Izmed petih jezikov, ki jih sin govori, mu je najljubši slovenski

Zakaj ste se odločili za selitev v tujino in zakaj ravno v Luksemburg?

Selitev je bila povezana predvsem z moževo službo. Leta 2011 se mu je ponudila priložnost, ki je bila zanimiva za njegovo kariero, in odločila sva se, da jo sprejmeva. Bila sem noseča, zato je bil to precej velik korak za takrat še neznano pot – nova država, nov jezik, novo okolje. A to ni bila ovira. V primerjavi z možem, ki ga je v Luksemburgu čakala nova poslovna priložnost, je bil zame položaj nekoliko drugačen. Imela sem izbiro, ali želim ostati v takrat tako imenovani sanjski službi in si ustvariti družino v domačem, znanem okolju brez večjih sprememb ali pa stopiti iz cone udobja in iti na pot uresničevanja tihih želja – življenja v tujini. Glede na to, da sem bila v pričakovanju sina in je bil pred menoj porodniški dopust, sta na koncu prevladala druga možnost in občutek v srcu, da slediš svojim željam, čeprav ne veš, kam točno se podajaš in kaj te čaka.

Kakšen je bil vaš prvi vtis o državi, ko ste se preselili?

Luksemburg je name naredil zelo dober vtis – šlo je za mešanico presenečenja, urejenosti in elegance. Ko prideš tja, najprej opaziš, kako izjemno čisto, mirno in organizirano je vse – ulice so brezhibno vzdrževane, stavbe skrbno obnovljene, promet deluje skoraj brezhibno. Glavno mesto Luxembourg te hitro prevzame s svojo nenavadno lego – staro mestno jedro je na pečini nad globokimi dolinami in rekami, zato imaš skoraj povsod čudovite razglede. Mostovi, kamnite utrdbe in ozke ulice dajejo mestu srednjeveški čar, medtem ko steklene stolpnice v finančni četrti Kirchberg spominjajo na to, da gre za eno najbogatejših in najsodobnejših središč v Evropi. Zdelo se je, da vse dobro deluje, od iskanja stanovanja, zdravstvenih storitev do birokracije. Ljudje so bili prijazni, a nekoliko zadržani.

Staro mestno jedro Luxembourga je na pečini, zato skoraj povsod ponuja čudovite razglede. Mostovi, kamnite utrdbe in ozke ulice dajejo mestu srednjeveški čar. Foto: Osebni arhiv Tamare Toplak Vajdič

Po drugi strani pa hitro ugotoviš, da brez francoščine ne prideš daleč – čeprav so uradni jeziki nemščina, luksemburščina in francoščina, je francoščina tukaj še vedno osrednji jezik vsakdana. Kljub temu sva se z možem zelo hitro počutila sprejeta, saj je Luksemburg vajen tujcev in večkulturnosti.

Kakšen je bil proces iskanja zaposlitve za vas in vašega moža?

Mož je imel službo že urejeno, jaz pa sem bila takrat osredotočena na rojstvo otroka in urejanje novega doma. Kasneje, ko sem začela iskati delo, je to zame pomenilo raziskovanje novega in, kot se je izkazalo, tudi precej drugačnega trga delovne sile, kot sem ga bila vajena v Sloveniji. Po predhodnih analizah in svojih dotakratnih delovnih izkušnjah sem bila optimistična. V Sloveniji sem si namreč po študiju ekonomije in komunikologije nabrala delovne izkušnje z vodenjem projektov v tržnih raziskavah, v oglaševanju in s programi integracije tujcev skozi medkulturni dialog.

Ker je marketing sestavni del vsakega poslovnega okolja, sem verjela, da se bo tudi zame našla prava priložnost. A kmalu sem ugotovila, da je pogoj za delo v marketingu poleg angleščine tudi znanje vseh treh uradnih jezikov na ravni maternega jezika, torej skupno štirih jezikov, ali pa vsaj francoščine na ravni maternega jezika.

Akumulacijsko jezero na reki Sure v severozahodnem delu države je največji zalogovnik vode v Luksemburgu. Foto: Osebni arhiv Tamare Toplak Vajdič Razen tega je bila večina razpisov omejena na pisanje besedil in urejanje vsebin, ob tem pa je bila prisotna tudi močna konkurenca. Prvo zaposlitev za nedoločen čas sem dobila po sedmih mesecih aktivnega iskanja zaposlitve. Delo sem sprejela v mednarodnem podjetju na področju zaščite intelektualne lastnine, natančneje zaščite evropskih patentov. Samo po sebi ni imelo nobenega skupnega imenovalca z marketingom, so pa določene predhodne delovne izkušnje in znanje več kot enega tujega jezika pripomogli, da so me izbrali med drugimi kandidati. Poleg znanja jezikov so potrebni tudi potrpljenje, pripravljenost na nove izzive ter pridobitev dodatnih znanj in veščin, a če si vztrajen, se trud obrestuje. Danes delam v pravnem oddelku podjetja Ferrero, ki ima sedež v Luksemburgu. Ukvarjam se z vodenjem portfelja blagovnih znamk, dizajnov in avtorskih pravic ter njihove globalne zaščite.

Se vam je Luksemburg zdel dobra izbira zaradi poklicnih priložnosti?

Vsekakor. Luksemburg je poln priložnosti – tako v javnem kot zasebnem sektorju. Je finančno in poslovno središče Evrope, kar prinaša raznolikost in stabilnost. Tudi do družin je prijazen, saj zagotavlja dobro socialno varnost, odlične vrtce in šole ter veliko podporo zaposlenim staršem. Mislim, da sva s selitvijo naredila pravo potezo – omogočila nama je osebno in profesionalno rast, pa tudi sinu dobre obete za prihodnost.

Steklene stolpnice v finančni četrti Kirchberg spominjajo na to, da gre za eno najbogatejših in najsodobnejših središč v Evropi. Foto: Osebni arhiv Tamare Toplak Vajdič Kakšni so bili začetki življenja v tujini?

Začetki so bili polni izzivov. Vse je bilo novo – jeziki, birokracija, kultura. Treba si je bilo dobesedno zgraditi novo družbeno mrežo, kar je dolgotrajen proces, spoznati nove ljudi, vzpostaviti nova poznanstva, nova prijateljstva. Spomnim se, da sem drugi teden po selitvi začela obiskovati intenzivni tečaj francoščine, in še danes sem prijateljica z eno od udeleženk tečaja. Zaradi nosečnosti sem se udeležila tudi tečajev priprave na porod in dojenčka, kasneje pa smo se mlade mamice redno družile in rodila so se nova prijateljstva. Luksemburg ima to prednost, da je zelo odprt za tujce, in tako nas je veliko v enakem položaju. Če si pripravljen sprejeti lokalne navade in kulturo, se lahko tudi hitreje vključiš v novo lokalno družbeno okolje. Pri tem ti zelo pomaga, če si odprt do novih kultur in drugačnosti. Pomagalo je tudi to, da je država naklonjena družinam in ima dobro organizirane storitve. Sčasoma se začneš počutiti doma, čeprav občutek doma nikoli povsem ne izgubi slovenske barve.

Ko ste si ustvarili družino, se je življenje za vas verjetno spremenilo.

Seveda. Ko imaš otroka, začneš na svet gledati skozi druge oči. Verjamem, da tako občuti vsak mlad starš. Začela sva se veliko bolj vključevati v lokalno skupnost, na primer z vpisom v vrtec, malo šolo, družila sva se s starši drugih otrok. Vse to ti pomaga razumeti tukajšnjo kulturo in način življenja. Hkrati pa sem se zavedala, kako pomembno je, da sin ohranja slovenski jezik in kulturo, medtem ko odrašča v večkulturnem okolju. Trudili smo se vzdrževati stike tako s Slovenci kot prijatelji tujci ter prijatelji in družino v Sloveniji. Od četrtega leta je bil sin vključen tudi v slovensko šolo za otroke Slovencev v Luksemburgu, ki jo je obiskoval ob koncih tedna. Odraščal je v lokalnem in mednarodnem okolju, a je bil ves čas povezan tudi z babicama in dedkoma v Sloveniji.

