Inovativen kmet: Čilije uživam pri vsakem obroku in nisem zbolel že 25 let #intervju

Vaša zgodba je zelo zanimiva. Pri komaj 18 letih ste namreč odpotovali v tujino in tam doživeli in se naučili marsikaj … Razkrijte nam malo več.

Že od nekdaj težko dolgo zdržim na enem mestu, nimam rad občutka stagniranja, tako da ste me prav nemir in želja po odkrivanju novega že takoj po 18. letu odpeljala v tujino. Najprej v Singapur, od koder sem na tovorni ladji kot najmlajši delavec odplul potem naprej proti vsem možnim celinam.

Delo na tovorni ladji je bila pravzaprav najtežja izkušnja mojega življenja, ki pa mi je hkrati ogromno dala. Predstavljajte si, da ste tisoče kilometrov stran od doma, stari 18 let, takrat še ni bilo družbenih omrežij, skypa in mobilnega signala vsepovsod. Bil sem sam. In edini Slovenec na ladji. Tako da mi je bilo na trenutke seveda težko. Ampak zdaj, ko v poslovnem svetu kdaj naletim na ovire in nisem več v tisti svoji coni udobja, se spomnim prav tega obdobja na tovorni ladji, teh občutkov in si rečem, da če sem tisto preživel, bom zmogel tudi vse ovire premagati, ki so pred mano.

Novice Imel oddajo o kmetijah, zdaj o svoji predava kmetom, ki se jim "nič ne izplača" #video

Po osmih mesecih na tovorni ladji sem imel dovolj. Takrat sem se vrnil v Slovenijo in nekaj let delal v Portorožu – v gostinstvu in kot reševalec iz vode. Nato sem se tudi tega naveličal in se v hipu odločil, da si želim spet oditi v tujino.

Takrat sem izbral Avstralijo, kjer sem nato v eni od priznanih restavracij v Brisbanu delal najprej kot kuhar, potem pa kot vodja kuhinje. Čeprav je bilo delo izziv in sem odlično služil, si takšnega življenja nisem želel za zmeraj. Namreč da delaš po 28 dni v mesecu od jutra do poznega večera, prost si potem le dva do tri dni in nimaš časa za zasebno življenje, ni bil nikoli moj namen.

Spet sem se vrnil v Slovenijo, najprej nazaj v Portorož, potem pa sčasoma domov, na našo družinsko kmetijo v Šmarje pri Jelšah.

In prav doma, ko sem bil na sveže brezposeln in naenkrat nisem več vedel, kaj naj sam s sabo, se je nekako sama od sebe začela ta moja zgodba s čilijem in kasneje nastanek znamke Čili Frik, kar je bil pravzaprav že od nekdaj moj vzdevek.

Foto: Jan Lukanović

Zakaj tak vzdevek? Ste že od nekdaj oboževali čili oziroma pekočo hrano?

Moj oče je velik ljubitelj pekoče hrane in tako je tudi mene že pri kakšnih šestih letih začel uvajati v svet čebule, česna in čilija. Najprej ti kot malemu otroku to ni najbolj všeč, potem pa sem pikantno hrano vzljubil, te dejansko zasvoji. Čili vsebuje kapsaicin, ki spodbuja sproščanje hormonov sreče. Ima enak učinek na organizem kot šport ali uživanje čokolade. In od tega občutka postaneš malo odvisen.

Ne le, da vsak dan jem pikantno hrano, vsak obrok jem pikanten. Čilije uživam od jutra do večera. In ker so moji prijatelji že pred veliko leti vedeli, da obožujem pikantno hrano, so mi nadeli vzdevek Čili Frik. In mi z vseh počitnic nosili najbolj pikantne paprike, omake, čilije, da sem jih preizkušal.

Kaj je še dobrega pri čiliju, razen tega, da spodbuja sproščanje hormonov sreče?

Čili vsebuje veliko antioksidantov in vitaminov, je torej zdrav za naš organizem.

Jaz na primer nisem bil bolan že 25 let, niti prehladil se nisem. In odkar pomnim, je tudi moj oče, ki ves čas je čilije, zdrav kot dren. Verjetno v naju zaradi tolikšne količine čilijev noben bacil ne preživi, jih čili vse požge (smeh, op. p.).

Foto: Jan Lukanović Vse skupaj se je začelo s čili omakami, kasneje so prišli na vrsto še drugi izdelki, je tako?

Res je. Kot rečeno, ko sem po tistih devetih letih pristal spet doma, sem začel kuhati omake iz čilija, ki ga je gojil moj oče. Nekako se je to zgodilo povsem spontano. Pač imaš pridelek in iz njega nekaj narediš, zase za ozimnico. Potem pa ponudiš omako prijateljem ali sosedom, ki pridejo na obisk, in ker jim je všeč, jim daš še eno za domov. Oni nato doma pogostijo svoje prijatelje in sosede, pa zraven ponudijo omako, ki bi jo potem tudi oni radi imeli.

In tako je šla beseda od ust do ust, vedno več ljudi me je spraševalo, ali bi lahko kupili moje čili omake, in takrat sem se odločil, da je to tisto, kar rad počnem, kar znam dobro početi in sem ustvaril znamko Čili Frik.

Novice Družinska kmetija, ki že od nekdaj živi med medvedi in volkovi #video

Kdaj in kako se je porodila zamisel o vinu s čilijem?

Po prvem Čili festivalu sva z očetom nazdravljala v naši vinski kleti in beseda je nekako nanesla na to, da obstaja poleg omak in čokolad že veliko produktov s čilijem. In potem je eden od naju – še danes ne veva, kateri je bil – pripomnil, da nekam pa še nihče ni dodal čilija: v vino, ki sva ga pravkar držala v roki.

In tako sva se nemudoma lotila eksperimentiranja. Žrtvovala sva eno cisterno našega domačega vina in poskusila. Seveda je prvo vino s čilijem bilo grozno neokusno in noro pekoče. Ne bi ga ponudil niti tistemu, ki ti ni najbolj pri srcu, kaj šele nekomu, ki ga imaš rad (smeh, op. p.). Ampak sva poskušala in poskušala in na koncu je uspelo.

Potem je kmalu najino vino opazil tudi eden od naših lokalnih vinarjev, starosta na tem področju, gospod Kolar, ki sem ga prosil, ali bi mi hotel pomagati še s kakšnim koristnim nasvetom, kako izboljšati vino s čilijem, in tako se je rodilo naše sodelovanje z vinogradništvom Kolar.

Omenjeni izdelek, torej vino s čilijem, je prejelo tudi tri odličja na dveh zelo prestižnih ocenjevanjih na svetu v New Yorku: Finger Lakes International Wine Competition in Great American International Wine Competition, na kar smo seveda zelo ponosni.

Foto: Jan Lukanović

Kako smo si Slovenci dobri s čilijem? Ga dobro poznamo, ga veliko uporabljamo? Ali se nam še vedno zdi eksotika?

Ne, nikakor se nam ne zdi eksotika.

Pravzaprav opažam, da je zadnja tri, štiri leta čili pri nas zelo v trendu. Vse bolj je priljubljen, vse bolj ga Slovenci poznajo in imajo radi.

To lahko trdim tako na podlagi prodaje naših izdelkov iz čilija, ki je v teh zadnjih nekaj letih močno poskočila, kot tudi na podlagi obiskanosti Čili festivala, ki ga vse od leta 2015 organiziramo v mojem domačem kraju Šmarje pri Jelšah.

Festival je bil še ena vaša zamisel, ki se je izkazala za zelo dobro, kajne?

Skupaj z nekaj prijatelji iz domačega kraja smo se spravili pred štirimi leti organizirat ta festival, pa čeprav takrat nihče od nas ni v življenju organiziral še ničesar drugega, razen kakšne rojstnodnevne zabave, na kateri je na koncu za večino tako poskrbela mama (smeh, op. p.).

Ampak zdelo se nam je nujno, da v našem domačem kraju, kjer do takrat ni bilo nekih pravih prireditev, organiziramo neki nov, drugačen dogodek, kakršnega v Sloveniji še ni bilo. Tako smo se pogumno odpravili na občino, prepričevali župana, da bo to dobro za prepoznavnost našega kraja, da če se ne bomo mi tega lotili, se bo prej ali slej spomnil kdo drug.

Novice Stregla tudi Clintonu in Putinu, a domačnosti na kmetiji ne zamenja nikdar #video

Spomnim se, da me je župan vprašal, koliko ljudi pričakujemo na dogodku, pa sem tako na oko ocenil, da okrog 500. In to se je obema zdela precej lepa številka. No, na koncu se je o festivalu razvedelo ne le tukaj naokrog, ampak tudi širše in se ga je udeležilo 3.000 ljudi. Tega, da nam je zmanjkalo piva, hrane in da je bilo ozvočenje absolutno preslabo za takšno množico ljudi, ni treba posebej poudarjati, je res (smeh, op. p.)? Ampak čeprav se je meni iz organizacijskega vidika zdel dogodek polom, so bili odzivi ljudi krasni, vsi so bili videti zadovoljni in tako smo festival organizirali vsako leto od takrat in tudi letos ga pripravljamo.

Foto: Jan Lukanović

Kaj je namen festivala? Da se na kupu dobite ljubitelji čilija ali da v svet pekoče hrane uvajate tudi še nepoznavalce?

Pravzaprav oboje. Mi največji ljubitelji čilija se tako ali tako tudi med letom dobivamo na raznih srečanjih, ampak se seveda potem udeležimo tudi festivala v Šmarju pri Jelšah, ki velja za slovensko prestolnico čilija. Vsako leto ga obišče več ljudi, celo iz sosednjih držav, ne več samo iz Slovenije. Seveda pa smo veseli tudi vseh tistih, ki čilija še ne poznajo, pa jih to področje zanima.

Program je res pester, najde se za vsakega nekaj – tudi za najmlajše. Zanje pripravimo takšno čili akademijo, kjer jim dva učitelja prek igre vlog predstavita različne vrste čilija, kako se kali, po kakšni lestvici ocenjujemo, koliko peče posamezna vrsta čilija. Na koncu potem otroci pišejo tudi takšen test in dva izmed njih sta potem razglašena za zmagovalna akademika.

Imamo tudi tekmovanje v pripravi najboljšega chillija con carne, pa tekmovanje v uživanju najbolj pekočih čilijev. Festival ima tudi dobrodelno noto, saj denar od prodaje na tekmovanju pripravljene hrane s čilijem podarimo v dobrodelne namene.

Novice Kmetija, ki že desetletje prav vsako jutro polni mlekomate #video

Sami sicer čili pogosto uporabljate v kuhinji. Nam lahko zaupate kakšen recept s čilijem?

Težko bi takole z glave na hitro stresel kakšen recept, ker jih je res ogromno. S čilijem je namreč tako, da se ujema skoraj z vsemi jedmi – celo s sladicami. Tako smo na primer razvili tudi sladko čili omako, ki vsebuje med drugim tudi med in vaniljo in je primerna, da se polije čez sladoled, namaže na palačinke in podobno.

Ko gre za uporabo čilija v kulinariki, potrebuješ samo malo inovativnosti in pa poguma, da eksperimentiraš. Na naši kmetiji smo ga dodali čokoladi, vinu, žganju in še kar nekaj novih produktov načrtujemo.

Med drugim smo se povezali z znanim mariborskim podjetjem in bomo skupaj pripravili koktajle s čilijem.

Foto: Jan Lukanović

Kaj narediti, če pojemo preveč čilija in nas hudo peče? Kaj naj takrat pojemo oziroma popijemo, da ublažimo pekoč občutek?

Najbolj od vsega pomaga res mrzlo mleko ali navaden jogurt. To bo malo ublažilo tisti pekoči občutek v ustih. Če pa močno peče ne le v ustih, ampak tudi v želodcu, pa najbolje kar na dušek spiti kakšne tri ali štiri decilitre mrzlega mleka ali jogurta.

Kako naj popolni nepoznavalci čilija pristopijo k uživanju pekoče hrane?

Obstaja lestvica, ki se ji reče Scovillova lestvica pikantnosti in določa, kako pekoč je določen čili. Lestvico je leta 1912 razvil ameriški kemik in farmacevt Wilbur Scoville. Tako da je to dobra orientacija, kako pekoča je posamezna vrsta čilija.

Tisti, ki še nikoli niste jedli pikantne hrane, torej začnite s tistimi, ki so na tej lestvici najnižje, in potem postopoma prehajajte na bolj pekoče sorte. In predvsem na začetku ne pretiravajte količinsko. Ker če boste enkrat v usta dobili preveč ali pa zares pekoč čili, se vam bo vse skupaj zamerilo, še preden boste lahko vzljubili pekočo hrano.

Novice Prodal hišo, pustil službo in z družino zaživel na odročni ekološki kmetiji #video

Vašo kmetijo je obiskal tudi predsednik države. Kako je do obiska sploh prišlo?

Predsednik Pahor mi je pravzaprav predal priznanje, ko sem prejel naziv najbolj inovativen kmet leta. Potem pa sva se srečala še na nekaj prireditvah in na eno od njih sem ga šel pozdravit in sem ga preprosto povabil na obisk na našo turistično kmetijo, kjer bi skupaj pobirala čili in skuhala chilli con carne. Gospod predsednik se je na moje vabilo odzval in res prišel.

Je predsednik navdušenec nad čilijem?

Da, je poznavalec in navdušenec. Ko sem pripravljal chilli con carne, sem za vsak primer naredil takšnega res blagega, skorajda nepekočega, na mizo pa potem narezal nekaj svežih čilijev in nastavil zraven še naše različno pekoče omake.

Gospod predsednik je segel po čili omaki, ki je imela od šestih zvezdic, ki kažejo, kako pekoča je omaka, kar štiri zvezdnice. Sem ga malo debelo pogledal in opozoril, da je to že precej pekoča omaka, pa je rekel, da nič hudega. Si jo je dobro mero dodal v jed, potem pa zraven primešal še kar nekaj svežih rezinic čilija. Takrat sem še bolj debelo pogledal in rekel, da to je še zame precejšen zalogaj, pa sem vajen hudo pekočih jedi, a je presenetil. Brez težav je pojedel, tako da je vsekakor že od prej ljubitelj pekoče hrane in je je več kot očitno vajen.

Foto: Jan Lukanović

Kaj bi rekli, da je skrivnost vašega uspeha?

Vsekakor bi rekel, da sam sebe ne smeš omejevati in da moraš imeti kar se da odprt um. Nisem pristaš tistih ameriških motivacijskih pristopov v smislu: vse je mogoče, vse zmoremo, za nas ni ovir.

Ampak verjamem, da če si zastaviš neke visoke, a še vedno realne, dosegljive cilje, in se za to potrudiš ter vse dobre misli in energijo vlagaš v to, ti zagotovo uspe. Ne rečem, da uspeh pride takoj, že prvič, ko poskusiš. Morda celo drugič ali tretjič ne. Ampak iz vsakega neuspeha in napak se lahko veliko naučimo in gremo naprej modrejši in močnejši.

Mislim, da je vse v glavi in če imaš pozitivno naravnane misli, se ti neke stvari sestavijo prej, obkrožiš še z energetsko enakovrednimi ljudmi in nekako lažje steče tako, kot mora. Treba je vložiti tudi veliko truda in časa v to, da ti uspe. Seveda nič ne pride samo od sebe, a vse se da, če se hoče.

Ste bili vedno tako pozitivno in podjetniško naravnani?

Nisem človek, ki bi posedal doma in se smilil sam sebi. Tudi takrat, ko sem bil brezposeln in se me je na trenutke lotevalo malodušje, si nisem dovolil, da bi me preplavilo. Kajti ko sem se po tistih devetih letih vrnil domov, sem se kar malo lovil. Vsi moji vrstniki so bili že poročeni, nekateri imeli tudi otroke, si kupili svojo hišo ali stanovanje, jaz pa sem bil doma, spet pri starših in brez službe.

A sem se odločil, da bom čas, ki sem ga naenkrat imel na pretek, izkoristil za to, da se končno malo podučim o naši kmetiji in kmetovanju. Ker priznam: do takrat me ni nič zanimalo, nisem ločil niti matice od trota, pa smo imeli že od vedno doma čebele. In tako sem se naučil kmetovanja, čebelarstva in tudi ravnati s čiliji.

Sem se pa pred časom udeležil tudi tako imenovanega coachinga pri Mihi Bavcu, s katerim sva se takoj ujela in kmalu začela tudi poslovno sodelovati. Tako da zdaj nisem le najbolj inovativen kmet, ampak tudi del njegovega tima, predavam na njegovih teambuildingih. Pravzaprav je Miha zelo močan člen moje sedanje in prihodnje kariere.

Foto: Jan Lukanović