Nedelja, 4. 8. 2019, 14.30
4 leta, 8 mesecev
Ekološka kmetija Vodnjov, dom orehov, lesk in okusnih izdelkov iz sadja
Prodal hišo, pustil službo in z družino zaživel na odročni ekološki kmetiji #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
8,45
7
Klemen Vodnjov prihaja iz Domžal, kjer si je sezidal hišo, a jo je kasneje prodal, kupil zemljo v Primskovem, na njej pa postavil leseno hišo, ki je bila sprva predvidena kot počitniška hišica. Zdaj si je družina v njej ustvarila svoj dom, Klemen in njegova žena Julija pa se ukvarjata le še s kmetijstvom. Do njih vodijo zelo strmi klanci, hiša stoji ob Levstikovi poti, z balkona pa se odpira razgled po vsej dolini vse do Snežnika. Ekološka kmetija Vodnjov je dom številnih lesk in orehov, okoli 30 vrst in 100 sort sadja, iz katerih nastajajo okusni izdelki.
Na Ekološki kmetiji Vodnjov imajo v glavnem lupinarje, skupno Klemen in Julija Vodnjov skrbita za deset hektarjev zemlje. Pod hišo imajo mešan nasad, velik okoli enega hektarja, sicer pa imajo dobrih pet hektarjev leske in dobra dva hektarja orehov v približno 30 kilometrov oddaljenih nasadih. Na kmetiji imajo 30 vrst in 100 sort sadja. Vse z namenom, da bi lahko izdelovali različne stvari.
Nasadi orehov in lesk so od kmetije in njihovega doma oddaljeni približno 30 kilometrov.
"Ne moreš priti na tržnico šele takrat, ko so orehi in leske polno obrodili in reči 'tu nas imate', na tem, da te ljudje spoznajo, je treba delati veliko prej," meni Julija, zato se trudita, da ponudita čim več različnih izdelkov iz tega, kar lahko pridelata na kmetiji.
Obilno deževje orehom in leskam družine Vodnjov ne škoduje, celo nasprotno, v tem obdobju, ko se debelijo, potrebujejo vodo. Klemen Vodnjov svoje drevje zato tudi namaka. "Če dežja zdaj ne bi bilo in bi bilo še naprej sušno, bi bil oreh v notranjosti prazen, zdaj pa se jedrce polni. Enako lešnik," pove Klemen, ko se z balkona svoje lesene hiše ozira po sadovnjaku pod njo.
Trenutno imata doma na zalogi zelo malo izdelkov, saj od septembra do novembra prodata skoraj vse.
Prodal hišo v Domžalah in se preselil v naravo
Na istem mestu je stala kmetija, parcelo je kupil za svojo počitniško hišico, zanjo pa se je odločil zaradi razgleda. A ta s seboj potegne marsikaj, predvsem to, da se morajo do doma povzpeti precej visoko.
"Vsaka stvar je daleč, sploh pozimi, če je sneg. Takrat se enostavno ne da priti nikamor. Z avtom, ki ima pogon na vsa štiri kolesa, še pridemo domov, z navadnim pa ne," je dejal Klemen.
Otroci Vesna, Maja, Jasna in Gorazd hodijo v šolo in vrtec, tja jih peljeta Julija in Klemen in zgolj zaradi prevoza do šole in vrtca dnevno naredita okoli 40 kilometrov. Ugotovila sta, da se še vedno bolj splača, da jih peljeta sama, saj bi večjima dekletoma, ki hodita v šolo že v drugo občino, kamor gredo otroci od 3. razreda naprej, prevoz z avtobusom vzel dve uri časa.
Videoposnetek: Ekološka kmetija je optimalno okolje za vzgajanje otrok
Klemen se je učil ruščino, Julijo pa je spoznal v Sankt Peterburgu, ko so tja odšli za dva tedna. Julija je v Sloveniji že deset let in imata štiri otroke.
Tudi pri njunih otrocih so sadni lističi največji "hit"
Iz aronije, katere grmičkov je okoli 500, delajo sok, sliv imajo okoli 100, ostalega sadja je v manjših količinah. Iz vsega sadja, ki ga pridelajo, izdelujejo tudi sadne lističe – ti so za prigrizek, kot nadomestek bombonov, brez sladkorja in drugih dodatkov – sladkorja niti doma skorajda ne uporabljajo. Sadje pasterizirajo, iz njega naredijo kašo in jo posušijo, da nastanejo sadni lističi.
Sadni lističi so njihova lastna domislica. Ko neko leto niso imeli dovolj aronije, kutine pa je bilo zelo veliko, je Julija razmišljala, kaj bi iz nje naredili. Ko je raziskovala, kaj iz sadja izdelujejo v njeni rodni Rusiji, je našla recept za podobno jed. Nekoliko je prilagodila idejo, ki jo je našla, in nastali so lističi. Kot pravita Klemen in Julija, so jih drugi že začeli tudi posnemati, a žal se hrane v Sloveniji ne da zaščititi.
Zjutraj uredita otroke in jih odpeljeta v vrtec in v šolo. Klemen gre k nasadom in je tam do večera, Julija dela doma, ob koncu dneva pa pobere otroke. V tem času nabere sadje, ga pripravlja za sušenje, nekaj časa ji vzame tudi hranjenje čebel, ki jih imajo v oddaljenih nasadih, ker nimajo dovolj hrane v naravi.
"A ljudje morajo to najprej poskusiti. Zaradi videza in barve najprej mislijo, da je meso ali kaj drugega. Ko poveš, da je izdelek iz sadja in gre za popolnoma ekološki in zdrav prigrizek, poskusijo in skoraj vsak nato vzame cel zavitek," pove Julija.
Poleg sadne kaše v lističih ni ničesar drugega, niti sladkorja. Za izdelavo dodajo le deciliter vode, ki v procesu sušenja izhlapi. "Določene vrste sadja je treba mešati skupaj z jabolki, ker same od sebe ne uspejo. Jabolko, kutina in breskev uspejo brez dodanega drugega sadja, slivo pa je že treba mešati z jabolkom, sicer nastane marmelada in nič drugega," pojasnjuje Klemen.
Če so jagode lepe in zdrave in poleg njih ob ročnem obiranju ni drugega, je tudi sok lahko dober. Na kmetiji Vodnjov vse delajo sami.
Vse je odvisno od sredstev, ki jih imaš
Tudi oblikovanje in pakiranje je odvisno od sredstev, ki jih imaš na voljo. Začeli so z drugačnimi vrečkami, pristali na teh. Ugotovili so, da bolj naravno stane najmanj. Etikete tiskajo brez barv, znak je Julija narisala sama, tiskajo sproti. Vse s čim manj stroški, se smeji Julija.
Bili so med prvimi v Sloveniji, ki so začeli izdelovati sok iz aronije, a zdaj jo goji kar veliko ljudi, pove Klemen. Odločili so se, da je tudi zato ne bodo več dodatno sadili, kot so to počeli vsako leto, če so jim voluharji uničili katerega od grmov.
Prav za sok aronije so letos na Dobrotah slovenskih kmetij prejeli znak kakovosti, še prej pa tri zlata priznanja.
"Vse delamo sami. Tudi sok iz aronije. Nazadnje nas je bilo na tržnici pet s sokom iz aronije in mi smo bili edini, ki vse naredimo sami. Sami oberemo sadeže, pasteriziramo, vse sami zapakiramo in na steklenice nalepimo etikete. Tu se vidi, ali je dobiček ali ne," pove Klemen, ki pojasni, da zato, ker obirajo sami, že v tem postopku lahko ločijo slabe od dobrih jagod. Ker obiranje ni mehansko, je sok kakovostnejši.
Otroci jim pomagajo pri obiranju, a kot v šali pravi Klemen, so z njima pri tem opravilu bolj za dekoracijo. Včasih namreč tudi tisto malo, kar uspejo nabrati, stresejo, a kljub temu te stvari delajo skupaj.
Videoposnetek: Drevje namakajo z vodo iz svoje vrtine
Aronijo bodo lahko obrali in stisnili že čez dober teden.
Z aronijo je veliko dela, še posebej s košnjo
Okoli grmičkov aronije morata travo postriči ročno, saj bi jih vse drugo poškodovalo. To pomeni, da je treba na kolena, škarje v roke in na delo. Do lani so jo tudi obrezovali.
"Ko se lotiš in prideš do konca nasada, je treba spet začeti na začetku, tako hitro raste trava," pove Julija, ki je to počela še lani, nato pa je bila operirana na hrbtenici, zato letos ne sme več. Malo širšo okolico grmička Klemen pokosi s kosilnico na nitko, šele na širšem območju, med vrstami, lahko pride s kosilnico. Košnja vzame zelo veliko časa, še posebej v deževnih obdobjih. Kot pravi Klemen, je letos trava tako rasla, da je bila v istem obdobju ena košnja več kot leta prej.
Aronijo je treba vso pobrati v enem tednu, takrat se jo obira brez prestanka. "Treba jo je nabirati ves čas, ker lahko sicer čez en teden že začne plesneti," je povedala Julija. Nekaj aronije v zadnjem času prodajo tudi sveže, saj jo odkupi podjetje, ki izdeluje smutije.
Tudi zaradi zahtevnega dela z aronijo je Klemen prepričan, da je prihodnost v lupinarjih. Ponuditi želita tudi delavnice, naravoslovne dneve za šole in vrtce in podobno. Izdelovati bosta začela nov namaz iz lešnikov, naslednje leto morda še enega, ki je še skrivnost. Znajti se je treba drugače in delati to, kar lahko.
Lupino je oreh že razvil, zdaj se polni jedrce, zato pa potrebuje dovolj vode.
S pozebo na tej višini nimajo težav, drugače je z divjadjo in drugimi škodljivci
S pozebo pri sadnem drevju nimajo toliko težav, saj so na nadmorski višini 600 metrov in se pogosto zgodi, da v dolini drevje pomrzne, pri njih pa ne. Zaradi višine imajo manj vlage kot v nižinah, kar je dobro zaradi bolezni, zaradi južne lege pa ves čas piha vzgonski veter. To je pomembno. Listi se hitro posušijo tudi, kadar je dež, zato bolezni nimajo preveč optimalnih pogojev.
Še največ škode jim je povzročala divjad, posebej srnjaki, a odkar so vse ogradili v visoko ograjo, nimajo več težav.
V nižjih oddaljenih nasadih imajo največ težav z voluharji. Ker so ekološki, jih imajo v nasadih več, obglodajo korenine drevja, del pridelka pa uničijo tudi drugi škodljivci, kot so na primer ličinke raznih hroščev in gosenice, lešnike pojedo tudi ptice.
Julija je pred tremi leti začela tudi čebelariti, zato imajo svoj med
Iz jabolk delajo sok, mošt, jih tudi sušijo in iz njih delajo sadne lističe. Tudi hrušk je bilo lani veliko, letos pa jih bo malo, saj sadeži padajo na tla, še preden dozorijo. Tudi s slivami, ki jih imajo okoli sto, je bilo tako. Drevo je polno obrodilo, a sadeži so popadali na tla, še preden so zrasli, zato sliv letos ne bo veliko.
Julija se že tri leta ukvarja s čebelami. Nazadnje je ob piku doživela hudo reakcijo in zdaj preverjajo, ali je morda alergična nanje.
Julija se je začela na kmetiji ukvarjati tudi s čebelami. Zdaj jih ima tretje leto, z vsakim novim pa tudi kakšno družino več. Zdaj jih je 13, torej ureja 13 panjev. Na tečaj je šla, ker jo je to zanimalo in ne z namenom, da bi tudi zares čebelarila, nato pa ji je čebelar podaril dve družini in ni ji preostalo drugega, kot da s tem začne, čeprav se jih je na začetku bala.
"Čebele niso enostavna stvar. Sem začetnica. Na začetku, prvo leto sploh ni bilo medu, drugo leto malo. Ves čas se učiš. Prej smo jih imeli pri hiši, kjer sem postavila tudi hiško za počitek v čebelnjaku in vdihavanje panjskega zraka, nato pa čebel na tistem delu nismo mogli več imeti, saj sem morala aronijo v bližini obirati v čebelarski obleki," je povedala Julija.
Čebelje panje so preselili v okoli 30 kilometrov oddaljene nasade, saj so tam na določenem delu zaradi zelenega gnojenja posejali ajdo, to pa je pomenilo, da so imele več hrane in jih ni bilo potrebno toliko hraniti, je razložil Klemen. "A čebelam je težko razložiti, da je ajda le naša in pridejo nanjo tudi sosedove," je v smehu dodal Klemen.
Videoposnetek: Hruške narežejo na krhlje, sušijo pa tudi cele
Več kot polovico izdelkov prodajo na domačem dvorišču
Svoje izdelke in pridelke prodajajo sami, začnejo sredi septembra, največ jeseni na tržnici v Domžalah, kjer ponudijo deset vrst sadnih lističev, sok aronije, aronijo v prahu, med, cvetni prah in propolis, čebelji vosek, oluščene in cele lešnike in orehe, suhe hruške in podobno.
"Izdelke smo prodajali tudi v nekaj manjših trgovinah, a ljudem je treba razložiti, kaj so to sadni lističi. Če bodo to videli na polici, ne bodo vedeli, kaj je, in ne bodo vzeli," Klemen razloži, zakaj izdelkov ne prodajajo več v trgovinah.
"Ko se hruške sušijo, so boljše kot čokolada," pravi Klemen, ko jih pregleduje.
Veliko je ljudi, ki kdaj kje poskusijo njihove izdelke, jih vidijo na tržnici, vzamejo brošuro, nato pa pokličejo in pridejo ponje k njim na dom, ko gredo po Levstikovi poti ali na izlet. Na ta način vsaj polovico izdelkov prodajo doma, dosti tudi prek spleta, ko kupcem izdelke pošljeta po pošti.
"In nihče, ki pride po izdelke k nam domov, ne vzame zgolj ene vrečke lističev kot na tržnici, temveč jih vzame deset. Enako je s sokom iz aronije, nekateri vzamejo tudi po dvajset litrov in več. Tržnice so bolj za to, da nas ljudje spoznajo," pove Klemen.
Izdelujejo tudi aronijo v prahu. Po stiskanju soka tako nimajo odpadka, vse zdrave dele porabijo za izdelke.
Prodajati začnejo septembra, novembra zmanjka skoraj vsega
Vse prodajo zelo hitro. Septembra se to obdobje začne in novembra že vse prodajo. Pravita, da tudi zato, ker pridelka še ni veliko, a prodala bi več, če bi imela, ker ju ljudje vztrajno kličejo in povprašujejo po lešnikih in orehih. Te prodajata kot prigrizek, zapakirata jih v manjše vrečke po pol kilograma.
Trenutno imajo na zalogi le še nekaj soka iz aronije, a čez kakšen teden se bo že prešal nov sok. Lističe in hruške so začeli sušiti v začetku tedna, lešniki bodo čez kak mesec. Kmalu bodo dozorele breskve, iz katerih bodo prav tako nastali lističi, sliv letos ne bo veliko. Zadnje so kutine.
"Čisto vse prodamo. Včasih misliš, da kakšna stvar ne bo šla, pa gre potem najbolje ravno tista," se smeji Julija. Najbolj je vesela, ko kdo pride na tržnico zgolj zato, ker ve, da bodo takrat tudi oni tam in pride po točno določene izdelke.
Prejela sta številna priznanja. Zadnji je bil znak kakovosti za sok aronije, ki je sledil po treh zlatih priznanjih na Dobrotah slovenskih kmetij.
"Na začetku enostavno moraš biti povsod in vse moraš znati sam"
Na tržnici se izmenjujeta glede na to, kdo ima čas, velikokrat s seboj vzameta otroke, da vidijo in se naučijo, velikokrat delijo vizitke in podobno – tudi tu so skupaj.
Na začetku moraš biti vsepovsod, pravi Julija. "Ko se začneš ukvarjati s tem, ne veš, kako to gre – da obstaja zavod in so izobraževanja. Voditi moraš računovodstvo, saj nimaš sredstev, da bi to delal nekdo drug in moraš sam. Pokličeš, vprašaš in nekako gre. Računovodstvo vodim sama, sicer gre za preproste stvari, a tudi to moraš znati," pove Julija.
Dela z dokumenti je veliko. Klemen si vsak dan v blok zapisuje, kaj vse dela, natančno si zapiše, kaj in na kateri parceli. "Veliko je nadzorov in vse mora biti natančno zabeleženo. Letos smo imeli dve redni kontroli," pove Klemen.
"Enkrat so dali na analizo lešnike, testirali so jih za alfatoksine. To je bil čisto prvi pridelek, zbrali smo morda kakšnih pet kilogramov, pa je bilo treba njim oddati dva kilograma lešnikov. Prav hudo mi je bilo," pove Julija.
Vse se pregleduje. Sadike morajo biti ekološke. Če jih ni, se odda vlogo na organizacijo, ki kontrolira, in ta izda dovoljenje za nakup sadik. Drevo po treh letih še ne bo rodilo, a tri leta je obdobje, po katerem je drevo obravnavano kot ekološko. Vmes je treba delati analize zemlje, treba je gledati, s čim se gnoji in škropi. Edino škropivo, ki so ga lahko uporabljali, je bil baker, a naslednje leto bodo verjetno delali tudi brez tega.
Klemen je v nasadih od jutra do večera. Največ dela ima s košnjo trave, saj ta, še posebej letos, raste izjemno hitro.
"Varčni moramo biti, kreditov ne želimo"
Julija in Klemen sta oba doma, torej se preživljata le z izdelki s kmetije, kar dobita, porabita za življenje družine, treba pa je tudi vlagati. Na vprašanje, kako to gre, Klemen odvrne, da težko, a gre, Julija pa doda, da morajo biti zelo varčni.
"Treba je vedeti, kako z denarjem. Takrat, ko pride, se ga ne sme takoj zapraviti, temveč je treba to razdeliti. Vedeti je treba, koliko bo elektrika skozi celo leto, koliko komunala. Najlažje prihranimo pri avtomobilih in vozimo stare," pove Klemen. Daleč največji strošek jim predstavlja prevoz.
"Nimamo pa nobenih kreditov in jih niti ne želimo imeti. Bolje je, da imaš poceni avto, pa ga imaš in nisi nikomur nič dolžen," pove Julija, Klemen pa doda, da morajo vsako leto dokupiti še kakšen stroj. Ravno pred kratkim je kupil staro sušilnico, ki jo zdaj popravlja, da bo za lešnike in orehe, ki so jih do zdaj sušili še na soncu. Sušilnica bo zalegla za tri ali štiri leta, nato bodo morali kupiti ali narediti večjo.
Prvi so vzpostavili namakalni sistem za nasade lesk in orehov, slednji potrebujejo še več vode.
Količine se bodo večale vsako leto, s tem pa tudi prihodki
Lesk je 1500, orehov okoli 300, a to so v večini mlada drevesa. Količine se počasi večajo. Lani je bilo orehov okoli 200 kilogramov, letos jih bo že 500. Očiščenih lešnikov bo letos morda okoli 200 ali 300 kilogramov, a čez pet ali sedem let jih bo okoli pet ton.
"Petnajst let sem imel svoje podjetje, počel sem najrazličnejše stvari, to je bilo mišljeno kot počitniška hišica. V Domžalah sem naredil hišo, jo prodal in dokupil zemljišča. Tudi v kmetijstvu je treba izdelati poslovni načrt, tako kot pri podjetju. Če vse dobro razmisliš, če je poslovni načrt izdelan dobro, bo šlo. Brez tega ne gre. Veliko kmetov pa kmetijo podeduje, na njej delajo malo tega in malo onega, delajo tako, kot je bilo prej, stvari ostanejo, kakršne so bile in na ta način gre težko. Treba se je specializirati, če je vsega po malo, lahko razviješ turistično kmetijo, a treba je narediti načrt," razmišlja Klemen, ki je v okviru svojega nekdanjega podjetja izdelal tudi veliko poslovnih načrtov.
Prepričan je, da je prihodnost v ekološkem načinu kmetovanja. Kot pravi, so cene res boljše, a je več fizičnega dela.
Največ prihodkov jim trenutno prinašajo subvencije, v približno enakem razmerju sok iz aronije, nato lešniki in orehi in lističi. "Letos bodo lešniki že prevladali nad drugimi izdelki," pove Klemen.
Poleg nasadov sta kupila tudi zapuščeno hišo. Nekoč jo želita preurediti v nastanitve.
Oglejte si utrinke s kmetije Vodnjov
Prepričani smo, da tudi vi poznate pozitivno zgodbo katere od čudovitih slovenskih kmetij, zato vas vabimo, da nam pošljete predloge za kmetijo, za katero menite, da bi ji morali nameniti več pozornosti. Če poznate koga, ki bi bil vesel našega obiska, ali če imate sami kmetijo, vas vabimo, da nam svoje predloge pošljete na e-naslov metka.prezelj@tsmedia.si, v zadevo sporočila pa zapišite Kmetija. Hvala, ker nas spremljate.
7