Manca Izmajlova o življenju v Avstriji: Slovanska duša je vendarle malce drugačna

Kmalu bo 25 let, odkar ste slovensko občinstvo osvojili z Vesnino pesmijo, ki so jo uporabili v oglasu za Mobitel. Kako se spomnite tistega časa?

Da, to je bilo februarja 2001, in takrat so me vsi v hipu spoznali. Je pa pesem ostala malo neizživeta, ker ni prišla na radijske valove, kot bi si jaz želela. Vsi so rekli, ja, to je iz reklame, tega ne bomo vrteli. Pesem je res dobra in jo je od letos mogoče slišati tudi na pretočnih platformah. Morda pa bo zdaj, 25 let pozneje, prišla do širšega občinstva. To je bila res posebna akcija, vsi so se trudili, produkcija je bila vrhunska.

Videospot za Vesnino pesem:

Kako pa ste prišli do tega preboja?

Ko sem se vrnila iz Londona, sem s skupino nastopala v Logarski dolini v hotelu Plesnik. Takrat je bilo zelo modno iz Ljubljane hoditi tja, vsa podjetja so tam imela dogodke, in Mobitelovci so me opazili, ko sem bila sicer še čisto neznana.

Nameravate teh 25 let od začetka profesionalne glasbene kariere kako obeležiti?

Tega si zelo želim, a mislim, da bo pravi čas za to prihodnje leto. Do oktobra lani sem bila na porodniškem dopustu, pred tem je bila pandemija, tako da kar nekaj let nisem bila aktivna kot prej, ko sem imela po 50 nastopov letno. Zdaj se z vsemi močmi vračam, delam veliko manjših koncertov, kot so bile denimo razprodane DIVE!  v SiTi Teatru, ki jih bom imela poleti tudi drugod po Sloveniji. Gre za koncert, posvečen 16 legendarnim pevkam 20. stoletja, od Marlene Dietrich do Joni Mitchell. Vključeni so različni stili – od šansona in kantavtorstva do muzikalov, popevke in jazza. To je koncert, na katerem iz vseh časov in pesmi močnih žensk potegnem navdihujoče zgodbe.

Zame je koncert tako igralski kot pevski izziv, pojem v petih jezikih, se pa na neki način tudi vračam k svojim začetkom, ko sem pela predvsem zahodni repertoar popevk.

"Do Ljubljane je dobro uro vožnje, tam je tudi močna slovenska skupnost in zdaj se mi zdi, kot da se sploh ne bi odselila iz Slovenije," je povedala o življenju v Celovcu. Foto: Bojan Puhek

Sicer ste veliko v Sloveniji, a že pet let z družino živite v Avstriji. Kaj je botrovalo odločitvi za selitev?

Živeli smo na gorenjskem podeželju in težave z logistiko so postajale vse večje, hčerki je bilo treba voziti v šolo, v glasbeno šolo, na balet, ves čas nekam … Nato je starejša hči izrazila željo, da bi se vpisala na gimnazijo v Celovcu, moj mož pa je že ves čas veliko odhajal poučevat na Dunaj, tam se je želel tudi vpisati na doktorat, za katerega bi moral izpiliti svojo nemščino.

Razmišljali smo o selitvi v mesto, Ljubljana nam je bila prevelika, nato pa sem rekla – zakaj ne bi šli v Celovec? Do Ljubljane je dobro uro vožnje, tam je tudi močna slovenska skupnost, zato za otroke ne bi bila prevelika sprememba. Zdaj se mi zdi, kot se sploh ne bi odselila iz Slovenije.

Hkrati sva si želela z možem svoj trg razširiti tudi v Avstrijo, to pa lahko storiš le tako, da si tam. V Sloveniji še vedno delam toliko kot prej, ob tem pa zdaj več tudi v Avstriji in drugod.

Od lanske jeseni imate svojo radijsko oddajo v slovenski redakciji na ORF. Za kakšno oddajo gre? Kaj predstavljate poslušalcem?

