Prek meja
Sreda, 7. 5. 2025, 4.00
4 ure, 59 minut
Prek meja (31): Chris Russell
Chris iz Montane, ki se je priselil v Maribor: To je zame veliko mesto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,99
Chris Russell v Brewpubu, ki ga je na Lentu odprl s prijateljem Mihom.
Američan, ki že dobrih osem let živi v Mariboru, je izkušen mojster kave in je glede tega napitka zelo natančen. Pravi, da v njegovi rodni Montani pijejo odlično kavo (pa tudi odlična kraft piva) in želi si, da bi bili tudi v Sloveniji bolj pozorni, kaj pijemo oziroma za kaj plačujemo v lokalih.
Sredi julija bo eno leto, odkar je na mariborskem Lentu zaživel Brewpub, lokal, ki stavi na dobro pivo in dobro kavo. Za prvo je zadolžen Mariborčan Miha Horvat, za drugo pa Američan Chris Russell, ki se je v mesto ob Dravi priselil pred dobrimi osmimi leti.
"Hotela sva svojo kavo in svoje pivo," nam je Chris pojasnil ob espressu iz njegove lastne kavne mešanice, trenutno kombinacije kav iz Mehike in Nikaragve. "Dobila sva ogromno fantastičnih odzivov, čeprav so nama nekateri govorili 'Oh, to tukaj ne bo šlo, morala bi odpreti v Ljubljani.' Ampak jaz sem hotel nekaj takšnega v Mariboru. Vedela sva, da ne bo preprosto, a zaupava v sposobnosti drug drugega."
Kmalu bo minilo leto, odkar sta s prijateljem na Lentu odprla lokal, ki deluje pod sloganom: "Pridite na kavo, ostanite na pivu."
Chris Russell že več kot deset let dela kot barista. Začel je v rodni Montani, kjer, kot pravi, pijejo odlično kavo in odlična kraft piva. "V Montani so ljudje res povezani z naravo. Odraščaš na deželi, v majhnem kraju, ki ga obkrožajo drugi majhni kraji. Tukaj ima vsaka vas v bližini kakšno mesto, tam pa mest praktično ni, in ker si tako povezan z naravo, se naučiš marsikaj narediti sam. Tudi zvariti pivo," je pojasnil. "Na območju, od koder prihajam, so pivnice kot lokalna družabna središča. Tja se ne prideš napit, ampak zato, ker je vsaka nekaj posebnega, vsaka drugačna. Ljudje pridejo tja, da bodo srečali znance, poznajo se z lastniki in osebjem."
"Če se držiš pravil priprave espressa, bi moral biti dober"
Podobno skupnost si želi ustvariti oziroma jo je s kolegom Mihom ustvaril na Lentu. "To je prostor, kamor se prideš družit, kjer se vsak počuti dobrodošlega," je poudaril Chris, ki si želi tudi, da bi bili v Sloveniji bolj pozorni, kakšno kavo pijemo oziroma zanjo plačujemo v lokalih. "Če se držiš pravil priprave espressa, bi moral biti dober. Moj kavni aparat ni nič posebnega, a svojo funkcijo opravlja zelo dobro. Pravilno je nastavljen, očiščen in opravlja svoje delo. Zakaj ima ista znamka kave v desetih lokalih različen okus? Delno zaradi osebe, ki jo pripravlja, in delno zaradi opreme, ki ni pravilno nastavljena. Kavo obožujem in me to neskončno frustrira. Ljudem postreči kavo, ki ni takšna, kot bi morala biti, in zanjo zaračunati, je enako, kot bi točili postano pivo."
"Ljudem postreči kavo, ki ni takšna, kot bi morala biti, in zanjo zaračunati, je enako, kot bi točili postano pivo."
Iz narodnega parka Glacier pod Pohorje
Chrisa je v Slovenijo pripeljala, seveda, ljubezen. V Montani je spoznal Nino, zdaj njegovo ženo, iz države, za katero ni še nikoli slišal. "Takoj sva se ujela, hodila na pohode, na tek in na plavanje v tamkajšnjih jezerih. Kmalu sem se zavedel, da sem se zaljubil," je Chris opisal romantično pravljico v narodnem parku Glacier, blizu katerega je njegov rojstni kraj.
Sprva sta zvezo ohranjala na daljavo, se obiskovala in skupaj potovala, nato pa ugotovila, da tako ne bo šlo več naprej. "Po dveh letih in pol takšnega življenja sem se odločil, da bo najboljše, če se preselim v Evropo. V Mariboru sva preživela poletje in ugotovila, da bi rada živela tukaj. Bilo je prijetno, brez gneče, cene so bile normalne – vsaj pred osmimi leti. Spoznaval sem ljudi, se začel učiti jezika in nisem več hotel oditi. Zdaj živim v velikem mestu, to je zame veliko mesto," je v smehu dejal Chris. "Kraj, iz katerega prihajam, je zelo majhen. Obišče ga veliko turistov, a je majhen."
Chris prihaja z območja turistično izjemno priljubljenega narodnega parka Glacier.
Sprva je bilo povsem novo okolje precejšen kulturni šok. "Nenadoma si popolnoma pretresen, če te mimoidoči na ulici nekaj vpraša. O moj bog, ne vem, kaj naj rečem, povsem sem izgubljen," se je spomnil prihoda v Slovenijo. "Podobno zdaj vidim pri kakšnem turistu, ki pride sem. Spomnim se tega občutka, ni lahko."
V Mariboru se je takoj počutil sprejetega
A kot je poudaril, se je od prvega trenutka počutil povsem sprejetega. "Družba je resnično vključujoča, ljudje so odprti in to je res krasno," je dejal Chris, ki se je jezika začel učiti med druženjem v lokalih: "Sedel sem v družbi in poslušal. Z mano so govorili v slovenščini, jaz sem odgovarjal v angleščini. Še zdaj je večinoma tako. Včasih kaj razumem iz konteksta, iz določenih besed izluščim, o čem teče pogovor." Ob tem pa prepozna tudi nezgrešljivo mariborsko narečje oziroma tipične izraze, "ki povedo, da je nekdo iz Maribora, ne da bi rekel, da je iz Maribora".
Kaj pa ga je ob prihodu v Maribor najbolj presenetilo? "Da špricer velja za zelo možato pijačo," se je zasmejal in pojasnil: "V ZDA se 'white wine spritzer' naroča kot nekaj prefinjenega, tukaj pa zavpijejo: 'DAJ MI ŠPRICER!'"
Še vedno se mu zdi nenavadno, da špricer na Štajerskem velja za zelo možato pijačo.
Ob vinskih kulturoloških razlikah je drugačno tudi samo sedenje v gostinskih lokalih. "Ljudje tukaj sedijo zunaj. V ZDA se večinoma sedi v notranjosti lokalov, sedeti zunaj ni ravno običajno. Zdaj pa kdaj sedim na kakšni gostinski terasi tu v Mariboru ali pa v Ljubljani, Gradcu ali Zagrebu, se razgledujem naokoli in pomislim: 'O, ja, zdaj živim v Evropi.' Všeč mi je, da je v mestu vse več površin namenjenih pešcem. Vem, da se ljudje neprenehoma razburjajo zaradi tega, a poglejte Koroško cesto. Ko so jo zaprli, sem bil šokiran, kako lahko za promet povsem zaprejo cesto, ki teče skozi središče mesta. Zdaj pa je vse povsem v redu."
V njegovem domačem kraju kapital izriva domačine
Manj navdušujoče spremembe pa medtem opaža v svojem domačem kraju, ki doživlja intenzivno gentrifikacijo. "Rušijo stare zgradbe, gradijo nove, lokalni bari se umikajo novim hotelom in vse je vedno bolj drago. Ljudje si ne morejo več privoščiti življenja tam. Še nedavno je bil to delavski kraj, kamor se nihče ni hotel zares priseliti, zdaj pa tja prihajajo premožni tipi iz visokotehnoloških služb v Kaliforniji, ki se imajo po dveh letih za domačine, vozijo vpadljive 'chevyje', razpravljajo o ribarjenju in razlagajo, da podpirajo lokalno gospodarstvo, ker jedo v tamkajšnjih restavracijah. Medtem pa ni več ljudi, ki bi v teh restavracijah delali, ker si nihče več ne more privoščiti življenja tam. Vsakič, ko se vrnem, je v tem mojem malem rojstnem kraju manj ljudi, ki jih poznam."
V Mariboru opaža predvsem pozitivne spremembe, je pa tudi sam, kot pravi, "agresivno pozitiven človek".
Ko družina bankrotira zaradi zloma noge
Njegova družina še ostaja v istem kraju, je pa boleče dno dosegla v nekem drugem obdobju – ko je Chris pri 17 letih med rolkanjem utrpel štirikratni zlom noge. "Bila je pač nezgoda, ki se pripeti najstniku. A ni bilo zdravstvenega zavarovanja. Ni bilo možnosti, da bi nam kdo pomagal. Samo moje bivanje v bolnišnici je naneslo na tisoče in tisoče in tisoče dolarjev. Znašli smo se v hudih škripcih in moja družina je bankrotirala," se je Chris spomnil te zanj boleče teme, ker, kot pravi, sta njegova starša vse življenje trdo delala, da bi s sestrama imel vse, kar je potreboval. "Ta zgodba se marsikomu tukaj zdi neverjetna – kako lahko ima samo ena nezgoda tako katastrofalne posledice za celotno družino."
Kljub temu je odrasel v neskončno pozitivnega človeka, ki tudi v Mariboru, odkar živi tu, opaža predvsem pozitivne spremembe. "Videti je lepše, zdaj prenavljajo Lent, vedno se kaj dogaja in nasploh občutim več pozitivne energije. Res pa je, da sem tudi jaz tisti, ki ljudem ves čas govori, da je treba biti pozitiven in se tudi iz negativnih stvari kaj naučiti. Včasih sem kar agresivno pozitiven."
Preberite še:
