Prek meja
Sreda, 10. 12. 2025, 4.00
7 ur, 5 minut
Prek meja (63.) – Jaka Jazbec
Kako si je Jaka Jazbec zgradil življenje v Italiji? #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,01
Jaka Jazbec že 25 let živi v Italiji.
"Na burek grem," nam je v smehu odgovoril Jaka Jazbec, ko smo ga vprašali, kaj najprej naredi, ko pride domov iz Italije, kjer živi že zadnjih 25 let.
Jaka Jazbec že četrt stoletja živi v Italiji, natančneje v Torinu. Tja ga je pripeljala ljubezen, prav tako si je tam ustvaril uspešno športno kariero. Kot mladinski svetovni prvak v kajaku je začel svojo športno pot v Sloveniji, nato pa jo je nadaljeval in končal z italijansko reprezentanco, s katero je na svetovnem prvenstvu v četvercu na mirnih vodah dosegel bronasto medaljo. Zaradi svojega športa je spoznal današnjo ženo Cristino Giai Pron, nekdanjo zelo uspešno športnico, in si ustvaril družino.
Jaka je bil že kot športnik zaposlen v italijanski javni upravi, služba pa ga je čakala tudi po končani karieri. Danes dela v posebnem oddelku karabinjerjev. Zelo je zaposlen s športnimi karierami obeh hčerk, Tjaše in Nike. Ena trenira atletiko, druga pa tenis. In prav v Torinu je zadnja leta tenis v velikem razcvetu. Kako naš sogovornik gleda danes na Ljubljano, kjer je preživel svojo mladost, in koliko mu še pomenijo prijatelji iz otroštva?
Po športni karieri ga je čakala služba.
Kdaj ste se preselili v Italijo?
Zdaj bo 25 let, preselil sem se, ko sem spoznal Christino.
Ste se takoj preselili v Torino?
Ne, na začetku sem živel v Ivrei, kjer je tudi kajakaška proga za slalom. Tam smo živeli pet let, potem pa smo se preselili v Torino, kjer sva si z ženo kupila in uredila hišo. Tukaj sva se ustalila, ker sva menila, da je tukaj več priložnosti.
Kaj je bil ključni trenutek ali razlog, da ste se iz Slovenije preselili v Italijo?
Takrat si v Sloveniji nisem še nič ustvaril in sem bil še na začetku svoje življenjske poti. Zato mi ni bilo težko iti v tujino. Če bi imel v Sloveniji že službo in bi bil bolj ustaljen, bi bila selitev težja. Takrat sem samo študiral na ekonomski fakulteti in nisem imel drugih stvari, ki bi me vezale. Lahko rečem, da je bila selitev relativno lahka. Seveda je bil razlog za to tudi ljubezen. Če najdeš pravo osebo, je vse skupaj še toliko lažje.
Kako težko si je v Italiji ustvariti dom?
Za nas je bilo nekoliko lažje. Glede na to, da imaš kot športnik službo za nedoločen čas, lahko vzameš posojilo. V našem primeru se je bilo malce lažje postaviti na noge. Slišim pa, da je v Sloveniji zelo slabo glede tega. Tukaj so cene veliko nižje kot v Sloveniji. Povprečno stanovanje v spodobni soseski se giblje med 1.500 in dva tisoč evrov na kvadratni meter.
Kako ste zadovoljni s plačo in kakovostjo življenja v Torinu?
Kolikor sam potujem po Evropi in vidim, je Italija, kar zadeva počitnice ali kaj drugega, zelo dostopna. Že Hrvaška je zelo draga, za isti denar v Italiji dobiš nekaj več. Če primerjam z restavracijami v Ljubljani, je tukaj ceneje. Tako v trgovini kot v restavraciji. Lahko vam povem, da tukaj zapravim manj kot v Ljubljani. Za primerjavo vam lahko dam pico margarito. Pri nas je šest evrov, medtem ko je v Ljubljani lahko tudi dvanajst evrov. Res pa je, da je pivo pri nas še dražje.
Že zelo kmalu je začel tekmovati za italijansko reprezentanco.
Bili ste vrhunski športnik in sprva ste tekmovali za Slovenijo. Kako uspešni ste bili?
Bil sem mladinski svetovni prvak, tekmoval sem v članski reprezentanci, potem pa sem se začel ukvarjati s kajakom na mirnih vodah. Takrat je bil kajak na mirnih vodah pri nas še zelo na začetku. Skoraj bi lahko rekel, da smo bili pionirji te discipline. Prišel je tudi kakšen rezultat, saj smo kar dobro delali.
Pozneje ste tekmovali tudi za italijansko reprezentanco, s katero ste bili v četvercu tretji na svetovnem prvenstvu. Kako ste sploh lahko postali član italijanske reprezentance?
Postopek ni bil preveč zapleten. Imeti moraš stalno prebivališče in na podlagi tega se lahko včlaniš v matični klub. Tekmuješ lahko na državnem prvenstvu in na izbirnih tekmah. Potem se lahko uvrstiš v državno reprezentanco ter tekmuješ na tekmah svetovnega pokala, evropskih in svetovnih prvenstvih. Za olimpijske igre pa že moraš imeti italijansko državljanstvo. Leta 2005 sva se s Christino poročila, leta 2007 pa sem imel že italijansko državljanstvo.
Življenje je podobno kot v Sloveniji.
Kot ste povedali, že 25 let živite v Italiji. Se spomnite, kaj so bile največje razlike v primerjavi s Slovenijo?
V življenju so različna obdobja. Ko si mlad in hodiš po svetu, je malo drugače. V šolo sem hodil v Sloveniji, tako da glede tega ne morem povedati, kakšne so razlike. Razlike zagotovo so, ampak ne takšne kot včasih. Globalizacija je naredila svoje. Življenje je podobno kot v Sloveniji. Sicer v Italiji ne posedamo ob kavi. Tukaj jo spiješ ob točilnem pultu in greš naprej. To je pri nas ritual, ki traja pet minut. Kava za Italijane pomeni, da se za kratek čas odklopiš. Tudi na pivo … Sicer greš lahko s prijatelji na pivo, ampak bolj redko. Ponavadi greš s kolegi v restavracijo kaj pojest.
Sicer, ko se danes vrnem v Ljubljano, vidim, da se je veliko spremenilo. Opažam, da veliko stvari, ki jih dobiš v Italiji, jih dobiš tudi pri nas. Mogoče pridejo malce zamikom, ampak ni tako kot včasih, ko določenih stvari pri nas nisi mogel dobiti ali pa je trajalo kar nekaj časa, da je prišlo v Slovenijo. Skratka, tudi v Sloveniji je veliko ponudbe. Opažam, da je Ljubljana postala turistično mesto. Ne vem, kako to sprejemajo Ljubljančani. Moji starši, ki ne živijo od turizma, niso najbolj navdušeni, medtem ko za tiste, ki se ukvarjajo s turizmom, je to bolje. Zagotovo je Ljubljana živahnejša, kot je bila pred tem.
Poročeni ste z Italijanko. Je morda ona prevzela kakšne slovenske navade, ali ste se vi povsem prilagodili italijanskim navadam?
Glede na to, da smo v določenih letih zelo malo hodili v Slovenijo, ni bilo prave možnosti, da bi ona prevzela kakšne slovenske navade. Zdaj, ko se celotna družina ukvarja s športom, pridemo tudi večkrat v Slovenijo.
Kakšen imate v Italiji delovnik v primerjavi s slovenskim? Je italijanski popoldanski odmor prednost ali prej ovira pri organizaciji dneva?
Tukaj imamo okrog enih eno uro časa za kosilo. Jaz, ki sem zaposlen v državni upravi, imam kosilo od 12.00 do 13.00, medtem ko imajo drugi sektorji od 12.00 do 14.00. Takrat se tudi zaprejo trgovine. Delovnik je nekoliko drugače razporejen.
Se vam zdi to ovira ali prednost pri vašem načinu življenja?
Odvisno od navade. Človek se navadi na vse. Morda je na začetku nekoliko nenavadno, ampak se hitro navadiš in je povsem običajno. Malce drugače načrtuješ dan. Morda se malce pozneje vrneš domov, imaš pa vmes dve uri prosti in v tistem času lahko opraviš kakšne druge stvari. Lahko greš malo trenirat, pravzaprav delaš, kar si želiš.
Z ženo imata dva otroka, ki sta šoloobvezna. Kako to usklajujete?
Pri nas je tako, da zjutraj odidemo od doma in se po vseh treningih, ki jih imata hčerki, ob osmih zvečer vrnemo domov. Imamo pa navado, ki je v Sloveniji oziroma pri nas doma ni bilo. Zmeraj skupaj večerjamo in se pogovarjamo, kako je bilo čez dan.
Kaj pa so največji izzivi v Torinu?
Lahko vam povem, da sem v prometu od jutra do večera. V primerjavi z Ljubljano, ki je manjše mesto, se je težje premikati. Tudi v Ljubljani je veliko lažje iti v šolo, kot otrok si lahko veliko bolj samostojen. Tukaj pa za takšne stvari potrebuješ avtomobil. Otroke je treba pripeljati v šolo in jih nato voziti še na treninge. Ena hčerka trenira tenis, druga pa atletiko.
Veliko časa preživim ob teniškem igrišču. Tjaša je nekaj časa trenirala v Alessandriji in to je tako, kot bi iz Ljubljane hodil v Maribor. Na začetku sem jo vozil dvakrat na teden, potem pa že štirikrat na teden. Bilo je kar naporno. Zdaj spet trenira v Torinu. Nisem je želel dati v kakšno izmed teniških akademij. Veliko družin se odloči za takšne poteze, a po mojem mnenju ni treba preveč hiteti.
Kakšni vozniki so v Italiji?
Se kar komolčkamo (smeh, op. p.). Je kar gneča in veliko je motorjev. Proti jugu je stanje še bolj kaotično.
Ko ste ravno prej omenili hčerki. Znata govoriti slovenski jezik?
Za zdaj bolj malo, ampak se navajata. Da bi ju učil slovenskega jezika, to pa ne. Zdaj, ko nekoliko več hodimo v Slovenijo, se počasi navajata tudi na slovenski jezik.
Tekmovali ste za Italijo, danes pa delate v javni upravi. Ali Italija dobro poskrbi za vrhunske športnike tudi po koncu kariere? Kakšna je vaša zgodba glede tega?
Ko sem dobil državljanstvo, sem imel leta 2008, ko sem končal kariero, veliko možnosti za zaposlitev. To pomeni zaposlitev v veliko različnih enotah. In tudi, ko si še športnik, lahko že malo vidiš, kaj bi lahko delal.
Če vas prav razumem, vas je po končani športni karieri čakala zaposlitev v državni službi?
Da, tako je. Tukaj ni tako, da veslaš do 35. leta, potem pa si prepuščen samemu sebi. Tukaj je za to dobro poskrbljeno.
In kaj delate danes?
Danes delam med karabinjerji v posebnem oddelku za živilstvo. Nadzorujemo prehrambne izdelke in podobne stvari. Veliko smo tudi na terenu, delamo v štirih regijah in imamo pod seboj kar velik predel. Lahko rečem, da je zanimivo delo.
V Italiji ima prijatelje, ostaja pa v stikih tudi s prijatelji iz Slovenije.
Kako je s prijatelji, ste kmalu dobili nove prijatelje?
Tudi tukaj imam svoje prijatelje. A ko imaš enkrat prijatelje iz otroštva, je malo drugače. Saj tudi pozneje najdeš prijatelje in so zelo pomembni, ampak ni enako. Prijateljstva iz otroštva imajo nekaj več.
Koliko ste še v stikih s prijatelji iz Slovenije?
Imam nekaj prijateljev iz šole in gimnazije, prav tako se slišiva z Jernejem Korenjakom, mojim nekdanjim sotekmovalcem. Ko pridem v Slovenijo, se dobimo …
In kaj je prva stvar, ki jo naredite, ko se vrnete v Slovenijo?
Grem na burek (smeh op. p.). Vsaj enkrat si ga privoščim, ko pridem domov.
Italija je velika, raznolika država. Je kakšen kraj, kjer bi si želel živeti v prihodnosti, če ne v Torinu?
Moram povedati, da je tudi Slovenija zelo raznolika država. Bomo videli, kako se bodo stvari odvijale naprej. Tukaj imam predvsem v mislih hčerki oziroma kaj se bo v prihodnjih letih dogajalo s teniško kariero mlajše hčerke. V to namreč vlagamo veliko energije in čez nekaj let bomo videli, kje bomo.
"Sem še na vodi, ampak da bi prav veslal, pa ne."
Se danes še kaj usedete v čoln?
Z ženo imava društvo, v katerem se ukvarjamo z zmajskimi čolni. To sva ustanovila že takoj po moji končani karieri. To je vse turistično, bolj namenjeno družinam. Sem še na vodi, ampak da bi prav veslal, pa ne. Ostajam povezan z vodo in tisto, kar znam delati, lahko ljudem še vedno predstavim aktivnosti na vodi. Torej tisto, kar mi je dal kajak, mi še danes pride prav. Trenersko delo me ni nikoli zanimalo, ker kot trener si veliko odsoten. Če bi se to zgodilo takoj po koncu kariere, bi verjetno še bil za to, zdaj pa zagotovo ne. Moje življenje je usmerjeno k otrokoma.
Kaj bi svetovali Slovencem, ki razmišljajo o selitvi v Italijo?
Težko kaj rečem in težko dam kakšen nasvet. Predvsem se mi zdi pomembno, da se dobro počutiš tam, kjer si. Dobro je, ko nekam prideš, da se čim bolje vklopiš in se prilagodiš življenju.
Se kaj čuti, da bodo kmalu na sporedu olimpijske igre?
Tukaj v Torinu je tenis zelo priljubljen in je veliko evforije. Pred kratkim je bil tukaj finalni turnir ATP. Se pa čuti tudi, da bodo olimpijske igre, ampak Torino je vendarle bolj daleč. Leta 2006 so bile v Torinu olimpijske igre in lahko rečem, da se je Torino kot mesto zaradi tega dogodka še bolj postavil na noge.
Preberite še:
