Slovenki so se v Londonu nepričakovano uresničile sanje

"Moram takoj povedati in se opravičiti, da žal zaradi redke uporabe slovenskega jezika občasno pozabim kakšno besedo," je v smehu že na začetku pogovora iz več kot tisoč kilometrov oddaljenega Londona sporočila Novomeščanka Ina Parkelj. 36-letna diplomirana anglistka si zdaj tam kruh služi z delom v fitnesu, kjer opravlja vlogo menedžerke in osebne trenerke, v zadnjem obdobju pa je temu dodala še life coaching, pred tem pa je njen vir zaslužka predstavljal nogometni klub Arsenal in vloga vodičke na stadionu ter v muzeju kluba, kar je bil leta 2018 tudi povod za selitev iz Ljubljane na Otok. Zatem se je začela njena nepričakovana pustolovščina v mestu ob reki Temzi s slabimi desetimi milijoni prebivalcev.

London je zadnjih sedem let njen dom. Foto: Osebni arhiv Če začneva na začetku vaše poti v angleški prestolnici, kako to, da vas je pot popeljala tja? Kakšen je bil vzrok in tudi povod za selitev?

Ravno zdaj konec oktobra mineva sedem let odkar sem se preselila v London. V prvi vrsti sem se preselila zaradi nogometnega kluba Arsenal, ker sem si kot res velika navijačica tega kluba želela delati zanje, po spletu okoliščin dobila službo in se v roku dveh tednov na hitro preselila na Otok. Torej od trenutka, ko sem se prijavila na delo do moje selitve, je minilo približno 14 dni, nekako sem se samo vrgla v priložnost.

Bila sem vodička na stadionu Emirates. Že prej sem delo turistične vodičke opravljala v Ljubljani in sem sama sebi rekla, zakaj se ne bi prijavila na razpis za delo pri mojem najljubšem klubu. Odgovor je bil takojšen, tisti njihov ja me je kar malce šokiral, a sem zagrabila priložnost in šla. Tam sem preživela štiri lepa leta, potem pa sem se počasi usmerila v fitnes. Na to obdobje pri Arsenalu imam res lepe spomine. Spoznaš vse igralce, si na vseh tekmah, nekaj, kar je bilo prej nepredstavljivo, včasih si za to plačeval ogromne vsote denarja pa bil v čakalnih vrstah za ta dragocen kos papirja, potem pa tam delaš vsak dan. Takrat sem si večkrat rekla, 'waw, noro, to je moje življenje.' Bila je res uresničitev sanj.

Zdaj sicer nisem več vpeta v nogomet, trenutno delam v fitnesu kot menedžerka in osebna trenerka. Vendar bo Arsenal vedno razlog, zakaj sem se preselila sem, tudi fitnes, kjer delam je na starem stadionu od Arsenala, tako da sem na neki način še vedno povezana z razlogom, zaradi katerega sem prišla sem.

Pred tem si nisem mislila, da bom kdaj živela tukaj, tudi v Ljubljani, ki je zame božanska, sem bila srečna, a vse se je razpletlo, kot se je moralo.

Omenili ste, da zdaj delate v fitnesu, kako vas je pot zanesla tja?

Med zaprtjem vsega v času epidemije koronavirusa se je nogometni klub zaprl za turiste in dela enostavno ni bilo več. Takrat ni nihče vedel, koliko časa bo vse skupaj trajalo in kakšen bo razplet. Potem pa so me sostanovalke med tem zaprtjem večkrat priganjale, naj jim pokažem kakšne vaje, jih treniram, ker sem tudi sama ves čas hodila v fitnes. Zatem so me priganjale še k temu, da naredim vsa usposabljanja za osebno trenerstvo in potem sem v nekakšni paniki, ker nisem vedela, kako bo s turizmom, naredila ta korak, ker sem vedela, da bo takšen poklic ves čas iskan, sploh ker je v povezavi z zdravjem.

Zaradi Arsenala je spakirala kovčke in se preselila v London. Foto: Osebni arhiv

Tako da sem res pod nekakšno prisilo sostanovalk opravila vse za prejetje licenc in sem zatem dve leti še opravljala delo tako pri Arsenalu kot v fitnesu, tako da sem bila nekaj časa sedem dni na teden od 7. do 22. ure ves čas v službi. Nato pa je nastopil trenutek, ko sem se morala odločiti, kaj bom izbrala, ker nisem mogla opravljati obojega. Zaradi priložnosti napredovanja in tudi finančnega vidika sem potem smiselno izbrala fitnes in Arsenal pustila za sabo.

Samo z enim prihodkom pa je tukaj vseeno kar težko živeti, tako da sem fitnes zdaj združila tudi z life coachingom (trenerstvo življenjskega sloga, op. p.), ker sem z mojo izkušnjo selitve sem, osamljenostjo, preizkušnjami, dobila res trdo kožo. Pridobila sem licence in tako spet opravljam dve službi.

Kaj pa jezikovna bariera? Verjetno za poklic turističnega vodiča v Londonu niso dovolj zgolj kakšne osnove angleškega Njena nekdanja pisarna. Foto: Osebni arhiv jezika.

S tem nisem imela težav, ker sem študirala anglistiko, tako da smo se s sošolci na faksu in s prijateljicami vedno pogovarjale v angleščini. Bili smo tisti čudaki, ki vedno govorijo angleško, pa sploh ne vem zakaj (smeh, op. p.). Takrat je bilo to normalno. Jezik mi res ni nikoli predstavljal izzivov, zdaj imam bolj težavo, da res redko govorim slovensko in potem kar pozabim besede (smeh, op. p.). Sploh zato, ker se s prijatelji in družino večinoma slišimo preko sporočil in tam mi ni težava pisati v slovenščini, govoriti pa je večji zalogaj, kar pozabim na stavčno strukturo, ne vidim sploh smisla v besedah. Težko je razložiti, dokler tega ne doživiš.

Sanjam pa tako ali tako že od nekdaj v angleškem jeziku, kot otrok sem dneve in dneve gledala Cartoon Network, kjer sem gledala angleške risanke, potem pa se je to samo stopnjevalo s faksom in selitvijo. Med lockdownom sem se nato začela učiti še štiri druge tuje jezike in je bila slovenščina moj najmanj uporabljen jezik, za kar mi je žal, a tako pač je. Se trudim (smeh, op. p.).

Če se posvetiva življenju v Londonu. Kje so po vaše prednosti življenja v Londonu v primerjavi s Slovenijo?

Vse je na dosegu roke. Kar si zamisliš, to je mogoče. Če ti ob enajsti uri zvečer zmanjka kruha, greš enostavno v trgovino, ki je tri minute stran in je odprta ves čas. Možnosti je neskončno. London je res ogromen, karkoli si zamisliš, tukaj ni meja.

Druga stvar, ki mi je pri Londonu res všeč in jo moram izpostaviti, pa so gledališča, saj sem sama obsedena z gledališči. In dejstvo, da imam dnevno možnost izbrati več kot 20 predstav, med katerimi lahko izbiram, kaj bi gledala in je vedno nekaj novega, mi pomeni ogromno.

Foto: Osebni arhiv Glede na to, da ste se sami preselili v London, verjetno to ni enostavno in zna biti vsaj na začetku precej težka izkušnja z dnevi, ko se človek počuti precej osamljenega? Kako ste potem navezovali stike in pletli mrežo prijateljstev?

Ja, to je zagotovo velik del vsega, sploh če se preseliš pri tridesetih, tako kot sem se jaz, ker so ljudje pri teh letih v veliki meri že izoblikovani in imajo prijateljstva, ki so jih gradili celo življenje. Potem pa prideš sam in ne bom lagala, na trenutke si res osamljen, a hkrati se res spoznaš in naučiš ogromno sam o sebi.

Sama sem imela to srečo, da sem zaradi Arsenala že prej z mojimi številnimi obiski krajev po Evropi in ogledov tekem na tujem stkala prijateljstva z angleškimi navijači kluba, tako da sem imela prijatelje iz sveta Arsenala. Je pa nastopil problem, ko sem nehala z delom za Arsenal in nisem več hodila na tekme, cele dneve sem preživela v fitnesu, z nogometom nisem bila več v stiku, tako da nismo imeli več neke skupne točke.

A sem nato v fitnesu navezala stike z drugimi ljudmi in sem bila v okviru službe vržena med nove ljudi, s katerimi sem spletla prijateljstva in hitro dobila novo družbo.

Koliko pa vaši prijatelji in ljudje v Londonu vedo o Sloveniji?

Ne bo najboljši odgovor, ker ne vedo skoraj nič. Mogoče petdeset odstotkov ljudi, ko sliši od kod sem, vedo za Slovenijo, drugih petdeset pa ne ve ničesar. Morda je malce več jasno potem, ko omenim, da smo zraven Italije. Večinoma pa vsi mislijo, ker rečem Slovenija in je beseda nekoliko podobna, da sem iz Skandinavije, k temu verjetno botrujejo tudi moji svetli lasje. Če omenim Balkan, pa rečejo 'a, Baltik', tako da sem potem že Estonka, Latvijka in podobno (smeh, op. p.).

