čarobni december
Prek meja
Sreda, 31. 12. 2025, 16.11
3 ure, 42 minut
Pregled leta 2025: Prek meja
Zgodbe izjemnih ljudi, ki jih piše življenje onkraj domačih meja
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,13
Ena izmed gostij v rubriki Prek meja je bila tudi Slovenka Valentina Triler, ki živi na Zanzibarju, kjer se je tudi poročila in našla svoj kraj pod soncem - tako poslovno kot zasebno.
V letu 2025 smo zakorakali v drugo leto rubrike Prek meja, v kateri smo tudi letos gostili zgodbe izjemnih Slovencev, ki živijo ali so živeli v tujini, ter tujce, ki so si življenje ustvarili v Sloveniji. Gostje rubrike prihajajo iz različnih sfer, povezanih s športom, podjetništvom, gostinstvom, glasbo in umetnostjo. V pregledu leta smo za vas izbrali izseke nekaterih najbolj navdihujočih zgodb, ki jih onkraj domačih meja prinaša življenje.
Valentina Triler – Slovenka na Zanzibarju
"V Zanzibar sem se zaljubila prav zaradi občutka, ki ga sicer redko doživim. Po naravi sem človek nemirnega duha – vedno moram nekaj raziskovati, razmišljati, študirati, skratka, moj um deluje v neprestanem 'brainstormingu', tokrat pa sem brez slabe vesti obležala na ležalniku," nam je v rubriki Prek meja zaupala Slovenka Valentina Triler, ki je ta majhen otok v Indijskem oceanu, ki leži slabih 40 kilometrov od tanzanijske celine, prvič obiskala leta 2021, med epidemijo covid-19, saj takratni predsednik virusa ni priznaval in so bili na plaži natlačeni kot sardele.
"Tudi fantje so začeli malo skakati okoli, jaz pa sem se v tistem obdobju moških izogibala. Šlo mi je odlično tudi samski – tako osebno kot poslovno. A življenje ima svojo pot, in čeprav sem si takrat mislila, da bom ostala samska, se je na koncu zgodilo prav to, česar nisem načrtovala – poročila sem se (smeh, op. p.)," je še med drugim povedala v pogovoru. Odločitev, da ostane na otoku, je sprejela že pred poroko.
"Je pa res, da mi je poroka prišla zelo prav pri urejanju dokumentov. Saj veste, kot tujec ne moreš kar tako priti in si na lepe oči kupovati zemlje. Tam imajo pravila, ki jih moraš spoštovati, in meni je poroka na neki način odprla vrata in olajšala postopke," je tudi povedala Triler.
Linrong Katarina Sang – kitajska športnica, ki živi v Sloveniji
"Preden sem prišla v Slovenijo, sem razumela, da je to tujina in da je to kraj, ki je zelo daleč od mojega doma. Nikoli nisem imela občutka, da bo vse tako drugače. Torej, da bi se razlikovala od drugih zato, ker sem iz Kitajske. Tudi nisem imela nekih pričakovanj. Zavedala sem se, da se selim drugam in da bodo ljudje videti malo drugače. Seveda sem pozneje doživela kulturni šok, ampak ne toliko zaradi samega kraja. Bolj zaradi sošolcev in ljudi, s katerimi sem bila v stikih. Zgodilo se mi je tudi, ko sem hodila po ulici, da so ljudje govorili, naj se vrnem na Kitajsko. Če po resnici povem, prva izkušnja ni bila prijetna. Tudi v šoli so mi dali vedeti, da sem drugačna, ker nisem videti ista," je v pogovoru med drugim povedala kitajska športnica Linrong Katarina Sang, ki se je pred 17 leti iz Kitajske preselila v Slovenijo.
O Sloveniji, ki je njen drugi dom že skoraj deset let, je Sang med drugim povedala: "Glede na to, da je majhna država, je zgodovinsko in kulturno bogata. Tudi sama sem prevzela nekatere navade. Rada hodim v hribe, na smučanje in na morje. In res mi je všeč, da si lahko v zelo kratkem času na morju. Na Kitajskem je to celo načrtovanje."
Velika ovira je bila slovenski jezik: "Da sem razumela stvari, sem potrebovala približno eno leto. Glede tega sem se zelo trudila in tudi starši so me priganjali k temu, da se čim prej naučim jezika," je povedala in dodala, da se je hitro navadila na slovensko kulinariko, saj je zelo podobna nekaterim kitajskim jedem.
Maruša Levstek – Slovenka o življenju v Angliji
Slovenka Maruša Levstek je doktorica psihologije, ki že deset let živi v Angliji, zadnjih nekaj let v britanski prestolnici, kjer deluje kot podoktorska raziskovalka na dveh univerzah. Sprva jo je tja zanesla študijska pot, v Angliji pa sta jo zadržali ljubezen in kariera.
"Preselila sem se zaradi študija, saj sem si želela študirati bolj interdisciplinarne perspektive na delovanje človeka. Psihologija v Sloveniji me ni najbolj pritegnila, zato ker se mi je zdelo, da je bolj družbeno usmerjena in osredotočena na perspektive družbenih ved. Zato se mi morda ni zdela tako znanstveno usmerjena, sama pa imam bolj znanstven pristop in način mišljenja. Tudi na maturi sem izmed predmetov izbrala fiziko in kemijo," nam je v pogovoru zaupala Levstek.
Študirala je na univerzi Sussex v mestu Brighton – najprej tri leta dodiplomskega študija in potem še tri leta doktorskega. Zadnja štiri leta živi v Londonu, ki ni tako daleč stran od Brightona (okoli eno uro z vlakom). Njen trenutni podoktorski položaj je na univerzi Royal Holloway v kraju Egham v zahodnem delu Londona. V tem letu je zasedla tudi položaj na znameniti University of the Arts London.
Nenamenoma jo je njeno delo potisnilo tudi v tehnološki svet. "Vedno sem se usmerjala v tehnologijo za družbeno dobro (v ang. tech for social good), tako da sem se v zadnjem obdobju ukvarjala s tem in uspešno našla prostor, v katerem lahko kombiniram znanost, tehnologijo in raziskovanje s kreativnimi dejavnostmi. To so filmi, mediji, poglobljene tehnologije, gledališče, glasba in zato se vse moje delo nekako giblje v tem sklopu," je med drugim povedala Slovenka in odgovorila tudi na vprašanje, ali bi Slovencem priporočila življenje v Angliji:
"Da, na splošno bi. Z vsemi plusi in minusi. Trenutno je zelo težko migrirati v Anglijo zaradi brexita in vsega drugega, a še vedno se mi zdi, da ponuja fantastične karierne priložnosti in da je ta država tudi meni odprla svet na področju kultur in odprtomiselnosti. Tudi zaradi tega mi je Anglija zelo prirasla k srcu. Seveda pa še vedno obstajajo stvari, ki jih pogrešam."
Matjaž Zupan – slovenski trener skokov na daljnem Japonskem
Nekdanji odlični skakalec Matjaž Zupan, ki je osvojil srebrno medaljo na olimpijskih igrah leta 1988, je po končani karieri nadaljeval pot v svetu smučarskih skokov kot trener. Že tretje leto je član ekipe Tsuchiya Home Ski Team na Japonskem, kjer trenira legendarnega Noriakija Kasaija, o katerem je razkril skrivnost, zakaj je pri 52 letih še vedno tako uspešen.
Med drugim je v pogovoru za rubriko Prek meja spregovoril tudi o razlikah v sistemu, ki je povsem drugačen kot v Sloveniji. "Smučarska zveza ne pripravlja skakalcev, temveč jih samo servisira na tekmah in med tekmami. Za vse drugo smo zadolženi mi. Opremo, tudi če je reprezentant, kupi podjetje. Podjetja tam precej dobro rešujejo finančni položaj smučarske zveze," je med drugim povedal Zupan.