Gre za popotovanje skozi slovensko glasbo, izbiram različne kakovostne skladbe, tudi marsikaterega še neznanega izvajalca oziroma manj znane pesmi. Skladbe vsakič nizam skozi neko drugo zgodbo, lahko je pomlad, lahko je ljubezen, lahko so prazniki ... Govorim o pesmih in glasbenikih, z mnogimi od njih sem tudi sodelovala, tako da lahko povem tudi kaj osebnega.

Manca Izmajlova z urednikom slovenskih sporedov na ORF v Celovcu Marijanom Velikom in glasbenim urednikom Hanzijem Kežarjem. Foto: osebni arhiv

Gre za slovenski program, a je namenjen vsem, ki oddajo ujamejo, in je v rednem programu na deželni frekvenci. Že ob začetku so mi rekli, naj izbiram pesmi, ki bodo všeč tudi tistim, ki slovensko ne razumejo. Prav tako pa oddajo z zamikom v spletnem arhivu poslušajo tudi moji poslušalci v Sloveniji. V tem radijskem delu se res zelo dobro počutim.

V teh petih letih ste si torej tudi v Avstriji že zgradili kariero.

Če ne bi bilo pandemije in nato nosečnosti, bi bilo to še bolj intenzivno, se pa vsa leta redno pojavljam in imam veliko načrtov – večje koncerte po Avstriji, sodelovanja z gradovi, festivali …

Sva pa z možem le dva za organizacijo in realizacijo, pogosto zmanjka časa za uresničitev vseh najinih idej. Selitev je bila odličen izziv zame, saj sem se vedno rada selila. Morda je z otroki to malce bolj zapleteno, a vseeno sem uživala, ko sem prišla v novo sredino, spoznala nov jezik in novo kulturo. To me bogati in kot umetnico dela bolj zanimivo. Na Gorenjskem smo bili z avstrijsko kulturo vedno zelo povezani, odraščali smo z njo in nam ni nekaj tujega.

Z jezikom verjetno niste imeli težav, saj jih govorite kar nekaj.

Zelo dobro govorim angleško, rusko in nemško, še kar dobro italijansko, pred leti sem se učila tudi nizozemsko in francosko, tako da tudi to razumem. Pojem pa še v veliko več jezikih, ker mi to predstavlja dober trening za možgane.

Pa otroci?

Starejši hčerki obe brez naglasa govorita nemško. Se mi pa zdi eno tako veliko darilo, da nista na noben način izgubili slovenske kulture. Veliko sta z babicama v Sloveniji, tudi v Celovcu hodita na slovenske aktivnosti, obenem pa nemško govorita skoraj tako, kot bi bil njun materni jezik.

"Selitev je bila odličen izziv zame, saj sem se vedno rada selila. Morda je z otroki to malce bolj zapleteno, a vseeno sem uživala, ko sem prišla v novo sredino, spoznala nov jezik in novo kulturo. To me bogati in kot umetnico dela bolj zanimivo." Foto: osebni arhiv

Po selitvi spoznavata še eno kulturo, vlečeta vzporednice, kaj jima je kje bolj všeč. To daje človeku širino in doma se veliko pogovarjamo o tem. Tudi midva z možem imava že od nekdaj veliko prijateljev iz drugih držav in je običajno, da k nam prihajajo ljudje, s katerimi govorimo v drugih jezikih. Sicer pa je na gimnaziji v Celovcu, ki jo obiskuje najstarejša hči, več kot polovica dijakov tujcev – od Hrvatov in Italijanov do Rusov.

Me pa tudi Avstrijci kdaj vprašajo, ali doma govorimo slovensko. Absolutno, saj je za otroško psiho zelo pomembno, da vedo, kaj je njihov materni jezik, in da ga obvladajo do popolnosti. Tudi z možem sva zelo natančna glede recimo uporabe dvojine, popravljava ju tudi, če brez potrebe uporabljata nemške besede.

