Nedelja, 27. 10. 2019, 14.30
5 let, 1 mesec
Da je lokacija turistične kmetije zanimiva za goste, so jih naučili prav oni #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,66
1
Franc in Mojca Žurej sta zadnjo od petih kavarn in gostiln, ki sta jih imela v Šentjurju in okolici, zaprla pred tremi leti in od tedaj delata le še doma. Odločila sta se, da bosta svojo kmetijo usmerila zgolj v turizem. Zdaj sprejemata zaključene družbe in z domačo hrano poskrbita za njihovo pogostitev. Pred kratkim sta uredila dve sobi, ki sta zdaj redno zasedeni, čeprav si sprva nista mogla predstavljati, kdo bi sploh želel priti v Javorje. Načrtov je še veliko, a vse gre počasi in postopoma, predvsem pa jima je pomembno, da sta zadovoljna s tem, kar imata in kar počneta. Franc je namreč svojo prvo gostilno najel pri dvajsetih letih, a šele danes lahko reče, da je zares sam svoj šef.
Na kmetiji, ki je ekološka, imajo nekaj cikastega goveda in tri konje. Živino imajo za lastne potrebe – za meso ter zato, da so travniki in pašniki očiščeni.
Kmetija je velika 16 hektarjev, od tega je deset hektarjev gozdnatih površin. "Na vrhu hriba imamo na res dobri lokaciji gorco (zidanico, op. p.) in tam je prečudovit mir. Nekoč želimo tudi to urediti in nameniti za turizem, ker ima veliko dodano vrednost," razlaga Franc.
"Odločila sva se, da bova kmetijo usmerila le v turizem, saj ni bila rentabilna"
Nad vrati vhoda v kuhinjo so štiri fotografije. Od njih je le ena novejša, na njej sta Franc in Mojca na svoj poročni dan, na drugih pa so njegovi starši, dedek in babica ter pradedek s prababico, ki sta se prva priselila na kmetijo. Franc pravi, da mu je bilo ob rojstvu, ko je na svet prijokal kot četrti in zadnji otrok, v zibko položeno, da bo ostal na kmetiji. Ko je spoznal Mojco in sta začela razmišljati o skupnem življenju, sta si rekla, zakaj pa ne.
"Turizem je pri nas sicer že dolgo, začeli smo pred letom 1980, a vmes nekaj časa skoraj ni bilo več ničesar. To so imeli moji starši, jaz pa sem imel bare oziroma kavarne naokrog. V nekem trenutku jih je bilo celo pet. Ko sva z ženo prevzela kmetijo, sva razmišljala, kaj sploh narediti z njo. Vsi objekti so bili grozni, skoraj za podreti, ni bilo asfalta, ničesar. Najprej smo naredili hlev s fasado, pa objekt, ki je namenjen zaključenim družbam in kuhinji, nato peč na biomaso, čistilno napravo, uredili smo okolico, nazadnje pa je prišla na vrsto fasada, ki jo delamo počasi in še ni čisto gotova. Najprej smo popravili kulinariko, žena je začela kuhati, poiskali smo tudi pomoč malo boljših strokovnjakov, tako da je tudi hrana dobra," razlaga, kako so kmetijo počasi, a vztrajno spravili v današnje stanje. Za to so potrebovali vsaj deset let.
Za zaključene družbe imajo na voljo prostor, ki sprejme okoli 60 ljudi, ob njem je kuhinja, v kateri Mojca pripravlja domačo hrano. Večinoma so pri njih rojstni dnevi, obletnice, poroke, zlate poroke, obhajila, krsti in druga praznovanja.
Video: "Začeli smo z izletniškim turizmom"
"Na kmetiji je bilo treba vedno trdo delati, pa nikoli nismo imeli nič od tega"
"Živina je bila, ni bilo nekih pridelkov, kmetija ni bila rentabilna. To me je vedno malo bolelo. Še iz svojega otroštva se spominjam, da je bilo treba na kmetiji vedno trdo delati, pa nikoli nismo nič imeli od tega, nikoli ni bilo denarja, ko bi ga potrebovali. Morda tudi zato kmetije nikoli nisem začutil v nekem pravem pomenu. Turizem je že bil, imeli smo malo trgovinico in gostilnico, zato sva se odločila, da kmetijo usmeriva v turizem. Najprej smo dobro naštudirali menije, da smo izboljšali kulinariko – ponujamo le nekaj jedi, a so tiste pristne in skrbno pripravljene," pove Franc. Ponujajo klasične plošče, a ponudbo dopolnjujejo s polnjenimi rebri s kruhovim ali ajdovim nadevom, sezonskimi juhami in domačimi skutnimi štruklji.
Iz propadajočega objekta naredili lični sobi
Objekt, kjer so imeli v spodnjem delu nekoč prašiče, so popolnoma prenovili in nad njim ustvarili dva v les odeta apartmaja. "Objekt je bil grozen, a razmišljali smo, da lahko, če se že ukvarjamo s turizmom, prostor, ki je na voljo, izkoristimo še za nastanitev. Z odločitvijo smo kar zadovoljni," pravi Franc Žurej.
Sobi sta opremljeni identično in zrcalno druga na drugo. Poimenovani sta po hčerkah Hani in Zoji. Booking jim od namestitve vzame 15 odstotkov. "To je kar veliko, če sobo oddajaš za 50 evrov, kakršna je trenutno cena. Če odšteješ še DDV, ne ostane veliko. Je pa res, da brez Bbookinga morda ne bi bilo toliko povpraševanja," razmišlja Franc.
Tuji gostje jih opominjajo na to, kako dragocena je njihova lokacija
"Najprej smo uredili le eno sobo. Objekt smo prenovili, v obeh sobah položili pod, nato pa projekt ustavili za nekaj časa. Ni bilo več denarja in neke prave energije, ker nismo vedeli, ali bo to za goste zanimivo ali ne. Nekako smo se ves čas spraševali, kdo bi sploh hotel priti v Javorje. Ko si nekje doma, ne znaš toliko ceniti vsega, kar imaš na voljo," pravi Franc. Drugo sobo so dokončali letos spomladi in zdaj imajo dobro zasedenost, pove Franc.
Ko so imeli julija lani iz Nemčije za deset dni napovedane poznane goste, so jim dejali, naj sobo rezervirajo. Obljubili so jim, da jo bodo do njihovega prihoda dokončali, in so jo res. S prvim avgustom so nato sobo objavili tudi na strani Booking.com in vsak dan so prihajale rezervacije, da so imeli na koncu v tem mesecu zasedenih okoli 23 dni.
"Predvsem so to tranzitni gostje, ki potujejo in prespijo en dan. Gostje sicer prihajajo od vsepovsod. Skupni imenovalec vseh je, da so izredno navdušeni nad Slovenijo, nad zelenjem, našimi hribčki in vsem, kar ponujamo," pravi Franc.
Še posebej se spominja izkušnje francoskih gostov iz Pariza. "Sedela sta pod kozolcem in navdušena opazovala okolico. Gospa je rekla, da je to nekaj za njih, saj so ves čas v hrupu, avtomobili trobijo ves čas in česa takšnega si sploh ne moreš zamisliti," pove Franc ter doda, da je na zeleno okolico in vse, kar imajo okoli svoje hiše, postal veliko bolj pozoren, odkar imajo doma goste.
Video: "Ko nekje živiš, ne znaš ceniti okolja"
Prioriteta so zaključene družbe, a nekoč bi radi imeli le namestitve
"Turizem gledamo skozi posel. Še vedno so nam prioriteta zaključene družbe in nastanitve, ki smo jih začeli ponujati zdaj, dolgoročno pa čedalje bolj razmišljamo o nastanitvah. Ne vemo še natančno, v kateri smeri, saj za to potrebuješ veliko denarja. Dober wellness, ki bi ga radi imeli pod apartmaji, je spet zelo velik vložek. Tudi objekt, v katerem je spodaj hlev, želimo v celoti predelati za turizem. To je samo nekaj od idej. Najprej bi radi uredili svojo gorco, ker je lokacija res idealna. Za domače je v redu, za turizem pa bi morali vanjo vložiti kar nekaj denarja," o ciljih razmišlja Franc.