Moram pa omeniti, da tukaj čisto vsi poznajo Tadeja Pogačarja. Ne pretiravam, ko rečem res vsi. Ne Dončića, ne Oblaka, Tadej je zvezdnik številka ena, tukaj ima status superzvezdnika, kar me je precej presenetilo.

Gibanje, fitnes, osebno trenerstvo … že v Sloveniji je to v zadnjih letih zelo iskana storitev, verjetno je v Londonu to še Večino dni preživi v fitnesu. Foto: Osebni arhiv pomnoženo?

Jaz iskreno tukaj skorajda ne poznam človeka, ki ne bi imel članstva v kakšnem fitnesu. Imaš službo in imaš članstvo v fitnesu. To je kot nekakšna obveza, tudi če ljudje ne hodijo redno. Verjetno je to ogromno povezano s tem, da je pri nas vreme res katastrofa, in če se hočeš premikati ali narediti kaj zase, moraš v telovadnico ali fitnes, ker je na prostem to sicer praktično nemogoče. Sama sem res cele dneve v službi v fitnesu, in ko končam delo s strankami, ostanem tam, kjer opravim še svojo vadbo, tako da prostega časa drugače sploh nimam.

Igram pa tudi košarko, ki sem jo v Sloveniji prej igrala tudi v Novem mestu in na faksu. Res sem vesela, da je to še ostalo z mano, in da sem se tukaj pridružila košarkarski ekipi, igramo ligo in res se imamo odlično. Tudi tam je naša zasedba res pisana. Vse se vrti okoli športa. Seveda šport številka ena je tu nogomet, to je nekako edina stvar, ki obstaja, potem pa daleč zadaj sledita še kakšen ragbi in tudi tenis, pa kolesarstvo.

Ko ste ravno omenili vreme, torej London in muhasto, slabo vreme nista stereotip?

Ne ni, prav res ne (smeh, op. p.). Večino časa sonca res ne vidiš in to ne pomeni zgolj, da je sonce za oblaki, temveč je vse zgolj in samo ena velika sivina, skozi katero ne vidiš. Tega se po mojem nikoli ne navadiš.

Če sva pri vremenu in minusih, je še kaj takšnega, kar pogrešate iz Slovenije?

Poleg prijateljev in družine najbolj pogrešam slovensko hrano. Tukaj res lahko dobiš hrano kakršno koli si zamisliš, a je vse, sploh kar se tiče sadja in zelenjave, umetno, ker hrano uvažajo praktično iz celega sveta. Če potem neka borovnica zdrži pet tednov prevoza in je potem lahko še teden dni v hladilniku brez plesni, brez gnilobe, je jasno, koliko so stvari naravne. Kvaliteta hrane res ni najboljša, kar me res moti.

Kljub vsem prednostim tukaj moram priznati, da sem pogosto v balkanski trgovini, ki je sicer od mojega doma oddaljena uro in dvajset minut, torej bi v tem času lahko že skoraj z letalom prispela domov (smeh, op. p.), a to trgovino res obiskujem redno, v prvi vrsti zaradi kave Barcaffe in še nekaterih ostalih stvari.

Hkrati pa je treba kot minus izpostaviti cene. London je res, res drag. Sama živim v coni dva od šestih con Londona, torej nisem spet pretirano daleč od centra, a še vseeno res daleč od glavnih turističnih točk, pa je kava v lokalni kavarni, ki res ni nič posebnega, 4,10 funta (4,70 evra). To je res velik minus.

Foto: Osebni arhiv Če sva že pri cenah, verjetno so tudi najemi stanovanj hud zalogaj?

Ja, absolutno. Za studio v coni izven centra in stran od logističnih povezav, torej podzemne postaje in vlakov, je treba odšteti nekje tisoč šesto funtov (1833 evra), v kar pa še niso všteti stroški, torej vse skupaj stane nad dva tisoč funtov. Večina stanovanj tukaj tudi nima izolacije, pogosta težava je plesen, ni ogrevanja. Vse je bilo zgrajeno konec leta 1800 in niso veliko spremenili, stvari hočejo popraviti, a je okostje zgradb staro, kar se zagotovo pozna. So pa seveda tudi plače v veliki večini višje kot pri nas.

Tako kot praktično drugod po svetu, sploh v večjih mestih, je tudi okoli Londona ves čas govora o politiki, migrantski krizi in podobno. Občutite kaj od tega na svoji koži?

Veliko je napihnjenega s strani medijev, sploh če se zapičijo v neko zgodbo, ki se prodaja, se potem to forsira. London je res multikulturno mesto, tudi sama sem migrant in večina mojih prijateljev tudi. Ne vem, če je v moji družbi pet Angležev, večina so priseljenci ali pa druga, tretja generacija priseljencev. Sama nisem niti enkrat opazila kakšnega sovražnega govora, tudi protesti in podobno se vedno odvijajo le v strogem centru mesta, kjer so turisti in največ pozornosti. Domačini tega niti ne opazijo. Če nisi turist, tega res ne opaziš, multikulturnost je tukaj del vsakdana že res dolgo časa, ekstremizem se pojavlja bolj zunaj Londona, kjer je družba drugačna.

Ko pride do govora o življenju v velikih mestih, je vedno tema pogovora tudi varnost. Ste imeli kakšno slabo izkušnjo?

Sama nisem imela praktično nobene slabe izkušnje, mogoče sem tudi sama malce preveč pogumna, ker grem praktično povsod brez strahu (smeh, op. p.). Zagotovo se dogajajo kriminalna dejanja, sploh ob takem številu ljudi, a ta so po navadi znotraj tolp. Med sabo imajo konflikte in če si izven tega, se to niti ne opazi, ker so v nekih svojih predelih.

Kot dekle, pa še tujka, ki ni odraščala v Londonu, moram res povedati, da nisem imela enega dogodka, ko bi se počutila ogroženo. Edina stvar je, da so mi kmalu po selitvi ukradli telefon, a so mi potem prijatelji povedali, da sem s tem uradno sprejeta kot Londončanka (smeh, op. p.).

Imate poseben del Londona, kjer se počutite najbolje in kamor najraje zahajate?

Ja, Mayfair v centru Londona, ki se nahaja malce izven Oxford Streeta. Tam so snemali tudi serijo Bridgerton. Viktorijanska arhitektura in parki so res paša za oči, zelo je tiho, mirno, to je zdaj območje bogatašev. Vedno, ko sem tam, imam občutek, da sije sonce in čeprav si v centru Londona, sploh nimaš takšnega občutka. Takrat si vedno rečem, 'o moj Bog, to je moje mesto, tukaj jaz živim.'

Mayfair Foto: Guliverimage

A hkrati ne vem, če bi lahko na takšnem mestu živela, ker je res tiho, jaz pa imam rada dogajanje ves čas, tako da je ravno za trenutke, ko potrebujem mir. Moj dom pa je bolj v severnem delu, čeprav ne velja ravno za najboljšega, se tu počutim doma.

Potem se ne vidite, da bi se kdaj vrnili v Slovenijo?

Mislim, da res ne, ker ko enkrat občutiš takšno veličino in variacije kultur, ne vem, če bi lahko šla nazaj. Občutek imam, da bi mi bilo v Sloveniji dolgčas (smeh, op. p.), a se hkrati ne vidim v Londonu do konca življenja, ker je ves čas na sto obratih. Sem pa tu v Londonu spoznala veliko Karibčanov in zaradi njih sem šla prvič v življenju na Karibe, kar se drugače verjetno ne bi zgodilo. In ker sem bila tam že tolikokrat imam občutek, da je to moja naslednja postojanka v življenju, vsaj ideja je zaenkrat takšna.

Kako pogosto pa se vračate na obisk v domovino?

Nazadnje sem bila pred letom in pol, ko se je poročila moja najboljša prijateljica. Vsaj enkrat na leto se skušam vrniti. A kot sem že omenila, London je res drag, in če mi uspe nekaj privarčevati gre potem za neko potovanje, kjer še nisem bila, ker je London res odlično izhodišče za potovanja.

Če bi vam nekdo rekel, zakaj je London prava izbira za življenje, kaj bi mu rekli?

London je odlična izbira, sploh če si zelo mlad. Mislim, da sem se jaz za to pot odločila malce pozno, ker sem imela že izoblikovano življenje ter potrebe, in ko si vržen v novo kulturo, se mi zdi, da je prilagajanje, če si nekoliko mlajši, še precej lažje, a seveda ničesar ne obžalujem in tu res uživam. London je res odlična izbira, če si želiš zgraditi kariero, ker gre vse navzgor – izkušnje, plača … Opcij je res ogromno, karkoli na svetu si želiš delati, to lahko počneš in kar je meni tukaj všeč, je to, da ti ni treba početi ravno tistega, za kar si se šolal. Dokler si v nečem dober in željan učenja, jih ne zanimajo papirji, izobrazba, kaj si počel prej. Če si dober, boš dobil službo in boš dobil napredovanje, sploh ni pomembno, kakšne veze imaš, res je meja le nebo.

Več iz rubrike Prek meja:

Novice Andrejka Likar: "Zakaj sploh iščete delo? Saj imate vendar štiri otroke!"

Trendi Iz Istanbula v Ljubljano: Ajša si želi, da bi Turki Slovenijo bolje spoznali

Sportal Slovenka na Zanzibarju: Navsezadnje ugotoviš, da za zadovoljstvo ne potrebuješ veliko