Nedelja, 24. 2. 2019, 10.30
5 let, 1 mesec
"Ekološko kmetijstvo ni dovolj, potrebno je znanstveno kmetijstvo"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,57
17
Svojo kmetijo danes vidita kot idealno okolje za vzgojo otrok. Prednost vidita tudi v svobodi bivanja in življenja, prav tako si na kmetiji sam svoj šef in si sam kreiraš dan.
Zulejka Javeršek in Tadej Pačnik sta prej živela v Ljubljani, a ta pomlad bo njuna peta, odkar sta postala gospodarja svoje kmetije na Koroškem. Tako kot Zulejka z ljubeznijo ustvarja v kuhinji, tako Tadej z ljubeznijo skrbi za posestvo. Vsega se loteva znanstveno, po izobrazbi je filozof. Kot pravi, je to kdaj tudi njegova težava, saj po eni strani razume razloge, zakaj so omejitve kmetov takšne, kakršne so, po drugi strani pa ga v praksi spravljajo ob pamet.
"Za kmetijo sva se odločila, ker ob koncu recesije ni bilo nobene druge pametne izbire. Sam sem študiral filozofijo in primerjalno književnost, Zulejka pa sociologijo kulture in prav tako primerjalno književnost. Ni bilo možnosti, da bi se zaposlila," pravi Tadej.
Ko sta dobila otroka, nista več vedela, kaj bi naredila. Kot pravi Tadej, sta imela le dve možnosti. "Lahko životariš v Ljubljani v najetem stanovanju in upaš, da se bo nekaj spremenilo. A če narediš neko projekcijo za naprej, se težko kaj spremeni, če zaslužiš 900 ali 1000 evrov neto. Nikamor ne boš prišel. Stanovanja ne boš kupil, večno boš najemnik. Na kmetiji pa so me čakali. Brat je ni hotel vzeti in smo se začeli pogovarjati, čeprav to ni bila najina srčna želja. Verjetno bi tudi danes, če bi mi nekdo ponudil dobro plačano službo kje v mestu, odšel," iskreno pove Tadej.
Svojo kmetijo danes vidita kot idealno okolje za vzgojo otrok. Imata dve hčerki. Starejša je v prvem razredu in ima enega sošolca, na celotni podružnični šoli je dvanajst otrok. Organiziran imajo tudi prevoz v šolo in iz nje.
Kakovost zraka in hrane je neprimerljiva in kot pravita, je tudi narava takšna, da si zjutraj srečen že samo zato, ker pogledaš ven. Prednost vidita tudi v svobodi bivanja in življenja, prav tako si na kmetiji sam svoj šef in si sam kreiraš dan. "Če si slab šef, imaš slabo kmetijo, če si dober šef, imaš dobro kmetijo, a pritisk, ki ga izvajaš, je tvoj lastni pritisk," pravi Tadej.
Tadej vidi, da kmetija zahteva vedno več časa, a sam ne želi biti zgolj kmet. Ima več hobijev, saj meni, da profesionalizacija v eni smeri ubije vso ljubezen. Je mojster aikida – trenira tako otroke kot odrasle, poleg tega je tudi pevec v komornem zboru Dekor v Ljubljani, redno pa hodi tudi v Gradec na oddelek za staro glasbo J. J. Fux konzervatorija, veliko tudi bere. Na kmetiji ima najraje delo s traktorjem, saj ga mehanizacija navdušuje že od otroštva.
"Ljudje imajo veliko napačnih predstav o življenju na podeželju"
"Tu ni niti malomeščanstva. Si v vakuumu, v nekem milnem mehurčku zaprtosti in odmaknjenosti. Že priti do sem je težko. Avtocesta bo morda zgrajena leta 2025 ali 2029, če bo. Ko se vsak teden peljem v Gradec, imam 15 minut do avstrijske avtoceste. Zgradili bodo hitri vlak, vozil bo mimo Pliberka, ki je približno deset minut stran. Verjamem, da se bo zaradi vseh ovir cela Koroška obrnila proti Avstriji. Že zdaj se večina prebivalcev orientira tako. Vse bolje plačane službe so v Avstriji," pravi Tadej.
"Saj je tudi tu družabno življenje, a če si navajen življenja v Ljubljani in veš, kaj imaš na voljo v mestu, bi morda raje živel tam. V principu si je lepo želeti živeti na podeželju, a hitro vidiš, zakaj ljudje rinejo v mesta. Ljudje imajo včasih veliko napačnih predstav o tem, kaj pomeni živeti tu," meni Tadej, ki je na tej kmetiji odraščal in se je v mesto preselil kasneje, saj je tam študiral.
"Če ne s kmetijstvom, pa s turizmom"
Po Tadejevem mnenju sta z Zulejko nekoliko prestara prevzela kmetijo. "Star sem 37 let in po mojem mnenju je energijsko gledano to preveč. Kmetijo bi morala prevzeti pri 25 letih, takoj po študiju, saj je 25-letnik zmožen delati več. On bi pri 35 letih žel sadove, ki jih bom jaz šele pri 45 letih.
Čim prej je treba začeti, ker vse na kmetiji dolgo traja, še posebej, če kaj spreminjaš. Vmes običajno pridejo tudi otroci, ki vzamejo veliko časa in energije. Poleg tega se, ko si mlad, manj sprašuješ, greš in narediš, zato narediš več," opisuje Tadej še enega od po njegovem mnenju zelo pomembnih dejavnikov.
Jamnica je del Geoparka Karavanke, prepredena je s "single trail" kolesarskimi stezami, za prenočitve pa zdaj poskrbijo tri ekološke turistične kmetije Gradišnik, Mikl in Ekohotel Koroš, ki so polno zasedeni. Ekohotel Koroš se zelo veliko ukvarja s promocijo lokacije, lani je bilo tu tudi svetovno prvenstvo v enduro gorskem kolesarjenju.
Cikel kmetije in vse, kar se je dogajalo na njej, Tadej pozna nekje od leta 1985 do danes, iz pripovedovanj pa tudi za nazaj. "Ko sem gledal svoje starše, vem, kaj so oni zmogli, in bom videl, kaj bom zmogel jaz. Saj so potenciali, če ne s kmetijstvom, pa s turizmom," meni Tadej, ki ima s svoje kmetije prelep razgled na Peco.
Struktura kmetije z današnjim načinom življenja nima veliko skupnega
Čeprav kmetija ni visoko, zaradi strmega pobočja spada med gorske kmetije. Kakršne so, so bile oblikovane v času Marije Terezije. Vedno je zgoraj hiša, nad njo je morda čisto malo zemlje, a glavnina zemlje je pod hišo, v strmini, in sega do grabna, torej do potoka ali reke. Tudi v okolici Tadejeve kmetije so vse narejene na isti način, a kot pravi Tadej, je takšna struktura kmetije ustrezala tedanjemu načinu dela, ki pa z današnjim življenjem nima veliko skupnega.
"Na strmini so orali z voli in to je bilo čisto običajno. Tam so tako sejali tudi žito in ga želi na roke. Vseeno jim je bilo, kje je njiva, saj je žela žanjica in ji je bilo celo lažje žeti v breg, kot na ravnini. Na kmetiji smo imeli nekoč velik mlin in tudi žago na vodo. Včasih je tako kmetija živela od veliko virov. Tudi ves les je bil razžagan doma in prodan naprej.
Na taki kmetiji je živelo in delalo veliko ljudi, poleg družine so bili tu še hlapci in dekle, situacija pa je danes čisto drugačna. S stroji celotne kmetije ne moreš obdelati ali pa stroj, prilagojen za delo na strmini, stane neverjetno veliko denarja in si ga ne moreš privoščiti. Ljudi ne moreš najeti, ker tega nihče ne bo delal, take delovne sile ni, uslug si ne moreš privoščiti in običajno ostaneš sam," razlaga Tadej.
"Ker ljudje sploh ne vedo, kako bi se to šli, veliko kmetij enostavno propade. Ene zato, ker lastniki nimajo potomcev, ene pa zato, ker tam enostavno nehajo kmetovati," razlaga Tadej. Pred kemtijo stoji lična tabla, na katero zapišejo pridelke, ki so na voljo za prodajo.
Pridelajo premalo glede na povpraševanje
Tadej meni, da imamo v Sloveniji v evropskem smislu premajhne kmetije, saj je že povprečna kmetija v Avstriji okoli 20 hektarjev večja kot slovenska, kmetije takšne velikosti pa so ravno toliko velike, da kmet lahko od tega živi.
Pridelujeta zelo redko ričkovo olje, ki mu pripisujejo tudi zdravilne lastnosti.
Kmetija Zvonik je certificirana ekološka kmetija, ki dela po ekoloških principih, a kot pravi Tadej, premalo pridelajo. Povpraševanja je več, kot je ponudbe. Že če bi izdelke ponujal le na Prevaljah, potrebam ne bi zadostil, čeprav je težko najti stranke, ki želijo izdelke višjega cenovnega razreda.
Za to, da pridelajo premalo, je veliko razlogov, pravi Tadej. Kot prvi razlog izpostavlja neznanje in premalo strokovne podpore. Dobro je namreč opredeljeno, česa ne smeš v ekološkem kmetijstvu, navodil za to, kako kaj narediti ob teh omejitvah, pa ni dovolj.
Kot pravi Tadej, je včasih zelo težko videti mimo omejitev. Ko sta prišla iz Ljubljane na kmetijo, je bilo zelo enostavno videti prek njih, saj še nista vedela, kakšne so.
"Mislim, da imamo za celo celjsko regijo dva svetovalca kmetijsko-gozdarske zbornice, ki sta specialista za ekološko kmetijstvo. Pokrivata torej vse od Celja do Velenja in okolico. Sta odlična, a je nemogoče, da bi lahko za vse imela čas. Svetovalec bi namreč moral priti na kmetijo, se usesti s tabo, iti skozi vse postopke. Biti bi morala ves čas na terenu in se pogovarjati s kmeti, a to je nemogoče," meni Tadej.
Drugi razlog so vremenske razmere. "Lani sem verjetno vse naredil v redu, a od februarja do sredine avgusta je bilo zelo veliko dežja. Vsak teden je najmanj enkrat zares močno deževalo, nižje, nedaleč stran pa so imeli sušo. Ne le pri nas, povsod na tem območju s pridelkom ni bilo nič.
Cela letina je bila slaba, razen trave, ki je nenormalno rasla, a moji prihodki so bolj odvisni od drugih stvari, ne od trave. Kmet, ki ni ekološki, se lahko veliko lažje bojuje proti tem vplivom. Naredi lahko veliko več korakov, da si omili škodo, jaz pa sem zelo omejen," pojasnjuje Tadej.
Toliko kot je subvencij, toliko je tudi prihodkov
Glavni prihodek jim prinašajo subvencije oziroma približno toliko, kot dobi subvencij, toliko tudi pridela. "Težko je govoriti o dobičku. Vem, kakšni so prihodki, a le na grobo vem, kakšni so dobički. Za to bi moral imeti zelo natančen računovodski servis in voditi računovodstvo kot podjetje, tako pa lahko ocenim le približno glede na to, kar prodamo," pravi Tadej, kljub temu, da sam vodi enostavno knjigovodstvo.
Kmetije v tem območju so vse mešane, sestavljene so iz polovice gozda in polovice kmetijskih površin. "Kot imamo mi, bi na letni bazi lahko rekli, da bi bil ob subvencijah prvi po prihodkih gozd, nato prodaja mesnih izdelkov ali neposredna prodaja živali, sledi predelava živil rastlinskega izvora, torej prodaja vsega od kruha, olja, moke in tako naprej. Brez predelave ne bi šlo, v to si nekako prisiljen," Tadej pojasni, kaj jim prinaša prihodke in doda, da brez dopolnilne dejavnosti na kmetiji ne bi bilo mogoče, da bi od tega nekdo živel.
Zulejka peče odličen kruh. Iz ljubezni do kuhanja je nastala tudi njena lastna kuharska knjiga z naslovom Vse leto, v kateri so pretežno veganski recepti, prilagojeni sezonskim sestavinam.
V njuni dolgoročni viziji izdelkov iz mesa ni več
Trenutno imajo le tri krave dojilje, a ne za pridelavo mleka. Pridelavo mesa in predelavo mesnih izdelkov želita nekoč popolnoma opustiti. Njuna vizija vključuje lešnike, orehe, sadje, maline in peko kruha z drožmi, kar se tiče kmetije, in poleg tega počrpati nekaj od navala turistov, ki pridejo na njihove konce.
Tadej s predelavo mesa ne želi nadaljevati, ker nima ne znanja ne srca za to, pravi.
Turizem bi vključila v obliki prodaje izdelkov ali hrane turistom, z namestitvami se ne bi ukvarjala, ker bi za to potrebovala veliko investicijo, ki si je ne predstavljata.
Do danes so naredili nasad orehov, nasad lešnikov, nekaj denarja so vložili v mehanizacijo, sledi še ekstenzivni sadovnjak z mešanimi sortami dreves, naredila bosta tudi večji malinjak.
Uredili so prostore za sušenje zelišč, sadja, dosuševanje pire in rička. Uredili so prostor za predelavo živil rastlinskega izvora, torej za peko kruha. Imajo tudi prostor za predelavo mesa in hladilnico, saj je Tadejev oče mesar, a to je izključno očetovo delo.
Ves čas preučujeta primere dobrih praks iz tujine in druge študije
Veliko bereta. Poleg tega, da spremljata diplomske naloge in druga dela s področja kmetijstva v Sloveniji, pravita, da v tujini obstaja zelo veliko primerov dobrih praks z zelo različnimi usmeritvami tega, kako naj kmet kmetuje.
"Velika večina kmetov, ki so v tujini res uspešni, ima zelo preprosto vodilo, ki pravi, da je treba pri kmetijstvu čim dlje stran od države, torej da bi popolnoma izstopil iz sistema subvencij. Svetujejo čim bolj delati po svoje, delati tako, kot se ti zdi prav, in razmišljati popolnoma izven okvirjev. To je neki garant za to, da boš nekam prilezel, če bi rad bil na tem področju res uspešen. Poleg tega je bolj zabavno in ne uniči te. Če bi se torej popolnoma odpovedal temu prihodku iz subvencij, ne bi bil nikomur nič dolžan, ne bi kontrolirali in tako podrobno nadzirali vsega, kar delaš," meni Tadej.
Sprašuje se, kdo dela dolgoročne načrte v kmetijstvu in kakšni ti so
Kot pravi Tadej, ga, tako kot večino slovenskih kmetov, moti nadbirokratizacija kmetijstva, ki onemogoča kakršenkoli razvoj mimo tega, kar je zamišljeno kot kmetijska politika. Ta pa se spreminja na pet let na ravni EU.
"Prejšnje obdobje smo dobili podporo za rejo ekoloških krav dojilj. Za vsako kravo si dobil nekaj malega denarja v podporo te reje. Za novo obdobje pa so to ukinili in dali podporo za eno leto starega bika. Večina kmetij se je torej pet let trudila, da bi imela čim več krav dojilj in s tem veliko telet, oddajali so jih v klavnice in krave so se pasle po kmetijah. In po petih letih je bil takoj osip ekoloških kmetij, ker ima večina ta sistem pridelave mesa. Ko so to ukinili, so eni enostavno prenehali, drugi so število krav zmanjšali na minimum in kar naenkrat ni bilo več mladih živali.
Malo večji kmetje, ki ponujajo tudi mleko, si morda lahko zagotovijo eno plačo, a morajo biti precej večji, pravi Tadej. Na njihovi kmetiji so s pridelavo in prodajo mleka že poskusili, a se ni izšlo in je oče moral v službo. Z mlekom so dobili ravno dovolj, da si je mama plačevala socialne prispevke, zato smo to opustili in se vrnili v ekološko kmetijstvo.
V petih letih so torej zrušili vse, kar so prej naredili, pet let se bo delalo nekaj drugega in nato ponovno nekaj drugega. Velik problem je, ker ni dolgoročnega načrtovanja na 20 let. Kdo to načrtuje na 20 let, kdo na 50 let in kaj je sploh cilj," se sprašuje Tadej, ki v takšni politiki, ki nato kot cilje zapiše floskule, ne vidi smisla.
"Samooskrba je trenutno takšna floskula. Ko pogledaš dejanske ukrepe politike, se sprašuješ, kako bomo s tem povečali samooskrbo in ali je to sploh kdo premislil. In ko greš pogledat, kako to deluje v praksi, vidiš, da noben kmet tega ne dela, ker to ne gre," pravi Tadej, ki kot razloge, da to ne gre, navede, da je kmet v Sloveniji slabo izobražen in star, drugi razlog pa so naravne danosti kmetij. Včasih je tudi ukrep nemogoč ali sam v sebi kontradiktoren.
Ekološko kmetijstvo ljudi ne bo nahranilo, ker je pridelek premajhen
Ločiti bi morali ekološko kmetijstvo in moderno kmetijstvo, pravi Tadej. "Velik upor je proti kmetijstvu, podprtim z moderno znanostjo. Ljudje nočejo gensko spremenjenih organizmov, pomoči kemije, a to ni prava pot. Ekološko kmetijstvo je konstrukt, ujet v času, ki nima pravega smisla. Lahko bi mu ga dali in rekli, da je njegov namen, da se ohranja ekologija, da je podeželje tako, kot ga želiš imeti zaradi turizma in tako naprej. A to so sekundarne funkcije, to ni pridelava hrane.
Če bi hotel imeti ekološko kmetijstvo in pridelavo hrane, bi bilo zelo težko. Če bi to hoteli, bi se morala pri nas vsa Slovenija ukvarjati z ekološkim kmetijstvom, pa ne bi pridelali dovolj zase. Ljudje si to zelo enostavno predstavljajo. Hrana bo res ekološka, a je niti slučajno ne bo dovolj, saj so pridelki toliko manjši. Po drugi strani pa imamo velike kmete, za katere ni smisla, da bi bili ekološki.
Na kmetiji imajo kokoši in tri krave, želijo pa si race, ovce in raznovrstne živali.
Vseeno je cilj kmetijstva v neki državi, da nahrani ljudi in da je ta hrana kakovostna in pridelana s čim manj obremenitvami za okolje. A s pomočjo znanosti se da iti naprej. Svet se razvija, kmetijstvo se razvija. Tudi gensko spremenjeni organizmi so del tega, in če bo velik upor proti temu, bomo mi ostali zelo zadaj, pa že tako zaostajamo 20 let. Naše kmetijstvo je vsaj 20 let za avstrijskim," meni Tadej, ki dodaja, da je nerealno pričakovati, da bo ekološka pridelava nadomestila vso pridelavo.
Hkrati pa poudarja, da bi morale biti znanstvene kmetije še dvakrat bolj podprte od svetovalcev, ker kmet sam tega ne more usvojiti. Ne more biti sam izobražen na toliko področjih, da bo lahko kmetoval na taki ravni, da bo dosegel take donose kot nekdo v Nemčiji ali kje drugje. Potreboval bi strokovno podporo naravnost s fakultete, meni Tadej. Kot so povezana podjetja, bi morale biti tudi kmetije, dodaja. Po njegovem mnenju bi morali velikim in maksimalno učinkovitim kmetijam, ki proizvajajo kakovostno hrano, posvečati zelo veliko pozornosti.
Zmeda državne politike se najbolj kaže v blagovnih znamkah
Zmeda državne politike glede tega, kaj bi radi, se po njegovem mnenju najbolj kaže v blagovnih znamkah. "Kmetijsko ministrstvo v Sloveniji ima okoli pet blagovnih znamk in ljudje so zmedeni," pravi Tadej, ki za primer postavlja trgovino v bližnji Avstriji, kjer je danes težko kupiti neekološki jogurt ali mleko, vsi izdelki pa so označeni z znamko "ekološko živilo". "V Sloveniji pa potrošniki zelo slabo vedo, kaj pomeni, če imaš na izdelku znak z zelenim listom, ker je ministrstvo začelo na različna živila lepiti še celo vrsto drugih oznak," meni Tadej.
Oglejte si utrinke z ekološke kmetije Zvonik
17