Nedelja, 9. 6. 2019, 5.32
5 let, 5 mesecev
Da je ekonomistka, ne omenja več, raje pove, da živi in dela na kmetiji
Kmetija z obrobja Ljubljane, na kateri lahko pojeste tudi Gospodarja Marka #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,50
2
Špela Omahen Strle je na Strletovo kmetijo na Ljubljanskem barju primožena. Ker je želela iz domačih surovin ustvariti nekaj novega, je začela izdelovati sladoled. Zdaj kmetija ni znana le po kajmaku, skuti, sirih in drugih mlečnih dobrotah, temveč tudi po njenih zamrznjenih stvaritvah. Okusi so poimenovani po družinskih članih, zato lahko med drugimi poizkusite Gospodarja Marka, Gospodarico Zdenko, Buhtla Mateja, Skutko Simona. "Raje kot to, da sem ekonomistka, povem, da živim in delam na kmetiji," zdaj pravi Špela, ki si je že od otroških let želela živeti na kmetiji.
Poleg sladoleda in moke se pri njih dobi vse proizvode iz svežega mleka – različne skute, maslo, najbolj znani so po kajmaku, jogurte, mehkejše sveže sire, v prodajalnici pa prodajajo še druge proizvode lokalnih kmetov, kot so jajca, med, sezonska zelenjava, ki je tudi njihova, in sezonsko sadje.
Imajo okoli 20 krav molznic, okoli 40 bikov in telic, štiri koze molznice z mladiči in pet koz mladic. Obdelovalnih površin imajo okoli 30 hektarjev, od teh približno polovico v najemu.
Kmetija stavi na tradicijo, saj so ena prvih kmetij v teh krajih, ki se je začela ukvarjati s predelavo mleka.
Sami ne bi zmogli še prodajati na tržnici
Na kmetiji delajo gospodarica Zdenka Strle, ki kmetijo vodi, gospodar Marko Strle in njuna sinova Matej in Simon, zaposlene imajo delavke, ki proizvode prodajajo na tržnicah in v trgovini na kmetiji. Dve sta zaposleni redno, drugi pa honorarno po potrebi. Sami namreč ne bi zmogli še prodajati, že samo zaradi dopustov in bolniških odsotnosti je vedno treba imeti še koga, pojasni Zdenka.
Zdenkin starejši sin in Špelin mož Matej ureja kmetijsko delo – živinorejo in poljedelstvo, za mlekarstvo pa skrbi njegov brat Simon. Špela se ukvarja s sladoledom, moko in drugimi izdelki, ki niso klasično mlečni, sicer pa je za polni delovni čas zaposlena v steklarstvu svojih staršev v Ljubljani.
Kmetijo, na kateri zdaj delajo gospodarica Zdenka in njena sinova z družinama, so prej imeli že Zdenkini starši in pred njimi njeni stari starši, zdaj je na kmetiji že četrta generacija.
"Deset let nismo bili čisto nič na dopustu"
Ponudbe je veliko, tudi konkurenca je velika, pove Zdenka. "Imamo stalne stranke, ki se redno vračajo. Nekateri prihajajo k nam že 40 let, zdaj tudi njihovi otroci, in to mi res veliko pomeni," pove Zdenka. Prav predelava kmetiji prinese največ prihodka, z njo si zagotovijo dnevni dohodek. Na dan predelajo povprečno okoli 300 litrov mleka.
"Včasih sva z možem tudi prodajala sama, a tako ni šlo. Deset let nismo bili čisto nič na dopustu. Tudi kar se otrok tiče, mi je zdaj skoraj žal, ker sem zamudila tista najlepša leta, a tako je moralo biti," pove Zdenka.
"Če hočeš kaj ustvariti, je veliko odrekanja. Ni bilo dopustov, bolniške, tega si nisi smel privoščiti. Delati je bilo treba ves dan. Dopoldne smo bili na tržnici, popoldne pa v predelavi. Ko je bila doma mama, je kuhala in je bilo laže, tudi otroke mi je popazila, a je bilo vseeno kar težko. Kakih deset let smo bili brez dopusta, nato pa smo si ga vzeli za dva ali tri dni. Otroci so na morje hodili z mojimi sestrami za vsaj nekaj dni, da so vsaj malo okusili morje," pove Zdenka.
Video: Za mlajše kmete je bilo včasih še težje kot zdaj
Kupci so zdaj veliko zahtevnejši in iščejo domače izdelke
Zdenka je že od nekdaj vedela, da bo ostala na kmetiji, to je bilo kar nekako neizogibno, pravi. "Imam še tri sestre, bila sem najmlajša in vedela sem, da bom ostala na kmetiji. Z leti te stvari začnejo še bolj zanimati, začeli smo se ukvarjati tudi s predelavo, ki me je še dodatno pritegnila. Že kot majhno dekle sem fižol prodajala na tržnici, mama pa mlečne izdelke, nato sem to prevzela jaz," je povedala Zdenka.
Na glavni tržnici izdelke prodajajo že 55 let, na tržnici v BTC pa okoli 25. Prodajajo, kar se pridela doma, s predelavo se ukvarjajo že okoli 80 let.
"Potrebe kupcev na tržnici se zelo spreminjajo. Jaz delam na trgu že 40 let in lahko rečem, da se kupci zelo spreminjajo. Zdaj so veliko zahtevnejši, kar je tudi prav. Glede vsega so bolj ozaveščeni. Zdaj najbolj iščejo domače proizvode, cenijo, da prihajajo s kmetije, kar včasih ni bilo najpomembneje," pove Zdenka.
Od dneva do dneva je odvisno, kje gre prodaja najbolje, včasih je to v domači trgovini, včasih na eni od tržnic, tega se ne da načrtovati, pove Zdenka.
Čeprav je mestno dekle, si je vedno želela živeti na kmetiji
Čeprav Špela prihaja iz mesta in je zaposlena v steklarstvu svojih staršev, je kmečka opravila spoznala, še preden se je primožila na Strletovo kmetijo – na babičini manjši visokogorski kmetiji se je naučila delati prav vse.
"Vse sem znala delati in nobena stvar mi ni predstavljala težav, še posebno zato, ker je moja babica vse delala ročno. Poleg tega sem po izobrazbi sicer diplomirana ekonomistka, a sem hodila na veterinarsko srednjo šolo, zato sem nekaj osnov spoznala tudi tam. Vedno sem imela željo živeti na kmetiji. Sicer si nisem mislila, da bo to tako blizu centra Ljubljane, a tudi to ima svoje prednosti in je bilo luštno priti sem," se smeji Špela.
Video: Kakšni so pozitivni in negativni vidiki življenja na kmetiji
Iz obstoječih surovin sta želela ustvariti nekaj novega in nastal je sladoled
"Ko bo kmetija razdeljena, bo mlekarski del prevzel možev mlajši brat, a tudi midva morava z njo nekako preživeti, zato sva ubrala svojo pot in začela delati sladoled. Tako lahko uporabiva surovine kmetije, predelujeva nekaj, kar lahko dobiva na kmetiji in ne začenjava popolnoma iz nič," je svojo odločitev, da bo začela delati sladoled, pojasnila Špela.
Ko je Špela na kmetiji izrazila željo, da bi izdelovala sladoled, je bila ideja dobro sprejeta.
Ko je na kmetiji izrazila željo, da bi izdelovala sladoled, je bila ideja dobro sprejeta. Kot pravi, je njo še najbolj skrbelo, saj je sladoled sezonski proizvod, ki ga dobro delajo in prodajajo poleti, ko je lepo vreme, ni pa vedela, kako bo z zimskimi meseci. Zdaj sladoled delajo tretje leto, tudi s prodajo v zimskih mesecih je zadovoljna, čeprav je ta manjša.
Na začetku je začela z osnovnim aparatom za sladoled, ki se uporablja v restavracijah za dopolnitev dnevne ponudbe. "S tistim malim aparatom sem naredila takšne enormne količine sladoleda, da zdaj sploh ne vem, kako mi je to takrat uspelo. S tistim aparatom, šok komoro, osnovnim prostorom, dizajnom, embalažo in surovinami je bil začetni vložek nekje okoli deset tisoč evrov," pove Špela in doda, da bi, če bi že v začetku kupili aparat, kakršnega imajo zdaj – kupili so rabljenega, njihov vložek bil okoli 25.000 evrov.
Kot pravi, ima srečo, da si je lahko prostor uredila doma. Zanj plačuje osnovno najemnino in stroške. "Če bi morala nekje drugje urediti prostor, ki bi bil primeren za delo, pridobiti vsa dovoljenja za proizvodnjo, bi to naneslo še več," pove Špela, ki sladoled izdeluje v okviru popoldanskega s. p., saj je za polni delovni čas zaposlena v družinskem steklarstvu Omahen v Ljubljani.
Video: Od kod ideja, da bi ustvarjali sladoled
Naročila po 400 kilogramov sladoleda tudi za veliko trgovsko verigo
"Ponujamo sladoled višjega cenovnega razreda, a menim, da so cene upravičene. V njem so samo najboljše sestavine, tudi vse dodatke, na primer džeme, kuhamo sami, pekovske izdelke pečem prav tako sama. Sladoled je vedno svež in ga ne delamo na zalogo. Imamo biorazgradljive lončke, žal etikete ne morejo biti takšne – v skrinji ne primejo dobro, ko se začne sladoled taliti, razpadajo," pove Špela.
Zdaj za slovensko znamko arašidovega masla izdelujejo tudi arašidov sladoled, ki ga bo v svojem izboru domačih izdelkov kupcem ponudila ena od večjih trgovskih verig.
Ker vse izdelujejo in pakirajo ročno in vsako maso posebej pasterizirajo, je zanje izdelava količin, namenjenih trgovski verigi, zelo zahtevna, zato sladolede v tem času pogosto izdelujejo ves dan. Pri trgovski verigi gre za naročilo okoli 400 kilogramov sladoleda, lani, ko so bili v to vključeni prvič, so prejeli okoli štiri ali pet ponaročil.
Ker vse izdelujejo in pakirajo ročno in vsako maso posebej pasterizirajo, je zanje izdelava količin, namenjenih trgovski verigi, zelo zahtevna, zato sladolede v tem času pogosto izdelujejo ves dan, nato morajo pripraviti sladoled še zase.
Na kepico se še vedno zelo radi odpravijo drugam
Kot pravi Špela, je tudi otrokom zelo všeč, da imajo doma sladoled, a kljub temu grejo še vedno najraje na kakšno kepico kam drugam.
"Naš sladoled je precej konkreten, težko ga veliko poješ, poleg tega imamo za zdaj vsega pakiranega v lončkih in gremo radi na kepico še kam drugam," pove Špela. Kot pravi, pri tem na druge ponudnike sladoleda ne gleda kot na konkurenco, saj gre za popolnoma drugačen sladoled.
"Je pa konkurenca vedno dobrodošla, saj te poriva naprej. Saj smo majhni, a vseeno dovolj veliki, da se nam ni treba gledati postrani in si pod noge metati polena," meni Špela.
Eden od najbolj priljubljenih okusov je veganski mango.
Svoj sladoled želi imeti še v drugih delih Slovenije
Svoje sladolede prodajajo tudi v nekaj manjših trgovinah in gostinskih lokalih v Ljubljani, Kranju, Kamniku, Radovljici, Žalcu, Špela pa si želi še v druge dele Slovenije.
A čeprav se želi razširiti, bi rada ostala pri butični izdelavi sladoleda. "Lepo bi bilo, če bi morda sladoled ekskluzivno in le pri njih prodajala katera od večjih trgovin, rada bi, da bi sladoled prišel tudi v druge dele Slovenije – na Primorsko, Dolenjsko, v Prekmurje. Rada bi videla, da bi se ljudje ponj zapeljali, in ne, da bi ga bilo mogoče dobiti prav na vsakem vogalu. Nikoli nisem gledala na to, da bi se proizvodnja razvila v nekaj zelo velikega. S tem želim doseči, da bi lahko normalno živeli, imeli za kakšen dopust, da se lahko kmetija normalno vzdržuje, da imaš lahko kdaj za kakšno rezervo, če pride do česa," pove Špela.
Preživeti s kmetijo, imeti z njo dovolj prihodkov, ni ravno preprosto. Problematična je škoda, zelo so odvisni od vremena. Tudi prodaja sladoleda je v slabšem vremenu slabša.
Ker je njihova glavna dejavnost mlekarstvo, so na srečo od vremenskih razmer odvisni nekoliko manj – krmo imajo na zalogi še od lani, mleko imajo, zato vsaj pri tem ni težav. Zelenjava, ki jo predelujejo, je le za dopolnitev ponudbe in jim ne prinaša toliko prihodkov, da bi bili od nje odvisni.
Žitarice, ki rasejo na barju, z možem Matejem predelujeta v moko. Načrtujeta, da bi iz žit delala tudi rastlinske proizvode, rastlinske napitke, deserte in tako naprej.
Steklarstvo poskrbi za dinamičnost, sladoledi za ustvarjalnost
Kjer imajo zdaj trgovinico, želijo v prihodnosti odpreti tudi kavarnico. Tam bodo stregli svoj sladoled tudi po kepicah, ponudili bodo kavo slovenske pražarne z domačim mlekom – tudi kozjim in rastlinskim, ljudje bodo lahko kupili tudi kruh in pite z drožmi, razna peciva, poleti pa želijo prirediti tudi kakšno delavnico. Špela si želi zjutraj ponuditi tudi domače zajtrke, na primer močnik, proseno kašo in podobne jedi.
Kombiniranje različnih dejavnosti ji zelo ustreza. "Luštno je. Sem človek z milijonom interesov in želja in mi zelo ustreza kombiniranje popolnoma različnih dejavnosti. V steklarstvu delam že okoli deset let, delo je zelo razgibano, tu pa delam prvič s hrano in moje ideje bolj pridejo do izraza. Tam imam bolj direkten kontakt s strankami, tu pa sem za zdaj še malo bolj v ozadju, a bolj pride do izraza moja ustvarjalnost, ker je to samo moje in se lahko malo igram," pove Špela.
Usklajevanje steklarstva, sladoledarstva in družine je lahko zelo zahtevno
Usklajevanje vsega z družinskim življenjem je precej zahtevno in če se z možem kdaj sporečeta, se običajno prav zaradi tega, pove Špela, ki ima dva otroka – petletnega Lenarta in Marušo, ki je stara dve leti.
"Ni časa, in to je lahko težava. V steklarstvu delam po osem ur ali več, domov pridem med četrto in peto, potem so na vrsti otroci, a ti so pogosto zapostavljeni, kot so bili pri Zdenki. Tu smo le bolj na začetku, kar zahteva nek svoj čas. Na srečo imam zdaj pomoč - Polono, ki mi pomaga in mi dopoldne lahko naredi sladoled, saj sem prej tudi to delala sama. To je pomenilo, da sem šla ob osmih zvečer še v proizvodnjo, delala do dveh zjutraj, ob pol šestih pa sem vstala in šla v službo, in to dolgoročno nikakor ne gre, že zdaj je zelo naporno," pove Špela.
Špelina družina se na dopust vsako leto odpravi za teden dni, letos so si privoščili nekaj dni potovanja na Škotsko. "A iti moramo tak čas, da ni košnje in poljedelskih opravil, to je običajno marca ali pozimi," pojasni Špela.
Video: Kmet mora biti rad doma
Kmetija je idealno okolje za vzgojo otrok, a barje ima svoje značilnosti
Kmetija je idealno okolje za vzgojo otrok. "Bolje ne more biti. Edino na barju imamo veliko jarkov, pa se bojim, da bi kdo kam padel, ampak sicer je super, da sta otroka lahko ves čas zunaj," pove Špela.
Sicer to, da je kmetija na barju, prinaša določene posebnosti tudi pri kmetovanju. So na poplavnem območju, polja poplavi. Letos so koruzo sejali tretjič, že dvakrat se je utopila.
"Ves čas moramo zelo skrbeti, da imamo očiščene jarke, saj se zelo hitro zarasejo. Posebnost je tudi to, nad čimer se ljudje pogosto pritožujejo, in sicer, da krav ne moremo pasti. Tla so zelo mehka, krave pa so težke. Takoj, ko zapade malo dežja, se tla zelo vdirajo, zato jih ne moremo pasti. Upam pa, da se bo kmalu uresničila moja želja in jim bomo lahko na drugi strani hleva uredili izpust, morda tudi tako, da bi po dve ali tri izpuščali na pašo okoli hiše," razmišlja Špela. Vajena je namreč kmetije pri babici, kjer se živina ves čas pase zunaj, zato ji je težko, da so krave na barju ves čas v hlevu, čeprav je zanje lepo poskrbljeno.
Koze so zvedave in rade požvečijo tudi kakšno Špelino obleko.
Biti kmet zdaj ni tako preprosto, a včasih je bilo še teže
Letošnje leto bo zahtevno za vse kmete, tudi na Strletovi kmetiji zaradi vremenskih razmer z vsemi opravili zamujajo mesec dni. "Košnja se je začela šele zdaj, ko je trava že poležana, morala bi se v začetku maja. Problem je koruza, na določenih delih se je utopila že dvakrat. To prinese dodatne stroške, treba je kupiti novo seme, hkrati to pomeni tudi dodatno delo. Zdaj se pospešeno ukvarjamo s košnjo, da ne bo spet prej slabega vremena," pove Špela. Zdenka dodaja, da je tudi zemlja, ker je bolj mokro, manj rodovitna.
Zdaj ni preprosto biti kmet, pove Zdenka. Na vprašanje, koliko si lahko pomagajo s subvencijami, pove, da je teh ravno toliko, da lahko kupijo semena, a tudi tega ne pokrijejo v sezoni, kot je letošnja, ko so morali koruzo sejati že tretjič, pojasni Zdenka.
Čeprav meni, da je zdaj še posebno za mlajše kmete laže, bi lahko država kmetijstvo še bolj spodbujala. "Govorijo veliko o mladih kmetih, včasih še tega ni bilo in smo bili res še bolj prepuščeni sami sebi. Zdaj vsaj govorijo več o tem, ne vem pa, koliko od tega se tudi zares naredi," pove Zdenka.
Kot največjo težavo omeni birokracijo in delo z dokumenti. Za dokumente za kmetijo skrbi starejši sin Matej, ki tudi sicer skrbi za ta del, za mlekarno dokumente ureja Zdenka. Imajo zunanje računovodstvo, ki jim vodi knjige.
"To je največji problem. Na srečo se to malo razporedi, ker en del ureja sin, sicer pa je to noro," pove Zdenka, ki se ji zdi, da je dela z dokumenti čedalje več. Čeprav morajo še vedno veliko narediti sami, meni, da bi težko šlo brez zunanjega računovodstva.
"Raje kot to, da sem ekonomistka, povem, da živim in delam na kmetiji"
Špeli, ki je sicer diplomirana ekonomistka, se zdaj dobro zdi, da hkrati živi in dela na kmetiji. Zdi se ji, da se tudi percepcija ljudi v povezavi s tem spreminja in biti kmet ni več slabšalna oznaka.
"Ljudje na to gledajo zelo pozitivno. Tudi, ko pogledajo mene, ne pričakujejo, da živim in delam na kmetiji. Ko se pogovarjam z drugimi, imajo ljudje pogosto željo živeti na podeželju in se ukvarjati s kmetijstvom – sicer v manjšem obsegu, pa vendar bi imeli kozjerejo, morda svoj vrt in podobno. Biti kmet je postalo kar nekako popularno. Zdaj se mi zdi, da je slabše, če rečeš, da si ekonomist. Sama tega raje sploh ne omenjam več," se smeji Špela. Prepričana je, da ljudje to cenijo vedno bolj in da se vedno bolj vračamo k svojim koreninam.
"Cenjeno je, če nekaj narediš sam s svojimi rokami. To vidim tudi pri darilih, ko greš kam na obisk. Najlepše je, če ljudem prineseš nekaj svojega, morda kak džem, hlebec kruha, ki si ga spekel. Zdi se mi, da gre trend spet v pravo smer," zaključi Špela.
"Zdaj se mi zdi, da je slabše, če rečeš, da si ekonomist. Sama tega raje sploh ne omenjam več," pravi Špela.
Oglejte si nekaj utrinkov s Strletove kmetije
Prepričani smo, da tudi vi poznate pozitivno zgodbo katere od čudovitih slovenskih kmetij, zato vas vabimo, da nam pošljete predloge za kmetijo, za katero menite, da bi ji morali nameniti več pozornosti. Če poznate koga, ki bi bil vesel našega obiska, ali če imate sami kmetijo, vas vabimo, da nam svoje predloge pošljete na e-naslov metka.prezelj@tsmedia.si, v zadevo sporočila pa zapišite Kmetija. Hvala, ker nas spremljate.
2