Nedelja, 6. 10. 2019, 14.10
5 let, 2 meseca
Na obmejni kmetiji imajo jahači najlepši razgled na morje #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,38
2
Nad Ankaranom, tik ob nekdanjem mejnem prehodu Čampore, leži kmetija Pogelšek, na kateri so, poleg drugih živali, dom našli konji, ki na pašniku med oljkami brezskrbno uživajo v najlepšem razgledu na Debeli rtič. Šola jahanja in oddajanje apartmajev Zvonku in Zvezdi Pogelšek pomenita vir dodatnega zaslužka, da jima v trgovini ni treba paziti na vsak evro in lahko vzdržujeta tudi hišo, kar zgolj s pokojnino ne bi bilo mogoče, sta prepričana. V objemu sadnih dreves, cvetja in lastne zelenjave dopusta ne potrebujeta in doma danes počneta to, kar jima je všeč.
Zvonko je 40 let treniral judo, ko je ugotovil, da si želi v življenju početi še kaj drugega in živeti drugače. Ker so ga zanimali konji, se je lotil jahanja in postal še učitelj jahanja. Nad kmetijo je uredil prostor za okroglo in štirioglato manežo, trenutno pa ima tri konje in ponija, s katerimi se otroci učijo jahanja vse do izpita za naziv jahač 1 ali jahač 2. S konji se zdaj ukvarja že 14. leto in počne to, kar ima rad.
Zvonko je na vse svoje konje zelo navezan in prav vsakemu od njih popolnoma zaupa.
Kot pravi, je pri njihovi šoli večji poudarek na terenskem jahanju, saj gredo najraje na teren in uživajo na poteh do Debelega rtiča in po okoliških krajih. Začetniki se najprej naučijo jahanja v maneži, šele nato gredo na teren, pri tem se strogo držijo predpisov konjeniške zveze. Terena si zelo želijo vsi, tudi drugi, ki pridejo k njim jahat, saj jih privlači jahanje ob morju.
"Pri nas je kar nekaj zanimivosti. Če gremo po obmejni poti navzdol, pridemo do 30 metrov dolge kaverne. V Resslovem gaju je Resslova učna pot z zapisi o različnih drevesih, na drugi strani, kjer je mladinsko zdravilišče, so med vinogradi Vinakoper ostanki bunkerjev, ki so bili narejeni za protiletalsko obrambo, tam je tudi stari vodni stolp, ki so ga med prvo svetovno vojno zgradili Italijani, in že naravni rezervat Debeli rtič je zelo lep in zanimiv. Je majhno, a tudi tu je mogoče marsikaj," okolico, zanimivo za jahalne izlete, opiše Zvonko.
Na jahalni tečaj prihajajo le mlajša dekleta, čeprav je tečaj namenjen čisto vsem
Kot je dejal, se je v začetku želel jahanja lotiti le ljubiteljsko in učiti jahanja otroke prijateljev in lastno družino, a so ga nato nagovorili, da bi se lotili tudi izpitov. Pridobil je potrebno znanje, se udeleževal številnih seminarjev in zdaj je mogoče pri njih pridobiti tudi znanje, s katerim je mogoče enkrat na leto, običajno avgusta, opravljati izpit za pridobitev nazivov jahač 1 in jahač 2. S konji se ukvarja že 14. leto, nekateri otroci so pri njem že zelo dolgo in s tem, kako vse deluje, je zadovoljen, želel bi si le, da bi se jahanja lotil tudi kak fant.
Lastnice izkaznic, pridobljenih z izpitom, so le dekleta.
"K nam ves čas prihajajo samo punce, fanta trenutno ni nobenega. Menda je tudi drugod po Sloveniji takšen trend in ženske prevladujejo v vseh pogledih," pravi Zvonko.
Jahanje ima sicer za vse, a prihajajo večinoma mlajši. Meni, da je to povezano z načinom razmišljanja. "Kitajci živijo in umrejo, mi pa začnemo umirati pri petdesetih in od petdesetega leta se zdi, kot da tekmujemo, koga bolj boli," pravi Zvonko in doda, da je vadba zelo pomembna. Sam predvsem veliko jaha, med poletjem je naredil po sto kilometrov na teden.
Konjeništvo se z oljkami dobro dopolnjuje, ob trtah ne bi bilo mogoče
Jahalna šola pa ni edino, kar ga zamoti, odkar je v pokoju. Doma imajo 240 oljk, številna sadna drevesa, med njimi veliko fig, češenj, kakijev, tudi nešpljo in žižolo imajo, zelo debele so letos zrasle mandarine. Poleg dreves imajo tudi njivo z raznoliko zelenjavo, zato v trgovini tega ne kupujejo. Iz oljk jim uspe pridelati okoli 400 ali 500 litrov oljčnega olja, ki ga imajo zase, za družino, prijatelje in svoje goste. Oddajajo namreč tudi apartma za pet oseb s pogledom na morje, svoje goste pa vedno razvajajo tudi s pozornostmi in svojimi domačimi pridelki.
Video: Zakaj mu je ta način življenja všeč
Konji oljke pustijo pri miru, ker so jim sadeži pregrenki.
Konjeništvo gre tudi sicer z oljkami dobro skupaj, meni Zvonko. "To ni tako, kot če bi imeli trte. V tem primeru si konjev ne bi mogel privoščiti, prav tako 240 oljk ni velika količina," meni.
Na njihovem območju so sicer od divjih živali prisotne lisice, jazbeci in srnjad, divjih svinj na srečo še ni bilo, pove Zvonko.
Konji se prosto pasejo po oljčnikih, a oljke pustijo pri miru, ker so jim sadeži pregrenki.
"Prej sem počel to, kar sem moral, zdaj počnem to, kar imam rad"
Kot pravi Zvonko, je vedno mislil, da bo imel kmetijo z govedom. "Ko sem bil mlajši, sem dolgo živel pri noni na Goriškem. Tam so imeli doma krave, svinje, kokoši, načrtoval sem, da bom sam imel podobno. Nekoč, ko je bilo obdobje judo izpitov, sem videl oglas, da konjeniško društvo vpisuje nove člane, in vzel telefonsko številko. Pri sebi sem jo imel vse leto, nato pa nekega dne poklical. Trenirati sem začel pri Katji Božan, ki je pozneje organizirala izlet na konjeniški sejem v Verono, a ta sejem je tak, da je, ko enkrat prideš tja, konec. Če greš v Verono in po tem ne kupiš konja, si zares karakter. Tam smo bili ves dan, a je minil v trenutku. Zdaj sploh ne grem več tja ali pa vzamem s sabo deset evrov in nobene kartice," se smeji Zvonko in doda, da so to nevarne zadeve.
To, kar ima trenutno doma, mu zadostuje. Pred kratkim je kupil tudi gig (voz za vožnjo s konjsko vprego, op. p.), saj so njegovi konji kasači in se uči vožnje z njimi, širitve šole pa ne želi.
Zvonko in Zvezda Pogelšek sta zadovoljna s sproščenim načinom življenja, ki jima ga omogočata dodatni dejavnosti.
"Prej sem počel to, kar sem moral, zdaj pa počnem to, kar imam rad in mi je všeč. Poleti vstanem malo prej, dam konje ven, postorim, kar je treba, ko je jahanje, jih poiščemo, vmes enostavno delaš stvari, ki jih je treba sproti – vzdržuješ maneže, barvaš, kidaš, spomladi je treba obrezovati drevje in tako naprej. Nimamo velikih količin in čas kar mine," razloži, kako je njegovo življenje videti danes.
Večino zemlje, ki jo obdelujejo, imajo v najemu pod cesto, in sicer okoli dva hektarja. "To ni veliko, a ko pogledaš z Debelega rtiča, se zdi veliko, ker je vse razporejeno v terasah. Sosed pod nami ima sedem hektarjev, kar je dvakrat več, kot imamo mi, a ker je na ravnini, je videti majhno," pove Zvonko.
Razlika v višini se pozna pri temperaturi. Ko je pozimi pri hiši nič stopinj Celzija, jih je na terasah pod cesto okoli 10 ali 15, julija ali avgusta pa se tu po deveti uri težko zdrži, pove Zvonko.
Zvonko in Zvezda Pogelšek razgleda sploh ne opazita več.
Vse počneta sproščeno, saj konec meseca na račun še vedno prihaja pokojnina
Po 20. oktobru jih čaka obiranje oljk, ki jih obirajo skupaj z družino in prijatelji. Imajo grabljice in mreže in če je dobra ekipa, delo sedmim ali osmim ljudem vzame okoli štiri ali pet dni. "Dva dneva pobiramo in naredimo za najmanj dva dneva pavze pred naslednjim obiranjem. Treba se je prilagoditi vremenu in tudi torklji (mlin, op. p.), kamor oljke odpeljemo takoj. Predelava stotih kilogramov oljk stane toliko, kot sta vredni dve steklenici olja, na primer okoli 24 evrov. Da so ljudje manj plačevali, so jih prej sušili doma, ker je bilo teže manj, a je bilo s tem povezanih več težav. Zdaj jih je treba v torkljo peljati takoj, ker je olje boljše. Tam se naročiš in tisto uro moraš biti tam, ker lahko pride nekdo s petimi tonami, potem pa čakaš dva dneva, vse mora biti usklajeno," pravi Zvonko.
Kokoške prosto raziskujejo po kmetiji.
"Ko se enkrat lotiš takšne zadeve, ne moreš nekomu, ki bi rad jahal, reči, da ne more, ker imaš ljudi že dovolj. Nihče nas ni silil v to, samo smo si to izbrali in tudi dejavnost je takšna, da nam je všeč," je dejal Zvonko, ki v svojem poučevanju uživa in mu urnik, poln ur jahanja, ni v breme.
Video: "Z gosti lahko dela vsak, tudi jezika se naučiš"
Oljčno olje v steklenički pričaka njune goste in tudi zaradi takih pozornosti imata več takšnih, ki se vračajo vsako leto.
Samo s pokojnino bi težko shajala
Kot pravita, bi samo s pokojnino težje shajala. Tudi apartma sta uredila zato, da imata dodaten vir zaslužka, ne moti ju, da ne hodita na dopust. Če že, se odpravita na enodnevne izlete. Denar, ki se z oddajanjem in šolo steče na njun račun, jima omogoča, da jima v trgovini ni treba gledati na čisto vsak evro, hkrati pa lahko obnavljata in vzdržujeta hišo in okolico, kar samo s pokojnino ne bi bilo mogoče, sta prepričana.
K njim prihajajo tudi italijanski gosti, a največ jih je z območja nekdanjega vzhodnega bloka, pravi Zvonko. Veliko je Poljakov, Madžarov, Slovakov, Čehov, veliko je tudi Nemcev, pridejo tudi Rusi in drugi. Delo z gosti jima je všeč, saj od tujcev izvesta veliko novega. K njima največkrat prihajajo družine z majhnimi otroki in starejši.
Video: Z gosti smo navezali prijateljske stike
Na to, da je kmetija tik ob meji, nakazujejo mejni kamni.
Njuna kmetija leži tik ob mejnem prehodu
Okoli hiše imajo 1.100 kvadratnih metrov svojih površin in tik ob njihovem posestvu pelje nekdanja obmejna patruljna cesta. Ograja njihovega dvorišča se skoraj stika z mejnim prehodom. Ozemlje v širini štirih metrov na obe strani meje je bilo nevtralno, razloži Zvonko. Tam se ni smelo zasajati ali graditi ničesar, saj je moral biti pas pregleden. Danes je ograja zaraščena z gostim grmovjem, v bližini ograje stoji kurnik, iz katerega so se tudi ob našem obisku z veseljem zapodile radovedne kokoši.
"Kokoši smo kupili tudi zato, ker so vnukinji tako všeč. Zgradili smo kurnik, ki je bil vreden toliko, da bi imeli za ta denar jajca še za 50 let," se smeji Zvonko, Zvezda pa pove, da so jim neko noč pustili odprto in jim je vse kokoši odnesla lisica. Ko so kupili nove, sta jih sredi dneva pobila dva potepuška psa, ostale so jim le tri in od tedaj jih imajo le nekaj.
Kokoši so poleg konjev največje veselje vnukinje. Zanje skrbita tako Zvezda kot Zvonko, ven jih zaradi varnosti spuščata samo popoldne.
V grmovju poleg maneže Zvonko pokaže mejni kamen. "Če si želel pred tridesetimi leti stati tu, si moral imeti dovolilnico, saj smo smeli biti v tem pasu na njivah le čez dan, in sicer eno uro pred sončnim vzhodom in eno uro po sončnem zahodu, ponoči pa ne. Gibanje za preostale je bilo mogoče je po cesti, drugi so morali imeti dovolilnico," pove Zvonko. Zvezda doda, da so v tistem času, ko je bil vzpostavljen 100-metrski pas z omejitvami, gradili tudi hišo in so morali priskrbeti dovolilnico za vse delavce.
"Tako je bilo, to sprejmeš kot dejstvo in s tem se nikoli nismo obremenjevali," pravi Zvezda. "Prepustnico smo imeli, lahko si šel čez mejo in v glavi si nismo nikoli ustvarjali preprek," pojasni. Zvonko le še doda, da je, odkar meje ni več, kriminala v tem okolišu veliko več, vrstijo se tudi vlomi.
Ko je bil mejni prehod še aktiven, hiše sploh niso zaklepali.
Ko je bil mejni prehod še aktiven, ključa hiše niso uporabljali
Ko je bil obmejni prehod še aktiven, je bilo vse čisto drugače, se spominjata. "Ključev hiše niti nismo imeli. Šli smo na Štajersko in smo hišo pustili odprto. Danes je to težko verjeti, a tako je bilo," pravi Zvezda, ki je prepričana, da je za varnost najbolje, če imaš dobre sosede. Tudi z njimi imata srečo, saj se tako z italijanskimi kot s slovenskimi sosedi dobro razumejo.
Zvezda zelo rada skrbi za dekoracijo okolice.
Nekoč so v Italiji dobili marsikaj, česar v Sloveniji ni bilo mogoče dobiti. "Ko smo gradili in če ni bilo umaškega cementa, smo ga dobili v Miljah. Prej je bilo tudi veliko več trgovin. Ponte Rosso je bil namenjen skoraj le Jugoslovanom. Pred kratkim so Italijani naredili dokumentarec o Trstu, v katerem trdijo, da so Jugoslovani ob koncih tedna v Trstu pustili 250 milijonov dolarjev (okoli 228 milijonov evrov, op. p.) na dan. Pravijo, da so si bankirji izposojali denar od trgovcev, ne obratno. Nekateri se hvalijo, da so nekoč dinarje tehtali in jih nosili v velikih vrečah za smeti na banko," se smeji Zvonko. V Italiji so tudi oni dobili predvsem to, česar pri nas ni bilo mogoče dobiti.
Malo nad njihovo manežo je stala opazovalnica, še vedno je tam tudi obrambni jarek z ostanki rimskega zidu. Tam naj bi nekoč stala trdnjava in kot pravijo starejši v tem kraju, naj bi bila večina hiš nekoč zgrajenih iz kamenja te trdnjave, saj je po material za gradnjo tja hodil vsak, ki ga je potreboval, še razloži Zvonko.
Poglejte vse utrinke s Kmetije Pogelšek
Prepričani smo, da tudi vi poznate pozitivno zgodbo katere od čudovitih slovenskih kmetij, zato vas vabimo, da nam pošljete predloge za kmetijo, za katero menite, da bi ji morali nameniti več pozornosti. Če poznate koga, ki bi bil vesel našega obiska, ali če imate sami kmetijo, vas vabimo, da nam svoje predloge pošljete na e-naslov metka.prezelj@tsmedia.si, v zadevo sporočila pa zapišite Kmetija. Hvala, ker nas spremljate.
2