Koliko ste v stiku s slovensko skupnostjo v Celovcu?

Redno sodelujemo, tako glasbeno kot v obliki delavnic, sicer pa je v Celovcu kar nekaj priseljenih Slovencev, ki se tam zelo dobro počutijo. Imamo vse več prijateljev in znancev.

Kakšen pa je odnos Avstrijcev do priseljencev?

Koroška je seveda malo bolj trd oreh, saj obstaja zgodovina s koroškimi Slovenci, slišimo veliko zgodb, npr. da so se še v 70. letih na avtobusu na poti v šolo stepli zaradi slovenščine. A mislim, da ta miselnost vse bolj stopa v ozadje. Na to občasno spominjajo samo še kaka politična stranka, ki poskuša s takim "hujskanjem" pridobiti kak glas volivcev več …

"Tudi Avstrijci me kdaj vprašajo, ali doma govorimo slovensko. Absolutno, saj je za otroško psiho zelo pomembno, da vedo, kaj je njihov materni jezik, in da ga obvladajo do popolnosti." Foto: Bojan Puhek

Sama imam v Avstriji izključno dobre izkušnje, mlajše generacije so že pravi talilni lonec, nenazadnje smo vsi v Evropi, po kateri se lahko seliš, kot te je volja. Se pa ne glede na majhno razdaljo od Slovenije občuti drug karakter, nekoliko bolj zadržan, tudi smisel za humor je drug. Ob tem se zaveš, da je slovanska duša vendarle malce drugačna.

Mi je pa všeč, da imajo vzpostavljen red. Ni tistega "bo že kako" odnosa, stvari morajo biti urejene. Vsakdo ve, kaj mora storiti, in zato sistem tako dobro deluje, obenem pa poskrbi za najšibkejše, pa naj gre za ljudi, ki izgubijo službo, ali za upokojence. Lahko rečem, da mi je v Avstriji prijetno živeti in smo lahko ob tem tudi pogosto v Sloveniji.

"Presenetilo me je, kako slabo sem prej avstrijsko Koroško poznala kot turistično destinacijo, koliko je tam neverjetno lepih krajev, kamor lahko v roku ure ali dveh skočiš z družino bodisi pozimi bodisi poleti." Foto: osebni arhiv Vas je življenje v Avstriji na kakšen način presenetilo?

V pozitivnem smislu me je presenetilo to, kako slabo sem prej avstrijsko Koroško poznala kot turistično destinacijo, koliko je tam neverjetno lepih krajev, kamor lahko v roku ure ali dveh skočiš z družino bodisi pozimi bodisi poleti. Imajo veliko jezer, kar je bilo za nas prav odkritje. Na Gorenjskem greš na Bled, Bohinj ali v Kranjsko Goro, na avstrijskem Koroškem pa je takšnih destinacij nešteto. Ob tem je izjemno dobro poskrbljeno za družine, letno kupiš lahko Kärnten Card, koroško kartico, ki je zelo ugodna in omogoča prost vstop na okoli 200 destinacij na avstrijskem Koroškem – od bazenov in poletnih kopališč do gondol, muzejev, gradov, naravnih in adrenalinskih parkov ... Kartico si poplačaš, če greš samo dva- ali trikrat nekam. To je možnost, ki je izjemno solidarna do družin in je tako krasno pozitivno presenečenje.

Dokler se nisem preselila, se nisem zavedala, kako lepo je imeti ogromno jezero, kot je Vrbsko, le nekaj kilometrov od središča mesta. Mi smo celo poletje praktično vsak večer tam in zdi se, kot bi živeli ob morju. Nedvomno ga priporočam kot dnevni izlet za kopanje, mestno kopališče je zelo razpotegnjeno in super urejeno, skoraj nikoli ni pretirane gneče, vstopnina pa je zelo ugodna.

Pred dvema letoma ste znova postali mama, deset let po tem, ko ste rodili drugo hčerko. Je bila ta izkušnja zdaj drugačna?

Bilo je povsem nepričakovano. Ko sem ugotovila, da sem noseča, me je najprej zgrabila panika. A sem presenečenje hitro sprejela, z leti sem se naučila stvari sprejemati in razumeti. Če ti življenje nekaj prinese, pomisliš, zakaj pa je zdaj to dobro? Tudi v tem primeru sem si rekla, očitno tako mora biti!

Nosečnost je bila super, čeprav me je zaradi let skrbelo – imela sem jih že 46 –, sem bila za zdravnike ves čas idealna nosečnica, brez težav in odlično sem se počutila. Rodila sem zdravega, čudovitega otroka, ki me je ob vsem drugim tudi čisto pomladil.

Starševstvo tretjega otroka za spremembo od prvih dveh preživljate v Avstriji. Ali ta proces tam doživljate drugače?

V bistvu ni večje razlike, sem pa mogoče drugačna jaz, vzamem si več časa, kot sem si ga prej. Prej sem razmišljala o tem, ali kaj zamujam, kaj pa kariera, kaj pa koncerti ... Zdaj sem ves ta blišč, velike odre, zabave, lepe hotele in obleke že izkusila ter prišla do tega, kaj je najpomembneje – družina, dom, da imaš kam priti po koncertu. Bolj sem mirna, bolj hočem uživati v tem času, ker zdaj je pa res zadnjič in moram to izkoristiti. Pri prvih dveh hčerkah sem recimo že dva meseca po porodu šla aktivno nazaj na oder, zdaj pa sem bila na porodniškem dopustu 15 mesecev. Imela sem sicer občasno kak coaching, delavnico, koncert, posnela sem knjigo slovenskih pesmi za otroke, a največ časa sem posvečala mali deklici.

Pred dvema letoma je še tretjič postala mama. "Bolj sem mirna, bolj hočem uživati v tem času, ker zdaj je pa res zadnjič in moram to izkoristiti," je povedala o tokratni izkušnji. Foto: osebni arhiv

V Sloveniji veliko govorimo o rasti cen nepremičnin in življenja nasploh. Kako je s tem v Celovcu?

Žal mi je, da nisva z možem že pred 20 leti razmišljala o tem, da bi kaj kupila ob Vrbskem jezeru, ker so šle cene v nebo. Včasih v Celovcu ni bilo drago, danes pa je čisto nerealno. Mi smo v najemu, k sreči smo preko prijateljev našli zelo lepo meščansko stanovanje z zelo prijateljsko ceno.

Med pandemijo sta cel München in Dunaj prišla na Vrbsko jezero. Bili so zaprti v velikih mestih, zato so si ob jezeru kaj najeli za celo leto ali pa kar kupili. Mnogo je tudi takšnih, ki so želeli investirati svoj denar in so zato kupili nepremičnino, posledično pa so cene šle v nebo. Sploh če imaš pogled na jezero.

Življenje v tujini ste izkusili že med študijem v Londonu. Kako je bilo takrat oditi iz domovine v drugo državo?

Lahko si mislite, kako težko je bilo pri 19 letih zbrati dovolj denarja, saj nisem bila iz premožne družine. Sploh mi ni jasno, kako sem se znašla, kar spakirala kovčke in šla tja, iz Lesc v London, si našla službo, da sem imela za plačilo najemnine in za življenje, si našla štipendije za drago šolnino ...

Bilo je res zelo naporno, tudi zato, ker sem imela zelo malo predznanja. Rekli so mi, da so me vzeli zaradi mojega potenciala, to pa je pomenilo, da so tudi zelo pritiskali name, me tudi zasmehovali, velikokrat sem dobila slabe ocene, nobene milosti niso imeli. Ob tem sem tudi delala in nisem imela nobenega prostega časa, bila pa je to dobra šola za življenje. Nikoli pa nisem pomislila, da bi odnehala in se vrnila, in na koncu mi je uspelo, diplomirala sem kot ena najboljših.

"V Avstriji mi je všeč, da imajo vzpostavljen red. Ni tistega 'bo že kako' odnosa, stvari morajo biti urejene. Vsakdo ve, kaj mora storiti, in zato sistem tako dobro deluje, obenem pa poskrbi za najšibkejše." Foto: Bojan Puhek

Če si iz okolja, kjer si, kot se reče, "v loju", in vsi skrbijo zate, morda hitreje obupaš. V tem primeru pa je bila to moja lastna ideja, moja lastna odločitev, in vedela sem, da hočem iti čez to, preživeti in zmagati. Ta močna volja in trma sta mi pozneje v življenju velikokrat pomagali, pa čeprav sem sicer zelo tankočutna oseba, hitro me kaj prizadene, a na srečo ne za dolgo. Zjočem se, morda malo zlomim, a se nato tudi hitro dvignem nazaj.

Omenili ste coachinge, ki jih delate, napisali pa ste tudi priročnik za boljše psihično in fizično zdravje, v središču katerega so posebne dihalne vaje. Za kaj gre?

Ob kombinaciji majhnih otrok, nenehnih potovanj, organizaciji koncertov in vsega drugega se je psihični napor začel poznati na mojem fizičnem počutju. Imela sem občutek, da ne morem dihati, slabo sem spala, imela sem napade tesnobe in bila konstantno izčrpana, pogosto tudi bolna, imela sem eno virozo za drugo. Ker sem kljub temu še naprej delala, pela in govorila, se mi je začel krhati glas. Dobila sem majhne vozličke na glasilkah in za ozdravitev dve možnosti – ali bom mesec dni tiho ali pa grem na operacijo.

Jaz pa sem se zakopala v literaturo in spet našla "rusko dihalno telovadbo", posebno tehniko, ki sem se je učila v Moskvi, in z nekajtedenskim zelo intenzivnim izvajanjem so vozlički izginili, glas se mi je povrnil in okrepil, ima pa ta tehnika še cel spekter zdravstvenih koristi. Odkar jo redno delam, se počutim odlično!

V priročniku, ki ga čaka že tretji ponatis, je med drugim opisala "rusko dihalno telovadbo", posebno dihalno tehniko, ki ima vrsto pozitivnih vplivov na počutje. Foto: Bojan Puhek

Če smo napeti in v stresu, izgubljamo svoj polni dih, zaradi celodnevnega sedenja in s staranjem ga izgubljamo še bolj in sčasoma se nam lahko pljučna kapaciteta občutno zmanjša. To vpliva na čisto vse v našem telesu. Z redno dihalno telovadbo si povrneš naravni dihalni refleks, treniraš dihalne mišice, odpiraš pljuča in jih začneš spet na polno uporabljati.

Sčasoma sem iz tega razvila tudi delavnice za govorni glas, saj večina ljudi ne govori s polnim dihom in mnogi, če govorijo pred večjo skupino, stisnejo, izgubijo glas in imajo tremo. Na delavnicah, kamor prihaja tudi veliko vodstvenega kadra, krepimo dihanje, s tem pa tudi govor. Ta del mojega učenja je osnovan tudi na najboljši britanski šoli govorništva.

Sama sem skozi vse to ugotovila, da znam res dobro motivirati ljudi. Ostajam v prvi vrsti pevka, a lahko s svojim znanjem z odra ljudi tudi navdušim, da nekaj spremenijo in izboljšajo za svoje lastno dobro.

Preberite še:

Sportal Nejc Štern in njegovo življenje v norveški vasici

Novice Maruša Levstek o življenju v Angliji: pri svojem delu prepleta kreativno in znanstveno plat

Sportal Oliver Sims pripotoval z drugega konca sveta: Slovenija me spominja na Tasmanijo

Trendi Chris iz Montane, ki se je priselil v Maribor: To je zame veliko mesto

Sportal Odraščal v milijonskem Sao Paulu, družino si je ustvaril v vasici ob Soči