Prek meja
Sreda, 11. 6. 2025, 4.00
4 ure, 3 minute
Prek meja (36.) - Žiga Horvat
Kolesar Žiga Horvat o življenju na Kitajskem: Vsakokrat doživim kulturni šok
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,49
V rubriki Prek meja gostimo profesionalnega kolesarja Žigo Horvata, ki zadnje leto dirka na Kitajskem.
V rubriki Prek meja gostimo profesionalnega kolesarja Žigo Horvata, ki ga je športna pot letos odpeljala na Kitajsko. S 26-letnim Prekmurcem, ki je bil leta 2018 del slovenske reprezentance, ki je Tadeju Pogačarju pomagala do zmage na prestižni kolesarski dirki Tour de l'Avenir, smo se pogovarjali o kulturnem šoku, ki ga doživi vsakokrat, ko se vrne v deželo kontrastov in milijonskih mest, o komunikaciji z domačini, hrani, zdravstvu in o tem, kaj je tisto, kar kljub temu da to na Kitajskem imajo, vedno prinese s seboj.
Žiga Horvat je svojo kolesarsko pot začel v kolesarskem klubu Tropovci, nato pa skoraj šest sezon dirkal za novomeško Adrio Mobil. V mlajših selekcijah je bil redni član slovenske reprezentance. Najbolj je ponosen na peto mesto na cestni dirki svetovnega prvenstva v Dohi leta 2016, etapno mladinsko dirko Tour de l'Avenir 2018, kjer je bil del ekipe, ki je Tadeju Pogačarju pomagala do zmage, in na pikčasto majico najboljšega na gorskih ciljih na dirki Istrska pomlad prav tako leta 2018. Marca letos je iz avstrijske ekipe Hrinkow Advarics, kjer je bil moštveni kolega Jake Primožiča, prestopil v kitajsko kontinentalno ekipo FNIX - SCOM - Hengxiang Cycling Team.
Žiga, še lani ste bili moštveni kolega Jake Primožiča v avstrijski kontinentalni ekipi Hrinkow Advarics, letos pa vas spremljamo v dresu kitajske ekipe FNIX - SCOM - Hengxiang. Kako ste prišli do te priložnosti in kakšno je življenje na Kitajskem?
Že leta 2018, ko smo z ekipo Adrie Mobil na Kitajskem nastopali na dirki Tour of Qinghai Lake, se mi je to zdela nora izkušnja in sam pri sebi sem si mislil, da bi želel enkrat tam dirkati. Tako sva se lani z moštvenim kolegom Jonasom Rappom dogovorila, da poskušava najti mesto v eni od kitajskih ekip. Celotna komunikacija, dogovarjanje, vsa pogajanja so potekala preko WeChata, gre za kitajski WhatsApp, že to je bila zanimiva izkušnja. Pogodbo z ekipo sem podpisal že novembra lani, vse smo urejali preko spleta, prvič smo se srečali šele marca letos. Za zdaj imam sklenjeno pogodbo za eno sezono, potem bomo videli, kako naprej. Na Kitajskem sem v času dirk, preostali čas živim v Sloveniji.
Horvat z dresom kontinentalne kitajske ekipe FNIX - SCOM - Hengxiang, ki se ji je pridružil letos.
V ekipi je 16 kolesarjev, polovica je Kitajcev, en Avstralec, sedem vas je Evropejcev. Kako se sporazumevate, za kako kakovostno zasedbo gre?
Evropejci in Avstralec se pogovarjamo angleško, medtem ko kitajski kolesarji žal angleško ne znajo. K sreči imamo športnega direktorja Fuyu Lija, ki je v času kolesarske kariere vozil za ameriški Discovery Channel in RadioShack, tako da govori odlično angleško in lahko povezuje celotno ekipo. Sicer pa večinoma dirkamo samo Evropejci in Avstralec, tako da med tekmovanji ni težav s komunikacijo. Dva kitajska kolesarja sta zelo dobra, ostali pa so še začetniki. Kitajski kolesarji v naši ekipi so zelo mladi, sam pa sem s 26 leti nekje na sredini starostnega spektra v ekipi.
Ali vaši moštveni kolegi poznajo Slovenijo?
Evropejci ja, za Kitajce ne vem, so pa zagotovo že slišali za Slovenijo, predvsem po zaslugi Tadeja Pogačarja, ki je na Kitajskem zelo popularen. Sicer pa so ljudje nenormalno prijazni. Kamorkoli grem, jih zanima, od kod prihajam. Jim pa, ko jim Slovenijo pokažem na zemljevidu, to ne pove kaj dosti.
Kje je vaša baza, kadar živite na Kitajskem?
Baza naše ekipe je v okrožju Anji County v provinci Zhejiang na vzhodu Kitajske, ki je približno tri ure vožnje oddaljen od Šanghaja. Čeprav ima nekaj milijonov prebivalcev, je to za kitajska merila bolj mestece kot pa mesto.
Kako drugačen svet je Kitajska, če ga primerjamo z Evropo, Slovenijo, Prekmurjem, od koder prihajate?
Zelo. Čeprav sem bil že večkrat na Kitajskem, zame vsak prihod v to državo predstavlja kulturni šok. To je res drug svet. Od ljudi, običajev, hrane … poleg tega gre za tako ogromno državo, da različni deli predstavljajo različne svetove. Nekje je to tropski paradiž, nekje milijonsko mesto, dirka Tour of Qinghai Lake poteka že skoraj v Mongoliji. Vse skupaj je precej fascinantno.
Imate stik z domačini? Ko greste na primer v trgovino, kako komunicirate?
Zaradi sodobne tehnologije je to dokaj enostavno. Enostavno odpreš aplikacijo Google Prevajalnik na mobilnem telefonu, ki ti besedilo prevede v kitajski jezik, pokažeš sogovorniku in obratno. Glede tega ni težav. Tudi glede komunikacije s kolesarji v ekipi ni težav. Dopisujemo si preko WeChata, kjer program prevede našo komunikacijo. Tudi kadar smo skupaj, se pogovarjamo preko sporočil (smeh).
Kako drugačna je hrana? Se da dobiti hrano po vašem okusu?
Ne, pa tudi sicer sem zelo izbirčen in ne jem vsega. Poleg tega je kar precej veliko tveganje za zastrupitev s hrano, kar se nam je na primer zgodilo na dirki po Tajvanu, zato sem res zelo previden.
Od takrat naprej na dirkah jem večinoma samo riž, jajca in proteine, ki jih prinesem iz Slovenije, medtem ko so preostali fantje v ekipi glede tega precej bolj pogumni (smeh). Imamo pa v ekipni hiši svojo kuharico, ki pripravlja tudi evropsko hrano, tako da je tam za nas res dobro poskrbljeno.
Je kitajska hrana res povsem drugačna, kot jo okušamo v kitajskih restavracijah v Sloveniji?
Zelo drugačna, ja. Poleg tega včasih sploh ne veš, kaj imaš na krožniku. Zanimivo je, da nas natakarji, ki vedo, da smo kolesarji, opozorijo, kaj lahko jemo in kaj ne. Glede na to, da krave tam hranijo s hrano, ki lahko vsebuje klenbuterol, ki je na seznamu prepovedanih snovi, zaradi katere bi lahko bil na dopinškem testu pozitiven, govedine ne jemo.
Na vodo iz pipe verjetno lahko kar pozabite?
Da. Pijemo ustekleničeno vodo, na dirkah si z njo umivamo tudi zobe. Mislim, da se v Sloveniji ne zavedamo, kakšen privilegij imamo, da lahko pijemo vodo kar iz pipe.
Kaj pa kruh?
Kruh in na splošno pekovske zadeve na Kitajskem mi niso všeč, v glavnem jem samo toast.
Kaj si najraje privoščite, ko se vrnete v Slovenijo?
Pico! Tudi če so na Kitajskem italijanske restavracije, pa še to jih nisem videl veliko, pica enostavno ni ista.
Kako dolga je kolesarska sezona na Kitajskem?
Dirke se začnejo v začetku marca, so pa lani dirkali še decembra. V Evropi smo sezono običajno končali septembra, oktobra, na Kitajskem pa je na jugu decembra še vroče in so dirke še vedno v teku.
Omenili ste velika temperaturna nihanja v različnih delih države, kar pomeni, da je to kar izziv za organizem. Kako je z zdravstveno oskrbo?
K sreči s tem nimam nobenih izkušenj. Ko sem se zastrupil s hrano, mi je zdravila priskrbel športni direktor, drugih težav, razen padcev, pa k sreči še nisem imel. Obliže in gaze pa tako ali tako prinesem iz Slovenije. Oče je zdravnik in me vedno opremi z vsem, kar potrebujem.
Predvidevam, da ste precej previdni tudi glede kupovanja zdravil. Ste si že kdaj karkoli kupili v kitajski lekarni?
Zdravil ne, sem pa moral nabaviti obliže, saj sem na dirki po Tajski padel, zelo hitro pa je bila na sporedu dirka Tour of Hainan in sem potreboval novo zalogo. S športnim direktorjem sva šla v lekarno in sva jih nabavila. Samih zdravil pa ne bi nikoli kupoval, še v Sloveniji me je strah. Vsako stvar stokrat preverim, s tem se ni vredno igrati.
Dotakniva se še vaše kolesarske kariere. V mlajših selekcijah ste bili del izredno močne generacije slovenskih kolesarjev. Nekdanji mladinski selektor Andrej Cimprič vas je opisal kot zlato generacijo slovenskega kolesarstva (Pogačar, Jerman, Primožič, Čemažar, Penko, …) Kako se spomnite svojih začetkov? Danes se kolesarska profesionalizacija prenaša na vse nižjo starost, kakšne so vaše izkušnje?
Po eni strani sem s 26 leti zelo mlad, po drugi pa sem v kolesarskem smislu že dokaj star, kar je res noro. Sicer pa imam na to obdobje res lepe spomine, bili smo super generacija že od mladincev naprej. Vedno smo bili dobra družba.
Kar zadeva uspehov mislim, da se je vse skupaj začelo na svetovnem prvenstvu v Dohi 2016, kjer smo Slovenci zasedli mesta od petega do osmega (Horvat je bil peti, Jerman šesti in Primožič osmi). Taktično smo malo zamočili, ampak imam lepe spomine.
So pa to bili povsem drugi časi. Če si danes peti na svetovnem prvenstvu, si naslednje leto v ekipi svetovne serije, takrat pa ni bilo tako. Sicer pa sem takrat že podpisal pogodbo z Adrio Mobil in sem bil s tem zadovoljen. Kariero sem nadaljeval na kontinentalnem nivoju, kjer je bilo za nas dobro poskrbljeno in nimam nobenih pritožb. V moji karieri je bilo nekaj padcev, malo nesreče in enostavno se ni izšlo za kaj več.
Od leve proti desni: Matej Merčun, Tadej Pogačar in Žiga Horvat na Veliki nagradi Filipa Majcna v Kranju leta 2015.
Sodobno kolesarstvo prinaša prednosti in slabosti. Na te je v nedavnem intervjuju za Sportal opozoril tudi belgijski kolesar Tim Declercq, ki je dejal, da je zgodnja profesionalizacija kolesarjev po eni strani dobra zato, ker že zgodaj lahko nekaj zaslužijo, slaba pa zato, ker v življenju nimajo ničesar drugega kot kolo, kar je lahko za duševno zdravje mladih športnikov nevarno, saj v življenju nimajo pravega ravnovesja. Katero obdobje se vam zdi boljše?
Zagotovo prejšnje, saj zdaj vidim, da agenti in ekipe novačijo že mlajše mladince. Skrbi me zanje, ne zaradi kolesarskega razvoja, ampak duševnega. Mi smo bili v teh letih še otroci, nismo vedeli, kako se sploh trenira. Bili smo povsem neobremenjeni, šli smo na dirke, pa nismo niti točno vedeli, kaj delamo. Še na Tour de l'Avenir leta 2018, ko je Tadej zmagal, se nismo obremenjevali z ničemer, zdaj pa jih na polno forsirajo že pri mlajših mladincih.
Ne vem, ali je to prava pot. Upam, da se jim izide. Zdi se mi, da je to tudi eden od razlogov, zakaj prihaja do vedno več padcev. Mladi, neizkušeni, potem pa se dogaja, kar se.
Žiga Horvat in Jan Tratnik na državnem prvenstvu leta 2020.
Na kaj v karieri ste najbolj ponosni?
Najbolj ponosen sem na peto mesto na svetovnem prvenstvu v kategoriji mladincev, ogromno pa mi pomeni tudi Tour de l'Avenir in Tadejeva zmaga, pa pikčasta majica za najboljšega na gorskih ciljih na Istrski pomladi 2018. Sicer pa se zadnja leta z rezultati več ne obremenjujem. Delam kot pomočnik, ponosen sem na to, da sem lahko dobil mesto v tej ekipi in da dobro dirkamo.
Finančni pogoji so zelo dobri, tudi organizacijsko je dobro poskrbljeno za nas. Na dirkah imamo dva maserja, tri mehanike, hrana, pijača, vse je višji nivo. Včasih zaradi oddaljenosti na dirke potujemo z letalom, potem pa ekipa kar na prizorišču nabavi kamper, pralne stroje in drugo, po dirki pa vse to pustijo kar tam, saj je zelo poceni.
Tudi kolesa, ki jih vozimo, so kakovostna – gre za kolesa FNIX, vse komponente so kitajske, kolo pa je vrhunsko. Dirkamo tudi v kitajski ligi, ki je odlično organizirana, primerljiva z dirko Po Sloveniji – za vse je poskrbljeno, od zapore cest, do zaščitnih ograj, televizijskih prenosov, helikopterjev, motorjev, vse.
Pogodbo imam sklenjeno do konca leta, o tem kaj bo potem, še ne razmišljam. Grem dirko po dirko, uživam, za zdaj še rad dirkam in ne razmišljam o koncu kariere.
Včeraj ste se vrnili na Kitajsko. Je karkoli kar vedno prinesete iz Slovenije?
Da, kavo, gumijaste bombone in čokolade. To vse je sicer možno dobiti tudi na Kitajskem, a ni istega okusa (smeh). Aja, pa proteine v prahu tudi vedno odnesem s seboj. Seveda tudi to imajo, vendar ne zaupam, da niso kontaminirani. Glede tega sem zelo previden.
Preberite še:
