Nedelja, 23. 6. 2019, 11.40
5 let, 5 mesecev
Družinska kmetija, ki že od nekdaj živi med medvedi in volkovi #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
9,42
10
Osnovna dejavnost Družinske kmetije Sedmak je reja živih živali – ovc in koz. Te se pasejo na okoli 30 hektarjih pašnikov v okolici Pivke, ki so obdani z električnim pastirjem, poleg tega pa za varovanje drobnice že od nekdaj pri njih skrbijo tudi psi. Zaradi lastnih potreb so razvili svojo linijo psov in postali tudi vzreditelji. A psi niso rešitev, so le preventiva, ki pa tudi ni za vsakogar, opozarjata Aleš in Andrej Sedmak.
Družina Sedmak je zelo povezana, med seboj si zelo pomagajo. Brata sta oba zaposlena, ko prideta iz službe, pa poskrbita še za kmetijo. Andrej dela v občinskem redarstvu, Aleš pa je inženir strojništva in dela v avtomobilski industriji. Ko sta pred leti izgubila očeta, sta razmišljala, ali bi kmetijo prodala ali nadaljevala z družinsko tradicijo. Odločitev je bila težka, a sta se odločila, da jo bosta obdržala in jo razvijala naprej.
Brata Andrej in Aleš Sedmak sta že od nekdaj zelo povezana z naravo. Kmetijo sta obdržala, ker si brez nje, svojih živali in psov ne predstavljata življenja. Dobro se razumeta in si zelo pomagata med seboj.
Vsak dan lahko vidita medveda
Imajo okoli 150 glav drobnice – ovc in koz, dodatno še štiri konje in tri osle. Živali paseta na približno 30 hektarjih, vsak dan jih preverita in preštejeta. Pašniki so ob gozdu, zato so ob njih že od nekdaj volkovi in medvedi. Vidita jih lahko vsak dan.
"Ravno včeraj je brat kosil pod prvo žico, zaradi elektrike, ko je videl, da so nekje koli podrti. Ura je bila že polnoč, a sva se odločila, da morava ograjo popraviti, da ne bo kak medved prišel na pašnik in ne bo kakšne neumnosti. Prišla sva tja, z razdalje dvajsetih metrov pa naju je opazoval medved. Malo sva zakričala in potem se je umaknil, a zagotovo naju je od nekod gledal, ker nisva slišala, da bi odšel. Ko sva naredila obhod, da bi preverila, če je ograja še kje podrta, sva videla še drugega. Tu jih je veliko, vedno jih je bilo, zdaj jih je le toliko več. Tisti, ki hodijo več v gozd, jih lahko vidijo tudi 15 na dan, to je tu nekaj običajnega," je povedal Aleš.
"Navadili smo se življenja z njimi, a kljub temu se vsako leto bojimo za živali. Sicer jih štejemo vsak dan in prav vsak dan, ko je vse v redu, je zmaga. Kljub temu, da vsaj deset let nismo imeli nobenega incidenta, te pred vsakim štetjem stiska v želodcu, ko se sprašuješ, ali bodo vse, še posebno zdaj, ko spremljam, kako noro je, kar se dogaja naokrog," pove Aleš.
Jack, mešanec med srednjeazijskim in nemškim ovčarjem, je čredi najbolj zvest. Povsod gre z njo.
"Mi z zvermi živimo že od nekdaj in smo se z njimi navadili živeti"
"Ljudje niso navajeni na zveri, ne zavedajo se njihove moči in ko se enkrat zver navadi na lahek plen, bo vedno prihajala nazaj," pove Aleš, ki ima v mislih predvsem dva kritična osebka, ki sta redno napadala na Blokah in za katera so pred kratkim odredili izredni odstrel. Po njegovem mnenju to, da živali zahajajo med ljudi in se jih ne bojijo več, kaže na dejstvo, da jih je preveč.
Po drugi strani pa Aleš pravi, da je bila Slovenija vedno znana po zvereh. "Tudi do nas to ni pošteno. Zakaj moramo mi živeti z zvermi, se temu prilagajati in imamo zaradi tega višje stroške, nekdo, ki se priseli, bi jih pa želel kar takoj likvidirati. Obe strani je treba gledati. Mi z njimi živimo že od nekdaj in smo se z njimi navadili živeti, ko se pa v okolico nekoga naseli medved, ga je pa treba takoj odstreliti. Zakaj? Tudi mi smo zaradi zveri manj konkurenčni, imamo manjši dobiček, saj je treba skrbeti za pse, jih cepiti, ob poškodbah plačati veterinarja in podobno. Menim, da se mora človek tudi malo znajti, če ni volje, je pa najlažje kričati, da je treba vse pobiti," je dejal Aleš.
Se pa strinja z odstrelom osebkov, ki ljudem delajo težave, kot v primeru na Blokah. "Če pride volk v vas in ga ljudje gledajo z razdalje dvajsetih metrov in se jih volk ne boji, to nekaj pove," meni Aleš.
Letos so imeli le mladičko Ciarro. Pri družini bo leto in pol, nato pa gre k novim skrbnikom. Nanjo je Aleš zelo ponosen že zdaj, ko je stara štiri mesece, saj dela zelo dobro, pravi.
"Psi so lahko preventiva in dopolnitev, ne morejo pa biti rešitev"
Medvedi hodijo in tipajo, če je ograda pod napetostjo. Že majhen tok, ki ga medved začuti, ga splaši, zato je za zašito pred njimi elektrika zelo učinkovita. A odkar pomnita, so na kmetiji imeli tudi pastirske pse, večinoma tornjake.
Ker so bili psi že stari, sta počasi ostajala brez. Ponje sta nato hodila v tujino, a vsakič ugotavljala, da niso takšni, kot so jih imeli doma, zato sta se kasneje odločila, da bosta razvila svojo linijo psov. Na željo Zavoda za gozdove sta se kasneje vključila tudi v projekt Life dinalp bear, v okviru katerega zavod sodeluje s še štirimi vzreditelji pastirskih psov in tako sta postala tudi vzreditelja.
Pastirske pse pa Andrej in Aleš vidita predvsem kot dopolnitev in preventivo, ne morejo pa biti rešitev, če je živali preveč.
"V zadnjem času se dogaja, da nas še posebno naravovarstveniki postavljajo v ospredje, postali smo kot nek zid med naravovarstveniki in lovci. A ni tako, da če imamo to mi, lahko imajo to vsi. Tega se ne more iti vsak. Prvič, gre za drago zadevo in se je ne da narediti kar tako. Osnovno sredstvo je ograda okoli pašnika, ki prepreči, da bi živali uhajale ven. Odstrel pa mora država še vedno nujno zagotoviti," pove Andrej.
Psov ne more imeti vsak. Več psov pomeni tudi velike stroške, poleg tega je treba z njimi znati delati.
Pastirski psi so ves čas ob čredi in pozorni na vsak šum
Ob vstopu na pašnik so nas najprej pozdravili pastirski psi – srednjeazijski ovčar Jack, tornjakinja Ariel in njen mladič Ciara, sledila jim je čreda koz, klici pa so pritegnili tudi pozornost sosedove črede konj, ki nas je pozorno opazovala.
"Če živali pridejo mirne k tebi, to pomeni, da ni bilo nič ponoči," pove Aleš, medtem pa njegov brat Andrej prešteje čredo in ugotovi, da so v njej vse živali.
Video: Zakaj so tornjaki dobri pastirski psi
Veliki srednjeazijec, mešanec z nemškim ovčarjem, je star pet let. "Zelo je pameten in točno razume svojo funkcijo, kar je najbolj pomembno," pove Aleš. Ves čas je s čredo, tornjaki pa so večinoma okoli nje, a vsi hkrati skočijo v akcijo, ko nekdo od njih zalaja in je to potrebno, razlaga Aleš. Doda še, da so psi ves čas z enim očesom pozorni na čredo in jih zmoti vsak nenavaden šum, še posebno pa so aktivni ponoči, ko je zveri okoli pašnikov več, zato večji del dneva prespijo.
"Ni težave, če so drugi psi naokrog, a en pes mora vedno biti skupaj s čredo. Če bi prišlo do nevarnosti, bi on le zalajal in bi bili vsi v trenutku pri njem. Če pa pri čredi ne bi bilo nobenega psa, je dovolj tudi pet minut, da volk naredi veliko škodo," pojasni Aleš in pove, da je zato dobro, da so na pašniku različne pasme, saj se eni gibljejo bolj znotraj črede in drugi okrog.
Le en pes na pašniku ni dovolj, saj je ogrožen tudi ta. Odkar so jim volkovi pred petnajstimi leti pojedli psa, od katerega so našli le še dlako, imajo na pašniku vedno po tri pse skupaj in od takrat nimajo težav.
S psi je treba pravilno delati, saj lahko iz neubogljivega mladiča zraste velika težava
"Srednjeazijska pasma je ostra, a če s psom dela prava oseba, ni nobenega problema. Težave nastanejo, ko ljudje niso kos izzivom. Pasma jim je všeč in bi psa imeli, a mladič hitro zrase v takega orjaka in je konec, če se ne zna vesti, nato pa so psi agresivni in je pasma na slabem glasu," pove Aleš.
Ko želi pozornost, ga štirimesečna Ciarra pocuka za obleko, pri čemer jo Aleš ošteje in ji jasno da vedeti, da tega ne sme početi. To je namreč lahko težava. "To ljudje večkrat pustijo, češ saj je pes še mladič in se samo igra. Pa jih pocuka za obleko, za kožo, za prst, nato pa kar naenkrat mladič zraste, dobi stokilogramski ugriz in gre roka – to je napaka, ki jo delajo mnogi. Ko je pes mlad, je čas, da se ga vzgoji v takšnega, kot mora biti," razloži Aleš.
Video: Vedeti moramo, kaj želimo, in delati z veseljem
Psi so ves čas na pašniku s čredo, le pozimi so skupaj z njo v hlevu.
Na čredo se morajo navaditi že zelo zgodaj
Psi so ves čas s čredo na pašniku, razen pozimi, ko so skupaj z njo v hlevu. V poletnih mesecih imajo tudi dovolj sence in vodo, v kateri se kopajo. Legla imajo enkrat letno, pozimi. Mlada Ciarra je prvi mladič psice Ariel, ki je imela v svojem prvem leglu samo njo. Pri Sedmakovih bo leto in pol, nato pa bo šla na Štajersko k novim skrbnikom. Zdaj se uči in se privaja na življenje s čredo. Kako delati z njo, se uči tudi od svoje mame in Jacka. Že zdaj ji gre zelo dobro, pove Aleš, ki je nanjo zelo ponosen.
Prvi korak pri vzgoji pastirskega psa je, da imajo okoli dva ali tri mesece starega mladiča v hlevu v ogradi skupaj z jagnjeti, ki so bolj prijazna in mirna, tako da se mladič počasi vključuje v čredo. "Če jih ščipa, mu poveš, da tega ne sme, ga popravljaš in tako se navaja na življenje s čredo," pove Aleš.
Osel Miško je z družino že dvajset let.
"Najbolje je, da kmetje dobijo psa pozimi in ga imajo najprej v hlevu skupaj z drobnico, da se drug na drugega privadijo, preden gredo skupaj na pašnike. Če psa kmetu pripeljem poleti na pašnik, ne bo nič iz tega. Pes potrebuje določeno obdobje, da se na živali naveže, da se okrepi zaupanje v hlevu in tako se da delati. Če pa žival psa ni vajena, je vse skupaj eno samo bezljanje," pojasni Aleš.
Psi poznajo prav vsako žival v svojem pašniku. Če v čredo pripeljejo novo žival, jo psi najprej spoznajo in šele nato jo spustijo. Če bi jo kar takoj spustili med pse, bi jo lovili, ker bi jo želeli prevohati, žival pa bi na koncu od stresa poginila.
"Ob tem, kar se zdaj dogaja z zvermi, si mora človek nekako pomagati"
Na tem območju so imeli ljudje na pašnikih vedno pse, ima jih tudi njihov sosed. "Nekateri bi nas najraje poslali za 30, 40 let nazaj in nam naložili, da bi vsak večer ovce zapirali in jih vsako jutro odpirali. To bi nam vzelo ogromno časa, hkrati pa smo imeli okoli 5 ali 6 let nazaj tu primer, da je volk ovce napadel podnevi, ob devetih dopoldne. A to je bilo v delu vasi, kjer nimajo psov. Zvečer so jih zapirali, jih zjutraj spuščali ven in takrat jih je dobil volk," pravi Aleš.
Video: Delo z živalmi je protistresna terapija
Skupaj ima osem psov, brat ima še dva lovska. Kot pravi, bodo nadaljevali z vzrejo tornjakov, na posestvu pa si želi še kakšnega kangala. "Ob tem, kar se zdaj dogaja z zvermi, si mora človek nekako pomagati. S psi smo vajeni delati, prehrana pa je sicer res velik strošek, a nam vseeno ne predstavlja velikega izpada dohodka," pove Aleš in doda, da je spekter pastirskih psov velik, da pa morajo ljudje vedeti, kaj želijo. Kot pri vsakem delu pa tudi tu ni uspeha, če pri tem ni strasti.
Trop volkov, ki se potika okrog pašnikov družine Sedmak, dobro ve, da so na pašnikih psi, zato gredo raje drugam. A lačen volk bo šel povsod, meni Aleš in dodaja, da zato, ker nima česa izgubiti – ali bo umrl od lakote ali od dvoboja s psom. Če je živali preveč in če delajo težave, meni, da je nujen ukrep tudi odstrel.
Tudi to, da status pašnikov v Sloveniji ni urejen, je razlog, da pastirskih psov ni veliko
Kmetijstvo se zelo spreminja in čeprav pastirjev ni več, bi morali biti pastirski psi še vedno prisotni na pašnikih tako, kot so bili nekoč, meni Aleš. A težava je v tem, da država pastirskega psa ne priznava kot delovnega psa.
Na ogradi na robu pašnika imajo tablo, ki opozarja, da gre za pašnik in da so na njem psi, a v primeru, da se kdo odloči in kljub temu pride v pašnik, tam pa bi ga njegovi psi med varovanjem črede ugriznili, jim te table ne bi prav nič ne pomagale, pravi Aleš. Po njegovem mnenju se ljudje v Sloveniji prav zato še vedno precej bojijo imeti pastirske pse.
"Pastirski pes ni zavarovan s strani države. Status pašnika bi moral biti določen. Če nekdo pride v gozd in je tam postavljena tabla, da gre za gozdno pot in je vožnja po njej mogoča na lastno odgovornost, pomeni, da lastnik ne odgovarja za morebitne poškodbe na vozilu, ki nastanejo na avtu. Enako bi moralo biti s pašniki. Zdaj pa je tako, da bi me lahko nekdo tožil zaradi pasjega ugriza kljub temu, da je prišel na moj pašnik, označen s tablo, da gre za območje pašnika, na katerem so prisotni pastirski psi. Tega se ljudje bojijo," pove Aleš in doda, da imajo to v tujini veliko bolje urejeno.
"Danes se le od kmetijstva ne da živeti"
"Naša osnovna kmetijska dejavnost je reja živih živali, ki jih prodamo naprej, a te imajo na trgu izredno nizko ceno," pove Aleš in za primerjavo pove, da si je lahko pred 25 leti njun oče s prodajo stotih jagnjet v enemu letu na Švedskem kupil popolnoma novega volva, danes pa si s stotimi jagnjeti ne moreš pokriti stroškov bivanja oziroma stanovanja.
Kot pravi, lahko na trgu konkurirajo edino s kakovostjo. "Gre za ekološko pašno meso, a še vedno ti ga nihče ne bo plačal več od konvencionalnega," pove Aleš in dodaja, da se z živalmi ukvarjata predvsem zato, ker jima je to v veliko veselje, njemu osebno pa pomeni tudi nekakšno protistresno terapijo po službi.
Meni, da se danes od kmetijstva ne da živeti, da to ljudje delajo iz veselja. "Subvencija pride, nekaj dodatnega vendarle je, a če primerjamo, koliko dela naredimo zanjo, skorajda ni vredno," pove Sedmak. Drugače je s turizmom, v katerem vidi več priložnosti in je to tudi njihova vizija, a so tudi za to dejavnost spet potrebne finance, česar se bosta lotevala korak za korakom.
V prihodnosti imata kar nekaj načrtov za razvoj kmetijstva in za dvig dodane vrednosti njunih izdelkov. A da bo vse to mogoče, sta najprej poskrbela za varnost svoje drobnice. Življenja brez nje in svojih psov si ne znata predstavljati.
Oglejte si utrinke z Družinske kmetije Sedmak
Prepričani smo, da tudi vi poznate pozitivno zgodbo katere od čudovitih slovenskih kmetij, zato vas vabimo, da nam pošljete predloge za kmetijo, za katero menite, da bi ji morali nameniti več pozornosti. Če poznate koga, ki bi bil vesel našega obiska, ali če imate sami kmetijo, vas vabimo, da nam svoje predloge pošljete na e-naslov metka.prezelj@tsmedia.si, v zadevo sporočila pa zapišite Kmetija. Hvala, ker nas spremljate.
10