Nedelja, 21. 7. 2019, 18.13
5 let, 5 mesecev
Kmetija ob Kolpi stavi na domačnost in belokranjske kulinarične dobrote #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,89
1
Turistična kmetija Čemas v Ziljah pri Vinici je bila v otroških letih gospodarja Jožeta Čemasa še vsa prekrita s slamo, imeli so pravo belokranjsko hišo s črno kuhinjo in velbom. Ekološko kmetujejo že okoli 20 let in so bili v teh krajih med prvimi, ki so se za ta način kmetovanja odločili. Vzrejajo govedo, jelenjad, pridelujejo svojo zelenjavo in žita, ukvarjajo se s turizmom in ob Kolpi oddajajo sobe. Domačnost, pristna belokranjska hrana in preseganje pričakovanj so njihov recept za to, da se k njim gostje zelo radi vračajo.
"Bili smo prvi, ki smo začeli kmetovati ekološko in so nas vsi imeli za malo "odštekane", govorili so, da nismo normalni. Zdaj vidimo, da se to širi, da je v Beli Krajini po odstotkih morda ekoloških kmetov celo največ," pravi Jože Čemas, ki se je tako odločil, ker mu vsa umetna škropiva nikoli niso bila blizu.
Za kokoši nesnice in ekološka jajca skrbi gospodar Jože. "To je moja živina," se zasmeji.
Na kmetiji so včasih redili škotsko govedo. Za sam turizem je bila ta vrsta goveda dobra, prav tako gre za izjemno kakovostno meso, a so ga v teh krajih zelo težko prodali.
"Ljudje v naših krajih niso seznanjeni s tem, kakšno je škotsko govedo in kakovost mesa. V Avstriji dosega visoke cene, tu pa ga nismo mogli dobro prodati, prav tako mesa ni veliko in se nam ni izplačalo. Zdaj sin vzreja govedo pasme limuzin – s telički jih imamo okoli 14, pasejo se višje, na pašnikih, tu imamo le bika. V 12 hektarjev veliki obori imamo tudi svojo jelenjad in kokoši nesnice in piščance, za oboje skrbim jaz. Malo več kot en hektar je sadovnjaka, sami kuhamo svojo marmelado, žganje, morda kakšen liker, sokove," pove Jože.
"Deset streh smo prekrili na kmetiji," pove Jože, ki se dobro spominja časov, ko so bile te krite s slamo.
Marsikdo se zaradi visoke cene iz ekoloških izdelkov tudi norčuje
Metka zadnjih nekaj let ne živi več na kmetiji, prej pa je tu izdelovala tudi okoli 50 svojih izdelkov. S tem ni nadaljevala, ker ji je vzelo preveč časa in se ji ni izplačalo.
"Ko narediš ekološki izdelek, morajo biti vse sestavine v njem ekološke, te pa so dražje in je zato dražji tudi končni izdelek. V trgovini na izdelek dodajo še 40 ali 50 odstotkov svoje marže, kupcu pa se na koncu zdi, kot da je iz zlata. Redki to cenijo, marsikdo se iz ekoloških izdelkov tudi norčuje. Kdaj se tudi najde kdo, ki ti reče: 'ali ste zmešani, marmelada v trgovini je toliko, tu pa tako draga', torej tvoj ekološki izdelek primerja s ceno izdelka iz vode in želatine. Še najbolje je, če lahko svoje izdelke prodaš na stojnici," je povedala Metka.
V zadnjih letih zaradi treh majhnih otrok ni imela veliko časa za izdelovanje domačih izdelkov, a namerava v kratkem to spet obuditi. Kot pravi, ni lepšega, kot je to, če lahko svojim gostom na mizo postaviš lastne izdelke, temu pa navadno sledi še nakup izdelkov za domov, preden odidejo. "Včasih me kdo tudi kliče, naj jim pošljem ali jim pripeljem, ko bom kje v bližini," se smeji Metka, ki je kdaj dobila tudi naročilo podjetja za novoletna darila.
Iz sadja pridelujejo tudi svoj sok.
"Gozd je banka za kmetijo"
Jože se ukvarja s kokošmi, z jelenjadjo in gozdom, najraje od vsega pa kosi. Ima tri otroke, ena od hčera se je preselila v Maribor, Metka, ki je sicer zaposlena kot vodja gradu v Vinici, skrbi za turistično dejavnost, domače izdelke in kulinariko, njen brat Janez pa skrbi za njive in živino. Na kmetiji pomaga tudi Jožetova sestra.
Kmetija je velika okoli 28 hektarjev, od tega je okoli 20 hektarjev gozda. Zavod za gozdove Novo mesto je Jožeta izbral tudi za najbolj skrbnega lastnika gozda. Včlanjen je v Društvo lastnikov gozdov ob Kolpi in Lahinji, ki je bilo drugo ustanovljeno tovrstno društvo v Sloveniji, v njem pa je približno osem let deloval tudi kot podpredsednik.
"Stari rek pravi, da je gozd banka za kmetijo. Če ti nekaj zgori ali se karkoli zgodi, lahko posežeš v gozd, zato ga je treba negovati in pravilno izkoriščati. Zdravih dreves ne sekam. Imamo dosti hrasta, bukve, tudi smreke je nekaj in gabra, a posekam vedno tista drevesa, ki bi lahko zbolela. Ko opazuješ hrast in vidiš v spodnjem delu črto, ga je treba posekati takoj, saj bo ta črta drugo leto že visoko in bo les izgubil vrednost. Na to je treba biti pozoren," pove Jože.
Okoli deset hektarjev obdelovalnih površin imajo v najemu od drugih kmetij. "Sosedje imajo le nekaj ovc, ki ne morejo popasti vseh hektarjev pašnikov," pove Jože. Sicer imajo še žita in njivo, na kateri pridelajo vso svojo zelenjavo.
Velike težave jim povzročajo divji prašiči in prav zaradi njih se je Janez odločil, da ne bo prideloval koruze, a so mu tokrat uničili del njive, na kateri ima piro. Medveda zdaj pri njih ni, se pa spominja, da mu je okoli leta 2000 medved na jelenjadi naredil zelo veliko škodo.
Pred kmetijo je manjši prostor za druženje, obdan z gosto trto. Ta ponuja senco masivnemu hrastovemu štoru, ki služi kot miza vsem, ki pod trto kaj dobrega pojejo in popijejo.
Na licitaciji les doseže tudi trikrat višjo ceno
V gozdu Jože preživi precej časa. Prej so prodajali večinoma drva, a to zahteva preveč dela in časa. Zdaj drevesa posekajo in les za drva prodajo na težo. "Če pa gre za tehnični les, damo včasih kak hrast tudi na licitacijo v Slovenj Gradec. Pri nas v Beli Krajini se namreč to ne splača, saj ni kupne moči. V Slovenj Gradcu so blizu Avstrijci, Nemci, Italijani, ki se zanimajo za les. A tja se ne splača dajati slabega lesa, za lepe sortimente pa je to koristno," meni Jože, ki pojasni, da ima vsak član društva pravico do brezplačnega prevoza enega hloda na licitacijo, za drugega mora prevoz doplačati.
Za licitacijo so primerna debla debeline nad 50 centimetrov. Pošiljajo običajno hrast, ptičji in gorski javor, lepe smreke, tudi slive, če so debele in zdrave. "Če je hlod lep, doseže tudi trikrat višjo vrednost od te, ki bi mi jo sicer ponudil kupec lesa," pove Jože, ki doda, da je njihov gozd tudi certificiran, zato lahko les dosega višjo vrednost.
Že 53 let kosi na roke, saj v tem izjemno uživa. Prav tako kot nekdaj še danes sam nakleplje koso.
Koso se nakleplje na tleh, z vodo.
"Seveda danes velikih površin ne kosimo več na roke, danes to delam zgolj po vrtu, ker rad kosim. Smo pa, ko sem imel 16 let, po cel dan kosili v senožetih. Po sedem ali osem nas je bilo," pove Jože.
Da je kosa pravilno naklepana, se mora preveriti z nohtom. Rezilo se mora na nohtu kriviti, naklepati pa je treba tak "žleb", da se zrno prosa odkotali po celi dolžini rezila, razloži Jože.
"Kjer imamo zdaj jelenjad, je 18 koscev cel dan kosilo na roke. Ko smo se zbrali, smo pokosili pri nas. Naslednji dan pri sosedu, še dan kasneje pri tretjem. Tudi sicer smo v Ziljah znani kot zelo složna vas, včasih smo skupaj zidali tudi hiše, saj smo imeli v vasi tudi cimermane in zidarje," je povedal Jože ob tem, ko je prikazoval celotni postopek, kako se nakleplje koso.
Videoposnetek: Kako se nakleplje koso
"Ljudje vedo, če nekaj delaš s srcem"
Metka je v hiši na Vinici poleg Župančičevega muzeja uredila sobe s prenočišči. So nove, a ima kljub temu, da okolico še vedno urejajo delavci in prenočišč še nikjer ne oglašuje, ves čas veliko gostov. Oglaševanje od ust do ust je najbolj učinkovito, pravi Metka, ki jo najbolj veselijo pohvale in to, če jo gostje priporočijo naprej.
Videoposnetek: Kakšen mora biti gostitelj
"Všeč mi je, da ljudje občutijo, ko nekaj delaš s srcem. Vsi moji gostje se vračajo, kar je pri meni na prvem mestu," pove Metka, ki je delo s turizmom na kmetiji prevzela že zelo mlada.
Za oddajanje sob je Metka začela skrbeti že, ko je bila stara okoli 20 let.
Na kmetiji v Ziljah je vseh pet sob urejenih bolj na domač način, od teh oddajajo apartma za štiri osebe z enim dodatnim ležiščem in sobo za dve osebi, druge sobe oddajo izjemoma, če potrebujejo več prostora. V Ziljah so sobe za tiste, ki želijo biti prav na kmetiji, na Vinici pa je tri sobe uredila za goste, ki želijo bolj sodobno opremo. Ena sprejme dva gosta, dve sobi pa sprejmeta štiri osebe.
Za takšno razporeditev se je odločila zaradi izkušenj. "To sem se že naučila, da je dobro imeti sobo s štirimi ležišči. Velikokrat namreč pride prespat štiričlanska družina. Če v sobi ni prostora za vse štiri, moraš otroke namestiti v drugo sobo, zaračunati pa jim ne moreš toliko kot odraslim, zato smo uredili tako," pove Metka, ki je vse sodobne sobe s pridihom domačnosti opremila s slovensko opremo, saj se ji to zdi pomembno.
Videoposnetek: Tega ne moreš delati, če bi rad imel v času glavnih počitnic prosti čas
"Če si ves čas le doma, ne znaš ceniti tega, kar imaš"
Metka je v času študija, pa tudi zaradi službe, nekaj let živela v Ljubljani. Kot pravi, je takrat začela bolj ceniti to, kar so imeli doma.
"Če si ves čas le doma, ne znaš ceniti vsega, kar imaš. Ko greš naokoli in vidiš, kako je živeti drugje, je drugače. Vedela sem, da nisem za v Ljubljano, da bi enajst ur sedela za računalnikom. Ko sem prišla sem, sem uživala. Zjutraj sem vstala, si skuhala kavo, pregledala časopise in nato šla delat. In če si dan dobro organiziraš, imaš na kmetiji vse narejeno, mora pa obstajati nek red, " je prepričana Metka.
"Če imaš voljo, lahko vse," Metka odgovori na vprašanje, kako ji uspe ob treh majhnih otrocih in zaposlitvi voditi turistično dejavnost in kuhati za goste. Na srečo ji zaposlitev omogoča, da si čas lahko razporedi, veliko so z njo tudi trije otroci, saj najmlajši še ni v vrtcu. Veliko lahko naredi od doma, pomembno ji je, da je delo opravljeno.
Vsak njen dan je drugačen, vsakega pa začne najprej z dobro kavo, saj si začetka brez te ne predstavlja. "Z dobro kavo je cel dan dober," se smeji Metka.
Videoposnetek: Pohvala ji zelo veliko pomeni
"Belokranjska hrana je naš zaklad"
"Jaz sem nora na domačo belokranjsko hrano. To je res naš in moj zaklad. Vse svoje recepte sem dobila od svojih babic in vso hrano pripravljam sama. Tudi takrat, ko je bilo na Vinici sto let viniške republike, sem pekla pogačo, na kosilu smo pred petimi leti imeli tudi tedanjega predsednika Danila Türka," pove Metka in se smeji, da je bilo to zanjo zelo stresno, ker jo je skrbelo, da kaj ne bi šlo v redu, a se je vse dobro izšlo.
Hrano pripravlja tudi svojim gostom. Všeč ji je, da so njihove zmogljivosti nastanitev manjše, saj na ta način lahko vzpostavlja in ohranja pristen stik s svojimi gosti. "To je drugače, kot če bi imeli 50 sob in ne bi imeli časa niti zaželeti dober dan. To mi ne bi bilo všeč," pravi zgovorna Metka.
Večino hrane, ki jo ponudijo svojim gostom, pridelajo sami doma na ekološki način.
Odpreti želi okrepčevalnico s pristno belokranjsko kulinariko
V spodnjem delu hiše na Vinici je zdaj jedilnica oziroma zajtrkovalnica za goste, v roku dveh ali treh let pa si želi v spodnjih prostorih hiše odpreti specializirano okrepčevalnico z belokranjskimi jedmi. "A ne tako, kot marsikje lahko v gostilnah zasledimo, da ponujajo belokranjsko, pa to sploh ni," pove Metka, ki bi rada ljubezen do kuhanja, recepte babic in svoje veselje do dela z gosti združila v uspešno zgodbo.
Pripravljati želi jedi po naročilu, saj potica, štruklji in podobna hrana zahteva svoj čas, ne želi pa jih odmrzovati, saj potem hrana ni tako dobra kot sveža. Od vsega so ji najbolj pri srcu belokranjska pogača, mastnica, ocvirkovka in prosta orehova potica, ki je pri njih narejena s strtimi, ne z mletimi orehi in nekoliko na slano.
Pri pripravi hrane pomaga tudi Jože, a vskoči le pri pečenju pečenk, odojkov in jagenjčkov, sicer pa ima v svojih prostorih tudi sušilnico za sadje in sušilnico za suhomesnate izdelke, ki mu jih pripravi mesar.
Videoposnetek: "Včasih smo si v vasi veliko pomagali med seboj"
Včasih se na kmetiji ustavijo kolesarji in bi radi kaj pojedli, a žal tako ne gre, pravi Metka, za hrano se je treba najaviti, turistična kmetija namreč ne pomeni hkrati tudi gostilne z uradnimi urami. Kljub temu Metka pravi, da nikomur ne zna reči ne in vedno najde kakšno rešitev. Na enak način ravna tudi v življenju. Če želi doseči cilj, ki si ga je zastavila, vse napore usmeri vanj, zato je prepričana, da tudi njene sanje o okrepčevalnici niso več daleč. Je polna idej, zanosa in dobre volje, kar je uporabno še posebej pri delu z gosti.
Kmetija Čemasovih leži ob Kolpi. Pot, ki vodi do nje, pripelje do prostranega travnika, ki ga ob reki obdaja visoka zelena ograja z ostro žico na vrhu. Ograja se ravno pod njimi zaključi, a s kmetije ni vidna. Da pridejo do reke in starega mlina, na katerem so v Jožetovem otroštvu mleli moko, odprejo v ograji vrata, ki jim omogočajo prost prehod.
Oglejte si vse utrinke s kmetije Čemasovih
Prepričani smo, da tudi vi poznate pozitivno zgodbo katere od čudovitih slovenskih kmetij, zato vas vabimo, da nam pošljete predloge za kmetijo, za katero menite, da bi ji morali nameniti več pozornosti. Če poznate koga, ki bi bil vesel našega obiska, ali če imate sami kmetijo, vas vabimo, da nam svoje predloge pošljete na e-naslov metka.prezelj@tsmedia.si, v zadevo sporočila pa zapišite Kmetija. Hvala, ker nas spremljate.
1