Prek meja
Sreda, 8. 10. 2025, 4.00
11 ur, 45 minut
Prek meja (52.) - Aysegül Karaali
Iz Istanbula v Ljubljano: Ajša si želi, da bi Turki Slovenijo bolje spoznali
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,00
V Turčiji je bila državna prvakinja v plavanju, nato pa jo je življenje odpeljalo v drugo smer. Turkinja Ayşegül oziroma Ajša že osem let živi v Sloveniji, kjer drugim pomaga pri boljšem počutju ter telesni in duševni sprostitvi, svojim sonarodnjakom pa želi približati Slovenijo, naš jezik in kulturo.
"Ob prihodu v Slovenijo me je navdušilo, kako samoumevno je tukaj, da ljudje hodijo v hribe, nabirajo rastline in gozdne plodove ter se družijo na prostem. Ta odnos do okolja me je spodbudil, da sem začela raziskovati slovensko pokrajino in jo spoznavati na nov način," pripoveduje Ajša, ki zdaj za Turke pripravlja programe turističnih obiskov Slovenije, turškim priseljencem pa pomaga pri učenju jezika, saj je njena slovenščina odlična.
Kaj vas je pripeljalo v Slovenijo?
Leta 2017 sva z mlajšo sestro, ki je imela takrat 13 let, prišli v Slovenijo. Sama sem bila stara 21 let. V Turčiji so takrat potekali množični protesti, razmere so bile nestabilne. Moja sestra je obiskovala mednarodno gimnazijo, jaz pa tečaj angleščine, saj je pred tem nisem govorila. V Sloveniji imava teto, poročeno s Slovencem, kar nama je olajšalo prihod. Po letu dni se je sestra vrnila domov, jaz pa sem začutila, da želim ostati, se naučiti jezika in si tukaj ustvariti življenje.
"Danes pomagam Turkom, ki pridejo sem in jezika ne znajo, da lažje razumejo snov in se vključijo v družbo. Uporabljam svoje trike, s katerimi jim jezik približam, predvsem pa jim pokažem, da je mogoče uspeti, če vztrajaš."
Ste si hitro ustvarili krog prijateljev ali je bilo navezovanje stikov zahtevno?
Če pomislim, se krog prijateljev ni oblikoval čez noč, vendar se je vse zgodilo povsem naravno, ko sem se naučila jezika in začela aktivno sodelovati v različnih dejavnostih. Po mojih izkušnjah je v Sloveniji lepo sprejet vsak, ki je radoveden in odprt.
Skozi delo in aktivnosti sem spoznala veliko ljudi. Nihče me ni obravnaval zviška, nasprotno, delili so svoje znanje, mi odpirali vrata in me vključevali v različne skupnosti. Res pa je, da sem zelo dejavna in da rada potrkam na različna vrata. V večini primerov dobim odziv.
Vaša slovenščina je odlična. Je bil proces učenja zahteven?
Učenje je bilo zahtevno, a bila sem zelo motivirana in odločena, da mi bo uspelo. Tečaj sem obiskovala na zavodu Cene Štupar, v razredu pa smo bili ljudje z različnih koncev sveta. Za vse nas je bil jezik velik izziv. Imela sem srečo z učiteljicami, ki so nam poleg slovnice približale tudi kulturo. Slovenščino sem hitro vzljubila.
Danes pomagam Turkom, ki pridejo sem in jezika ne znajo, da lažje razumejo snov in se vključijo v družbo. Uporabljam svoje trike, s katerimi jim jezik približam, predvsem pa jim pokažem, da je mogoče uspeti, če vztrajaš.
"V Sloveniji starejši živijo polno družabno življenje, kar je precej drugače kot pri nas, kjer večinoma ostajajo doma."
Pred prihodom v Slovenijo ste bili uspešna športnica.
Res je. Bila sem državna prvakinja v monofinu, plavanju z eno plavutjo, kot morska deklica (smeh, op. a.). V Turčiji sem študirala športno treniranje, nato sem se vpisala tudi na Fakulteto za šport v Ljubljani. Čeprav sprva še nisem govorila jezika, sem hodila na predavanja in poslušala. Na fakulteti, v bazenu sem vodila vodno aerobiko za starejše in bila navdušena nad tem, kako vitalne in aktivne so gospe v zrelih letih. V Sloveniji starejši živijo polno družabno življenje, kar je precej drugače kot pri nas, kjer večinoma ostajajo doma.
Zelo me je ganilo, kako vključeni so v družbo ljudje z invalidnostjo. Tudi sama delam kot osebna asistentka in opažam, da v Sloveniji invalidnost ni ovira za uspeh. Spoznala sem številne izjemne posameznike z invalidnostjo. Okolje je dostopno, ljudje imajo priložnosti, medtem ko to v Turčiji žal pogosto ni mogoče. Tam je infrastruktura pogosto neustrezna, zakonodaja se slabo izvaja, družbena ozaveščenost pa je nižja, zato ljudje z invalidnostjo nimajo enakih možnosti kot v Sloveniji.
Kaj vas je ob prihodu najbolj presenetilo?
Tudi po osmih letih me marsikaj še vedno očara. Tik pred najinim intervjujem sem bila v osnovni šoli, kjer opravljam prakso, in tam sem doživela enega tistih prizorov, ki se mi vtisnejo v spomin: otroci so v šolo prinesli šopke rož in kostanje, ki so jih nabrali sami. Takšne podrobnosti veliko povedo o povezanosti ljudi z okoljem in o tem, kako otroci odraščajo v stiku s pokrajino. To me vsakič znova prevzame.
"Želim si, da bi Turki Slovenijo bolje spoznali. Večina jo pozna predvsem po vaših uspehih v športu, umetnosti in znanosti, premalo pa poznajo bogastvo vaše kulture in naravnih lepot."
Kaj najbolj pogrešate iz domačega okolja?
Rituale druženja. V Sloveniji je pomembno nedeljsko kosilo, pri nas pa nedeljski zajtrk in čaj. Turki si tudi med tednom vzamemo čas, da se ustavimo, poklepetamo in delo povežemo s skupnimi trenutki. Slovenci ste bolj resni in delavni, kar je po eni strani dobro, a je lahko tudi naporno. Zato na svojih srečanjih rada ustvarim prijetno vzdušje, vključim čaj, turško hrano in združim delo z druženjem.
Večkrat ste omenili pitje čaja, Slovenci pa ob omembi Turčije pomislimo na, seveda, turško kavo. Ob katerih priložnostih se v Turčiji pije čaj in kdaj kava?
Čaj se pije vedno in povsod. Če Turčijo obiščete kot turist, vas bodo v kakšni trgovini hitro povabili na čaj, kar je nekaj povsem običajnega. Kavo pa v Turčiji piješ s prijateljico oziroma prijateljem, torej z nekom, s komer imaš nekakšen odnos. Kavo postrežeš, ko koga povabiš k sebi domov.
Slovenci v Turčijo veliko potujemo. Kaj pa Turki? Jih zanima obisk Slovenije?
"Turki si tudi med tednom vzamemo čas, da se ustavimo, poklepetamo in delo povežemo s skupnimi trenutki. Slovenci ste bolj resni in delavni, kar je po eni strani dobro, a je lahko tudi naporno."
Želim si, da bi Turki Slovenijo bolje spoznali. Večina jo pozna predvsem po vaših uspehih v športu, umetnosti in znanosti, premalo pa poznajo bogastvo vaše kulture in naravnih lepot. Prav zato razvijam butične turistične programe, namenjene ljudem iz Turčije, ki želijo Slovenijo doživeti na pristen in poglobljen način.
Programi vključujejo raziskovanje naravnih lepot, gozdno terapijo, zvočne kopeli, spoznavanje zelišč in tradicionalnih praks ter kulinarična in kulturna doživetja. Udeležence želim povezati z okoljem in lokalnimi skupnostmi, da Slovenijo začutijo z vsemi čuti, ne le kot turisti, temveč kot gostje, ki resnično doživijo prostor.
Hkrati pripravljam programe za Slovence, ki želijo bolje spoznati Turčijo. Poleg Istanbula država ponuja številne možnosti: pohodništvo po Likijski poti, obisk starodavnih mest, raziskovanje čarobne Kapadokije ter doživljanje raznolike kulinarike, glasbe in bogate kulture.
Imate močno vez z naravo, a prihajate iz Istanbula, kjer bližine narave verjetno niste mogli izkusiti.
V otroštvu sem stik z naravo doživljala le na dedkovi kmetiji, saj mi življenje v mestu tega sicer ni omogočalo. Ob prihodu v Slovenijo me je navdušilo, kako samoumevno je tukaj, da ljudje hodijo v hribe, nabirajo rastline in gozdne plodove ter se družijo na prostem. Ta odnos do okolja me je spodbudil, da sem začela raziskovati slovensko pokrajino in jo spoznavati na nov način. Postopoma sem začela hoditi v hribe, raziskovati rastline in preživljati čas na prostem. To me je povsem preoblikovalo, odprl se mi je nov svet.
Kako ste to povezavo z naravnim okoljem vključili v svoje delo?
Ko sem se vpisala na študij velnesa, si še nisem predstavljala, kam me bo to pripeljalo. Pomemben vpliv je imela ravnateljica Jelica Pegan Stemberger, izjemna ženska z veliko znanja, ki nas je ves čas spodbujala k razmišljanju onkraj klasičnih predstav. Velnes ni zgolj masaža in savna, ampak način, kako vzpostavljamo celosten odnos do sebe in okolja.
"Vrhunski šport je čudovit, a je lahko tudi neizprosen. Vse je usmerjeno v preseganje meja, ne v poslušanje telesa."
Danes vodim vadbo, namenjeno ženskam s fibromialgijo, kronično utrujenostjo ali pretiranim stresom. Udeleženke pri meni najdejo varen prostor, kjer ne hitijo, temveč se učijo gibanja, ki sprošča in povezuje s telesom. Programe sem razvila v sodelovanju s fizioterapevti, primerni pa so tudi za ljudi, ki iščejo bolj nežen tempo.
Pogosto postanem most med ženskami, ki sodelujejo pri vadbi. Med njimi se spletajo prijateljstva, izmenjujejo izkušnje, podpirajo druga drugo, kar ima samo po sebi močan zdravilni učinek.
Vrhunski šport, s katerim ste se ukvarjali, je lahko do ljudi precej grob. Ste tudi skozi to ugotovili, da bi morali biti do sebe morda bolj prijazni?
Vsekakor. Vrhunski šport je čudovit, a je lahko tudi neizprosen. Vse je usmerjeno v preseganje meja, ne v poslušanje telesa. Odraščala sem v takšnem ritmu in ni mi žal. Šport mi je dal disciplino, moč volje in občutek, da lahko dosežem skoraj vse, kar si zastavim. A po letih intenzivnih treningov sem začutila, da ne želim več živeti prek sebe.
Danes je prav to osnova mojega dela: razumevanje človeka kot celote, pri kateri sta duševnost in telo neločljivo povezana.
Preberite še:
