Nedelja, 31. 3. 2019, 10.10
5 let
Kot najstnik ni mogel zaklati prašiča, danes navdušuje z miroljubno kmetijo #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,47
4
Ko je oče Stanku pri 18 letih v roke porinil dolg nož in od njega zahteval, da ga zabode prašiču v srce, tega preprosto ni mogel storiti. Oče ga je postavil pred dejstvo, ali bo klal ali pa ne bo jedel mesa, in odločil se je za slednje. Ker je bil športnik, ga je skrbelo, a dvome je razblinila njegova babica in mu pokazala drugo pot. Od 30. leta naprej skrbi za svojo ekološko miroljubno kmetijo, kjer so rešene živali člani družine in na kateri zdaj proizvaja tudi veganske dobrote. Je predsednik Društva za osvoboditev živali in njihove pravice, ljudem pa svojega razmišljanja ne vsiljuje, temveč jih prepriča z dobrim zgledom.
Na ekološki kmetiji Stanka Valpatiča je tudi sedež Društva za osvoboditev živali in njihove pravice, v okviru katerega deluje tudi varuh za zaščito pravic živali. S te kmetije izhaja tudi ideja o miroljubnem kmetijstvu, pojasnjuje Stanko, zaradi katerega so način razmišljanja spremenili že številni Slovenci.
"Da je možno drugače, kažemo z vzorom"
Na kmetiji v Ostrožnem pri Ponikvah je že 22 let, sicer pa prihaja iz okolice Ljutomera. Ozemlje, za katero skrbi, je osvobojeno, kot pravi Stanko, oziroma zaščiteno tudi pred lovci, škropivi in gnojili. Čeprav uradno ni mogoče, so to dosegli z dogovorom, pravi Stanko.
"Veste, naše delovanje ni takšno, da bi se z nekom prepirali, ker redi živali in živi drugače, temveč je naš namen to, da z vzorom pokažemo, kako je možno drugače, in tudi pojasnimo, zakaj bi to bilo dobro. Na tak način smo se dogovorili tudi z lovci, ki naše želje upoštevajo že kar nekaj časa," pojasnjuje Stanko.
Pred njegovo kmetijo stoji napis, ki poziva k miroljubju.
Na kmetiji tudi proizvodnja veganskih dobrot
Na kmetiji pridelujejo več vrst zelenjave, žita in drugo. Leta 1997 so začeli tudi predelavo, tudi v okviru dopolnilne dejavnosti na kmetiji, zadnjih pet ali šest let pa je tu proizvodnja podjetja K naravi, d. o. o. – v tem so se združili trije. "Z gospo Mileno iz omenjenega podjetja in nemškim partnerjem smo se dogovorili, da bomo poskusili popolnoma ekološko in vegansko proizvodnjo. Imamo že kar nekaj izdelkov in ves čas dodajamo nove recepture," pove Stanko.
"Rojen sem na kmetiji, kjer sem moral na vseh področjih pomagati že od malega. Izobrazil sem se za geodeta, a sem tako ali drugače vedno ostal povezan s kmetijstvom. Vedno me je zelo zanimalo, kako na ekološki kmetiji delati tako, da boš najmanj škodil drugim življenjskim oblikam in vsem tudi dajal možnost za sobivanje z nami, in na tem področju sem se ves čas sam izpopolnjeval. To mi je tudi najpomembnejše, šele za tem pa pride želja, da bi tudi sam užival čim bolj zdravo hrano," pravi Stanko.
V rastlinjakih že zdaj lepo uspeva ekološka zelenjava.
"Ko prideš v hlev in se iz oči v oči soočiš z živaljo, je to nekaj čisto drugega"
Sam sicer prihaja z živinorejske kmetije, in kot pravi, mu je že pri 18 letih marsikaj postalo jasno. Ko doma v času kolin ni hotel zaklati prašiča, so se stvari zanj popolnoma obrnile.
"Do takrat sem sicer nekaj let že pomagal pri kolinah, nato pa mi je oče dal v roke rezilo in mi dejal, da ga moram jaz prašiču zariti v srce. Stal sem v hlevu in v roki sem imel bajonet, kot smo rekli nožu, ki ga je celo posvetil župnik. Veste, ko prideš v hlev in se iz oči v oči soočiš z živaljo, je to nekaj čisto drugega, tega enostavno nisem mogel narediti. Takrat se je vse začelo, torej tudi to, da danes ne jem več mesa, in to, da drugače gledam na živali," razlaga Stanko.
Tri vesele ovce bodo na kmetiji prav tako dočakale naravno smrt.
Oče ga je namreč postavil pred dejstvo in mu dejal: "Če ne boš klal, pa ti mesa tudi žret' ni treba," pove Stanko. "Seveda sem bil takrat presenečen, a on je bil zelo jasen. Ker so me strašili, da bo narobe, če ne bom jedel mesa, še posebno zato, ker sem bil športnik, je babica videla, da sem v stiski. Pomirila me je, da v to ne verjame, in mi dejala, da ko je bila ona v mojih letih, mesa sploh ni bilo. Jedli so letnemu času primerno, številne žitarice in zelenjavo. Malo mi je pokazala, kako in kaj, in sem to takoj vzljubil, saj mi je bilo veliko bližje kot prehranjevanje z mesom. Odločil sem se, da ne bom več jedel mesa, ker klati zagotovo nisem hotel, pravi Stanko.
Takrat se je tudi takoj preselil k babici, ker je bila na kmetiji v okolici Ljutomera sama in ji začel pomagati, hkrati pa že razvijati svoje ideje.
Ko je bil star 30 let, so ga na kmetijo, kjer živi zdaj, povabili enako misleči prejšnji lastniki iz Švice, ki so želeli, da bi bila kmetija miroljubna in bi se na njej delalo tako, da bi bilo dobro za zemljo in za živali. Čeprav so bili v Švici in nameravali tam tudi ostati, so se pozneje vrnili, poleg pa zgradili hišo in tu ostali, ker jim je bilo tu všeč.
"Ovce so rešene pred žarom, krava pred klavnico"
Živali lahko z nami živijo kot člani družine do naravne smrti, to se mi zdi edino logično. A imeti živali v hlevih ali v stanovanjih v blokih, ni logično, čeprav smo s tem zrasli in nam je to nekaj normalnega. Prav tako se nam zdi nekaj normalnega, da živali na zemlji redimo, prodajamo, z njimi sklepamo kupčije in jih jemo. A če bomo to globlje analizirali, bomo prišli do zaključka, da to ni normalno. To so bile nekoč vse gozdne ali poljske živali, pri katerih si je človek v nekem obdobju vzel pravico in jih zasužnjil. One bi bile veliko raje nekje v gozdovih, v naravi in tako, da se nas ne bi bale. To željo imajo še vedno nekje globoko v sebi in naša naloga je, da jim to povrnemo. Zato imamo živali tudi na tej kmetiji – da jim na en simboličen način poskušamo ponovno pokazati, da je to sožitje možno. Čeprav se Stanko zaveda, da bi njegove živali veliko raje prosto dirjale, imajo vseeno ogrado, saj ne morejo na sosedovo ozemlje.
Vse živali na Stankovi kmetiji, torej ovce in krava, so rešene. Ko ena od njih umre, lahko rešijo drugo, pojasni Stanko. "Ovce so rešene pred žarom, dve sta namreč zbežali, ko so ju hoteli speči. Ena je z Maribora, ena iz Ljubljane. Tudi krava je rešena, morala bi iti v klavnico," pravi Stanko. Ob tem Stanko pojasnjuje, da moramo biti tudi pri reševanju živali zelo jasni.
"Ona ve, da je tu varna, da bo tu lahko do konca svojega življenja, zato je tudi sproščena, nagajiva in vesela," pove Stanko in ogovori nadvse poskočno in nadobudno črno-belo kravo Mišo.
"A ne moremo reševati živali, ki jih umetno oplojujejo in ustvarjajo kot po tekočem traku"
"Pojavljajo se tisti, ki so se odločili, da bodo kar reševali živali, a to ne gre tako. Ne moremo kot zaščitniki živali kar reševati živali, ki jih nekdo umetno oplojuje in jih ustvarja kot po tekočem traku. "To je le simbolični prikaz, da je možno z živalmi tudi drugače. Skrbeti za eno kravo ali dve pomeni veliko hrane, vsak dan jim je treba nameniti tudi pozornost, to ni kar tako enostavno," pravi Stanko, ki pravi, da ni nujno, da imamo na kmetiji živali, saj bi tudi brez njih delovali enako.
Stanko skrbi za številne biotope, ki s kmetijo tvorijo celoto
Biotopi so bili nekoč bolj ko ne prisotni na vsaki kmetiji, da so imele živali za piti, pravi Stanko. V njegovo zajetje prihajajo pit lastovke, notri so žabe, tu so našle svoj dom rastline, ki so rade v vodi in ob njej. "Takšna mala oaza za razne živali in žuželke je bila na vsaki kmetiji, danes pa tega ni več, saj je treba okrog tega kositi ročno in je tako nekoliko več dela. Kmetje so to večinoma zasuli in poravnali z zemljo, da jo lahko s traktorji čim lažje obdelujejo," pojasnjuje Stanko, ki je že na babičini kmetiji delal zajetja in mlake in s tem dal možnost tudi tem oblikam življenja.
Tudi sicer mu voda veliko pomeni. "Spomnim se, kako je bilo pred 40 leti, ko smo s fanti igrali nogomet, nato pa smo enostavno v jarek potopili glavo in iz njega pili. Kje imamo danes še jarek, kjer bi si upali to narediti," sprašuje Stanko.
Nekoč je bila zemlja prepletena z živimi mejami
Žive meje so zelo pomembne za mnogo živali in rastlin. Tu lahko svoje bivališče najdejo kuščarji, ježi, tudi podlasice, ptice lahko gnezdijo in rastline se zarastejo same. Nekoč je bila zemlja prepletena z živimi mejami, ki so ustavljale tudi vetrove, in ni bilo tako velikih prostranih pašnikov, pove Stanko in pokaže na bližnji grič, prelit z gnojnico.
Stanko opaža, da je na njihovih travnikih, v nasprotju s tistimi, ki so politi z gnojnico, veliko več različnih rastlin. Razlika med travniki se zelo opazi že na daljavo, v sami barvi.
" Pozabljamo, da če bomo onemogočali in uničevali bivališča za živali in rastline, bo šlo slabo tudi nam," meni Stanko, ki na svoji kmetiji ponovno vzpostavlja žive meje.
"Polno je bilo živih meja, v njih pa veliko življenja. To je bilo koristno tudi za polja. Danes ljudje razmišljamo napačno, ko razmišljamo samo o sebi, torej da bo za nas čim več in se vse vrti okoli nas. Pozabljamo, da če bomo onemogočali in uničevali bivališča za živali in rastline, bo šlo slabo tudi nam. Vse skupaj je med sabo zelo povezano - od mineralov do človeka so vse življenjske oblike med seboj povezane, tvorijo eno, in če gledamo tako, je zelo nelogično ubijati eno obliko, ker s tem ubijamo tudi sebe. Iz tega sledi, da živali na svetu nikakor niso zato, da bi jih ubijali in jedli," pravi Stanko, ki na kmetiji ponovno postavlja žive meje.
S sosedi, ki so tudi velike živinorejske kmetije, se dobro razume
"Moj način razmišljanja je tak, da česar ne želiš, da drugi tebi naredi, tega ti tudi drugemu ne storiš. Torej če jaz ne želim, da bi kdo o meni govoril grdo, mi delal kakšno škodo, se torej tudi jaz osebno ne vtikam v druge. Tu imamo z vsemi dober odnos, ker tudi jaz nikoli ne govorim samo o enem človeku in kaj je zanj boljše, temveč vedno govorim na splošno, in to kažem z zgledom.
Torej če rečemo, da je živinoreja nenaravna, nenormalna, škodljiva in predstavlja trenutno največjo grožnjo za človeštvo, to ne leti na enega samega soseda, temveč na splošno na celoten svetovni sistem. Tako tu ni nobene kmetije, s katero se ne bi dobro razumeli. Je pa tudi tako, da imam ves čas veliko dela in se običajno srečamo, ko drug drugega potrebujemo," o sosedskih odnosih pove Stanko, ki ima svojo miroljubno kmetijo med živinorejci.
Ko je treba na kmetiji opraviti kakšna obsežnejša dela, mu na pomoč priskoči veliko sosedov. V zameno jim da kakšno sadiko ali pa si pridejo nabrat pridelke, ko ti zrastejo. Čedalje več ljudi zanima njegov način dela in opaža, da je čedalje več ljudi naklonjenih temu načinu razmišljanja.
"Ko pridejo sem, lahko tudi sami vidijo, da ne gre za nekakšne izolirane čudake, ker ne jemo mesa, lahko se sami prepričajo, kako raste hrana, na kakšen način se tu dela," pravi Stanko, ki mu je učenje z zgledom zelo pomembno.
Moj cilj je pridelovati hrano, ki bo okusna za vse
Na svoji kmetiji prideluje česen, buče hokaido in cukini, bob, paradižnik, papriko, zelje, grah in drugo vrsto zelenjave, staro sorto koruze, rž, piro in tako naprej, na kmetiji pa ima tudi manjšo trgovinico z veganskimi izdelki. Trgovino imajo tudi v Ljubljani na Celovški cesti, ljudje pa izdelke naročajo tudi po spletu.
Stanku sta od namazov najbolj všeč namaz iz ajde in čičerike.
"V zadnjih petih letih je tu v pritličju hiše proizvodnja izdelkov Vege & dobro. Imamo kar nekaj vrst namazov, delamo rastlinsko 'meso', klobasice, pridelujemo razna zelišča, na primer čemaž in baziliko v olju, nekaj suhega granulata, brezkofeinsko kavo iz volčjega boba in tako naprej. Te stvari ljudem predstavimo tudi vsako prvo soboto v mesecu na dnevu odprtih vrat. Ljudje si lahko pogledajo kmetijo, kako delamo, hrano tudi poskusijo, jaz pa sem na voljo za vsa vprašanja. Moj cilj je vedno bil predelovati hrano, ki bo okusna za vse, torej da bodo naši izdelki všeč tudi tistim, ki jejo meso," pravi Stanko.
"To počnem z veseljem, a skrbi me čezmerno ropanje in uničevanje Zemlje"
"To moraš delati z veseljem in moraš imeti dolgoročni cilj, zakaj to počneš. Jaz to počnem, da ljudje tudi prek hrane lahko pridejo do raznih informacij. Ko daš hrano naprej točno takšno, kakršno si ti želiš jesti in kakršno delaš zase, to ljudje občutijo. Hkrati pa želimo s takšnim načinom proizvodnje tudi zaščititi naravo, vode, okolje," pravi Stanko in poudarja, da vse to dela z veseljem, a ga zelo skrbi, kako dolgo bo Zemlja še lahko prenašala vsa bremena.
"Nam lahko vzamejo ledvico, lahko nam vzamejo del jeter, tudi brez vranice boš še lahko nekako živel, a ne več tako kakovostno. Z našo rediteljico Zemljo je enako. Hrani nas, nam daje vodo, na neki način skrbi za nas, a morali bi tudi mi skrbeti zanjo. Če pa mi njo ves čas ropamo in vsako leto nanjo prihajamo z milijardami ton strupov, pa je vprašanje, kako se bo to vrnilo. Ne nazadnje je tako, da če imaš nekoga, ki ti ves čas nudi streho nad glavo, hrano, vodo, ti stoji ob strani, mu boš menda sem pa tja kdaj rekel hvala in ga potrepljal po ramenih. Kaj pa delamo mi Zemlji? Pretirano ropamo njene organe, po njej polivamo kemijo, iztrebke, strupe in vprašanje je, kako dolgo bo lahko funkcionirala," slikovito pojasni Stanko svoj motiv za vse aktivnosti.
Prav zaradi tega skrbijo za osveščanje ljudi in jih želijo na različne načine spodbuditi k razmišljanju o tem. "V društvu izdajamo tudi revijo Osvoboditev živali in skupaj z vsemi našimi aktivnostmi smo povzročili, da je svoje razmišljanje spremenilo že tisoče Slovencev," pravi Stanko, ki na tak način dobi potrditev, da dela prav in dobro.
"Stara sorta koruze je zelo dobra tudi, ko je še mlada," pravi Stanko.
Slovenija je bila pred leti bolj samooskrbna
Pred leti je bila Slovenija še veliko bolj samooskrbna, v zadnjih časih pa smo zelo odvisni predvsem na področju sadja in zelenjave, opozarja Stanko. "To je problem, saj je več tisoč malih kmetij, ki so bile lokalno zelo pomembne, zaradi tega propadlo. Cilj je, da ostanejo samo veliki, torej tisti, ki so poslušni v tem sistemu - na primer takšni, ki se bodo odločili, da ne bodo več imeli stare sorte koruze, temveč bodo sejali le še koruzo Monsanta. A potem se zgodi, da tista koruza ni več pripravljena za reprodukcijo in je kmet zaradi tega vsako leto odvisen od semenarn," razlaga Stanko, ki ima svojo koruzo že vrsto let. Kot pravi, stara sorta morda rodi malo manj, a je koruza kakovostna in jo lahko seje tudi naprej.
Čedalje več ljudem je pomembno, kako in kje je zrasla njihova hrana
Poleg tega, da dela na kmetiji in skrbi za živali, je zaposlen tudi kot vodja proizvodnje pri Vege & dobro. A kot pravi, bi lahko na kmetiji preživel tudi brez zaposlitve, saj je danes čedalje več ljudi, ki jim ni vseeno, kje in na kakšen način zraste njihova hrana. "Številni si želijo hrano, ki je zrasla na zdravih tleh in iz moči zemlje, ne pa iz nekih dodatkov kemije ali česa posebnega. Mi predvsem skrbimo za tla in za življenje v zemlji, in če so tla zdrava in imamo dobre sorte, lahko poskrbimo za dobro hrano," pravi Stanko. Meni, da če gledaš širše, celostno na vse, in če se zavedaš, da ni dobro biti sprt z ljudmi, lahko uživaš v sadovih miroljubnega kmetijstva. Stanko meni, da je tu pomemben tudi družbeni vidik, saj je miroljubno kmetijstvo možno le ob dobrih medsosedskih odnosih.
"S takšno kmetijsko politiko čez deset let ne bomo imeli več pitne vode"
Stanko v načinu kmetijske politike, kot jo imamo danes, vidi zelo veliko težavo. To ponazori z omejevanjem uporabe plastičnih vrečk v trgovini, medtem ko se po njegovem mnenju za baliranje sena kmetov porabi veliko večje količine plastike.
Omeni tudi to, da bodo morala imeti do leta 2021 vsa gospodinjstva čistilne naprave, da bodo šle vode v jarke čim bolj čiste, in idejo zelo podpira, a hkrati opozarja na to, da bodo na drugi strani veliki kmetje še naprej na veliko škropili in na travnike zlivali ogromne količine gnojnice, celo do jarkov, kar zelo uničuje vodotoke.
Vzpostavljanje biotopov je zelo pomembno. Njegova mlaka je dom mnogih živali, žuželk, rastlin in vir vode za številne ptice in divje živali, za katere Stanko skrbi skozi vse leto.
Po njegovem mnenju je to, kar dela trenutna kmetijska politika, tako nevarno, da je vprašanje, ali bo v Sloveniji čez deset let voda še pitna, saj kmetje po travnikih polivajo gnojnico v ogromnih količinah, ker nimajo z njo kam – živali je veliko, v zimskih mesecih se tudi naj ne bi polivalo in vse to počaka na pomlad, ko se na travnike izlijejo zares velike količine.
"Neki mali trgovec bo tako morda prejel kazen zaradi uporabe vrečk, na drugi strani pa bodo kmetje še naprej balirali. Ali pa bo kazen prejelo gospodinjstvo, ki si ne bo moglo urediti čistilne naprave, na drugi strani pa bo neki kmet v naravo zlival na tisoče in tisoče litrov najhujših strupov, ki se bodo z dežjem vsi splaknili v jarke. Takšna je tudi kazen za nabiranje zvončkov, a po drugi strani zaradi polivanja gnojnice oveni na tisoče zvončkov, pa to nikogar ne zanima," pravi Stanko.
Oglejte si utrinke s Stankove kmetije
4