Nedelja, 21. 4. 2019, 10.08
5 let
Kmetija odprtih vrat zahteva veliko, uspešna je le, če delaš z ljubeznijo #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,43
Kmetija odprtih vrat Andrejon je v vasici Gorenja Žetina ob vznožju Blegoša, gostje pa se kadarkoli lahko oglasijo pri njih. Lastnika z njimi pokramljata, jim postrežeta z domačo hrano in na ta način tudi sebi lepšata čas. Odkar se ukvarjajo s sirarstvom, prostih dni zanju praktično ni in privoščita si le nekaj dni dopusta na leto. Kljub vsemu pravita, da bi svoje goste zelo pogrešala, saj so to postali tudi njuni prijatelji. Gorenja Žetina je sicer Jelovo Brdo iz Tavčarjeve pripovedi in istoimenskega filma Cvetje v jeseni, njihova s'nožet pa je travnik pod Koprivnikom, kjer sta se sprehajala glavna junaka.
Kmetija Andrejon je v vasi ob vznožju Blegoša, njihova osnovna in najstarejša dejavnost je kmetijstvo, ukvarjajo pa se še s turizmom in sirarstvom. Imajo krave, prašiče, kokoši in zajce.
Danes so na njihovih površinah travniki za košnjo, a ko je bil Marko Vodnik še otrok, so na svoji zemlji pridelali veliko žita. "Menim, da je tudi ime kraja nastalo tako. Med vojno je bila vas požgana ravno septembra, ko so bili kozolci polni žita. Ko so se začele službe in je začelo pri hišah primanjkovati ljudi, so se polja spremenila v površine za košnjo. Do leta 1989 so se starši ukvarjali le s kmetijstvom, a bili so drugačni časi. Oba sta sicer delala noč in dan, a bila sta doma ter z mesom, mlekom in nekaj prodaje lesa lahko preživela, danes pa to ne bi bilo mogoče," razlaga Marko.
Marko in Anka imata štiri otroke in tri vnuke. Dva odrasla otroka sta že odšla od doma, a še vedno po potrebi priskočita na pomoč, najmlajši pa je še osnovnošolec.
Letos bo že 30 let, odkar se ukvarjajo s turizmom
Po letu 1990 so se stvari spremenile, saj se je doma vsak lotil še česa drugega. "Nekateri so začeli doma popravljati stroje, drugi so se ukvarjali z mizarstvom, pri nas pa smo se leta 1989 odločili za turizem, da bi tudi mama imela svoj denar od kmetije, ne le oče. Ne vede, v kaj se podajamo, smo se tega lotili, zdaj pa kar vztrajamo," pravi Marko in doda, da sta ob poroki z Anko še vedno oba hodila tudi v službo.
"Najprej je Anka pustila službo in se bolj posvetila turizmu, jaz pa sem jo pustil pred desetimi leti. Kmalu smo začeli pridelovati še sir in odprli sirarno, da smo mleko lahko predelali in ga ni bilo treba voziti v dolino," razloži Marko.
Marko težko gleda privezane krave, zato bodo v bližnji prihodnosti hlev najverjetneje uredili tako, da se bodo lahko po njem bolj prosto gibale.
Ukvarjajo se s kmetijstvom, turizmom, sirarstvom, nekaj prihodkov jim prinaša tudi les, a tega ni veliko, imajo ga za lastne potrebe. "To nam prinaša toliko, da oba z ženo lahko preživiva. Starši imajo svoji majhni kmetijski starostni pokojnini le za lastne potrebe. Če si zdrav in lahko delaš, kar moraš narediti, potem gre. Nikoli nisem jamral. Kdaj, ko delaš kakšno reč, pomisliš, da bi lahko imel tudi več od tega, a manjkalo nam ni nikoli nič. Vsaka stvar, ki jo doma pridelamo, je bolje plačana, a za seboj tudi potegne veliko stvari," pove Marko, ki težko reče, koliko prihodkov jim katera od njihovih dejavnosti prinese, saj so vse med seboj zelo prepletene. Sir prodajajo le na domu, druge pridelke pa zgolj postrežene na mizi.
Zelo radi se pogovarjajo s svojimi gosti, ti pa to tudi pričakujejo
Največje zatišje je pri njih med poletnimi počitnicami, imajo pa takrat vsak dan obiske, v nasprotju z zimskimi meseci, ko so zasedeni bolj med konci tedna, pravi Marko. Med dopusti je manj naročenih skupin, je pa več dnevnih turistov.
"Ne bi dejal, da je največ ljudi poleti. Pozimi, če je zima lepa in ko se enkrat naredijo poti skozi sneg, je ob kakšnem koncu tedna celo več ljudi kot poleti. Največkrat se pri nas ustavijo ljudje, ko se vračajo z Blegoša, nekaj pa je tudi skupin iz okolice, ki kaj praznujejo. Naenkrat lahko sprejmemo 30 gostov, večernih skupin pa ne, saj sva zjutraj midva na vrsti za delo v hlevu," razlaga Marko.
Pravi šentjernejski petelin vam pošilja sončne pozdrave s kmetije izpod Blegoša ;) @SiolNEWS #siolnakmetiji #kmetijstvo pic.twitter.com/qkOAgW8YoR
— Metka Prezelj (@SuhaVoda) April 19, 2019
"Včasih se ob koncu dneva zaveš, da si samo delal, a nič novega izvedel"
Kot pravi Marko, nima rad, da je na kmetiji preveč ljudi, a to le s tega vidika, da se tako ne more z njimi normalno pogovoriti. To je namreč pri njih navada. "Večina gostov, ki hodijo sem, to tudi pričakuje. Ljudi, ki niso radovedni in bi bili nezainteresirani, sem gor sploh ni. S turizmom se ukvarjamo že 30 let in prav zato, ker se ob velikem številu obiskovalcev ljudem ne bi mogli posvetiti, se do danes še nismo bolj razširili in ostajamo v svojih zdajšnjih okvirih," pove Marko.
"Poleti, ko imamo zunaj nekoliko več prostora in je na kakšen zelo lep dan tudi veliko več ljudi, se ob koncu dneva zaveš, da si samo delal, nisi pa ničesar novega izvedel," pove Marko in doda, da tudi starši radi posedijo s strankami ob pogovoru.
Ves sir, ki ga izdelajo, jim zaradi številnih gostov uspe prodati na kmetiji
Sir prodajajo samo doma in uspe jim prodati vsega. Delajo le sir, ki se zori, ne delajo pa mlečnih izdelkov. Nimajo izdelkov s krajšim rokom trajanja. "Naš sir pa ni danes enak jutrišnjemu siru. Tako je zato, ker delamo vse iz surovega mleka, nanj vpliva vreme, vpliva krma, luna, torej čisto vse. Večine strank to ne moti, a nekateri bi radi, da bi bil sir vedno enak, žal pa to ne gre in za takšen sir, v katerem so konzervansi in bo vedno enak, bodo morali v trgovino," pravi Anka.
Paradni sir je žetinc, gavdo pa so začeli delati zaradi razmer, ko je bil žledolom. "Kak teden smo bili brez elektrike, kotel pa imamo na elektriko. Bili smo omejeni s tem, koliko časa lahko imamo agregat. Gavda pa se greje na manj stopinj in takrat sem zato, da sem prej končala, začela delati gavdo. Pri strankah se je uveljavila in zato jo delamo enkrat na 14 dni, a naš sir je žetinc in imamo ga z različnimi okusi," pove Anka.
Na kmetiji Andrejon se lahko dobi sir žetinc, ki ga imajo največ. Delajo ga po receptu tolminskega sira, kjer se zrno greje do 45 stopinj Celzija. Vanj dajejo dodatke, kot so zelišča, orehi, zeleni poper, čili, česen, drobnjak in podobno, kar je sezonskega. Poleg tega delajo še gavdo, ki je bolj mehka in tudi bolj slana. Kot pravi Anka, se njihove sire lahko je z olupkom, ker so prani.
Na kmetiji Andrejon se lahko dobi sir žetinc, ki ga imajo največ. Delajo ga po receptu tolminskega sira, kjer se zrno greje do 45 stopinj Celzija. Vanj dajejo dodatke, kot so zelišča, orehi, zeleni poper, čili, česen, drobnjak in podobno, kar je sezonskega.
Malica kadarkoli, za kosilo se je treba naročiti
Malico lahko pohodniki dobijo kadarkoli. Poleg kruha lahko dobijo klobase, zaseke, sir, slanino, narezke, kislo mleko in podobno. Kot pravi Anka, pečejo domači kruh in že 30 let na mizo niso postavili kupljenega. V krušni peči ga pečejo ob sredah in sobotah.
Za kosilo se je treba naročiti vnaprej. "Ničesar ne pogrevamo, nimamo mikrovalovne, kuhamo na štedilniku na drva, zato je dobro, da se naroči vnaprej. Smo tudi majhni – če že imamo kakšno skupino, druge skoraj ne moremo več vzeti," pove Anka in doda, da se širiti ne nameravajo, njihov cilj je, da bi še naprej delali v takšnem obsegu.
Na kmetiji strežejo svoje sokove - ribezov, malinov, bezgov, jabolčnik in druge.
Če je le mogoče, so vse sestavine domače
"V zadnjem času je veliko vegetarijancev in veganov in malo več se ukvarjam s tem, kaj narediti, a če to veš vnaprej, se da narediti veliko. Odločitev gostov razumemo, če je jed veganska, se držimo tega, da pri pripravi hrana ne pride v stik z neveganskimi izdelki," pove Anka.
Za klasično kosilo običajno gostje vzamejo govejo, gobovo ali sezonsko juho, če je na voljo. Nadaljujejo s pečenko, praženim krompirjem, piščancem, štruklji, vedno pa ponudijo tudi sladico.
Vse, kar dajo na mizo, je, če je to le mogoče, domače, saj so zelo samooskrbni. Je pa to odvisno od letnega časa.
Tako Anka pripravi domače sirove štruklje
Anka je prejemnica zlatega priznanja za sirove štruklje. Poleg tega je dosegla drugo mesto na tekmovanju za kmetico Slovenije. Ima še številna druga priznanja, a ob njih le zamahne z roko in jim ne pripisuje posebnega pomena.
"Z odločitvijo za takšno dejavnost je treba živeti in delati vse leto"
Sama dodatna dejavnost prinese ogromno dela, s tem moraš živeti. Na njivi je treba več nasaditi, nekdo mora biti ves čas blizu doma. "Ljudje pri nas so navajeni, da je nekdo ves čas nekje v bližini hiše, ne zahtevajo pa, da bi bili v posebnih oblačilih," pove Anka.
Kot pravi, jim nekoliko primanjkuje delovne sile, ne ustvarijo pa dovolj dohodka, da bi doma lahko ostal še eden od otrok in bi imeli za tri plače. "Danes je vse drugače, kot je bilo včasih. Danes se ljudje vračajo iz služb in želijo imeti prosto popoldne, se usesti na kolo ali iti na sprehod, ne pa delati še na kmetiji. Tako je po kmetijah, po podeželju. Če se lotiš take dejavnosti, kot jo imamo mi, tega ni, delo je ves čas," pove Anka.
Marko tega posla ne bi svetoval vsakemu
"Izdelava sira je dobra poslovna poteza, a dela je zato veliko več"
"V soboto in nedeljo delamo, pa zato nimamo prostega ponedeljka. In odkar delamo sir, je to za nas sicer dobra poslovna poteza, dela pa je veliko več kot prej. Če sem bila čez konec tedna z gosti, v ponedeljek ne morem počivati in moram nujno predelati mleko in narediti sir," pravi Anka.
Kdaj si tudi vzamejo prost dan, takrat z malico postrežeta Markova oče in mama, kosil ni na voljo. Na dopust gresta z Markom za pet dni med tednom konec avgusta in za tri dni v toplice januarja. "V tem času domov pride hčerka, ki prav tako zna delati sir, saj mleka ne moremo kar zliti po bregu," pravi Anka in doda, da se dopustu ne bi nikoli odpovedala. Kdaj si vzameta tudi prost dan in gresta kam za en dan. Po jutranjem opravljenem delu v hlevu se vrneta zvečer, ko je spet treba narediti vse potrebno pri živini.
"Odkar delamo sir, je to za nas sicer dobra poslovna poteza, dela pa je veliko več kot prej. Če sem bila čez konec tedna z gosti, v ponedeljek ne morem počivati in moram nujno predelati mleko in narediti sir," pravi Anita.
Tega dela naj se ne lotijo tisti, ki mislijo, da bodo z njim veliko zaslužili
32 hektarjev je razdrobljenih na devetih lokacijah
Imajo 32 hektarjev površin, od tega je okoli 20 hektarjev gozda, 12 hektarjev pa obdelovalnih površin, torej travnikov in njiv.
"Za to območje to ni zelo veliko. Na ravnini ima res redkokdo toliko zemlje, tu pa ima veliko kmetij tudi več zemlje. Naše površine so razdrobljene na osmih različnih lokacijah," pove Marko, medtem ko s sinom Jako ravno povezuje butare iz dračja po pospravljanju gozda.
Na vprašanje, ali so si njihovi gozdovi po letu žleda opomogli, Marko odgovori, da imajo svoje gozdove na takšni legi, da jih žled ni dosegel. Največ škode njihovim gozdovom povzroča veter, a ne gre za velike površine.
Živine na prostem ne pasejo, saj so razdrobljene površine premajhne, da bi bilo to mogoče, poleg tega je zemlja ilovnata, zato bi jo živali tako poškodovale, da bi kasneje težko pokosili.
Meni, da ni tako, da bi narava danes veliko pogosteje pokazala zobe, da gre le za dobro informiranost. "Starejši se spomnijo, da se je vedno kaj dogajalo. Največja razlika je v tem, da se zdaj prej razve. Morda je dogodkov nekaj več, a bolj se spremembe občutijo tako, da se dogajajo stvari, ki jih prej ni bilo. Na primer decembra leta 2017 nam je veter podrl veliko smrek, a to je bil južni veter, za katerega se nihče ne spomni, da bi kdaj tako močno pihal. Morda se je kaj spremenilo, a če bi gledali povprečje desetih let, bi bilo dogodkov verjetno enako. Tudi vreme je takšno, da kdaj drevje zacveti ali kdaj pridelki dozorijo kakšen mesec pozneje, kdaj kakšen mesec prej, a v povprečju ostaja enako," meni Marko.
Kozolec pogorel najprej med vojno, nato še enkrat zaradi rakete proti toči
Največja sprememba na kmetiji od njegovih otroških let do danes je mehanizacija, pravi Markov oče Jernej. "Včasih je bilo povsod posejano žito. Takšen kozolec, kot je ta, je leta 1944 pogorel. V njem je bilo naložene polno pšenice, pod njih pa še šest polnih voz, pripravljenih za mlatenje. Če ne bi bilo danes mehanizacije, ne vem, kako bi delali, saj na kmetijah ni več dovolj ljudi za obdelovanje zemlje," pravi oče in pove, da so včasih na poljih sosedje pomagali drug drugemu, ko je bilo treba opraviti večja dela. Žeti so prišle žanjice in vsi, ki so imeli čas.