Caio Eduardo Da Costa Domingues in Leticia Salvioni Ansaloni – Brazilca v Mariboru
Caio Eduardo Da Costa Domingues in Leticia Salvioni Ansaloni sta se leta 2021 iz sončne Brazilije, konkretno iz São Paula, preselila v Maribor, in takrat nista pričakovala, da se bosta tukaj ustalila. Danes, po skoraj štirih letih bivanja v Sloveniji, pravita, da si ne predstavljata boljšega kraja za življenje. Prišla sta kot raziskovalca – on na podoktorsko mesto, ona kasneje na doktorski študij – in ostala zaradi ljudi, narave in občutka, da sem pripadata.
Prvotno sta načrtovala, da bosta v Sloveniji ostala tri leta, toliko časa je namreč trajala Caieva pogodba. "A Slovenija naju je popolnoma osvojila. Zdaj sva tu že skoraj štiri leta in si želiva ostati dlje ter si ustvariti življenje," povesta.
Caio Eduardo je s čebelami začel delati leta 2014, ko je začel magistrski študij. "Od takrat nisem več prenehal. Delal sem z medonosnimi čebelami, čmrlji, brezželočnimi čebelami in samotarkami. Obožujem vse vrste!" pove, Leticia pa je že med študijem vedela, da želi delati z žuželkami – zelo so ji bile všeč, posebej muhe. "Ko sva začela hoditi s Caiem, je on že delal s čebelami, tako da sem mu pogosto pomagala pri eksperimentih. Med magistrskim študijem sem še vedno raziskovala muhe, toda ko sem prišla v Slovenijo, se je leto kasneje na FKBV odprla doktorska priložnost za raziskave s čebelami. Prijavila sem se – in dobila mesto."
Chris Russell – iz ameriške Montane se je preselil v Maribor
Chris Russell že več kot osem let živi v Mariboru. Julija je minilo eno leto, odkar je na mariborskem Lentu zaživel Brewpub, lokal, ki stavi na dobro pivo in dobro kavo. Za prvo je zadolžen Mariborčan Miha Horvat, za drugo pa Američan Chris Russell.
Russell že več kot deset let dela kot barista. Začel je v rodni Montani, kjer, kot pravi, pijejo odlično kavo in odlična kraft piva. "V Montani so ljudje res povezani z naravo. Odraščaš na deželi, v majhnem kraju, ki ga obkrožajo drugi majhni kraji. Tukaj ima vsaka vas v bližini kakšno mesto, tam pa mest praktično ni, in ker si tako povezan z naravo, se naučiš marsikaj narediti sam. Tudi zvariti pivo," je pojasnil v pogovoru za rubriko Prek meja.
Goran Štefančič – Slatinčan o življenju v Barceloni
Slatinčan Goran Štefančič že skoraj dvajset let živi v Kataloniji, kamor ga je zaneslo že med študijem in kjer si je na koncu ustvaril družino. Spregovoril je tudi o življenju v Barceloni: "V Barceloni obožujem to, da je sicer veliko mesto, a greš lahko na večino točk peš, tako da avta skoraj ne potrebuješ. Prednost velikega mesta se kaže v kulinarični in drugi ponudbi, ki je res ogromna – različnih restavracij z različnim poreklom je toliko, da je vedno mogoče poskusiti kaj novega. Tudi podnebje je z izjemo prevročih poletnih mesecev zelo prijazno, saj se temperature nikoli ne spustijo pod pet stopinj Celzija. Poseben pridih mestu gotovo daje tudi morje," je med drugim orisal pozitivne stvari.
Kaj pa ga v katalonskem mestu najbolj moti? "Gneča v prometu in obnašanje ljudi v prometu, še posebej motoristov, kolesarjev in voznikov električnih skirojev. Motoristi nenehno skačejo sem in tja, menjajo pasove, kolesarji in vozniki električnih skirojev pa prometnih predpisov sploh ne upoštevajo. Zanje rdeča luč in prehodi za pešce enostavno ne veljajo. Druga stvar so tudi kolesarske steze: ali jih ni ali pa so zelo ozke, nekatere imajo recimo samo pobarvan rdeč pas na pločniku, a na vsakih sto metrov je na sredini tega pobarvanega pasu obcestna svetilka. Tako da če bi se hotel voziti po kolesarski stezi, bi se vsakih sto metrov zaletel – smešno, a resnično. Stvari se sicer na tem področju malo izboljšujejo," je povedal Štefančič, ki pove, da se moraš v Barceloni, če želiš na izlet s kolesom, najprej odpeljali kakšnih 30 kilometrov iz mesta.
Tadej Stegel – gostinec v Londonu, ki je danes generalni menedžer
Gostinec Tadej Stegel iz Postojne se je pred 15 leti odločil nadgraditi gostinsko znanje ter se preizkusiti onkraj domačih meja. "Pustil sem službo, prodal avto, pripravil kovčke in šel v neznano," v London, enega najbolj kulinarično dovršenih mest na svetu. Da bo tam ostal kar 15 let, ni računal, prav tako ne, da se bo kljub dobrim izkušnjam in referencam vsega moral učiti od začetka. A kot pravi, "poti nazaj ni, vračamo se ne, zato sem se prilagodil in delal, kar mi je bilo naročeno", ter v 15 letih napredoval od pomočnika, ki polira kozarce, do generalnega restavracijskega menedžerja.
Za sabo ima tri odprtja svetovno znanih restavracij, izkušnje s področja optimizacije in marketinga. V prihodnje želi znanje, ki ga je pridobil, prenesti v Slovenijo in ga deliti z mladimi. "Spomnim se, da sem prikorakal v restavracijo z natisnjenim življenjepisom in povprašal po šefu, lastniku. Prišla je menedžerka, gospa iz Koreje. Zelo striktna in stroga. Opravila sva razgovor, nato pa mi je rekla: 'Vidim, da si sommelier, da imaš dobre izkušnje, ampak v Londonu vedno začnemo od začetka, kar pomeni poliranje kozarcev, poliranje krožnikov. Potem pa lahko sčasoma rasteš in napreduješ, postaneš pomočnik natakarja, natakar, v petih, šestih, sedmih letih pa prideš do položaja menedžerja.' Tako sem na začetku sprejel delo pomočnika, cilj pa mi je bil priti do položaja menedžerja," je med drugim povedal v pogovoru za Prek meja.
Tina Pisnik – slovenska teniška igralka in njena ameriška zgodba
"Na Floridi vidiš ljudi, ki so stari tudi 70 ali 80 let in delajo v supermarketu. Da, je kar neusmiljeno," nam je v zanimivem pogovoru Prek meja povedala Tina Pisnik, nekdaj vrhunska slovenska teniška igralka, ki zadnjih deset let živi v ZDA in se želi čez čas vrniti v Slovenijo.
Zgodba Tine Pisnik ni tipična. Ni se odselila zaradi sanj o Ameriki, ampak ker v Sloveniji zanjo ni bilo več prostora. Tina Pisnik nas je pred leti navduševala na teniških igriščih, saj se je na svetovni lestvici prebila do 29. mesta. Po spletu nesrečnih okoliščin se je poškodovala in od takrat ni več mogla igrati na najvišji ravni. Profesionalno teniško kariero je obesila na klin in začela svoje bogato znanje predajati v Sloveniji. Čez čas se je v našem prostoru počutila nekoliko utesnjeno in začela je pogledovati proti tujini. Izbrala je ZDA in s partnerko Majo sta odšli s trebuhom za kruhom, danes pa tam živita deset let.
Jure Baloh – slovenski profesor na Univerzi za medicinske vede v Arkansasu
Jure Baloh je izredni profesor na Univerzi za medicinske vede v Arkansasu (University of Arkansas for Medical Sciences) v ZDA. Večino svojega dela posveča raziskovalnim študijam, cilj katerih so boljše prakse dela in procesov v zdravstvenih sistemih. V ZDA živi že 15 let, poročen je z Američanko in ima tudi ameriško državljanstvo.
"Če bi imel raka, bi se veliko raje zdravil v ZDA kot pa v Sloveniji. Seveda pod pogojem, da imam dobro zavarovanje. Tudi za srčno-žilna obolenja in druge bolezni velja enako," je v pogovoru za rubriko Prek meja razkril sogovornik. V ZDA so namreč po Balohovih besedah na voljo najnovejše metode zdravljenja, tudi tiste v zgodnjih fazah razvoja in raziskav. Prav tako so Američani veliko bolj naklonjeni novim tehnologijam, zdravilom in posegom, kar pa sicer hitro vodi do preveč zdravljenja – in tudi to lahko ima negativne posledice.
Aisha Nuzuha Hrovatin – z rajskih Maldivov odšla v Slovenijo, kjer ima zdaj uspešen posel
"Lepoto Maldivov sem dojela šele, ko sem ustanovila turistično agencijo in začela lepote svoje domovine predstavljati drugim. Zdaj, ko nisem ves čas tam, Maldive pogrešam in večkrat pomislim, da sem na svojem pragu imela vse to in tega nisem izkoristila," je odkrito priznala Aisha Nuzuha Hrovatin, Maldivijka, ki se je pred slabimi šestimi leti z rajskih otokov priselila v Slovenijo.
Sem jo je pripeljala ljubezen, z možem Markom si je ustvarila družino, ob tem pa tudi izjemno uspešen posel. Je ustanoviteljica turistične agencije Moji Maldivi, ki je v le nekaj letih zabeležila bliskovit razvoj in že prerasla meje Slovenije.
"Razlika med Slovenijo in Maldivi, ki sem jo res opazila, pa je ta, da je na Maldivih življenje veliko bolj sproščeno. Če se dogovorimo za neko uro, je povsem običajno, da zamudimo, in nihče ne pričakuje, da se bomo za to opravičili. V Sloveniji ste pa vsi zelo točni in se opravičujete že za minuto zamude. Na to sem se sprva kar težko navadila," je še med drugim priznala v pogovoru za Siol.net.
Tomaž Krajnc – filmska zgodba Ptujčana v Amsterdamu
47-letni ekonomist Tomaž Krajnc se je po izgubi službe v Sloveniji preselil v Amsterdam, kjer je že v prvem mesecu dobil več ponudb za delo. Najprej se je zaposlil v podjetju v Booking.com, nato pri Netflixu, kjer dela še danes. Čeprav sta mu večkulturno okolje in odprta družba v deželi tulipanov všeč, priznava, da je življenje zelo drago. Z ženo Sandro že razmišljata o vrnitvi v domovino, saj se mu zdi, da Slovenci doma pogosto premalo cenimo kakovost življenja, ki jo imamo.
"Ves čas sem ostal v stiku s prijatelji in znanci iz Slovenije, zato sem bil dobro seznanjen z dogajanjem v domovini, tudi z razmerami na trgu dela. Iz izkušenj z delom v multinacionalkah, kot sta Booking.com in Netflix, ki imata več kot deset tisoč zaposlenih, lahko povem, da se tu vse gradi na zaupanju. Trdno zaupanje med zaposlenimi in nadrejenimi je ključno. Pravila so strogo določena, povsem jasno je, kakšna je tvoja naloga. Sam delam v finančnem oddelku, kjer je natančno določeno, kako je treba zaključiti mesec, četrtletje, leto. Pri sprejemanju odločitev, kako bom delo opravil ali kje ga bom opravljal, imam povsem proste roke. Lahko sem v pisarni le enkrat tedensko. Dokler je delo dobro opravljeno, je popolnoma nepomembno, kako prideš do rezultatov. Ureditev dela je bistveno bolj fleksibilna kot v Sloveniji – sam lahko izberem svoj delovni čas, ki mi najbolj ustreza," je med drugim povedal v intervjuju.
Lovrenc Habe – slovenski učitelj v Avstriji
Mladi učitelj Lovrenc Habe iz Črnega Vrha nad Idrijo se je pred letom dni odločil oditi v Avstrijo in svoje učiteljske izkušnje nadgraditi z delom v dijaškem domu dvojezične višje šole za Gospodarske poklice v Šentjakobu v Rožu na avstrijskem Koroškem. Povedal je, da je razlog za odhod povabilo, na vprašanje, ali tudi boljša plača, pa je dejal, da absolutno tudi to. Učitelj začetnik namreč v Avstriji prejme 2.100 evrov neto.
"Meni se je narisal nasmešek na obraz, ko sem videl, koliko manj birokracije je v šolstvu v Avstriji v primerjavi s Slovenijo. Računalnika mi velikokrat sploh ni treba prižgati. V Sloveniji je treba napisati zapisnik za vsako stvar, opomnik za vsako malenkost, da ne govorimo o tožbah staršev, za katere je treba zapisati popolnoma vse, kar se je zgodilo. Tega je v Avstriji bistveno manj. V Sloveniji je z vsako novo vlado, z vsakim novim ministrom za pedagoge uvedena neka dodatna stvar, ki jo morajo spremljati in zapisati," je Habe slikovito primerjal razmere v obeh šolskih sistemih.
"V Avstriji je odlično tudi to, da imajo dijaki po opravljeni srednji šoli lahko več poklicev. Na naši šoli imajo na primer po koncu, torej po petih letih šolanja, štiri poklice. So ekonomski tehniki, gastronomski tehniki, turistični tehniki in imajo narejeno splošno maturo. Ko se dijaki vrnejo v Slovenijo, lahko gredo na katerokoli fakulteto. Res je, da šolanje traja pet let, je zahtevno, a imaš potem več poklicev," je bil še jasen Habe.
Ana Grošelj – Slovenka v New Yorku ima občutek, kot da živi v filmu
Ana Grošelj danes živi svoje sanje v New Yorku. Po diplomi na ljubljanski pravni fakulteti in prvih izkušnjah v odvetniški pisarni na Dunaju se je preselila čez lužo. V ZDA je opravila magisterij na Harvardu, danes pa dela v eni najprestižnejših odvetniških pisarn na Manhattnu. "Že odkar sem bila majhna, sem sanjala o tem, da bom nekoč živela v New Yorku. Dunaj imam zelo rada, a New York ima nekaj, česar ne znam opisati z besedami. Ko sem se preselila, sem vedela, da spadam sem," je v rubriki Prek meja za Siol povedala mlada Slovenka.
"Pogosto slišimo, da lahko v ZDA študirajo le zelo bogati, a to ni povsem res. V ZDA lahko študiraš tudi na državnih univerzah (state colleges) in javnih šolah, kjer je šolnina pogosto zelo nizka ali je šolanje celo brezplačno. Northwestern University (NWU) je recimo ena izmed najboljših univerz na svetu in je javna šola. Če si iz New Yorka, to pomeni, da tam lahko študiraš zastonj. Če želiš študirati v drugi državi ali na zasebni šoli, je sicer običajno treba plačati šolnino, a skoraj vse šole ponujajo veliko finančno podporo," je med drugim v intervjuju pojasnila naša sogovornica.
Ina Parkelj – Slovenka, ki so se ji v Londonu nepričakovano uresničile sanje
Novomeščanko Ino Parkelj je pred sedmimi leti življenjska pot povsem nepričakovano zanesla v London, potem ko je v okviru turističnega vodenja dobila službo pri nogometnem klubu Arsenal. Zatem si je na Otoku ustvarila življenje, čeprav je zgodba z nogometom zdaj že v preteklosti, pa se ljubezen do angleške prestolnice ni ohladila.
"Poleg prijateljev in družine najbolj pogrešam slovensko hrano. Tukaj res lahko dobiš hrano, kakršnokoli si zamisliš, a je vse, sploh kar zadeva sadje in zelenjavo, umetno, ker hrano uvažajo praktično z vsega sveta. Če neka borovnica zdrži pet tednov prevoza in je potem lahko še teden dni v hladilniku brez plesni, brez gnilobe, je jasno, koliko so stvari naravne. Kakovost hrane res ni najboljša, kar me res moti," je bila med drugim neposredna v intervjuju za Siol v rubriki Prek meja.
Andrejka Likar – Slovenka, ki na Dunaju živi že več kot deset let
"Nisem imela kakšnih posebnih pomislekov, saj je bila selitev dobro premišljena, dogovorjeno je bilo tudi, da gremo poskusno za eno leto. Malo me je skrbelo, kako se bodo na nov dom prilagodili otroci, a so bile skrbi odveč. Nemščino sem jim že prej poskušala približati, predvsem prek igre, tako da so ob prihodu na Dunaj že imeli osnove. Spominjam se, da me je skrbelo, da mi v tujini ne bo uspelo najti tako dobrega kolektiva, kaj šele nadrejenih," je v intervjuju za Siol v rubriki Prek meja povedala Andrejka Likar.
Pred selitvijo v Avstrijo je bila profesorica informatike na eni od ljubljanskih gimnazij, zdaj pa že več kot deset let živi na Dunaju.
"V Sloveniji živi generacija ali dve v nepremičninah, ki jih je zgradila prejšnja ali predprejšnja generacija. Dunaj je edina avstrijska zvezna dežela, kjer več prebivalstva živi v najemniških kot v lastnih stanovanjih. Dunajska posebnost so tudi tako imenovana zadružna stanovanja, poleg tega mesto Dunaj razpolaga z mestnimi stanovanji. Je pa res, da Dunaj takšno stanovanjsko politiko razvija že kakšnih sto let, še iz obdobja tako imenovanega "rdečega Dunaja", ko so bili na oblasti socialdemokrati in so poleg socialne gradnje izvedli tudi obsežne reforme socialne, zdravstvene in izobraževalne politike," je o stanovanjski politiki na Dunaju še povedala naša sogovornica.
Jelka Širok-Mettler – Slovenka, ki je v Švici živela 54 let
Slovenka Jelka Širok-Mettler se je pred več kot 50 leti nepričakovano preselila v Švico in tam ni imela namena ostati. A kot pripoveduje sama, se je vse zgodilo spontano in dopusti pri sestri, ki je v Švici že živela, so se podaljšali v stalno bivanje v eni najbogatejših držav na svetu. "Švicarji ne živijo v prepričanju, da morajo drugi vedno storiti vse, le oni sami ne. Tega prej res nikjer nisem doživela," nam je zaupala v rubriki Prek meja.
"Če primerjam obe državi, bi rekla, da ni nikjer boljše in nikjer ni slabše. Je samo drugače. Vsepovsod je treba spoštovati predpise in zakone. Treba je spoštovati in dajati od sebe vse, kar zmoreš. Če si tak, da spoštuješ predpise, dolžnosti in obveznosti, ti je v bistvu v vsaki deželi lahko lepo," je bila jasna naša sogovornica.
"V Švici je bil in je še vedno zelo velik red. To se je zdaj z globalizacijo malo spremenilo. V državi prebivajo različne narodnosti, različni ljudje, kot tudi v Sloveniji, in temu primerno se spreminja tudi način življenja. Ne morem se pritoževati nad predpisi ali pa, da so me kdaj zaničevali kot Jugoslovanko. Marsikdo je namreč imel občutek, da je manjvreden in da te tamkajšnji prebivalci gledajo drugače, ker prihajaš od drugod. Kdor ni zadovoljen doma, tudi v tujini ne bo. Tudi to, kar iz priložnosti v tujini narediš in ustvariš, je stvar posameznika," je še med drugim povedala v intervjuju.
Anita Pethö – odbojka in ljubezen sta jo pripeljali v Slovenijo
Anita Pethö je odraščala v predmestju madžarske prestolnice Budimpešta. Odbojkarsko kariero je začela v domačem klubu Budapest SE-FCSM, pred odhodom v tujino je igrala še za Vasas Obuda. Po treh sezonah v Franciji (Bezziers Volley in Albi Volley-Ball) je leta 2008 prvič prišla v Slovenijo in dve sezoni igrala za Nova KBM Branik.
"Najprej sem več razumela, kot pa govorila. A počasi je šlo. Madžarščina je povsem drugačen jezik. Nobenih besed nimamo enakih ali podobnih. Začeti je bilo treba z nič." Oba jezika se zdita zelo zahtevna, vendar ne za njeno hčerko Mio. "Zna madžarsko in slovensko. Ona ne razume, zakaj je madžarščina težka," je povedala naša sogovornica. Aniti se je zdelo pomembno, da hčer nauči tudi svoj materni jezik. "Samo tako se lahko pogovarja z mojo družino. Moja mama ne razume niti angleško. Ni bilo možnosti, da ne bi mogla govoriti z nono."
"S hčerko govorim samo madžarsko. Le tako se je lahko ona naučila jezik. Sicer pa doma govorimo slovensko. Mislila sem, da jaz govorim dobro slovensko, a mi je ona rekla: 'Ne, mama, ne govoriš dobro.' In sem ji rekla: 'Vzemi papir in napiši, kaj je narobe.' In v petih minutah je popisala cel list papirja. In sem ji rekla: 'Ni ti treba več.' Tako da zdaj vem, da ne govorim popolno. A ljudje me razumejo," je med drugim še povedala v intervjuju.
Oliver Sims – Slovenija ga spominja na Tasmanijo
19-letni kolesar Oliver Sims je član kontinentalne kolesarske ekipe Pogi Team Gusto Ljubljana in prihaja iz daljne Avstralije. "Slovenija me spominja na Tasmanijo. Obe sta lepi z odličnimi možnostmi za trening," nam je povedal najstnik, ki sanja o tem, da bi se prebil v eno od ekip svetovne serije in nekoč nastopil na Dirki po Franciji kot njegov vzornik in navdih Tadej Pogačar, čigar ime nosi na dresu.
Pred prihodom v Slovenijo je imel za primerjavo samo Italijo. "Pričakoval sem, da bo tukaj nekaj zelo podobnega, po nekaj tednih pa sem spoznal, da so ljudje malce bolj sproščeni, malce prijaznejši, predvsem pa domala vsi govorijo angleško. Tako je dežela bolj gostoljubna, v Italiji nihče ne govori angleško," je povedal. Ne pogreša ničesar, kar zadeva hrano, kolesarji ne komplicirajo, pravi: "Nismo zelo zahtevni. Vse je bolj ali manj isto, vse je dobro. Tako ali tako skoraj ves čas jemo testenine, riž in piščanca," je med drugim povedal v intervjuju za Siol.net.
"Če govorimo o idolih, moram, glede na to, da prihajam iz Tasmanije, seveda reči Richie Porte. Tudi on je Tasmanec, živi le kakšno uro stran od mene, on je definitivno dober vzornik," je izpostavil nekdanjega profesionalca, ki je v profesionalni karieri zbral 33 zmag.
Alen Pajenk – slovenski odbojkar, ki je služboval v Pireju
O življenju v Pireju, kjer mu je službovanje do letošnje sezone, pred katero se je vrnil k ACH Volleju, lajšal pogled na morje, je februarja v rubriki Prek meja spregovoril slovenski odbojkar Alen Pajenk. Športna kariera je 38-letnika odpeljala v več evropskih držav. Po domačih Mariboru in ACH Volleyju v Italijo, na Poljsko, v Turčijo, Francijo in nazadnje Grčijo, kjer je igral za trofejni Olympiacos.
"Hitro sem spoznal, da je tu vse lahkotnejše. Če nastane kakšna težava, rečejo: 'Dobro, bomo že jutri uredili.' In ta jutri nikoli ne pride jutri, pride morda čez en teden, lahko tudi čez en mesec (smeh, op. p.). Če je res kaj nujnega, jih je treba včasih malo priganjati, ampak na to se nekako navadiš," je orisal, kako potekalo življenje v grškem mestu.
"Podnebje mi zelo ustreza. Ko vidim morje, me to nekako pomiri in mi je vse lažje. Tudi na trening je lažje iti, ko na poti gledaš morje. Če ob tem sije še sonce, mi je prav toplo pri srcu. Precej raje sem tu kot v kakšnem mestu, kjer bi zdaj imeli sneg ali meglo," je povedal v smehu in na vprašanje, ali morje in sonce kdaj še povečata ležernost grških soigralcev, odgovoril:
"Zgodi se, da se komu na treningu ne ljubi, se ne vrže za žogo in podobno, kar vpliva na vso ekipo. Tega kot 38-letni odbojkar, ki imam še vedno veliko željo, ne morem razumeti, sploh ko gre za mlajše odbojkarje, stare 19, 20 let. V preteklosti me je to bolj razjezilo, zadnje leto pa poskušam biti bolj diplomatski," je med drugim razkril v rubriki Prek meja in za Sportal.
Preberite tudi:
