Nedelja, 14. 7. 2019, 20.30
1 leto, 7 mesecev
Kmetija, na kateri bo zažarelo na tisoče sončnic
Kmetija, ki se je po olju in moki odločila še za lastno pivo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,33
2
Na obrobju Ljubljane, v Sneberjah, se razprostirajo prostrane njive poljedelske kmetije Cimermanovih, na katerih bodo kmalu žarele sončnice. Tem se pridružujejo še koruza, oljna ogrščica, pira, pšenica, ajda, konoplja in drugi pridelki. "Pri hiši, od koder izvira oče, se je nekoč reklo Pr' Gregurjevih. In ker smo pri hiši sami gurmani in radi dobro jemo, smo GreGurMani," z nasmehom razloži Sonja, nosilka dejavnosti na kmetiji. Svoje izdelke meljejo iz lastnih surovin, iz njih stiskajo tudi različna olja, nedavno so začeli variti še svoje pivo.
Včasih so na kmetiji Sonjine mame Milene vzrejali živino, kmetija je bila manjša, tudi strojev zato niso potrebovali toliko, razloži Ivan Cimerman. Da ne bodo redili živine, so se odločili, ker je delo z njo zahtevnejše in ker se na ta način nikakor ne moreš izogniti klanju, ki hčerkama ni bilo blizu. Odločili so se za poljedelstvo in iz tega razvili svojo zgodbo, ki jo bosta lahko nadaljevali.
Danes iz lastnega pridelka z mlinom na kamen meljejo različne vrste fino mlete in polnozrnate moke, zdrob in polento, v svoji ponudbi imajo tudi kaše. Vse izdelke meljejo in pakirajo sproti. "Za zdaj smo še tako majhni, da si to lahko privoščimo," pove Ivan in doda, da od vsega največ časa porabijo za pakiranje.
Stiskajo tudi štiri različne vrste olja – sončnično, ričkovo in konopljino olje, njihov paradni konj pa je ogrščično olje, za katerega so prejeli pet zlatih priznanj na Dobrotah slovenskih kmetij, znak kakovosti, srebrno priznanje na ocenjevanju Alpe-Adria Ölprämierung v Avstriji in bili med prvimi petimi na svetu na ocenjevanju v Londonu.
"Olje je po sestavi zelo podobno olivnemu olju, zaradi hladnega stiskanja ohrani vse svoje dobre lastnosti. Ima nekoliko specifičen okus. Meni osebno ima okus po orehih, in ker je temperaturno obstojno, ga uporabljam tudi, če si kaj popečem. A več imaš od njega, če z njim le preliješ solato, saj s segrevanjem vitamini propadejo," o tem, kakšno je olje oljne ogrščice, pove Sonja.
Po olju in moki so pred dvema mesecema začeli variti tudi lastno pivo
Nedavno so se odločili, da bodo zaradi ječmena, ki ga pridelajo, varili tudi čisto svoje domače pivo. A ljubezen do piva še ni dovolj, da bi ustvaril nekaj svojega, pove Ivan. "Ljubezen do piva ti da možnost, da se odločiš, v katero smer bi šel. Neko stvar moraš imeti rad, če jo želiš delati. Ko začneš, se pa pokaže, da ima vsak kruh svojo skorjo. Upam, da bo ta odločitev ekonomsko opravičljiva," pove Ivan. Gre za popolnoma svež projekt. Lani so najprej pripravili prostore, spomladi so dobili in zmontirali opremo, prvo pivo pa je začel Ivan variti pred dvema mesecema.
Video: Z dišavnimi vrstami hmeljev naredi različne vrste piva
Začeli so tudi že prodajo in trenutno iščejo trg za svoj "Time Out", kakor so ga poimenovali. O imenu so dolgo razmišljali in se naposled odločili za to, ki po njihovem mnenju ljudi vabi oziroma opominja, naj si vzamejo več časa zase in morda ob tem spijejo tudi kakšno pivo.
Pred ureditvijo prostora za pivovarno se je Ivan posvetoval z drugimi. "Glede na to, da nisem prvi in sem se malo pozanimal pri drugih, kje so težave, kaj so prednosti, kaj vse moraš imeti, menim, da smo tu naredili nekaj stvari, ki nam bodo prišle prav. Vse zorilnike in fermentorje imam narejene tako, da so ohlajevani oziroma ogrevani in lahko ves čas zagotavljam stalno temperaturo, ki jo glede na vrsto piva tudi ves čas prilagajam," razloži Ivan v svoji "uniformi" z napisom Pivovar s srcem, ki mu jo je podarila hčerka.
Tudi pri pivu uporabljajo le slovenski hmelj in svoj ječmen. Svoje izdelke želijo v čim večji meri izdelovati tudi s slovensko opremo, zato je tudi vsa oprema v pivovarni od slovenskega proizvajalca iz Črnomlja. "Pomembno nam je, da uporabljamo slovenske stvari. Tudi mlin, ki ga uporabljamo, je iz Gorenjske, prav tako je slovenski proizvod stiskalnica za olje," pove Sonja.
V okolici Ljubljane je težko najeti nove obdelovalne površine
Obdelujejo 22 hektarjev površin, od teh le 6 hektarjev lastnih, druge površine pa imajo v najemu. Kot pravijo, bi jih želeli najeti še več, a jih je danes v okolici Ljubljane težko najti.
Kot pravi Ivan, jih skrbi, kaj bo prinesla prihodnost, saj je v njihovi okolici zaradi bližine izvoza na štajersko avtocesto veliko povpraševanje po gradbenih zemljiščih. Svoje površine imajo sicer vse dokaj blizu, a so razkropljene. Kot pravi, bi bilo sicer bolje imeti vse skupaj, a to danes v Sloveniji skoraj ni mogoče.
Do njih morajo po cestah, zato ga skrbijo tudi načrti, zaradi katerih bi se lahko promet po cestah še povečal. V prihodnosti naj bi cesto, ki vodi ob njihovih poljih, uporabili tudi kot del povezave med Zalogom in priključkom Zadobrova - Sneberje. "Mi smo s svojo kmetijsko mehanizacijo nerodni in počasni, ljudje pa nestrpni. Tu je toliko njiv in veliko ljudi je vsak dan s traktorji na cestah. Včasih je kdo zelo nestrpen, so pa ljudje tudi zelo potrpežljivi, ni pravila," pove Ivan.
Les, ki ga dobijo iz svojega 18 hektarjev velikega gozda, oddaljenega približno deset kilometrov, uporabljajo le za lastne potrebe, saj imajo urejeno centralno ogrevanje na polena, s tem pa si prihranijo strošek s kurjavo.
Video: Te stvari lahko delaš z ljubeznijo
Včasih težave povzroča divjačina, včasih pa tudi predpisi
Tako kot na vsaki kmetiji se tudi na njihovi spoprijemajo s težavami, ki jih povzroča vreme, najbolj je zanje obremenilna suša. Poleg tega se je v zadnjih letih v okolici pojavilo veliko divjih svinj, ki jih sicer na tem območju ni bilo in so jim predlani uničile pol njive koruze. Letos so jih našteli okoli 40, zato jih skrbi, kaj bo s pridelkom.
Občasno se spoprijemajo tudi s težavami, ki jih povzročajo predpisi Programa razvoja podeželja Kopop. "Smo v Kopopu in sejemo medonosne rastline, ena od njih je ajda. Ta mora biti zaradi predpisa na njivi do 15. oktobra. Lansko leto nam je ajda prej dozorela, zato smo oddali prošnjo, če jo lahko prej požanjemo. Ni bila torej težava v tem, da je nismo imeli posejane, temveč nam je le prej dozorela in nam je niso dovolili požeti, ker zakon določa, da jo lahko požanješ šele 16. oktobra," je razložil Ivan.
Morali so počakati, a so bili zato ob del pridelka. Zaradi deževnega obdobja pred žetjem so jo morali tudi sušiti. Ker je ajda eden od pridelkov, ki ga dodajajo moki, je to pomenilo zanje tudi izpad prihodkov. "Kazni so previsoke, gre za zmanjšanje subvencij. Takrat sem izračunal, da bi bilo za nas veliko ceneje, če bi ajdo preprosto kupili, kot če bi nam dali kazen zaradi prezgodnje žetve," je povedal Ivan.
"Za vsako stvar, ki jo imamo, so predpisi. Z njimi živimo, kolikor se le da, bi se jih pa dalo v določenem delu prilagoditi toliko, da bi bili za nas bolj življenjski," pove Sonja, Ivan pa dodaja, da naj predpisi sicer ostanejo takšni, kot so, le da bi morali omogočiti določeno prilagoditev v takšnem primeru, kot se jim je zgodilo z ajdo.
Precej dela imajo tudi z vodenjem dokumentacije, to si porazdelijo med seboj. Želijo si tudi to, da bi bila ministrstva med seboj bolj povezana. "Včasih se zgodi, da dobimo kakšne vprašalnike za stvari, ki so že vse prijavljene. Povezanost samih ministrstev in določenih služb med seboj bi lahko bila boljša, informacije bi lahko vsi zajemali na enem mestu. Sicer se stvari izboljšujejo, a je še prostor za napredek," meni Ivan.
Video: Kaj bo kdo delal, se dogovorijo zjutraj ob kavi in zvečer ob pivu
Promocije in degustacije so zanje obvezne
Sonja in njena mama sta tisti, ki svoje izdelke redno predstavljata na promocijah in degustacijah.
Nekoč bi radi šli s svojimi izdelki tudi v tujino, a za zdaj menijo, da morajo najprej doma narediti, kar si želijo, nato pa se bodo podali na nove poti. Trženje je običajno tisto, ki pride po obvezni žetvi ali drugih nalogah oziroma ko je manj dela, bi pa zahtevalo več njihovega časa.
"Na koncu je najbolj enostavno izdelek narediti. Najtežje ga je prodati. Veš, da imaš zelo dober izdelek, a ga je težko prodati, ker nimaš neke velike trgovine, kamor bi izdelke enostavno zložil in bi ponje kupci hodili kar sami," pove Milena.
Hodita po trgovinah, ki imajo njihove izdelke, po tržnicah, tudi na druge dogodke. Še do lani sta na degustacije hodili ob četrtkih, petkih in sobotah in bili tam od jutra do večera, a na prodaji se jim je to zelo poznalo, pravita. Danes brez tega ne gre, zato se jih redno udeležujeta.
"Vidiš tudi po večjih naročilih iz trgovine, da se pozna, če si tam. A se proces obrne, če te ni. Dlje, ko te ni, manjši je izkoristek. Skorajda si ne moreš privoščiti, da te ne bi bilo tam. Veliki proizvajalci imajo oglase, lahko si privoščijo, da so na televiziji in drugje. Za nas je to predrago, po drugi strani pa ni smiselno, saj nas v 99 odstotkih trgovin v Sloveniji ni in je to stran vržen denar. Temeljimo na promociji," pojasni Ivan.
Kot pove Sonja, imajo tudi veliko srečo, da lahko sodelujejo z enim od večjih trgovcev, pri katerem so tudi prisotni v trgovinah, do sodelovanja pa je prišlo po naključju, ko je ta širil ponudbo lokalnih dobaviteljev.
Video: Kaj jim je na kmetiji najbolj všeč
Po letih življenja v tujini sta Ivan in Milena želela pristno domačo hrano
Ker sta Milena in Ivan več let preživela v tujini, sta si ob vrnitvi domov zaželela, da bi si doma sami pridelali pristno domačo naravno hrano in ji povrnili pristen domači okus.
Sonja je že četrti rod na kmetiji, oče njene mame Milene je kmetijo vodil ob službi, dedek pa je pred njim le kmetoval. "Ko to enkrat dobiš v roke, ne moreš pustiti neobdelano," pravi Milena. Tudi njima je bila kmetija sprva projekt ob službi, a takrat sta imela bistveno manj zemlje.
"Predvsem sva jo vzdrževala, potrebna so bila tudi določena vlaganja. V času, ko naju ni bilo doma, je na kmetiji veliko postorila Sonja in nama veliko pomagala," je povedal Ivan, z ženo sta doma ostala pred tremi leti.
Kot sta razložila Ivan in Milena, so se s poljedelstvom začeli ukvarjati širše, ker sta se po eni strani želela nekako prebiti do pokojnine, želeli so ponuditi nekaj pristnega tudi širši okolici in hkrati kmetijo razviti tako, da bi to prišlo prav tudi naslednikom. Vse razvijajo z namenom, da bi se dalo od pridelkov nekoč živeti.
"Ta trenutek z izdelki morda zagotovimo minimalno plačo za eno osebo, a še to ni vedno tako. Zdaj je Sonja prišla do tega, da si lahko prispevke plačuje sama," pojasni Milena.
"V vsakem primeru so pri nas kmetije majhne, zato sama obdelava nobenemu kmetu ne omogoča preživetja, če ne gre za pridelavo zelenjave, ki jo lahko tržiš na tržnici, ali tako, kot imamo mi, ki delamo izdelke in polizdelke, kar surovinam poveča dodano vrednost. Brez tega kmetija enostavno ne more preživeti," je povedal Ivan.
"Ker zemlje v okolici ni več na voljo za najem, se ne moremo več širiti. Tudi zato se je treba truditi z dopolnilno dejavnostjo na kmetiji, da iztržiš več, kot bi le s prodajo same pšenice," pove Milena.
Ob tem subvencije nadomeščajo le del stroškov. "Jaz vedno pravim, da ne bi potrebovali prav nobenih subvencij, če bi mi to, kar pridelam, plačali po neki normalni tržni ceni," pove Ivan.
"Ko začneš prebirati etikete v trgovini, te mine, da bi kaj jedel"
Poleg mletih izdelkov in stiskanih olj na kmetiji v rastlinjakih zase pridelajo vso zelenjavo. V trgovino hodijo po izdelke za osebno nego, praške, sol in sladkor, slednjega pa uporabljajo le za vlaganje.
"Ko začneš prebirati etikete v trgovini, te mine, da bi kaj jedel," pravi Milena, Sonja pa dodaja, da se je tega, kaj jé, začela zavedati v času študija biokemije.
"Naše telo je sestavljeno iz kemijskih elementov in delujemo po fizikalno-kemijskih lastnostih. Če dodaš svojemu telesu nekaj dobrega, se mora to obrestovati, in obratno, to je čisto enostavno," pove Sonja.
Zagovarjajo, da je sveža hrana bogata sama po sebi, zato nam ni treba dodajati aditivov in drugih snovi. Veliki proizvajalci za velike razdalje druge možnosti tako rekoč nimajo, zato Cimermanovi prisegajo na domače. Tudi drugo, na primer mlečne izdelke, kupujejo domače oziroma od ljudi, ki jim zaupajo, da so jih zares dobro naredili. Ker jih vodi vodilo "vem, kaj jem", so danes zadovoljni, da si lahko sami pridelajo toliko hrane.
Z olji se bodo podali še na kakšno tekmovanje. Radi bi še naprej dokazovali svojo kakovost. V prihodnosti želijo urediti tudi dvorišče, na katero bi radi privabili več kupcev. Če bodo imeli srečo, bodo vzeli v najem še kakšen hektar površin, povečali proizvodnjo in s tem prodajo. Verjamejo v to, da lahko več truda vlagajo v kakovosti kot v količine, in se zavedajo, da sta tehnološki napredek in rast del posla, sicer te na trgu ni več, pove Ivan. Kot pravi, tam, kjer so, še niso zadovoljni in želijo naprej.
Oglejte si utrinke s kmetije GreGurMan
Prepričani smo, da tudi vi poznate pozitivno zgodbo katere od čudovitih slovenskih kmetij, zato vas vabimo, da nam pošljete predloge za kmetijo, za katero menite, da bi ji morali nameniti več pozornosti. Če poznate koga, ki bi bil vesel našega obiska, ali če imate sami kmetijo, vas vabimo, da nam svoje predloge pošljete na e-naslov metka.prezelj@tsmedia.si, v zadevo sporočila pa zapišite Kmetija. Hvala, ker nas spremljate.
2