Kaj vam je najbolj všeč pri šolskem sistemu v Luksemburgu?

Večjezičnost, brez dvoma. Zdaj 13-letni sin govori že pet jezikov – slovensko, luksemburško, nemško, francosko in angleško. To je znanje, ki mu bo ostalo za vse življenje. Meni se to zdi neverjetno bogastvo in naložba za prihodnost. V šoli se srečuje z otroki iz različnih kultur, kar ga dela odprtega in fleksibilnega. Na začetku se je zdelo zahtevno, a zdaj je večjezičnost zanj nekaj povsem naravnega.

Osnovna šola Antoine de Saint-Exupery v Luxembourgu Foto: Osebni arhiv Tamare Toplak Vajdič Ali lahko kaj več poveste o sinovem in svojem doživljanju šolskega sistema?

Imamo dobre izkušnje s šolo. Otrok se v šolski sistem vključi pri treh letih, saj predšolska vzgoja traja od tretjega do šestega leta, a je od četrtega leta obvezna. Glavni jezik je luksemburščina, otroci pa se postopoma srečajo tudi z nemščino. Osnovna šola traja od šestega do 12. leta in je razdeljena na štiri cikle. Cilj je, da učenci do konca osnovne šole postanejo trijezični. Srednja šola je potem čas za usmerjanje glede na sposobnosti in interese. Pri tem je zanimivo, da ob koncu osnovne šole razrednik usmeri učenca ter da priporočilo za srednjo šolo na podlagi letnega spričevala in doseženih točk na državnem izpitu iz znanja nemščine, francoščine in matematike. V srednji šoli je tako močan poudarek na francoščini. Morda je bilo na začetku, pri treh letih, malo težje zaradi jezika, ampak otroci se neverjetno hitro prilagodijo. Pravijo, da so kot spužve, ki hitro absorbirajo novo znanje, jezike. V nekem trenutku, ko otrok dovolj usvoji vse jezike, s katerimi odrašča, začne spontano preklapljati med njimi, odvisno od sogovornika. Čisto naravno mu je, na primer, da govori nemško z učitelji, francosko pri preostalih predmetih, angleško ali luksemburško z vrstniki in slovensko doma. To mu daje določeno širino, ki bi jo bilo težko dobiti kjerkoli drugje. Moram omeniti, da je zmeraj zelo rad hodil v šolo, in to velja še danes, ko je v srednji šoli.

Kako bi opisali poslovno okolje v Luksemburgu?

Zelo profesionalno, dinamično in mednarodno. V podjetju, kjer delam, sodelujem z ljudmi iz Evrope, Azije, ZDA, Kanade, Latinske Amerike – vsak prinaša svoj pogled, svojo kulturo. Zaradi tega je delo zanimivo in spodbudno. Po drugi strani pa moram poudariti – v Luksemburgu je mogoče imeti zelo dobro kariero, vendar tega ni brez odrekanj. Delo včasih preseže osem ur, še posebej v večjih podjetjih ali ob zahtevnih projektih. Pričakujejo se natančnost, zanesljivost in pripravljenost prevzeti odgovornost. Če si ambiciozen in predan, imaš možnost napredovanj, a to pomeni tudi določeno mero pritiska.

