Teo Hojč: Slovaki se sprašujejo, kako nam Slovencem to uspeva

Košarkarski trener Teo Hojč je pred odhodom prek meja v Sloveniji vrsto leto uspešno treniral mlajše kategorije v Grosupljem in Krki, nazadnje pa je na domačih tleh deloval v sezoni 2013/14, ko je deloval v Grosupljem kot trener takratne članske ekipe Grosbasketa, ki je nastopala v prvi ligi in bila najvišje doslej.

V žepu je imel tedaj triletno pogodbo, nato pa se je lastnik odločil, da bo pristrigel finančne peruti in bo klub nastopal v drugi ligi. Zato se je Hojč odločil za korak v drugo smer, nato ga je kontaktiral agent, ki mu je omenil klub na Slovaškem – Patrioti Levice, ki je bil takrat najslabši klub v ligi, z izjemno zahtevnim izzivom pa se je tako začela njegova pot uspeha na Slovaškem, kjer je v zadnjih letih dvakrat osvojil slovaško ligo, dvakrat pokalni naslov, trikrat pa je bil proglašen tudi za trenerja leta.

Trenutno na Slovaškem vodi ekipo Spišski Ryteri. Foto: Osebni arhiv Teo, lep pozdrav na Slovaško, kjer živite zadnjih nekaj let. Se še spominjate vaših prvih korakov v tej državi?

Iskreno, pred odhodom tja nisem vedel ničesar, nič nisem vedel o njihovi košarki, niti tega, v kaj točno se podajam. A bil sem mlad, željan dela, ob tem pa nisem imel ničesar za izgubiti. S klubom Patrioti Levice smo se nato hitro dogovorili. Ta klub je dve leti pred mojim prihodom skoraj bankrotiral, zato smo šli povsem od začetka.

V prvi sezoni smo zatem z res nizkim proračunom zasedli tretje mesto po rednem delu slovaškega prvenstva, ob tem pa nam je uspelo vrniti navijače na tribune. Levice res živijo za košarko, to je sveti šport. V Sloveniji tega na žalost ni. To, kako oni doživljajo košarko, je težko opisati.

Sam sem tam preživel štiri leta in ob tem doživel tudi svojih pet minut slave, za katere mislim, da jih bo težko še kdaj podoživeti. Ogromno je bilo nekih anekdot, od tega, da so mi vedno, ko sem se vozil s taksijem, dejali, da trener pa že ne bo plačeval, pa do tega, da so ljudje dejansko poimenovali svoje otroke po meni (smeh, op. p.). Naravnost noro. Z zmagami so se vrnili tudi sponzorji, potem pa smo tretjo sezono po mojem prihodu precej nepričakovano osvojili naslov slovaških prvakov. Naslednje leto smo prvič osvojili še slovaški pokal, tam sem preživel res lepo obdobje.

In kaj je sledilo zatem?

Zatem smo se po štirih lepih letih odločili, da tudi zaradi nekaterih različnih pogledov prekinemo pot. Zato sem se odločil za odhod v Prištino, predvsem zaradi tega, ker je tamkajšnji klub takrat igral Fibin Eurocup in se mi je to zdel odličen korak tudi za moj življenjepis. Takrat je koronavirus prekinil sezono, smo pa takrat zasedali prvo mesto. Nato sem se vrnil na Slovaško, v klub Spišska Nova Ves oziroma Spišski Ryteri, kar po naše pomeni vitezi, ker je tukaj največji slovaški grad in je to tudi simbol tega kraja.

Ta klub je bil znan predvsem po tem, da nekaj časa pred mojim prihodom kar dve leti in pol ni zmagal na tekmi. Imeli so izkupiček 52 zaporednih porazov. Ta številka je potem zaokrožila po svetu, v Guinnessovi knjigi rekordov so nato preverjali in ugotovili, da je to drugi najdaljši niz porazov v profesionalnem športu. Ta niz se je končal decembra 2018, leta 2020 pa smo se dogovorili za sodelovanje. Hitro se nam je vse poklopilo, osvojili smo tako pokalni naslov kot naslov slovaških prvakov. To je bilo zares nepričakovano. Dejansko je celotno dogajanje posnel eden izmed tukajšnjih ustvarjalcev in res upam, da bo to enkrat dobilo obliko dokumentarca.

Po zmagi, ki je njegovemu klubu lani prinesla uvrstitev v finale. Foto: Osebni arhiv

Zdaj sem tukaj četrto sezono, po šampionski sezoni sem imel kar nekaj ponudb in sem se zaradi finančno ugodne plati odločil za kratek odhod na Madžarsko v klub Atomeromu Paks, a je bila to napaka z moje strani. Potem sem se vrnil v Spišsko Nova Ves, s katero smo lani osvojili naslov podprvakov in še zdaj sem tukaj.

Za večino slovenske javnosti je slovaška košarka še vedno neznanka. O kakšni ligi je govora? Kakšna je kvaliteta igre?

Tudi sam sem se na Slovaško podal s prepričanjem, da slovaška košarka ni na enakem nivoju, kakršen je morda v državah bivše Jugoslavije, a hitro sem spoznal, da temu ni tako. Če primerjava slovaško ligo s slovensko ligo, sta dve ekipi letos igrali v Fibinem Europe Cup, dve, vključno z nami, pa sta igrali v severnoevropski ligi. Gre za precej močno ligo, kjer igrajo klubi iz dvanajstih držav, npr. tudi Bamberg iz bundeslige. Štiri ekipe so igrale na mednarodnih tekmovanjih, ob tem pa je treba poudariti, da so na tekmah domačega prvenstva obračuni zelo obiskani, ob tem pa je zelo podprto tudi medijsko.

V Sloveniji je med drugim uspešno vodil Grosbasket. Foto: Aleš Fevžer

Če izvzamemo Cedevito Olimpijo, pa za primer vzamemo Krko, bi ta imela tukaj velike težave s poskusom osvojiti ligo. Predvsem tuji košarkarji so tukaj res dobro plačani, ti dvigujejo kakovost lige. Kar se tiče reprezentance Slovaške, ta še nima uvrstitve na evropsko prvenstvo, je pa v zadnjem ciklu kvalifikacij za EuroBasket skorajda ugnala Španijo, a izgubila, potem ko je prejela tisti bizaren koš v zadnji sekundi srečanja.

Košarka je najbolj obiskan dvoranski šport na Slovaškem, je pa dejstvo, da je šport številka ena tukaj hokej. Ko igra slovaška hokejska reprezentanca, se čas tukaj ustavi.

Na Slovaškem je spoznal tudi zdajšnjo soprogo, s katero se jima je lani rodila hčerka Mila. Foto: Osebni arhiv Koliko pa se nasploh vlaga v šport?

Proračun treh najboljših košarkarskih ekip na Slovaškem je milijon evrov oziroma zelo blizu milijona. Ta denar doteka večinoma od sponzorjev, pogosto pa pomagajo tudi mesta sama. Tudi tukaj, kjer sem jaz, je šport zelo razvit in župan razume pomembnost športa, tako da se veliko vlaga tudi v infrastrukturo. Klubi imajo tukaj lastnike, nekako po ameriškem principu, košarkarji pa so v klubih zaposleni. Se pa ljudje pogosto pritožujejo, da sama država tukaj premalo vlaga v šport, a mislim, da je to stalnica kar v večini držav.

Kaj pa življenje na Slovaškem nasploh? Najbolj stereotipne so zamenjave Slovenije in Slovaške. Ste se sami srečali s čim podobnim?

Iskreno niti ne. Ne spomnim se, da bi se meni osebno kdaj zgodilo, da bi nas kdo zamenjal, smo se pa s slovaškimi prijatelji večkrat nasmejali glede tega, koliko je res podobnosti, kar se tiče imena držav, pa zastave, a smo po mojem mnenju zelo različni. Moja žena je Slovakinja, tako da sem še na ta način vezan na to državo.

Nazadnje sta se Slovenija in Slovaška pomerili v nogometu v boju za obstanek v ligi B lige narodov, ko je bila boljša Slovenija. Ste potem družinsko na dveh bregovih?

Žena na srečo nima nekih pretiranih emocij, kar se tiče športa nasploh, smo pa s prijatelji o tem debatirali na kavi, tako da sem bil vesel, da sem bil jaz na zmagovalni strani (smeh, op. p.).

Zdaj imam sicer pomembno vlogo tudi pri hčerki, da se bo navijaško opredelila za slovensko stran (smeh, op. p.). Moja žena sicer navija za slovensko reprezentanco v vseh športih, ne vem pa, kako bi bilo, če bi se srečali košarkarski reprezentanci, ker se to še ni zgodilo. Ji je pa nasploh Slovenija izjemno všeč, na mojo srečo bi si z lahkoto predstavljala tudi življenje pri nas.

Kar se tiče jezika, kako zahtevno je bilo učenje slovaščine? V katerem jeziku komunicirate znotraj družine?  Največji nacionalni park na Slovaškem Slovensky Raj. Foto: Osebni arhiv

Z ženo sva se že pred rojstvom hčerke dogovorila, da si želiva, da zna oba jezika, torej tako slovensko kot slovaško, tako da z njo govoriva v obeh jezikih, jaz slovensko, žena slovaško. Jaz znam tekoče slovaško, za to sem potreboval kakšni dve leti, a je vse skupaj trajalo malce dlje, ker sem se učil brez učitelja in pomoči kakšnih aplikacij. Učil sem se sproti, predvsem v vsakdanjem pogovoru. V to sem bil nekako celo prisiljen, ker večina ljudi v Levicah ni dobro govorila angleško, tako da je šlo nekako po tej poti.

Učenje slovaščine sicer ni enostavno, sam sem iskreno mislil, da bo lažje. Veliko ljudi misli, da je dokaj podobno slovenščini, kar je sicer v nekaterih aspektih res in zagotovo se je lažje naučiti slovaško kot indijsko, ker gre še vedno za slovanski jezik in so nekatere besede enake, a niti približno ni enostavno.

Zagotovo pa veliko pripomore vsakdanji stik z jezikom, z mediji in ljudmi v klubu komuniciran v slovaščini. Z igralci pa potem povsem odvisno od tega, iz katerih držav prihajajo, včasih imam v glavi potem že celoten miks jezikov in se včasih v trgovini zalotim, da razmišljam v slovaščini, pa potem v angleščini, pa spet v slovenščini. Včasih nastane pravi kaos.

Kakšno mnenje pa imajo Slovaki o Sloveniji? Kakšne so vaše izkušnje?

V bistvu sem bil presenečen nad tem, koliko Slovakov je že bilo v Sloveniji. Vsi so navdušeni nad našo državo, precej jih hodi v Portorož na dopust, predvsem kakšni "slavni" ljudje, vsem je zelo všeč. Ob tem pa obožujejo bolj gorate predele. Tako kot Slovenci namreč zelo radi hodijo v hribe, npr. v Tatre. Mogoče jim je tudi Slovenija zaradi tega še toliko bolj zanimiva. Iz mojih izkušenj jim je v Sloveniji res neverjetno lepo.

Tisti, ki še nikoli niso bili v Sloveniji, predvsem starejši, pa nas povezujejo z Jugoslavijo. Dolgo časa so bili pod rusko politiko, njihova vojska je bila tukaj 30 let in jim niso pustili iz trdega režima, kar jih je precej zaviralo pri razvoju. Te posledice se čutijo še danes.

Pogled na Tatre, ki so najvišje gorovje v Karpatih. Foto: Osebni arhiv

Kaj pa, kar se tiče športa in asociacij na Slovenijo? Po navadi je to Luka Dončić, a Slovaška še vedno ni v prvi vrsti košarkarska dežela.

Slovaki so, podobno kot cel svet, v šoku, kako ima lahko tako majhna država, kot je Slovenija, toliko odličnih športnikov. Pa ne samo Luke, tukaj vsi poznajo tudi Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča. Spremljajo tudi zimske športe, pa vsi vedo, kdo so Anže Kopitar, pa slovenski odbojkarji in še bi lahko našteval. Pogosto me sprašujejo, kako nam Slovencem to uspeva, kje tiči naša skrivnost in kaj delamo, da iz tako majhne baze športnikov nastane toliko šampionov.

Jaz jim tega niti ne znam razložiti, ker verjetno tega ne vemo še sami (smeh, op. p.). Res smo fenomen, mislim, da je talenta res ogromno, mogoče je drugačen že naš pristop pri športni vzgoji v osnovnih šolah, ko se izpolnjuje športnovzgojni karton. Tovrsten način dela jim je res zanimiv. Ob tem moram poudariti, da s te perspektive odlično dela tudi slovenska košarkarska zveza. Nekajkrat sem to predstavil tudi na raznih seminarjih tu in so bili navdušeni, kako odlično in raznovrstno se dela v mladinskih kategorijah in kako je vse skupaj odlično organizirano.

Štrbske pleso, ena najbolj znanih točk v Tatrah. Foto: Osebni arhiv Kakšen narod pa so Slovaki? Če jih tudi primerjate s Slovenci.

Iz mojih izkušenj se sam tukaj veliko manj prepiram (smeh, op. p.) oziroma če povem drugače, se skušajo izogniti konfliktom. Tu sem se naučil biti bolj umirjen, pa da se ob kakšnih situacijah zadržim in ne vzkipim. Res so zelo olikani, tudi že pri naročilu kave bodo raje dvakrat dejali prosim kot pa nikoli. Nikoli ne bo nekdo rekel, "daj mi kavo". Zelo pomemben je ta osnovni bonton, vse drugo jemljejo kot žalitev.

Sam sem imel s tem na začetku kar nekaj težav, ker sem si besede prevajal direktno iz slovenščine in sem zato v restavraciji izpadel kot neolikan (smeh, op. p.). Zdaj bolj pogosto rečem hvala in prosim, kar gotovo ni slabo.

So pa tudi zelo razdvojeni, po nekaterih raziskavah zelo verjamejo raznim teorijam zarote. Prav tako so razdvojeni tudi zdaj glede situacije v Rusiji in Ukrajini, ki je sicer slovaška sosednja država. Jaz živim 200 kilometrov od meje in kolikor vem, skoraj polovica Slovakov ne ve, komu verjeti. Družba se tukaj zelo deli. Ob tem pa je tudi že iz zgodovine jasno, da niso ravno narod, ki bi se veliko upiral.  

Kaj pa, kar se tiče nivoja življenja in cen?

Vse je zelo primerljivo s Slovenijo. Po sezoni se vedno vrnem v Slovenijo in lani poleti so bile po mojih izkušnjah nekatere stvari v trgovini v Sloveniji cenejše kot na Slovaškem. Storitve, kot je npr. frizer, pa so v Sloveniji dražje. V restavracijah so cene podobne, je pa slovaška minimalna plača precej nižja kot slovenska, tako da je standard tukaj nekoliko nižji.

Kako pa je z varnostjo na ulicah in v mestih?

Jaz bi rekel, da je zelo varna država. Tudi Američani in ostali tujci, ki prihajajo igrat sem, pravijo, da je varnost tu res na visokem nivoju. Jaz sem tukaj zdaj že svojo osmo sezono in s tega vidika res nimam niti ene slabe izkušnje.

Foto: Osebni arhiv

Vas je mogoče ob življenju tam kaj presenetilo?

Slovaki želijo med tednom vselej jesti kosilo ob 12. uri. Takrat se čas ustavi in so nervozni, če niso ob 12. uri na kosilu. Pa res pojedo veliko riža.

Mogoče so tudi malce bolj tradicionalni kot smo mi. Primer tega je morda božična večerja, na kateri bo celotna država jedla povsem enak obrok. Na mizi bo torej juha iz zelja, klobas in gob, brez tega ni božiča. Vsi morajo jesti tudi ocvrto rečno ribo, pa potem solato, podobno naši krompirjevi. Glava družine pa mora zatem prelomiti nekakšno trdo pecivo na toliko kosov, kolikor je članov družine. Enako se naredi potem še z jabolkom, ob tem pa že pred večerjo v kote stanovanja vržejo orehe, ker naj bi to prineslo zdravja za celotno družino.

Pa potem je tu še poroka. Z ženo sva se poročila v Sloveniji, ker pa sva imela veliko povabljenih z različnih koncev Evrope, sva se odločila, da ne bova imela nobenih tradicij, zgolj zabavo. Slovakom, še posebej starejšim, se je to zdelo kaotično in čudno, ker imajo na njihovih porokah vedno nekakšnega gostitelja poroke, ki potem vse svate vodi čez celotno zadevo in je vse organizirano po urah. Brez tega sploh ne znajo funkcionirati.

Ko sva že ravno pri hrani, katere so tiste tradicionalne slovaške jedi?  Na Slovaškem je trikrat prejel priznanje za trenerja leta. Foto: Osebni arhiv

Gre za "močno" hrano, večina izvira iz hribovitih območij iz Tater. Večina temelji na moki, mleku, res veliko je jedi na žlico. Najbolj znana njihova hrana so briyndzove halušky. To so kot nekakšni krompirjevi cmočki, po izgledu so kot nekakšne testenine, na to pa se potem doda še ovčji sir. Velik poudarek se daje juham in golažu.

Kaj pa najbolj pogrešate iz Slovenije?

Najbolj seveda družino in prijatelje. Morda nisem najbolj zadovoljen s tem, kako vzdržujem stike s prijatelji. Se mi zdi, da smo vsakič, ko se vrnem, malce bolj narazen. Zamudiš številne dogodke, rojstva, rojstne dneve, poroke … Želel bi si, da bi bili še bolj povezani. Konec koncev pa sem si takšno kariero izbral sam in se imam na koncu dneva res lepo.

Slovenija je zame največ, bil sem že povsod po Evropi in mi je doma še vedno daleč najlepše. Pogrešam tudi slovensko glasbo. Sploh pa slovensko hrano, tudi balkansko (smeh, op. p.). Zdaj res še bolj cenim tisti pravi, domači slovenski kruh, pa kavo.

Pa so Slovaki tak narod, da bi posedali po kavah?

Nimajo te navade, Slovenci smo pri tem posebni. Sam sem pomočnike v klubu in prijatelje tega malce navadil, tako da mi pravijo, da ko bom enkrat odšel, ne bodo več hodili na kavo (smeh, op. p.). Všeč pa jim je sam pomen te kave, torej socializacija in druženje. Sicer pa se kar radi družijo, sam zdaj živim v mestu s 40 tisoč prebivalci, tako da je ta občutek malce drugačen.

Foto: Osebni arhiv Se na Slovaškem vidite dolgoročno ali pogledujete še kam drugam?

Zagotovo sem povsem odprt za trenersko delo še kje drugje in bi bila vsaka nova izkušnja dobrodošla. Ene ponudbe v preteklosti nisem sprejel, ker sem dal v tistem trenutku prednost družini, čeprav se potem kdaj vprašaš, če bo vlak priložnosti še pripeljal. Pripravljen sem delati povsod, kjer bi mi to predstavljalo izziv, lani sem bil v pogovorih s Krko, pa so se zatem odločili za mojega dobrega prijatelja Dejana Jakaro.

A nič ne de. Nikoli pa nisem bil tak, da bi rekel, čez pet let hočem biti tam in tam. Nekako se prepustim toku dogodkov, ker sem v prvi vrsti vesel, da lahko delam to, kar imam rad, in sem za to še plačan, kar lahko reče bolj malo ljudi. Tega sem najbolj vesel. Absolutno pa sem ambiciozen, hkrati sem kot trener še mlad in si želim delati korake naprej. Kakšni bodo ti koraki, pa bomo že še videli.

Več iz rubrike Prek meja:

Sportal Neverjetna življenjska pot Slovenke: od Oplotnice prek Nepala in Afganistana do Ruande

Sportal Matjaž Zupan: skrivnosti Noriakija Kasaija in življenje na Daljnem vzhodu

Sportal Izjemno zanimiva zgodba Kitajke, ki živi v Sloveniji #video