Imajo tudi okoli 1.500 trt in pridelujejo lastno belo vino. "Za posel je to nekoliko premalo, za hobi pa veliko preveč," velikost vinograda komentira Franc.
"Ko sem bil star 20 let, sem si izposodil denar in najel lokal"
"Vse smo ustvarili iz nič. Star sem bil dvajset let, ko sem v najem vzel prvi lokal – denar za to sem si v celoti izposodil. Vložil sem ga v lokal in ravno dobro začel, ko me je po dveh letih najemodajalec vrgel ven, saj je hotel višjo najemnino, jaz pa je nisem hotel dati. A v teh dveh letih sem si nabral kar nekaj izkušenj, postal sem tudi kreditno sposoben, kar prej nisem bil, imel sem tudi nekaj svojega inventarja in lahko začel drugje. Potem pa sem, mlad in zagret, kar nekako rasel, najel več lokalov in povsod mi je kar dobro šlo. Ni pa bilo tu kakšne bogatije, bolj je šlo za prestavljanje denarja z ene lokacije na drugo. Tudi vrhunske lokacije ne dobiš kar tako," Franc razlaga, kako je začel v gostinstvu.
Vmes je doma prevzel kmetijo in jo sočasno začel postopoma obnavljati. "Nato si že dovolj star, da začneš preračunavati, kje ti gre in kje se ne izide, zato smo kakšnega od lokalov dali stran. Tudi različne zgodbe so bile, ko se nam je na primer zaradi novega nadvoza in ceste, ki je bila speljana drugje, v enem od njih močno zmanjšal obisk ali pa ko si je hčerka najemodajalca zaželela res lepo kavarno, ki smo jo imeli v Šentjurju, in jo je lastnik, kar je popolnoma logično in pošteno, dal njej. Z njim smo se nato tudi lepo dogovorili. Nama je ustrezalo, da sva oddala tudi to zadnjo lokacijo, ker sva se kar nekoliko nasitila tega," razloži Franc in doda, da je v življenju tako, da tisto, kar potrebuješ, pride ob pravem času.
Video: "V času podjetništva smo se naučili bolj profesionalnega dela z gosti"
V vseh letih gostinstva se je Franc veliko naučil. Morda je v teh letih naredil dovolj napak, da se mu zdaj, ko se z dejavnostjo ukvarja le še doma, na njih ni treba več učiti.
Video: "Ko postrežeš gosta, mu moraš biti še naprej na razpolago"
Na posestvu so bile nekoč grajske ječe
Ko goste pozdravijo, jim povedo tudi nekaj o svoji zgodovini. Kmetija stoji na Ječovem, to je tudi njihovo hišno ime. Tik pod čedalje bolj priljubljenim Stolpom ljubezni je kamnolom, nedaleč stran pa so razvaline gradu Žusem. "Grad je bil včasih zelo bogat, imel je tri pristave in ena od njih je bilo Ječovo, torej naša kmetija. Tu so bile včasih ječe in od tod tudi ime. Tu so bili mlin, kovačija, golobi pismonoše, lovski psi, konjušnice in polja za potrebe gradu," pripoveduje Franc in pove, da je v knjigi z legendami o žusemskem gradu opisano marsikaj zanimivega, večkrat pa je Ječovo omenjeno tudi v drugih zgodovinskih zapisih. Na poljih njihove kmetije naj bi zrasel celo prvi krompir na širšem Štajerskem, morda celo Slovenskem.
Franc iz rokava stresa resnične zgodbe in anekdote iz starih časov, povezanih z njihovo kmetijo. Marsikaj zna povedati tudi o okolici, z Mojco pa vse z veseljem razložita tudi svojim gostom, ki to znajo ceniti. To vidita kot priložnost. "Tudi v tem se razlikujemo od klasične gostinske ponudbe, bolj je v ospredju turizem," pove Franc.
Pokaže nam tudi prostor, izklesan iz skal pod hribom, ki je tik ob hiši. V tem prostoru naj bi bile grajske ječe. V stenah so nekje tudi železni klini. Franc sicer ne ve, ali so bile v tem prostoru res kdaj ječe, a prostor je videti prav tako, kakor da bi bile res. Tudi ta del namerava urediti za turizem.
"Moja stara mama nam je večkrat povedala zgodbo, ki se mi zdi še danes zelo zanimiva. Tu včasih ni bilo kleti, čez vhod so bile prislonjene deske, čeznje pa je bil nasut sneg. Videti je bilo kot običajno pobeljen bel hrib. Nato pa so v času vojne prišli Nemci, s seboj so imeli zemljevid, na katerem je bil vrisan ta prostor. Mama jim je povedala, da ni zadaj nič, da ima tam ozimnico, oni pa so z nogo brcnili, da je sneg padel dol, razbili deske, prestrelili ključavnico in pogledali, kaj ima v prostoru. Na zemljevidu je bila torej vrisana ta luknja, čeprav je danes ni na nobenem zemljevidu več," razloži Franc.
Svoje goste kdaj pa kdaj zapeljejo s kočijo, tudi otroke radi posadijo na konje
Konje imajo zaradi velike ljubezni do njih in za hobi. Ker imajo tudi kočijo, svoje goste kdaj presenetijo in jih popeljejo naokoli. Nazadnje je gost Franca popeljal s svojim električnim avtomobilom, on pa njega s kočijo. Na koncu sta bila navdušena oba. Tudi otrokom radi polepšajo dan s tem, da jih posadijo na konja. "Tudi starejša hčerka je nad konji zelo navdušena in veliko jezdi," pove Franc. Hana in Zoja sta sicer stari 14 in pet let.
"Od krav imamo cikasto govedo, in sicer iz preprostega razloga, ker na to ne gledamo skozi posel in smo želeli imeti slovensko avtohtono pasmo. Tako konji kot krave so vse leto na paši, sami gredo lahko pod streho. Med seboj se dobro razumejo, na pašnikih so skupaj in tudi pod streho se brez težav umaknejo skupaj," pove Franc.
Stroške elektrike si bodo znižali s solarnimi paneli in sončno elektrarno
Polovica strehe hleva, ki ni vidna z glavne ceste, je popolnoma prekrita s solarnimi paneli. 46-kilovatno sončno elektrarno so postavili leta 2012, elektriko oddajajo v omrežje. Ta, večji del je torej namenjen prodaji, prav v tem času so panele namestili tudi na streho stanovanjske hiše, od koder bo elektrika namenjena le lastni uporabi.
"Del, ki je na stanovanjski hiši, še ni priklopljen, bo v nekaj dneh. Prej smo za elektriko plačevali več kot 200 evrov, zdaj pa bo ta strošek okoli 20 evrov, kolikor pride prispevek. Namestiti je treba približno toliko, kolikor elektrike porabiš, nato pa se enkrat letno dela obračun. Če je pridelaš več, kot je porabiš, je zastonj, če je porabiš več, pa doplačaš razliko," razloži Franc in doda, da naj bi se jim investicija povrnila v približno sedmih letih.
Njihovo parkirišče je izhodiščna točka za priljubljeno pohodniško točko
Njihova kmetija je izhodiščna točka za približno dve uri dolgo pohodniško pot do Stolpa ljubezni. V zadnjem času postaja ta pot vse bolj priljubljena, zato je parkirišče ob njihovem poslopju pogosto zelo polno, čeprav pri njih ni nobenega gosta.
"Dovolimo parkiranje pri nas, če imamo napovedano kakšno večjo skupino, pa parkirišče zapremo. Zaradi tega nimamo posebnih težav, se nam pa ne zdi lepo, če pohodniki odpirajo vrata in kukajo v naše prostore, če nas niti ne pozdravijo, ko gredo mimo nas, ali če na našem parkirišču otresajo blato s čevljev, čeprav je trava le korak stran. Nekdo mora to pomesti in pospraviti za njimi, saj tu parkirajo tudi naši gostje," razloži Franc.
Kmetijo na pol deli glavna cesta
Čez njihovo kmetijo gre glavna cesta. Nekateri upočasnijo, vsi pa ne, nekateri celo še pospešijo, ko vidijo ljudi. Po cesti se do kamnoloma vozijo tudi težki tovornjaki. Sami so naredili prehod za pešce in ga označili z znaki, da je prehod bolj varen, so jim pa avtomobili že povozili psa, tudi na otroke morajo bolj paziti. S cesto so se preprosto naučili živeti in jih pri dejavnosti ne ovira, bi si pa nekoč želeli, da bi jo speljali nižje in ne bi več razpolavljala kmetije. Tudi del čez cesto, kjer so zdaj hlevi in je bila včasih kašča, želijo preurediti za turizem. Pri njih lahko parkirajo tudi avtodomi, razmišljajo, da bi naredili manjši kamp.
Nikoli niso sami
To, da se ukvarjaš s turizmom, zahteva tudi svoj davek. Februarja bodo minila tri leta, odkar so zaprli zadnjo lokacijo. Delajo le še doma, kjer pa nikoli niso sami. Če nimajo zaključenih družb in gostov, so tu pohodniki, ki redno obiskujejo prej omenjeno izletniško točko. Tudi Mojca je potrebovala kar precej časa, da se je na to navadila. Pravi celo, da se verjetno nikoli ne bo. To rešujejo tako, da si vzamejo tudi čas zase in da odidejo na izlet, ko lahko.
"Tudi ko pride dopust, ne sprejemamo kompromisov. Za tistih 14 dni gremo. Tudi če bi takrat kdo poklical za družbo stotih ljudi, nas preprosto ni. Tudi med tednom smo veliko skupaj, a doma nismo skoraj nikoli sami," pove Mojca.
Video: "Pri delu z gosti ne smeš biti zaigran"
"Tu si v pravem pomenu sam svoj šef"
"V življenju so vedno obdobja, ki so ti všeč, a ko pride novo, se ne bi vrnil. Ko smo imeli gostilne, smo si očitno to želeli in nam je bilo to všeč, a tudi zdaj nam je, zato se ne bi vrnili. Zdaj nimamo zaposlenih, smo še bolj sami svoji šefi, smo doma in nimamo najemnine, delamo ob koncih tedna, smo pa zato med tednom več prosti. Tu si v pravem pomenu sam svoj šef. Prej smo delali vsak dan, tudi med konci tedna. Velikokrat mi je telefon zvonil ob dveh ponoči, ker je imel gost težavo, za katero se mu je zdelo, da jo lahko reši le z menoj. Velikokrat sem zvečer ob enajstih legel v posteljo in moral takoj nato že vstati, se usesti v avto in odpeljati, ker je bila kakšna težava in je natakarica ni mogla rešiti sama," pove Franc.
Video: "Zdaj več časa preživimo skupaj kot družina"
Danes k njim v zaključenih družbah prihaja veliko gostov, ki so bili prej redni gostje v njihovi kavarni ali drugod. Veseli ju, da se čedalje večkrat za praznovanje pri njih odločajo tudi sosedje iz neposredne bližine. Zelo rada vidita, da so pri njih najrazličnejši dogodki, v zadnjem času jih razveseljujejo tudi gostje, saj k njim vsak pride s svojo zgodbo. Rada se pogovarjata z njimi in na ta način so se začela sklepati tudi prijateljstva. Upata, da bosta lahko uresničila še katerega od svojih načrtov in še katero od svojih idej, saj sta prepričana, da ima njuna kmetija še velik potencial. Ne nazadnje ju na to opominjajo tudi njuni gostje.
Oglejte si vse utrinke s kmetije Žurej
Prepričani smo, da tudi vi poznate pozitivno zgodbo katere od čudovitih slovenskih kmetij, zato vas vabimo, da nam pošljete predloge za kmetijo, za katero menite, da bi ji morali nameniti več pozornosti. Če poznate koga, ki bi bil vesel našega obiska, ali če imate sami kmetijo, vas vabimo, da nam svoje predloge pošljete na e-naslov metka.prezelj@tsmedia.si, v zadevo sporočila pa zapišite Kmetija. Hvala, ker nas spremljate.
1