Prek meja
Torek, 4. 3. 2025, 21.30
6 ur, 35 minut
Prek meja (26.): Matjaž Zupan
Matjaž Zupan: skrivnosti Noriakija Kasaija in življenje na Daljnem vzhodu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,02
Matjaž Zupan je v trenerski karieri deloval že v številnih reprezentancah. Zdaj deluje na Japonskem.
Slovenski ljubitelji smučarskih skokov zelo dobro poznajo ime Matjaž Zupan. Nekdanji odlični skakalec, ki je osvojil srebrno medaljo na olimpijskih igrah leta 1988, je po končani karieri nadaljeval pot v svetu smučarskih skokov kot trener. Že tretje leto je član ekipe Tsuchiya Home Ski Team na Japonskem, kjer trenira legendarnega Noriakija Kasaija, o katerem je razkril skrivnost, zakaj je pri 52 letih še vedno tako uspešen in kaj si želi za Planico. V preteklih letih je imel priložnost sodelovati tudi z enim največjih japonskih talentov Rjojujem Kobajašijem. V pogovoru za Sportal se je v rubriki Prek meja dotaknil tudi Japonske kot dežele, njenega načina življenja in zanimivih podrobnosti v primerjavi z našo Slovenijo.
Smučarski skoki so pri Matjažu Zupanu že celo življenje zapisani z velikimi črkami. Športu se je v celoti predal, sprva kot skakalec, nato pa še kot trener. Glavni trener slovenske moške A-reprezentance, s katero je dosegel uspehe, vključno z bronasto medaljo na zimskih olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju 2002 in z Rokom Benkovičem, ki je leta 2005 postal svetovni prvak, je bil sprva sedem sezon.
Zatem je eno sezono vodil češko reprezentanco, nakar se je vrnil na čelo slovenske, kjer je ostal do leta 2011. Dve sezoni je preživel v francoski reprezentanci, kasneje pa prevzel vodenje ruske ekipe. Pet let je delal z bolgarskim skakalcem Vladimirjem Zografskim, zdaj pa vstopa v tretjo sezono dela z japonsko ekipo Tsuchiya Home Ski Team.
Ko se je odločil za delo na Japonskem, ni le začel nove poklicne poti, temveč se je tudi podrobneje seznanil s kulturnimi razlikami, športnimi posebnostmi in načinom življenja na Daljnem vzhodu, o katerih je spregovoril v Sportalovi rubriki Prek meja.
Kako ste dobili delo v deželi vzhajajočega sonca?
Z Vladimirjem Zografskim sva zaključila sodelovanje. Pet let je bilo veliko za delo z enim skakalcem, potem sem se nekoliko prepustil, a sem bil v navezi z Binetom Norčičem. Povedal je, da so ga vabili v podjetje (to so na Japonskem klubi) na Japonskem, ker je bil prej na čelu Richard Schaller. Potem je imel Bine druge možnosti na Norveškem. Njegovi otroci so bili nekoliko mlajši in je bil verjetno to razlog, da se ni odločil za japonsko zgodbo. Vprašal me je, ali me zanima. Zanimivo mi je bilo – majhen premik stran od vsega tega vsakotedenskega stresa svetovnega pokala. Preko Bineta sem dobil stik, ljudi pa sem sicer že poznal.
Kolikokrat na leto potujete na Japonsko?
Približno štirikrat letno. Mesec in pol poleti ter mesec in pol pozimi. Potem pa še enkrat oktobra, ko imamo državna prvenstva, pa še poleti in maja, ko gremo na kondicijske priprave na Mijakodžimo, ki leži malo južno od Okinave. Dvakrat pridejo tudi za skoraj en mesec v Slovenijo na priprave. Večinoma smo v Kranju in Planici.
Govorili ste o podjetju. Ali je to skakalni klub ali podjetje na Japonskem?
Podjetje. Oni nimajo klubov, imajo pa v ozadju podjetje. Ko skačejo, se pove podjetje, za katerega skačejo. Imajo nekaj tekmovalcev, odvisno od tega, kako močno je podjetje, zaposlena pa sta dva trenerja.
Torej ste zaposleni v podjetju, ki je v Saporu?
Tako je, zaposlen sem v podjetju. Podjetje je iz Sapora. Tudi fantje, ki niso iz Sapora, živijo v tem mestu in imajo tam stanovanje.
Zanimiv način, ki je povsem drugačen kot v Sloveniji.
Res je. Smučarska zveza ne pripravlja skakalcev, temveč jih samo servisira na tekmah in med tekmami. Za vse drugo smo zadolženi mi. Kar se opreme tiče, četudi je reprezentant, jo kupi podjetje. Podjetja tam precej dobro rešujejo finančni položaj smučarske zveze.
V Sloveniji je praktično vse na plečih Smučarske zveze Slovenije, če govoriva o najboljših slovenskih skakalcih.
Ko si v Sloveniji enkrat reprezentanci, je praktično za vse poskrbljeno. Na Japonskem podjetja prevzamejo nakup čevljev, okovja, smuči ...
Kako je nato urejeno v času zime, ko so tekme svetovnega pokala? Ali to pade na pleča tamkajšnje zveze ali še vedno podjetij?
Takrat smučarska zveza prevzame vse skupaj, tudi potovalni denar dobijo nazaj, tako da se s tem financirajo. Nimajo pa treningov, kot jih imamo v Sloveniji in ki bi jih pokrivala zveza. Ekipa je imela pred začetkom en trening kamp, ki je trajal en teden. Vsak se pripravlja po svoje.
Koliko je sploh glavni trener japonske reprezentance vključen v pogon skakalcev v času pripravljalnega obdobja? V Sloveniji je jasno, da so praktično od aprila naprej, ko se začnejo priprave, skakalci in skakalke večinoma skupaj pod mentorstvom selektorja. Kaj v tem času počne glavni trener reprezentance na Japonskem?
Pride pogledat na kakšne tekme, če slučajno dela s kakšnim posameznikom. Ima bolj selektorsko vlogo, ni pa trener v klasičnem smislu.
Ali so potem skakalci zaposleni v teh podjetjih?
To je njihov cilj – da so, ko pri 18 letih zaključijo srednjo šolo, dovolj dobri, da jih hoče neko podjetje vzeti k sebi. Potem pa je odvisno od pogojev podjetja, koliko časa lahko ostanejo kot aktivni tekmovalci ... Če ne izpolnjujejo pogojev glede rezultatov, imajo nato možnost, da jim nudijo zaposlitev. Če bi tekmovali še naprej, bi morali izbrati novo podjetje ali iti na svoje. Na primer, brat Juki Ito je pred dvema letoma nehal in so ga zaposlili v firmi.
Deloval je tudi kot trener v Rusiji, kjer je delal tudi Matjaž Triplat.
Verjetno so dobro plačani?
Nič posebnega. Skakalci imajo srednje šole in redki nadaljujejo študij kot na primer Sara Takanaši. Pri skakalcih plača narašča z leti, tako da imajo oni dobro urejen sistem.
Noriaki ima potem že visoko plačo, ker je aktiven že toliko let?
Noriaki ima verjetno dobro plačo. Enkrat pa sem slišal, da nič posebnega. Življenje na Japonskem ni več tako drago kot pred 20 leti. Cene so ostale podobne. Če se znaš orientirati, je lahko še ceneje kot pri nas.
So torej življenjske potrebščine cenejše kot pri nas?
Da, vsekakor so cenejše. Večina stvari je cenejših.
In povrhu vsega imajo še višjo povprečno plačo kot pri nas.
Imajo višjo plačo in standard. Mi smo postali zelo dragi, vse je šlo navzgor.
Delal je tudi v francoski izbrani vrsti.
Kako pa je s stanovanji? Ali so najemnine poceni ali drage?
Najemnine so prilagojene standardu. Drugače so precej drage, vendar imajo naši skakalci dober posel glede stanovanj, ker se naše podjetje ukvarja z nepremičninami. V naši ekipi imajo nekoliko nižjo najemnino.
Kateri skakalci so v tej ekipi?
Noriaki Kasai, Juki Ito, Tatsunao Kobajaši – najmlajši od bratov Kobajaši – in Daimatsu Takehana. Ta dva fanta sta stara 23 let. Eden je letos prvič dobil točke za celinski pokal, drugi se še malo trudi. Rjoju je bil prvo leto pri nas, ko sem prišel. Nato je šel povsem na svoje, ne da bi bil zaposlen pri kakšnem podjetju, ker je tako preskrbljen z denarjem, da mu ni treba.
Kakšni pa so Japonci kot narod? Navajeni ste na evropski način razmišljanja.
Imajo drugačen način komuniciranja. Vzhodnjaki, tudi Rusi, imajo bolj grob ali oster način komunikacije. Vendar pri Japoncih ne smeš biti preveč oster, tudi glas ne sme biti dvignjen. Vse je mogoče rešiti s pogovorom, na korekten in prijateljski način. Tekmovalci sprejemajo več odločitev in izrazijo svoje mnenje. Včasih traja dolgo, da se nekaj uredi, vendar je to zelo korekten postopek, ki mi je zelo všeč.
Kako poteka spoštovanje? Ali imajo tekmovalci denimo veliko besede?
Spoštovanje je zelo vzajemno.
Zanimivo. Torej ne smete povzdigniti glasu nad njimi, ker niso tega vajeni?
Ne, ne. Ne vem, kako je pri njih doma, ampak načeloma tako delujejo. So zelo enakovredni. Če nekdo nekaj reče, se spoštljivo odgovori ali sprejme. Spoštujejo pravila in nikoli ne rečejo, da bi delali nekaj po svoje tako kot pri nas, ko bi hitro iskali bližnjice, da bi bilo lažje in hitrejše. Tam ni bližnjic.
Ali vas je na Japonskem kaj pozitivno presenetilo in vam je všeč poleg omenjene komunikacije?
Da, predvsem sta mi všeč njihova komunikacija in točnost. Delajo zelo vestno, ne iščejo bližnjic. Ko se nekaj dogovoriš, tako tudi naredijo.
Pri Japoncih je očitno, da se zelo držijo pravil. Spomnim se svetovnega košarkarskega prvenstva leta 2006, ko pri vsakodnevnih opravilih niso odstopali od določenih navodil. Ni bilo možnosti, da bi se prilagajali, pa čeprav bi lahko kakšno stvar poenostavili. Delali so natanko tisto, kar so jim odgovorni naročili.
Da, to moraš sprejeti, drugače boš nervozen. Na začetku me je to motilo, ker prihajam iz drugega okolja, vendar ko sprejmeš ta pravila, je življenje veliko manj stresno.
Seveda pa so določene stvari, ki bi jih morda lahko spremenili, vendar jih ne. Videti je, da se niti ne sprašujejo, zakaj je tako.
Tako je. Če je tako, je pač tako. Ne sprašujejo se, ali bi bilo lahko drugače. Razen če pride do večje težave, se potem s tem soočijo.
Navzven delujejo zelo mirni in ne govorijo veliko tujih jezikov. Na skakalnih tekmah so njihove povedi v angleščini zelo kratke.
Mislim, da je to zaradi tega, ker živijo na otoku, so samooskrbni, zelo tradicionalni, do tujcev so včasih malo zadržani in imajo neko distanco. Če te nekdo predstavi, potem ni težave. Mladina je sicer malo bolj odprta, lažje je komunicirati z njimi, tudi prek telefona. Drugače pa so bolj zadržani do tujcev.
Ali ne želijo govoriti angleško ali jim ni treba?
Ne, ne govorijo. Očitno jim dolgo časa ni bilo treba. Tudi če gredo kot turisti v Evropo, imajo vedno vodiča in prevajalca, da se sporazumevajo. Ko jih vidiš v Sloveniji, imajo vedno vodiča, ki ima zanje pripravljen celoten program. Mislim, da se v šolah to izboljšuje, vendar so gospodarsko močni in nimajo veliko tujcev, zato včasih tudi ni bilo potrebe po učenju tujega jezika.
Ko so vas vzeli pod svoje okrilje, ali vam je bilo lažje v začetni fazi dela, ker ste imeli izkušnje in ste poznani v smučarskih skokih, ali ste ravno zaradi drugačnega pristopa k delu potrebovali več časa?
Kot sem omenil že prej – pred Schallerjem je bil še Janne Väätäinen, ki je prvo leto le gledal in opazoval. Sploh ni mogel trenirati, saj je bila to faza uvajanja. Kasneje je prišel Richard Schaller, ravno v času koronavirusa, ko je bilo še težje glede stika z ljudmi. Ko sem prišel jaz, pa je bilo že drugače. Noriaki Kasai in jaz se poznava že dolgo, poznajo me kot trenerja. Ko sem prišel, mi je Noriaki takoj dal zeleno luč, da postavim stvari, saj so vedeli, kaj želim.
Kako sodelujete zdaj, ko ste vstopili v tretjo sezono?
Precej je že utečeno, dobro smo se spoznali. Tudi jaz sem se privadil in mi je všeč. Oni so se navadili, kaj hočem od njih, tako da ni več treba veliko razlagati – že vedo, za kaj gre.
Imate prevajalca ali vse razumejo brez njega?
Ne, ti fantje že govorijo angleško. Pred mano so že imeli tujce, zato so se navadili.
Kakšni pa so japonski skakalci po koncu treninga, družabni ali ne?
Na splošno so zelo družabni, tudi med treningom. Seveda so različni tipi ljudi, tako kot pri nas, ampak zelo radi se družijo.
Kako pomembno jim je družinsko življenje?
To pa je drugače. Slovenci smo zelo povezani, medtem ko tam mladi hitro odidejo od doma, ko končajo šolo. Delo jih zaposli od jutra do večera. Ni pa videti, upam, da jim ne delam krivice, da bi bili zelo družinsko povezani. Spoštovanje je, ampak niso tako skupaj kot mi.
Kaj lahko poveste o Noriakiju Kasaiju? Piše posebno zgodbo. Pri 52 letih si je denimo priboril mesto v svetovnem pokalu.
Moram reči, da je malo svoj, kot večina vrhunskih tekmovalcev. Ima velik ego, kar je normalno za vrhunskega športnika, saj drugače ne bi dosegel vsega, kar je dosegel. Ampak je zelo pozitiven za ekipo. Tudi lani, ko je prišel po dolgem času v svetovni pokal, je zelo popestril vzdušje in znal vnesti nekaj humorja. Včasih je bila hierarhija med starejšimi in mlajšimi, zdaj pa se mlajši zelo povezujejo.
Kako gledate na njegov fenomen, da lahko toliko časa skače? Kakšna je njegova skrivnost?
Na začetku nisem vedel, kako bo z njim, ker nisem vedel, kako resno še namerava trenirati in skakati. Skakati pri tej starosti ni težava, če vzdržuješ vse skupaj. Vprašanje pa je, na kakšnem nivoju lahko skačeš pri teh letih. In fasciniralo me je, da lahko tako dobro skače pri tej starosti in pride do točk svetovnega pokala. K temu pripomorejo genetika, način življenja in tudi sreča s poškodbami.
Sprva nisem vedel, koliko ga lahko fizično obremenim. Seveda ima popolnoma poseben program v primerjavi z drugimi. Ampak ko sem lani jeseni videl, kako je še lahko elastičen in eksploziven, ko sva malo več delala na tem, mi je postalo jasno, da je mogoče še marsikaj postoriti. Pozitivno me je presenetil. Da zna dobro leteti, je bilo jasno že od prej, da pa ima takšno eksplozivnost in elastičnost mišic, pa me je presenetilo.
Če primerjate z delom s Slovenci, Rusi, Francozi, Zografskim, kakšne razlike opazite pri načinu dela z Japonci?
Več je samostojnosti. Odvisno, v kateri fazi treninga si in s kakšnim tekmovalcem delaš. Rjoju Kobajaši je drugačen. On ve, kaj hoče. Njemu samo rečeš, da bi bilo dobro v naslednjem mesecu opraviti kondicijski trening, ker je to dobra naložba zanj, in bo to naredil. Pomembno je samo, da mu daš argument. Seveda pa so tekmovalci, ki bi ga radi posnemali v tistih stvareh, ki se vidijo navzven, kako on manj trenira, manj skače. A ko pride na skakalnico, točno ve, kaj hoče, natančno ve, kako je pripravljen.
Kako pa je bilo trenirati z Rjojujem Kobajašijem prvo leto?
On ima poseben pristop – ne želi biti suženj smučarskih skokov, želi uživati v življenju. Ima srečo, da je zelo eksploziven in se naravno dobro giblje. Zelo je sproščen in dobi velik učinek iz svojega gibanja. Seveda mu to včasih povzroči težave, ker noče delati tako intenzivno kot drugi, ampak zna izkoristiti svoje prednosti. Seveda mu zato kdaj sezona ne steče od začetka, a njega ne smeš siliti. Če bi ga silil v takšen sistem, da bi delal kot drugod od aprila naprej, bi ga prej potolkel. Rad uživa v skokih, ampak noče biti suženj skokov. Res ga krasi gibanje, ker je tako sproščen in ima potem tudi večji izkoristek.
Bi lahko takšen način dela uporabili v Sloveniji in bi kakšen naš skakalec treniral na takšen način, z manj obremenitvami v pripravljalnem obdobju?
Ne. Mogoče bi kakšnemu tekmovalcu ustrezalo. Podoben je bil Jernej Damjan. Lahko spoštuješ to, ker veš, da ko bo treba, bo prišel na določeno raven.
Pri Rjojuju je zanimiva ena stvar. Ko reče, da ga letos zanima le svetovno prvenstvo, bo na to osredotočen. Prvo leto je rekel, da še nima posamične medalje, in jo je potem v Planici osvojil. Osredotočil se je na svetovno prvenstvo in dobil medaljo. Lansko leto, ko je Väätäinen spet delal z njim – večkrat treniramo z njim, ker živi v Saporu in je tam poročen –, je rekel, da ima za cilj novoletno turnejo. In jo je osvojil. Neverjetno je, kako osredotočen je in kako mu to uspe.
Kako veliki zvezdniki so skakalci na Japonskem – Noriaki Kasai, Rjoju Kobajaši, Sara Takanaši?
Sara je zelo velika zvezdnica, Noriaki tudi, Rjoju se prav tako bliža temu. Spomnim se prvega leta, ko sem bil tam in smo šli na domačo tekmo v Zao in sem gledal novinarje, ki so se zbirali. Jasno, sem si rekel, Rjoju je prišel. A je šel mimo, trznili pa so pri Noriakiju. Čeprav je Rjoju dosegel boljše rezultate, je Noriaki legenda pri njih. Tudi Rjoju dobiva izjemno veljavo. Toliko časa vztraja in vedno dosega vrhunske rezultate, tako da tudi dobiva veljavo.
Kaj pa Sara Takanaši?
Sara tudi, ampak ona ne želi živeti takšnega načina življenja. Noriaki tako pravzaprav od tega živi. Velikokrat gre tudi na pogovorne šove in predstavlja naše podjetje. Gre v Tokio ali kam drugam. Rjoju je prav tako bolj odprt tip človeka, medtem ko Sara ni takšna. A jo imajo za legendarno skakalko. Vendarle je bila prva tekmovalka, ki je zmagala toliko tekem v svetovnem pokalu.
Videti je, da Japonci zelo cenijo slovensko znanje. V končni fazi ima Sara Slatnarjeve smuči, pred tem je imela Elanove. Vztraja z njimi ne glede na to, da vmes mogoče ni šlo tako, kot si je želela. Skakalci in skakalke vendarle pogosto zamenjajo proizvajalca smuči, da preizkusijo kaj drugega.
Vmes je že testirala, ampak vztraja. Zelo cenijo. To je tudi ena od njihovih dobrih lastnosti. Če imajo nekaj, kot ima Sara, bodo temu zvesti. Tradicionalno je tako in zelo težko zamenjajo kakšno stvar.
Kot denimo Noriaki Kasai, ki vztraja pri svoji rumeno-črni opravi.
Njegova barva je rumena. Pa smo spet tam, kateri dres je dober in kateri ni. Sproščenost je pomembna. Premalokrat se zavedamo, da vsaj 95 odstotkov skoka naredi tekmovalec, preostalih pet odstotkov pa material – smuči in druge stvari. Avtomatično posameznika malo potegne notri, če kaj ne deluje. Če te preveč, se izgubiš v materialu. Vsem se to kdaj zgodi.
Koliko pa imajo Japonci radi Slovenijo? Spoznali so jo dodobra, če dvakrat letno pridejo na trening k nam. Pri Noriakiju je videti, da pri nas zelo uživa.
Slovenijo imajo zelo radi. Noriaki uživa v Planici. Hrano imajo radi. Narava je lepa. Lani smo šli še na Hrvaško za nekaj dni na morje. In so uživali. Zelo radi pridejo v Slovenijo.
Noriaki ima posebno vez s Planico, kjer zelo rad leti.
Zelo rad jo ima. Ima prav posebno željo. Pravi, da bi rad še enkrat toliko skočil, da bi spet slišal pesem Planica. To je 230 metrov. Planico imajo vsi radi, ker je res posebna. Klima je takšna, kjer je drugje ni. Težko je primerjati. Vzdušje in ambient sta super. Domačnost je še vedno prisotna. Ljudje navijajo za vse. In za Planico.
Prej ste rekli, da so gurmani, ko pridejo v Slovenijo. Koliko pa ste vi, ko pridete na Japonsko?
Vse lahko jem. Nimam težav. Tudi surove ribe. Surove ribe, suši, so fascinantne. Večinoma je kvaliteta hrane pri njih bolj ali manj povsod dovolj visoka. In res jo znajo dobro pripraviti. Nikoli si nisem mislil, da bom lahko surovo ribo tako enostavno jedel. Ampak je res tako pripravljena. Nič posebnega ne dodajo na ribo. Popolnoma prazna riba z le malo omake in je okusno.
Kaj pa pijača? Kakšen alkohol uživajo?
Pivo in sake. Mislim, da ima to okoli 17, 15 odstotkov alkohola. V glavnem pa pivo. Vino imajo, vendar nič posebnega. To mi je bolj všeč v Sloveniji.
Japonci so posebni, kar se alkohola tiče, zaradi pomanjkanja delovanja encima. Zelo majhne količine se jim hitro poznajo.
Da, pravijo tako, ampak se tudi precej sprostijo. Pa tudi način življenja imajo tak. V Saporu, ki je malo večje mesto, to bolj opaziš. Kolikor slišim od drugih, delajo do petih, šestih, včasih gredo potem še skupaj nekaj pojest, popit, morda na karaoke. Nato gredo spat in zjutraj spet od začetka. Zelo redko kuhajo doma, še posebej tisti, ki živijo malo ven iz mesta in so v mestu v najetem stanovanju od ponedeljka do petka.
Ste morda opazili na policah kakšen slovenski izdelek? V Združenih arabskih emiratih lahko na primer vidimo slovenske proizvajalce salam in še kakšne druge izdelke.
Nič posebnega nisem opazil. Mesnine imajo na primer slabe. Tukaj niso prav močni. Meso za popeči je dobro. Nimajo pa salame, pršuta in podobnega. Imajo nekaj, vendar ni narejeno tako kot pri nas. Veseli so, ko naredim slovenski večer. S seboj prinesem salame, sir in uživajo.
Kakšne pa so plače trenerjev na Japonskem v primerjavi s Slovenijo?
Mislim, da so podobne tisti, ki jo ima pri nas trener reprezentance. Ni ekstremno dobra, ampak je dobra. Vendarle so to skoki in ne nogomet (smeh, op. a.)
Do kdaj imate pogodbo z Japonci?
Pravzaprav nimam pogodbe. Pogodbo vsako leto podaljšujemo. Načeloma po dogovoru želijo štiri plus štiri leta. Bomo videli. Najprej bom delal štiri leta in bomo videli, ali bom potem še štiri. Sprva si tudi sam nisem upal delati dolgoročnih načrtov z njimi ali se pogodbeno vezati, ker nisem vedel, kako bo delovalo. Zadovoljen sem.