Kozolec pred hišo je pogorel dvakrat. Prvič med vojno, ko so vas požgali, leta 1987 pa je vanj priletela protitočna raketa in jim ga požgala do tal.
"Na naši kmetiji nas je bilo devet, danes pa ljudi na kmetijah ni več, večina hodi v službe. Tudi pokrajina je bila videti popolnoma drugače kot danes," meni Markov oče Jernej.
"Tudi ceste so se naredile, včasih ni bilo tako. Bila je le kolovozna pot. Ko sem hodil v šolo, sem zjutraj vstal, odprl vrata in videl, da je snega več kot en meter. Mami sem dejal, da ne bom šel v šolo, pa mi je odvrnila, da ne bom šel sam, da bodo šli tudi drugi in smo gazili štiri kilometre do šole. Tja smo prišli z mokrimi čevlji in mokrimi oblačili, bili v njih cel dopoldan, ko smo se vrnili domov, pa je spet teklo od nas. Tako je bilo treba vsak dan hoditi v šolo," razlaga Jernej.
Kozolec pred hišo je pogorel dvakrat. Prvič med vojno, ko so vas požgali, leta 1987 pa je vanj priletela protitočna raketa in jim ga požgala do tal. Nastala je velika škoda. Delno jim je na podlagi zavarovanja škodo krila zavarovalnica, za preostalo pa so hodili na pogajanja v Krško, kjer je bila postaja za zaščito pred točo.
"Hodila sva po lepih senožetih pod Koprivnikom, kjer rase mnogo leščevja. Tisto leto je bilo rodovitno, zategadelj ni čuda, da sva takoj krenila s pota ter lazila od grma do grma. Tekmovala sva, kateri dobi več lešnikov in kateri večjo kobuljico." (I. Tavčar, Cvetje v jeseni)
Za košenje njihove s'nožeti kosci stojijo v vrsti
Z Markom smo si ogledali tudi s'nožet, kot pravijo travniku, ki se strmo vzpenja do roba gozda. Do tja vodi pot, ki je tudi del vojaške ceste - Rupnikove linije, ki se začne v Škofji Loki. To je tudi del panoramske poti, ki je zelo priljubljena pri sprehajalcih in gorskih kolesarjih.
Cesta je tudi del pohodne poti s Poljan na Blegoš, ki jo imenujejo Cvetje v jeseni. Gorenja Žetina je namreč Jelovo Brdo iz pripovedi Ivana Tavčarja, po kateri so posneli znani istoimenski slovenski film. Pot je nastala ob stoletnici knjige, ta pa celo opisuje prav travnik kmetije Andrejon pod Koprivnikom.
In ravno košnja tega travnika je pomemben dogodek. S'nožet se kosi v začetku julija, ko pride 15 ali 20 koscev. Zjutraj se začne, ko še ni svetlo, in se kosi nekaj ur. Po opravljenem delu nekaj pojejo in popijejo, igrajo tudi nogomet. Vsako leto natisnejo majice, vsi imajo na glavah klobuke za košnjo in prav vsak nato dobi malico.
"Še trikrat toliko koscev bi dobil brez težav. Zelo veliko jih želi priti, kdo pa je tudi že zameril, če ga nisem vprašal, a več kot dvajset koscev ne bi bilo smiselno imeti tu," pove Marko. Tudi grabljenje po košnji ni nobena težava, saj ljudje takoj priskočijo na pomoč.
"To pobočje je takšno, da je ob koncu maja čisto pisano. Na njem rastejo številne rastline. Večkrat rečem, da če bi to poželi in zapakirali v vrečke, bi bil čaj zagotovo boljši od planinskega. Tega pobočja nihče ne poliva z gnojnico, le gamsi se redno sprehajajo po njem," se smeji Marko.
Oglejte si utrinke s kmetije Andrejon
