dva ali tri dneve.
Milan pripravlja tudi svoj pelinov liker in rumov lonec. Oboje je na kmetiji specialiteta, zaradi katere ljudje pogosto pozabijo na pijačo, ki jo lahko za praznovanja prinesejo tudi s sabo.
Takšno delo zahteva veliko organizacije
Na začetku delo ni bilo tako organizirano. "Lotiš se nečesa in se spomniš, da si pri prejšnjem delu pozabil še nekaj drugega, ali pa greš v trgovino večkrat, ker si pozabil še en izdelek. Tako danes ne bi šlo več, zato smo se usedli in si razdelili delo, jaz pa sproti še zapisujem, kaj je treba še narediti in kaj nakupiti," pojasni Milan.
"Vsako stvari si moraš organizirati, jo načrtovati. Še posebej zdaj, ko smo že toliko poznani, si takih zadev ali celo napak ne moremo več privoščiti," pravi Mojca, ki pojasni, da si pri takem delu vse v enem, opravljaš veliko različnih vlog.
Video: Morali so si porazdeliti delo
Petelinje petje še vedno koga moti
V mestu se ne moreš več ukvarjati samo s kmetijstvom, pravi Mojca, saj bi tudi sosede motilo, če bi imeli živali zunaj. Smrdi jim tudi gnoj, pa čeprav so kmetije na svojih mestih že od nekdaj in so lastniki okoliških parcel to vedeli, ko so jih kupovali.
med vsemi kokošmi, ki se prosto gibljejo po posestvu, teče za svojo žogico tudi črna buči, ki posvod spremlja Mojčino mamo.
"Tudi pri nas se najde kdo, ki ga moti petelin. Tudi kmet, ki ima pri nas v najemu površine, je moral svojega petelina umakniti. Danes je z ljudmi zelo težko. Vedeli so, kam prihajajo, a kljub temu želijo vse spremeniti," pravi Mojca.
Čeprav so praktično v mestu, imajo še druge težave. Pred kratkim jim je kuna pobila 60 kokoši. Zaradi tako velikega števila mrtvih kokoši – napolnili so pet vreč, so morali za odvoz poklicati veterino, ki jih je odpeljala in nato naredila tudi analizo. Zdaj imajo še okoli 160 kokoši, ki se prosto gibljejo po kmetiji, ponoči pa gredo same v kurnik.
Pred časom so jim sicer ukradli 40 kokoši in kasneje tudi 50 dva dneva starih piščancev. "Bili so še majhni, od njih ne bi imeli nič, pa so jih vseeno vzeli. Mama je jokala še ves teden," pove Mojca.
"Če želiš nekaj, je treba za to delati, a toliko, da to omogoča normalno življenje"
Mojca z velikim veseljem hodi 'v službo'. "To delo mi je v veliko veselje. Kar nemirna postanem, če sem tako obremenjena, da se ne morem posvetiti svojim dekoracijam, v katerih tako zelo uživam. Včasih je res tako veliko dela, da tega ne morem, a to mi res veliko pomeni," pove Mojca, medtem ko Milan od vsega najraje kuha.
"Že vse življenje sem navajen delati. Kot športnik sem bil navajen za uspeh trdo garati in trenirati dvakrat ali trikrat dnevno. Vedno sem vedel, da od ležanja doma ne bo nič, da moram za uspeh nekaj narediti. Enako je tukaj – če hočemo kaj imeti, moramo delati. Nismo pa požrešni, da bi garali do onemoglosti za to, da bi imeli še več. Ne, želimo le normalno živeti. Rad delam in vse naredim, če je treba, grem pa rad tudi na trening, na tekmo pogledat svoje fante in tako naprej," pojasni Milan.
Skoraj vso hrano, ki jo postrežejo gostom, pridelajo sami, drugo pa kupijo od kmetij, ki jih poznajo.
Oglejte si vse utrinke s kmetije Ježek
Prepričani smo, da tudi vi poznate pozitivno zgodbo katere od čudovitih slovenskih kmetij, zato vas vabimo, da nam pošljete predloge za kmetijo, za katero menite, da bi ji morali nameniti več pozornosti. Če poznate koga, ki bi bil vesel našega obiska, ali če imate sami kmetijo, vas vabimo, da nam svoje predloge pošljete na e-naslov metka.prezelj@tsmedia.si, v zadevo sporočila pa zapišite Kmetija. Hvala, ker nas spremljate.
3