Izjemno zanimiva zgodba Kitajke, ki živi v Sloveniji #video

Ste pred časom praznovali kitajsko novo leto?
Razočarati vas moram, nismo ga praznovali. Letos je bilo nekoliko posebno, ker je bilo med tednom in smo se odločili, da ga bomo izpustili. Sicer pa smo praznovali božič in slovensko novo leto.

Koliko doma še ohranjate kitajske običaje?
Na žalost starša ne več toliko, ker sta zelo zaposlena in nimata časa. Z mlajšo sestro se trudiva, da to še ohranjamo. Ob tem skušava vključiti tudi slovenske prijatelje, da spoznajo kulturo.

Linrong Katarina Sang ne šteje več, koliko časa je že v Sloveniji. Foto: Bojan Puhek Vaše slovenske prijatelje zanimajo te stvari?
Če se družijo z menoj, predvidevam, da jih. Večinoma so vsi odprti, tudi glede hrane in na splošno glede kulture.

Koliko časa že živite v Sloveniji in koliko ste bili stari, ko ste prišli?
Sedemnajst let. Tako dolgo, da že ne štejem več. Stara sem bila osem let.

Kateri je vaš prvi spomin, ko ste prišli v Slovenijo?
Preden sem prišla v Slovenijo, sem razumela, da je to tujina in da je to kraj, ki je zelo daleč od mojega doma. Nikoli nisem imela občutka, da bo vse tako drugače. Torej, da bi se razlikovala od drugih zato, ker sem iz Kitajske. Tudi nisem imela nekih pričakovanj. Zavedala sem se, da se selim drugam in da bodo ljudje videti malo drugače. Seveda sem pozneje doživela kulturni šok, ampak ne toliko zaradi samega kraja. Bolj zaradi sošolcev in ljudi, s katerimi sem bila v stikih. Zgodilo se mi je tudi, ko sem hodila po ulici, da so ljudje govorili, naj se vrnem na Kitajsko. Če po resnici povem, prva izkušnja ni bila prijetna. Tudi v šoli so mi dali vedeti, da sem drugačna, ker nisem videti ista.

Takrat ste bili še majhni. Se spomnite, kako ste se soočili s temi situacijami?
Za otroka, ki je star osem let, je to kar šok. Sprva sem se doma poskušala pogovoriti, ampak so mi rekli, da se moram nekako sama znajti, tako kot je tudi v življenju. Predvsem, da daš drugim občutek, da ne pristajaš na to in da te vzamejo bolj resno.

Lahko pa povem, da sem skozi šport spoznala veliko prijateljev in našla pravo okolje. Brez športa ne bi bila takšna, kot sem danes. To lahko zagotovo potrdim. Moji straši so bili zelo zaposleni in lahko bi pristala na ulici oziroma bi lahko zapadla v slabo družbo. Po eni strani so mi dali starši veliko svobode, ker niso imeli toliko časa. Sama sem se znašla in zdi se mi, da sem se sama vzgojila v to, kar sem danes.

Imate sicer še kakšne stike s prijatelji iz Kitajske?
Ne, sploh ne s sošolci, ker v drugem razredu še nihče ni imel svoje elektronske pošte in tudi niso vsi imeli na voljo svojega telefona. Kitajski starši so namreč zelo strogi in telefon ni bila neka stvar, ki bi jo lahko vsak otrok dobil. Pozneje sem imela možnost spoznati druge prijatelje iz Kitajske, ampak vsak ima svoj ritem življenja, svoje obveznosti, tako da smo se čez čas oddaljili. Kar se mi zdi malo škoda.

Ste se kdaj še vrnili na Kitajsko?
Nazadnje sem bila leta 2016, torej je minilo že skoraj deset let.

"Živela zagotovo ne, edino morda zaradi kariere, ker bi se lahko kaj novega naučila. Kitajska je zdaj res razvita." Foto: Bojan Puhek

Vas je kdaj zamikalo, da bi se vrnili?
Da, ker je to vendarle moja domovina in tudi mene zanima, kako je danes tam. Ko sem bila tam leta 2014 in potem še leta 2016, so v dveh letih zgradili proge za hitre vlake. Leta 2014 sem se morala iz Šanghaja do svojega mesta z avtobusom voziti 12 ur, čez dve leti pa sem imela že možnost iti s hitrim vlakom in potovalni čas se je skrajšal za polovico. Treba si je čas vzeti in če potuješ tja, je dobro, da greš vsaj za en mesec. V tem času sem imela šolanje, tekme v kikboksu, delo … Preprosto si nisem mogla vzeti toliko časa. In za ta denar bi šla raje potovat v kakšno evropsko državo (smeh, op. p.).

Torej tam ne bi več živeli?
Živela zagotovo ne, edino morda zaradi kariere, ker bi se lahko kaj novega naučila. Kitajska je zdaj res razvita. V smislu digitalizacije, informatike … Postala bi težava, ker bi se morala še enkrat socializirati. Tako kot sem se morala socializirati v Sloveniji, bi se morala tudi na Kitajskem, ker je razlika res velika.

Kaj pa je bilo za vas najtežje tukaj in kaj vam je všeč v Sloveniji? Na začetku je bila velika prepreka slovenski jezik. Foto: Bojan Puhek
Glede na to, da je majhna država, je zgodovinsko in kulturno bogata. Tudi sama sem prevzela nekatere navade. Rada hodim v hribe, na smučanje in na morje. In res mi je všeč, da si lahko v zelo kratkem času na morju. Na Kitajskem je to celo načrtovanje.

V prvi vrsti mi je bilo težko zaradi jezika. Da sem razumela stvari, sem potrebovala približno eno leto. Glede tega sem se zelo trudila in tudi straši so me priganjali k temu, da se čim prej naučim jezika. Že zaradi šole. Prav dobro se spominjam, da mi je mama govorila, da naj s seboj nosim beležko in ko bom slišala neznano besedo, naj si jo zapišem in vprašam, kaj to pomeni. Kot otrok tega nisem jemala resno, saj sem si rekla, da se bom že v šoli naučila.

Enkrat se je v restavraciji zgodilo, da sem si zaželela sladoled. Mamo sem prosila, naj mi naroči sladoled, ker se sama nisem spomnila, kako se mu reče. Na koncu ga nisem dobila in od takrat naprej sem nenehno s seboj nosila beležko in si zapisala vsako malenkost. Zanimivo je tudi, da v kitajskem jeziku nimamo črke R, tako sem mogla zelo veliko vaditi, da sem jo osvojila. Moj cilj je bil, da če se nekaj naučim, se to res dobro naučim.

Kako ste se navadili na slovensko kulinariko?
Zelo dobro, saj je zelo podobna nekaterim kitajskim jedem. Mi imamo tudi kislo zelje, krvavice, klobase, ocvirke … Žgancev nimamo, ampak so mi zelo všeč. Sem pa enkrat doživela šok, ko sem pašteto – te na Kitajskem nimamo – zamenjala za čokoladni namaz. Še danes ne jem veliko jetrne paštete.

Ste danes povsem prevzeli slovensko hrano?
Kombiniram, veliko tudi zaradi svojega športa, ker sem morala paziti na prehrano in težo. Danes, ko si sama kuham, že povsem samodejno gledam, koliko je proteinov in maščobe ter da ni hrana nezdrava. Ne bi rekla, da veliko kuham kitajsko hrano, ampak še vedno mi pred kosilom zelo prija topla juha z rezanci. To je na Kitajskem tradicija. Imam pa zelo rada tudi slovensko hrano.

So vas te stvari, o katerih nam razlagate, močno zaznamovale?
Vsak človek je zgrajen na podlagi svoje preteklosti. Če bi ostala na Kitajskem, bi verjetno imela drugačen značaj. Ne bi pa rekla, da je selitev v Slovenijo v veliki meri zgradila moj značaj. Bolj bi rekla, da je to naredil kikboks, ki sem ga naključno spoznala v srednji šoli. Zdi se mi, da mi je ta šport res veliko dal. Na podlagi tega sem dobila disciplino in vztrajnost. Torej, da ne odneham kar tako. Glede na to, da v osnovni šoli nisem imela dobre izkušnje, sem se s kikboksom naučila, kako se postaviti zase. Veliko mi je dala miselnost borke, ko ne smeš obupati pri vsaki prepreki, s katero se soočaš.

Torej vas je šport najbolj zaznamoval?
Da, zagotovo.

Kako to, da so se vaši starši odločili za selitev v Slovenijo?
Če na kratko povzamem. Stric in teta sta pred več kot dvajsetimi leti delala v Avstriji in sta slišala za sosednjo državo Slovenijo. Videla sta, da je v Sloveniji večja možnost za razvoj in da je večja priložnost, da bi tukaj odprla restavracijo. Najlažje pa je zaupati in delati s sorodniki, tako da sta v Slovenijo prišla tudi moja starša.

Ste v Slovenijo prišli skupaj s starši?
Najprej je prišel oče, za njim mama, za njo pa še jaz in sestra.

Koliko časa ste bili potem ločeni od staršev?
Ne spominjam se prav dobro, ampak mislim, da je oče odšel, ko sem bila stara štiri leta, mama je odšla dve leti pozneje. V Slovenijo pa sem prišla, ko sem bila stara osem let.

To je kar dolgo obdobje, kajne?
Da, zagotovo. Že v vrtcu sem bila v internatu, kar pomeni, da tam živiš. Osnovno šolo sem začela v internacionalni osnovni šoli, kjer sem prav tako živela, se učila in družila s prijatelji.

Ko ste prej omenili šolanje, bi lahko morda naredili primerjavo med kitajskim in slovenskim šolskim sistemom?
Treba je vedeti, da ima vsak svoj kriterij in da je to subjektivno mnenje. Če mene vprašate, se da povsod najti pozitivno in negativno stran. Iz svojih izkušenj, tam se bila vendarle le do drugega razreda, ter kot slišim in vidim na družbenih omrežjih, je na Kitajskem težje in tudi konkurenca je veliko večja. To vse vpliva na način šolanja. Ne bom rekla, da je tam avtoriteta, ampak je treba pokazati veliko več spoštovanja. Učitelj je mentor glede življenja, učenja … Tam na primer učiteljev nismo smeli klicati po imenu. Ko sem prišla v Slovenijo, je bil zame kar šok, ko so učitelje klicali po imenu. Na Kitajskem je tako, da jim najprej rečeš učiteljica in nato še njen priimek. Da nekoga kličeš po imenu, pomeni, ali si že zelo blizu s tem človekom ali pa nimaš spoštovanja.

Pri slovenskem šolskem sistemu je pozitivna lastnost, da pustijo učencem, da se sami razvijajo in imajo več svobode glede športa. Torej, da ni samo učenje. Zdi se mi, da na Kitajskem športna vzgoja odpade, ker je treba ponavljati stvari na primer za matematiko. Tukaj ni tako monotono in učence poskusijo naučiti več stvari.

Vaše ime je Linrong Katarina Sang. Verjetno ste Katarina dodali pozneje, čigava želja je bila to in kdo vam je izbral ime?
Bila je moja želja, ker sem naveličala nenehno ponavljati, kako se izgovori moje ime. V kitajskem jeziku je zelo veliko pismenk ter samo za malenkost drugače naglasiš in ima lahko beseda povsem drug pomen. Zato mi zelo veliko pomeni, da se spoštuje mojo kulturo in moje ime. Za tem sem se odločila, da si bom dala slovensko ime. Želela sem imeti ime, ki se bo tudi pozneje slišalo lepo. Mislim, da sem se za Katarino celo sama spomnila in danes sem dejansko Katarina, to sem jaz.

Linrong Katarina Sang trenutno dela v digitalnem marketingu. Foto: Bojan Puhek

Zasledil sem, da poučujete tudi kitajski jezik. Je veliko zanimanja za ta jezik?
Ne. Dobila sem tri ali štiri prijave, ampak to sem imela bolj za zraven in da tudi sama malo obnovim kitajski jezik. Bolj se vidim v marketingu, v tem, kar delam zdaj.

Torej se v prihodnosti vidite v marketingu, namreč ste tudi športnica?
Ne bi si rada zapirala poti, bi pa rekla, da mi je marketing res zelo všeč, saj je zares širok pojem. Že sam digitalni marketing zajema veliko stvari. Trenutno se ukvarjam z vplivnostnim marketingom. Veliko se imam še za naučiti, tako da se v tem zagotovo vidim še nekaj časa. Ne bi pa si zapirala poti, ker se mi zdi, da se mora človek učiti skozi celo življenje in spremljati, kaj bo v prihodnosti najbolj aktualno. Razmišljam, da bi študirala umetno inteligenco v povezavi s poslom in marketingom.

Prej ste že omenili, da se ukvarjate s kikboksom. Kako ste začeli ta šport?
Zelo naključno. Kot sem že povedala, sem imela slabe izkušnje v osnovni šoli. V prvem letniku srednje šole sem videla dekle iz višjega letnika, bila je zelo postavna, samozavestna in je oddajala žarečo energijo. Vprašala sem jo, s čim se ukvarja, in predstavila mi je kikboks. Ko sem prišla domov, in azijski straši, ki so zelo strogi, niso bili niti malo za to. Šola je bila zanje na prvem mestu in poleg tega sem bila še dekle. V drugem letniku pa je celo mama sama prišla do mene in me vprašala, ali me še zanima kikboks. Še isti dan sem poklicala v klub in tam ostala osem ali devet let.

Vstajala je tudi ob petih zjutraj, da je lahko trenirala in se posvečala športu. Foto: Adelisa Ljutić Kaj pomeni osem ali devet let treniranja kikboks?
Prva štiri leta sem trenirala samo rekreativno. Moram povedati, da sem imela v osnovni šoli možnost poskusiti tudi košarko in rokomet. V obeh športih sem bila kar perspektivna, ker so me želeli vključiti v košarkarski klub Olimpija. Ravno tako je bilo v rokometu, ampak sta starša nenehno poudarjala, da je šola pomembnejša. Skratka, o športu nisem veliko vedela. Da sem prišla na neko raven, sem se morala zares potruditi. Zdi se mi, da sem tukaj našla svojo vrednoto in da je kikboks vedno bil dober za mojo dušo. Tri leta sem se res povsem osredotočila na to in s tem posledično nekoliko pozabila na študij, zato ga šele zdaj končujem.

Tri leta sem imela res naporen ritem. Ob petih ali šestih zjutraj sem imela prvi trening. Za tem sem prišla domov, si skuhala hrano za cel dan, šla delat. Po delu sem imela včasih samo pol ure časa, da sem prišla na drugi trening. Veliko časa je bilo tako, da sem imela minimalno osem treningov na teden.

Obiskali smo vas v podjetju, kjer delate v marketingu. Kako je trenutno z vašo športno kariero?
Pred enim letom sem šla zaradi poškodbe na prisiljen počitek. Bilo je še veliko drugih poškodb in vsi profesionalni športniki vemo, da je to pri nas kar redna debata. Šlo je za to, da sem "sparirala" z našo najboljšo boksarko Emo Kozin. Po petih rundah mi je začela leva roka padati. Že pred tem sem imela težave z ramo, ampak takrat si rečeš, saj bo vse v redu. A bilo je vedno slabše in zaradi ponavljajočih se gibov rama ni zdržala. Morala sem iti na prisiljen počitek. In tudi ko sem tri leta zelo intenzivno trenirala, mi je začelo telo sporočati, da potrebujem nekaj več časa, da si odpočijem. Vseeno sem stara že 26 let, v marketingu mi gre dobro, v zdajšnji službi imam veliko podporo in lepo so me sprejeli v ekipo. Trenutno se še odločam, ali bi se še vrnila nazaj ali bi se usmerila v povsem druge vode. Moja želja je, da bi si lahko enkrat kupila hišo. Ne zase, ampak za mojega očeta, da mu v starejših letih ne bo več treba skrbeti.

Je takšno spoštovanje do staršev znano v kitajski kulturi?
Da, seveda. To je del naše morale. Kakor so starši poskrbeli zate kot otroka, moraš ti zanje dobro poskrbeti, ko bodo oni starejši. To delamo predvsem iz spoštovanja in ljubezni do svoje družine. Moj oče mi nikdar ni rekel, da si želi hišo. Vem, da ima rad naravo in rad kaj posadi. V stanovanju je to težko, zato upam, da mu bom čez leta to lahko to zagotovila.

"To je takšna sreča, da jo je človeku, ki tega na pozna, težko opisati." Foto: Adelisa Ljutić

Zdi se, da pri nas še vedno z rezervo gledajo na ženske v borilnem športu. Kaj bi odgovorili tistim, ki tega ne podpirajo?
To je njihovo mnenje in verjetno ga ne bi spremenila. Ne tekmujem zanje, ampak zase. To je namreč nekaj, v čemer sem res uživala. Ta občutek, ko vstopiš v ring in ko zmagaš. To je takšna sreča, da jo je človeku, ki tega na pozna, težko opisati.

Imajo fantje kaj strahospoštovanja do vas?
Bolj se hecamo. Sicer sama zelo nerada omenjam, da se ukvarjam s kikboksom. Tudi v podjetju večinoma tega ne vedo. Včasih mi fantje rečejo, da se me morajo paziti, ampak se pošalim in jim rečem, da bom jaz pazila nanje (smeh, op. p.). Zdi se mi, da pravi športniki in pravi borci tega ne bodo govorili, po navadi na glas govorijo tisti, ki trenirajo mesec ali dva.

"Moje mnenje je, da poroka mora biti. Po mamini strani sem katoliško krščena, tako da mora biti poroka cerkvena, civilna, potem pa še zabava. Vse mora biti." Foto: Bojan Puhek

Omenili ste, da so kitajski starši zelo strogi. So vaši starši sprejeli slovensko kulturo in vam na ta račun malce bolj popuščali?
Ne, zagotovo ne. Na primer mama mi že zdaj govori, pa sem lani komaj dopolnila 26 let, da se moram poročiti. No, to zagotovo ni slovenska navada (smeh, op. p.). Zase bi rekla, da sem mešanica kitajske in slovenske kulture. Še vedno imam v sebi nekaj konservativnega, kot je vrednota družine, kar je sploh pri mladih, se mi zdi, zmeraj manj pomembno. Vrednote glede partnerstva, kar zadeva zvestobo in moralo … Pa tudi to, da je pri nekaterih Slovencih tako, da če sta dva že dlje časa skupaj, potem sploh ni poroke. Moje mnenje je, da poroka mora biti. Po mamini strani sem katoliško krščena, tako da mora biti poroka cerkvena, civilna, potem pa še zabava. Vse mora biti (smeh, op. p.).

Bi še kaj povedali glede Kitajske?
Mislim, da imajo vsi ljudje še vedno napačno predstavo glede Kitajske. Prav tako sem prvič videla svojo državo v takšni luči, ko sem spremljala tukaj novice na televiziji. Kazalo je ljudi, ki so na poljih in nosijo klobuke. Sama sem ta klobuk videla samo v knjigah, ko so nas učili, kako je bilo v preteklosti. V Sloveniji pa so se pred 16 leti še kar širile novice, da smo revna država in tretji svet. Ljudje vsako malenkost vzamejo zares, ko vidijo kakšne novice o Kitajski in sploh ne preverijo vira informacij. Veliko je negativne propagande glede Kitajske.

Foto: Bojan Puhek

Kako bi vi potem predstavili Kitajsko?
Sprva bi rekla, da naj bodo bolj odprti pri spoznavanju Kitajske in da ni njuno, da je res vse, kar slišijo. Kitajska je zares lepa dežela, ki je tudi v enem letu ne moreš v celoti spoznati. Kulturno je zelo raznolika in zgodovinsko zelo bogata. Če bi ljudje dali barvna očala stran, bi lahko lažje spoznali lepote Kitajske. In zagotovo se jo splača spoznati.

Preberite še:

Sportal Alen Pajenk: Pred prihodom sem slišal zgodbe, a dokler tega ne doživiš, se ne zavedaš razsežnosti

Sportal Alen Kozar uživa deset tisoč kilometrov od Slovenije, a idila žal ni popolna

Sportal Andrej Jerman: Na Norveškem sem se udomačil, všeč sta mi okolje in način življenja