"Čeprav se v Luksemburgu veliko dela, se vseeno razume, da ima vsak pravico do prostega časa in da ga tudi potrebuje, da si napolni baterije," pravi Toplak Vajdič. Foto: Osebni arhiv Tamare Toplak Vajdič Zame je ključ v ravnotežju – znati se je treba ustaviti, si vzeti čas zase in za družino. Tukaj mi je všeč to, da delodajalci to večinoma spoštujejo. Čeprav se dela veliko, se vseeno razume, da ima vsak pravico do prostega časa in da ga tudi potrebuje, da si napolni baterije. Sama sem se morala tega naučiti – znati postavljati meje brez občutka krivde, če občasno rečem, da sem za danes končala (smeh, op. a.).

Kako je videti vaš delovni dan?

Moj delovni dan je običajno dinamičen, raznolik ter vključuje veliko komunikacije, analiziranja in usklajevanja med različnimi oddelki ter zunanjimi partnerji. V pravnem oddelku se vsak dan srečujemo z novimi vprašanji, projekti, zakonodajo. Komuniciram s kolegi iz različnih držav, zato so sestanki pogosto večjezični – preklapljam med angleščino in francoščino, vsakodnevno pa sem izpostavljanja tudi italijanščini, ki se je zdaj učim. Delovni dan začnem ob osmi uri zjutraj in ta traja do poznega popoldneva, nato se posvetim družini. V okviru delovnika imamo eno uro obveznega odmora, ki je namenjen kosilu. To je običajno priložnost za neformalno izmenjavo informacij s sodelavci z drugih oddelkov ali prijatelji znotraj podjetja. V stavbi imamo svojo restavracijo, zato nam ni treba ven. Tako prihranimo čas in lahko v miru pojemo kosilo ob prijetnem druženju. Tudi če je tempo hiter, imam občutek, da sem v okolju, ki ceni kakovostno delo in spoštuje človeka kot posameznika.

Kaj menite o delovnem okolju in kulturi v Luksemburgu v primerjavi s Slovenijo?

Razlika je kar velika. V Sloveniji je tisti občutek povezanosti – kavica, klepet, smeh med sodelavci. Rada se pošalim, da je v Sloveniji kofetkanje skoraj nacionalni šport. Tukaj tega ni toliko. Ljudje so bolj zadržani in osredotočeni na delo. Po eni strani to pomeni večjo učinkovitost, po drugi pa včasih pogrešam tisti človeški stik, spontanost in humor, kar Slovenci prinesemo v pisarno. So pa vtisi od podjetja do podjetja različni, kar je odvisno tudi od same kulture podjetja. Prej sem delala za britansko podjetje, ki je bilo pod vodstvom Luksemburžanov, in kultura je bila nekoliko drugačna kot zdaj, ko delam za podjetje z italijanskimi koreninami. Velik del kulture je jezik in vsaka kultura ima svoj način komuniciranja. Angleži ti bodo recimo na zelo prijazen način sporočili, da dela nisi opravil odlično, kar človek zlahka razume kot pohvalo, ne kot spodbudo za izboljšanje. Francozi ti bodo vse zavili v celofan, tako da moraš brati med vrsticami (seveda se moraš tega prej naučiti), medtem ko ti bo Slovenec neposredno povedal, kar ti gre (smeh, op. a.). V mednarodnem delovnem okolju je veliko kulturnih razlik, kar lahko pripelje tudi do sporov zaradi napačne interpretacije predanega sporočila.

Druga zanimivost, ki je v Sloveniji nisem bila deležna, so recimo drugačni pogledi in pristopi k delu. So kulture, ki vzamejo stvari resno, se držijo zastavljenega roka in opravijo nalogo v zadanem času. Na drugi strani pa se srečaš tudi s takimi, ki se nikdar ne držijo roka in podaljšujejo čas za opravljeno nalogo, vse vzamejo bolj sproščeno. Kljub temu se mi zdi tukajšnje delovno okolje zelo spoštljivo, profesionalno in stabilno.

Kakšne so plače in stroški življenja v Luksemburgu?

Glede na standard države so plače bistveno višje kot v Sloveniji, a so tudi življenjski stroški temu primerno višji. V povprečju naj bi bil Luksemburg od 30 do 50 odstotkov dražji od Slovenije, pri čemer je treba izpostaviti veliko razliko v višini najemnin in ceni nepremičnin. Cene teh so dvojne ali še višje – kar je ena glavnih slabosti življenja tukaj. Hrana je v primerjavi s Slovenijo v povprečju od 20 do 25 odstotkov dražja. Kar zadeva šolanje v luksemburškem sistemu – šolski učbeniki in delovni zvezki so brezplačni, zanje poskrbi ministrstvo za šolstvo, otroke in mladino. Brezplačen je tudi javni prevoz (avtobus, vlak in tramvaj). Kljub temu je življenje na splošno tukaj dražje, vendar država ponuja visoko kakovost življenja, od infrastrukture, zdravstvenih storitev, športnih in kulturnih dogodkov, igrišč, igral in parkov za otroke do varnosti. Vse deluje, kar v praksi pomeni manj stresa in več udobja.

Vinogradi nad Remichem s pogledom na dolino Mozele Foto: Osebni arhiv Tamare Toplak Vajdič Kako pogosto se srečujete s Slovenci v Luksemburgu?

Slovenska skupnost tukaj je zelo prijetna. Ni nas veliko, a vedno več, večinoma se poznamo. Srečujemo se ob praznikih, kulturnih dogodkih, pa tudi povsem neformalno. Lepo je slišati slovenščino in z nekom deliti občutek domačnosti. Imamo kar nekaj slovenskih prijateljev, s katerimi smo v rednem stiku, se družimo, gremo na sprehod, praznujemo rojstne dneve in si tudi pomagamo, ko je treba. Odlično je imeti prijatelje z istim ali podobnim kulturnim ozadjem, podobno vzgojo in vrednotami, saj to človeku omogoča večjo povezanost in domačnost v tujem okolju.

Ste vključeni v slovensko skupnost v Luksemburgu?

Da, kadar le utegnemo. Udeležimo se prireditev, ki jih organizira Slovensko društvo v Luksemburgu in/ali veleposlaništvo. Letos maja nas je do solz nasmejal Matjaž Javšnik s komedijo Striptiz. Pravkar se je končal srednje- in vzhodnoevropski filmski festival CinEast, v sklopu katerega smo si s slovenskimi prijatelji ogledali predpremiero filma Belo se pere na devetdeset. Lepo je ohranjati stik z našo kulturo in jezikom, tudi zaradi sina, ki v Sloveniji nikdar ni živel. Pomembno se mi zdi, da otroci razumejo, od kod prihajajo njihovi starši, kje so njihove korenine, ter da poznajo slovenske običaje in zgodovino.

Slovenci v Luksemburgu so si konec oktobra v sklopu festivala CinEast ogledali predpremiero slovenskega filma Belo se pere na devetdeset. Foto: Osebni arhiv Tamare Toplak Vajdič Kako ocenjujete odnos slovenske politike do izseljencev?

Mislim, da bi Slovenija lahko iz bogastva, ki ga predstavljajo Slovenci v tujini, iztržila več. V tujini živi veliko uspešnih, izobraženih ljudi, ki bi lahko prispevali svoje znanje, ideje in izkušnje. Pogrešam bolj odprt pristop – ne le občasnih kulturnih dogodkov, ampak resen dialog o tem, kako ohranjati vezi. Kljub temu ostajamo ponosni Slovenci in povezani z domovino, čeprav na daljavo.

Kako ohranjate povezavo s Slovenijo?

Zelo naravno – s stiki z družino, prijatelji, z obiski Slovenije in vsakodnevnimi pogovori v slovenščini. Poleti in med prazniki gremo domov, spremljamo novice, doma poslušamo slovenski radio. Za praznike in ob določenih drugih priložnostih pripravimo slovenske jedi in sladice. Slovenija bo zmeraj naš dom, čeprav živimo zunaj nje. Zame ne obstaja klasično pojmovanje doma, ki ga morda kdo doživlja v materialni obliki, torej kjer imaš hišo, tam imaš dom oziroma tam si doma. Osebno mi dom predstavlja Luksemburg, a ko napovem, da pridemo v Slovenijo, rečem, da pridemo domov. In ko se vračamo v Luksemburg, rečem, da gremo domov (smeh, op. a.). Obe državi doživljam kot dom, kar pa seveda ne velja za sina. Zanj je dom Luksemburg, ker Slovenijo spoznava in doživlja le v času počitnic. Kljub temu mu je zelo pri srcu, rad gre na počitnice, in ko ga vprašam, kateri jezik ima najraje, zmeraj odgovori, da slovenščino.

Nekaj utrinkov Luksemburga si lahko ogledate v spodnji fotogaleriji:

Fotogalerija

1

 / 22

Kako bi primerjali vsakdanje življenje v Sloveniji in Luksemburgu?

Slovenija je bolj družabna, bolj topla – ljudje imajo čas za pogovor, kavo, druženje. V Luksemburgu je vse bolj strukturirano, mirno in urejeno. Všeč mi je stabilnost, varnost in kakovost življenja, a pogrešam slovensko toplino, spontanost in občutek pripadnosti. V Sloveniji hitro začutiš, da si del nečesa – tukaj pa traja malo dlje, da se to zgradi.

Kar zadeva tisti pravi vsakdan med tednom, dom-služba-dom (morda vmes še šola ali vrtec), pa ne vidim večje razlike. Vsaj kolikor so mi znane zgodbe iz življenja prijateljev, vsi počnemo enako. Hodimo v službo, skrbimo za otroke in dom. Večji del dneva porabimo za službene obveznosti, manjši del za druge radosti. Bistvena razlika je v delovnem času, ki je v Luksemburgu načeloma daljši (seveda so tudi izjeme).

Degustacija domače kulinarike in domačih vin v vinotoču na Zlatem griču Foto: Osebni arhiv Tamare Toplak Vajdič Kako vidite svojo prihodnost?

Življenje v tujini me je naučilo, da je prihodnost nepredvidljiva in da se je ne da stoodstotno načrtovati. Včasih se življenje preprosto zgodi. Prihodnja leta (vsaj še nekaj teh) si seveda predstavljamo tukaj. Imamo dom, službo, sin ima šolo, prijatelje in vključen je v lokalno skupnost skozi šport. V Luksemburgu se počutimo varno, domače in za zdaj nam še omogoča nadaljnji profesionalni in osebni razvoj. Seveda pa ne izključujemo vrnitve domov, v Slovenijo, ki za zdaj ostaja kot možnost – morda nekoč, kasneje, za bolj umirjeno življenje.

Kaj bi svetovali nekomu, ki razmišlja o selitvi v Luksemburg?

Naj pride odprt in pripravljen na raznolikost. Luksemburg je država priložnosti, a tudi zahtev. Če si pripravljen delati, se učiti jezikov in biti prilagodljiv, se da veliko doseči. Francoščina je pomembna, večjezičnost pa skoraj nujna. In naj se ne ustrašijo višjih stroškov – kakovost življenja to odtehta.

Trendi Igor Leiler o Japoncih: So zelo sprejemljivi za nove stvari, asimilacija novih idej je hitra

Sportal Slovenki so se v Londonu nepričakovano uresničile sanje

Novice Andrejka Likar: "Zakaj sploh iščete delo? Saj imate vendar štiri otroke!"

Sportal Slovenka na Zanzibarju: Navsezadnje ugotoviš, da za zadovoljstvo ne potrebuješ veliko

Trendi Iz Istanbula v Ljubljano: Ajša si želi, da bi Turki Slovenijo bolje spoznali