SiolNET. Sportal Zimski športi
1,49

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (250.): Sašo Grajf

Biatlonski pionir šport zapustil, ko so ga "grdo obrnili", zdaj je spet srečen

1,49

termometer

Med športnimi funkcionarji je vse preveč hinavščine, egoizma in "brezobzirne skrbi zgolj za lastne riti", nam je povedal neposredni Sašo Grajf, eden od pionirjev slovenskega biatlona. V športu ne deluje več, preprosto ni človek, ki bi se lahko šel takšne igrice, razočaran je nad nekaterimi dolgoletnimi prijatelji, o stanju biatlona pri nas prav zaradi naštetih "kakovosti" vodilnih nima najboljšega mnenja, prav tako ne goji prevelikega optimizma za prihodnost, sam pa zdaj uživa v drugi karieri, v kateri ni stresa in je sam svoj šef.   

Sašo Grajf je danes 56-letni nekdanji slovenski biatlonec, s kolegom iz biatlonskih vrst Janezom Ožboltom sta slovenska rekorderja po nastopih na zimskih olimpijskih igrah. Tekmovala sta na petih, Grajf še kot smučarski tekač prvič na igrah v Sarajevu 1984 in nato v Calgaryju 1988 še za nekdanjo Jugoslavijo. Takoj po kanadskih igrah se je odzval vabilu očeta slovenskega biatlona Janeza Vodičarja in si oprtal puško.

"Izšlo se je idealno, ravno tedaj smo se ravno nekaj sprli v tekaški reprezentanci," nam je v smehu razlagal v rodnih Hočah pri Mariboru in dodal: "Pač, jaz, tipičen Štajerec, sem vedno povedal, kar sem mislil. Nisem bil kakšen upornik, samo tiho nikoli nisem bil." Kot biatlonec je nato nastopil na igrah v Albertvillu 1992, Naganu 1998 in Salt Lake Cityju 2002. Kariero biatlonskega tekmovalca je končal leta 2003.

"Pač, jaz, tipičen Štajerec, sem vedno povedal, kar sem mislil. Nisem bil kakšen upornik, samo tiho nikoli nisem bil," nam je o svojem karakterju povedal gost Druge kariere, nekdanji biatlonec Sašo Grajf. | Foto: Simon Kavčič "Pač, jaz, tipičen Štajerec, sem vedno povedal, kar sem mislil. Nisem bil kakšen upornik, samo tiho nikoli nisem bil," nam je o svojem karakterju povedal gost Druge kariere, nekdanji biatlonec Sašo Grajf. Foto: Simon Kavčič

Boštjan Lekan - Pokljuka 2021 Sportal "Bilo nas je pet, šest tekmovalcev, ki smo rezali ledino v ta biatlonski svet"

In kaj počne danes?

In kaj Sašo Grajf počne dandanes? "Kaj delam? V bistvu zdaj že eno leto žagam hlodovino. Imam svoje podjetje za razrez hlodovine. Odkar so me … Odkar sem ostal brez službe v vojski, sem spoznal predvsem to, da je škoda, da se tega nisem lotil že veliko prej. To imam rad, grem po očetovih stopinjah, za seboj pa imam sinove in morda to postane družinski posel," pravi.

Vedno si je želel imeti žago, a se je posla lotil šele, ko so ga v to pahnile razmere. "Posel je v redu, začelo se je počasi, ampak zdaj me pa ljudje že poznajo in mi dela ne manjka. Imam mobilno žago, lahko delam tudi na terenu, žago pripnem na avto in se odpeljem kamorkoli. Tam lahko ljudem razrežem, kar potrebujejo na licu mesta, deske, hlodovino, karkoli. Z drvi za kurjavo se ne ukvarjam nič, večinoma žagam gradbeni les."

"Delo je zunaj, kar je odlično, saj nisi osem ur zaprt v prostoru, česar ne bi mogel več početi, pa še sam svoj šef si. Ko je delo, delaš, ko ga ni, je čas za družino. Prav zaradi nje je bila odločitev še toliko lažja. Zaradi žene in otrok sem se zlahka odločil za kariero, v kateri imam več časa zanje, v športu sem bil vse preveč od doma," še pravi o svoji drugi karieri.

Druga kariera | Foto:

Razhod s športno enoto SV ni bil nič kaj lep

Takoj po koncu tekmovalne poti je sicer ostal v biatlonu, pet let je deloval kot trener in serviser, zaposlen je bil v športni enoti Slovenske vojske, v tej je nato še nekaj let opravljal delo strelskega trenerja, potem pa so ga "grdo obrnili", pravi s kančkom grenkobe. "Takole je bilo, slovenski olimpijski komite, ki se tako rad hvali, kako pomaga športnikom v drugi karieri, ravno zdaj sem dobil neko vabilo na predavanje, kako se lahko šolaš in izobražuješ, a pri meni – jaz in Rajmond Debevec sva bila prva športnika, ki sva bila zaposlena v Slovenski vojski –, olimpijski komite ni imel nič. Čisto nič. Ko pa so me odpustili, pa so imeli kar 'fejst' zraven. To lahko mirno napišete.  

Ko sem tekmoval v biatlonu, sem izpolnjeval vse norme, ustrezal vsem mednarodnim razredom, nikoli nisem bil zaposlen 'na lepe oči'. Nikoli! Potem sem delal kot serviser, nato pa sem bil v vojski pri strelcih. Nakar so me, ne da bi mi kdo kaj povedal, zamenjali. Jure Velepec, moj dolgoletni sotekmovalec, 15 let sva si delila sobe na tekmovanjih, je bil poveljnik športne enote, pa me niti obvestil ni, da me menjavajo. Z generali so našli novo strelsko trenerko, mene pa so žrtvovali. Pod to mojo menjavo pa je bilo podpisanih tudi štiri ali pet ljudi iz olimpijskega komiteja. Nihče me ni niti obvestil, niti me ne poznajo. Ko sem bil jaz na olimpijskih igrah v Sarajevu, se nekateri od teh niti rodili še niso. Pa so bili podpisani pod mojo premestitev oziroma karkoli je to že bilo. Dobil sem le ukaz, da sem premeščen na nedelujoče strelišče v Apače, kjer sem potem samo kosil travo."

Jure Velepec Sportal Nekoč "zelo povprečen tekač", ki se je našel v biatlonu, danes pa poveljnik športne enote Slovenske vojske

"Ni vojska kriva, kriva je njena športna enota in olimpijski komite"

Danes ima žago. | Foto: Simon Kavčič Danes ima žago. Foto: Simon Kavčič Odmaknjen in skrit je hitro izgubil vso motivacijo in voljo do dela ter kmalu zapustil Slovensko vojsko. A poudarja: "Pa da ne bo pomote, vojski sem izjemno hvaležen, 20 let mi je dajala redno plačo, da sem se lahko ukvarjal s športom, ampak sem ji vračal z rezultati. Tudi ko sem bil strelski trener, ko je bil ta veliki kaliber najbolj priljubljen, streljanje s puško na 300 metrov, smo na evropskem civilnem prvenstvu osvajali medalje, tudi sploh prvo v zgodovini za Slovenijo smo osvojili pod mojim vodstvom. Zdaj pa sploh ne vem več, ali sploh hodijo na te tekme.  Zgodba se je končala neprijetno. Ni vojska kriva, kriva je njena športna enota in olimpijski komite."

Dozdeva se mu tudi, zakaj je bil odrezan. V bitki za predsednika strelske zveze je podprl "napačnega človeka", meni: "Tako sem bil naiven, česa takšnega niti približno nisem pričakoval. Niti pomislil nisem na to. Za tisto funkcijo sem samo podprl človeka, vojaka, za katerega sem mislil, da je primeren kandidat, sprva sploh nisem vedel, kdo je njegov protikandidat. No, hitro sem okusil, kako je. Zdaj pa se tako hvalijo, kako pomagajo. Meni niso!"

Danes stikov s svojim športom domala nima več, ostaja v stikih z nekdanjimi sotekmovalci, ki so ostali njegovi prijatelji, drugače pa: "Zdaj s športom nimam nič drugega kot to, da vozim otroke na treninge in rekreativno igram tenis. Pa smučam. Alpsko. Nazadnje sem na tekaških smučeh stal lani, ko sem enemu šel nekaj pokazat, ampak to je bilo samo za vzorec, da bi pet kilometrov naredil na smučeh …? Od tega je pa že nekaj let. Preprosto ne grem več, dovolj imam. Če grem na smuči, grem na alpske, pa še to me malo kolena mučijo zadnje čase in jih raje varčujem za tenis, ki mi je v večje veselje."  

Matjaž & Jože Poklukar Sportal Nekoč biatlonska dvojčka, danes karikaturista: Vse, kar znava, sva se naučila sama

Kako je sploh pristal v smučarskem teku?

Zanimivo, tenis in alpsko smučanje sta "štajerska športa", tek na smučeh pa niti ne. Kako se je sploh znašel na tekaških smučeh in kasneje v biatlonu? "Moj oče je bil v službi na gozdnem gospodarstvu, njegov direktor Leopold Kranjčič pa je bil tudi trener tekaškega kluba SK Železničar. Takrat je bil v Mariboru SK Branik za alpsko smučanje, SK Železničar pa za tek. Verjetno se je moj 'fotr' zmenil s Poldom, da me lahko pripelje na trening. Pa me je. Bil sem v petem razredu osnovne šole in takrat sem prvič stopil na tekaške smuči. Ni bila ljubezen na prvi pogled (smeh, op. p.). Navadil sem se, pošteno povedano. Štiri ali pet let sem pač hodil na te treninge, takrat nisem imel nobenih ambicij v tem športu, nisem vedel, da je treba trenirati tudi poleti. Po osnovni šoli pa se je tu v Hočah odprl klub, tu pa smo začeli redno trenirati in kar naenkrat sem začel zmagovati na državnih tekmah. Z rezultati pa dobiš veselje, kar naenkrat, ko se nisem niti dobro zavedal, je minilo deset let, pa so prišle prve olimpijske igre, pa nato druge (smeh, op. p.). Po Calgaryju sem že hotel prenehati, pa je prišel Vodičar in mi rekel, naj pridem v biatlon. In sem, pa sem naredil še eno kariero, biatlonsko," v smehu opisuje svojo športno pot.

Na ZPI v Salt Lake Cityju leta 2002, Grajf za Nemcem Riccom Grossom. | Foto: Reuters Na ZPI v Salt Lake Cityju leta 2002, Grajf za Nemcem Riccom Grossom. Foto: Reuters

"Kavbojski" začetki in "švercanje" pušk

Bil je eden od slovenskih biatlonskih pionirjev, prva generacija Vodičarjevih lovcev na smučeh. Začetki so bili skromni, se spominja: "Ko sem jaz še tekel na olimpijskih igrah v Calgaryju, sta bila v biatlonski reprezentanci le dva človeka, Jure Velepec in Janez Vodičar. Zadnji kot trener, prvi kot edini tekmovalec. Na olimpijskih igrah smo se seveda družili, po olimpijadi pa sem imel nek spor z Lojzetom Gorjancem in so me dali na stranski tir. Pač, jaz, tipičen Štajerec, sem vedno povedal, kar sem mislil. Nisem bil kakšen upornik, samo tiho nikoli nisem bil. Pa so me ven vrgli, čeprav sem imel rezultate najboljše med vsemi. Pa sem poklical Vodičarja in mu dejal: 'Te bomo pa probali, ne.' Od očeta sem si sposodil denar, 3.500 mark, in si sam kupil prvo puško. Z Vodičarjem sva se ponjo odpeljala v Nemčijo in jo 'prišvercala' v Jugoslavijo. Da, 'švercala' sva puško (smeh, op. p.). Pa ne eno, tri, štiri, še za druge klube (smeh, op. p.)."

Streljati je prej le nekajkrat poskusil, če so se na pripravah na Dachsteinu slučajno ujeli z biatlonci, "ampak to je bilo to", pravi: "Saj med biatlonsko kariero nisem veljal za prav dobrega strelca, leže še, stoje pa ne. Ampak ko zdaj gledam te svoje odstotke in jih primerjam z današnjimi tekmovalci, ugotavljam, da le nisem bil tako slab, leže sem imel vselej prek 90 odstotkov zadetkov, stoje tudi med 75 in 80. Ne odlično, ampak solidno. Pa imel sem kar nekaj uvrstitev med deset, z marsikaterim današnjim tekmovalcem bi se mirno lahko kosal."

Uroš Velepec - Pokljuka 2021 Sportal Varovanci slovenskega trenerja vpoklicani v ukrajinsko vojsko

"Pokljuka? Kot bi imeli v Mariboru Europark na vrhu Pohorja."

Skakalci so lahko dober zgled biatloncem, pravi. | Foto: Simon Kavčič Skakalci so lahko dober zgled biatloncem, pravi. Foto: Simon Kavčič Podobno kot njegov soborec iz zgodnjega obdobja slovenskega biatlona Boštjan Lekan, s katerim smo se lani pogovarjali na Pokljuki, tudi Grajf meni, da stanje pri nas trenutno ni rožnato. "Današnje stanje je posledica dela. Če ne delaš, nimaš kaj 'prskati. Pa pogoji za delo so izjemno pomembni. Saj je fino, da je Pokljuka, ni pa prav, da je edina. To je tako, kot bi imeli v Mariboru Europark na vrhu Pohorja. Nihče ne bi kupoval tam, kajne. Prav je, da je center na Pokljuki, ampak to je center za svetovni pokal, za trening ni primeren. Otrok iz Ljubljane samo za pot na Pokljuko izgubi štiri ure na dan. Kdo bo tako treniral biatlon? Na Bledu pa ni dovolj otrok. Tu bi ga morali narediti, v Mariboru, ko je otrok z avtobusom iz centra mesta na vrhu Pohorja v pol ure. Pa vedno je sneg. To sem predlagal že pred leti, pa seveda nihče noče. Potrebovali bi več takšnih manjših središč, dober zgled so lahko skakalci. Skakalnice so povsod, ne najlepše in največje, ampak otroci lahko trenirajo domala povsod. In tudi veselo trenirajo. V Makolah! Za božjo voljo, sploh nisem vedel, da je tam skakalnica. Pa je! Takoj, ko je sneg, že pridno skačejo. Samo okoli Pohorja se pelješ in je skakalnic še pa še, Velenje, Mislinja … Mi imamo pa eno Pokljuko in se potem odgovorni čudijo, da ni tekmovalcev."

Vojko Lapanja Sportal Ob slikovitem jezeru Tahoe našel srečo, a Slovenijo vseeno pogreša #video

Sarajevske igre so bile nekaj posebnega? "Hja, kaj pa vem."

Na svojih prvih olimpijskih igrah je nastopil že leta 1984 v Sarajevu. Te so zagotovo pustile lepe spomine? "Hja, kaj pa vem," preseneti z odgovorom in pojasni: "Bil sem še tako mlad, da se sploh nisem zavedal, kaj se mi dogaja. Domala iz zraka so mi padle te igre v naročje (smeh, op. p.). Sploh si nisem predstavljal, kaj pomenijo olimpijske igre. Star sem bil 18 let, na državnem prvenstvu sem se uvrstil nanje. Učitelj telovadbe Janez Mlakar me je celo opozoril, da če bom tekmoval med člani za olimpijsko normo, bom izgubil status mladinca. Pa sem si rekel, kaj pa naj, na vseh tekmah v mladinski konkurenci sem zmagoval, pa sem štartal na državnem prvenstvu med člani in bil tretji na 15 kilometrov ter si priboril olimpijsko normo. In šel v Sarajevo. Preprosto (smeh, op. p.)."

Kasneje so se zahteve za olimpijski nastop močno zaostrile, priznava, za Calgary se je moral pošteno potruditi, konkurenca je postajala vse močnejša, v šport se je vlagalo vse več denarja, le pri nas ne. "Pa smo bili takrat dobri, v Calgaryju bi morala nastopiti moška štafeta. Bili smo močni, jaz, Čarman (Ivo, op. p.), Klemenčič (Kože, op. p.) in Kršinar (Jani, op. p.) smo se v Alpskih pokalih redno uvrščali med prve tri. Z Nemci in Švicarji smo se borili, na olimpijskih igrah bi zagotovo dosegli nekaj lepega, pa štafete niso hoteli poslati v Calgary. Če gledam zdaj, kaj vse je bilo v Pekingu, je bila to res sramota za tiste čase."

Strinja se s Tonetom Vogrincem

"Ne vem, kako je zdaj s temi normami, včasih so bile težke. Vem, da v biatlonu nikoli nisem zlahka prišel na olimpijske igre. Komaj smo prišli, zdaj pa pride vsak. Tonetu Vogrincu dam prav, ko je rekel, da so olimpijske igre zato, da pokažeš, kaj znaš, in ne zato, da nabiraš izkušnje. Kakšne izkušnje so to, če te na olimpijskih igrah ujamejo za krog. To so prej negativne izkušnje, psihološko te lahko uniči. Si predstavljate, športnik točno ve, koliko je garal, koliko treniral, na taki tekmi pa je 10 minut zadaj. Lahko trenira kot nor, pa ne more priti na manj kot dve minuti zaostanka. To niso izkušnje, to je demotivacija. To verjetno sprejema kdo tam gori v pisarni. Tekmovalec seveda rad gre, trener tudi, na to je vezanega nekaj denarja, ampak to ni pošteno, tudi do športnika samega ne. So bile pa te igre tudi zaradi koronavirusa čudne," je še skritiziral današnji olimpizem.

Tone Vogrinec Sportal Tone Vogrinec: Rad bi se srečal z Matejo Svet

Zaradi sina bolj podrobno spremlja nogomet

Trener Vladimir Korolkevič ga je lovil po Hočah. | Foto: Simon Kavčič Trener Vladimir Korolkevič ga je lovil po Hočah. Foto: Simon Kavčič Med pogovorom ob kavi je dobil klic iz nogometnega kluba, kjer igra njegov sin Nik. Igra za Jarenino v drugi slovenski mladinski ligi, ponosno pove oče Grajf. "Tam zdaj trener potrebuje pomoč za zapisnike pa različne opravke in so mene našli. Jaz pa ne znam reči ne, čeprav sem si obljubil, da v športu ne bom več prevzel nobene funkcije (smeh, op. p.). Dobro, če ne bo drugega, lahko pomagam. Kaj češ. Tako je," v smehu zmajuje z glavo ob opazki, da je morda on že zapustil športne vode, a te njega nočejo pustiti pri miru.

Si pa rad ogleda tekme svojega sina, za katerega pravi, da je čisto drugačen kot on sam. "Jaz nisem nikoli rekel, najboljši sem, dober sem. Še premalokrat sem se pohvalil, zdaj se večkrat, on pa je tak … (smeh, op. p.) Talent sem, pravi (smeh, op. p.). Me sprašuje, ata, veš kaj je to I. Q.? (smeh do solz, op. p.) Pri matematiki ga pokaži, mu odgovarjam (smeh, op. p.). Mularija je danes čisto drugačna, ampak ta ego v nogometu potrebuješ. Miselnost ima za nogometaša vrhunsko, ampak mislim, da tem fantom na splošno manjka nekaj več predanosti. Samo klubski treningi štirikrat na teden niso dovolj, treba je delati več, samoiniciativno. Jaz sem pri 16 letih treniral osemkrat na teden, po dva treninga na dan smo imeli. Krivi so trenerji, njim je najlažje samo menjavati igralce, ne pa jih graditi. Pa psihološko pravilno prijeti te otroke, jih kdaj pohvaliti, jim svetovati."

ZHUMB - Ula Haner Sportal Kako je slovenska fizioterapevtka postala junakinja na Norveškem

"Korolkevič? Joj, kaj vse je počel!"

Ko smo že pri trenerjih, s prihodom trdorokega beloruskega strokovnjaka Vladimirja Korolkeviča je slovenska biatlonska vrsta naredila korak naprej, postala resna in organizirana reprezentanca. To je bil sploh prvi resni trener za Grajfa in družbo. In ni slovel kot zelo prijazen možak. Jih je vseeno kdaj pohvalil? "Težko," smeje odgovarja Grajf: "Ne, ne. Sploh ne na začetku. Pa mene je imel rad! Bil sem njegov paradni konj, pa sva bila na bojni nogi (smeh, op. p.). Joj, kaj vse je počel! Hodil me je sem v Hoče kontrolirat. Tu zadaj so teniška igrišča in sta me prišla z očetom iskat. Še z njim se je skregal. Je prišel iz Ljubljane, ker sem lagal, da besno treniram doma, pa me je nato lovil tu po Hočah, da bi se prepričal. Tega ne bom nikoli pozabil. Sem se jima skril, pa sta me doma pričakala. Sta se ga že tudi malo napila. V dnevni sobi sta sedela, pa sem jih slišal. Ampak nimaš kaj. Je pa ta ruski sistem brutalen, grozen. Ožbolta so uničili za tri, štiri leta. Tako so ga pretrenirali, da k sebi ni prišel nekaj let. Jaz sem sebe že dovolj poznal, saj smo tam od 1988 do 1991 trenirali bolj ali manj sami, naš trener je bil lahko vsak, ki je imel pet minut časa. Vodičar je bil vodja, nam pa so malo Bolgari pisali treninge, pa imeli smo nekega profesorja s Fakultete za šport, spet Bolgara, pa malo smo od Avstrijcev kopirali … Karkoli. In smo začeli, leta 1990 sem bil na svetovnem, ki je bilo na nekem travniku. Pa spomnim se Marjana Fortina, ki je prvič prenašal biatlon na televiziji. Je prišel tja, pojma ni imel o biatlonu, pa sva mu z Vodičarjem do štirih zjutraj razlagala, za kaj gre in kdo je dober, potem pa smo šli na štart (smeh, op. p.). No, pa Forti še danes komentira."

Tadeja Brankovič - Peta olimpijada Sportal Slovenska olimpijka izlila dušo na papir: boj s težko boleznijo, ločitev …
Nekdanja slovenska biatlonka Tadeja Brankovič v svoji avtobiagrafiji Peta olimpijada Grajfa opisuje kot enega najbolj zabavnih kolegov, spomnila pa se je tudi anekdote s Pokljuke. Tukaj je zabavna zgodba še iz Grajfove strani:

Otroci mu ne verjamejo, ko jim razlaga, kako je bilo

Pionirski časi so na trenutke delovali prav "kavbojsko" se še spominja Grajf. "V sezoni 1988–1989 smo trenirali sami, ampak zelo zavzeto. Trenerja niti nismo imeli, na Dachsteinu smo bili sami. Od Velepca oče nam je veliko pomagal, pa nanovačili smo kogarkoli smo lahko, da nam je vsaj na treningih vlekel tarče. Dve leti smo vse počeli sami, si mazali smuči, na nastrelitvi pred tekmo si najprej ustrelil, potem pa si moral še čez zid splezati do daljnogleda, da si preveril, kam si streljal, pa spet hop nazaj na strelišče streljati. Vse smo sami delali. Zdaj je vse drugače, biatlon je postal veliko večji, otroci pa veliko bolj razvajeni, če ga ne pripelješ do vrat, sploh ne bi treniral. Ko smo bili mi na pripravah v Rusiji, joj … Zdaj ko svojim otrokom razlagam, mi sploh ne verjamejo. Jim pravim, pa daj 'poguglaj' malo. Zdaj v času olimpijskih iger so le malo več spremljali in izvedeli o športu, vedo, za kaj gre, in malce več spoštovanja je že zaznati. To je ena mojih večjih zmag, da moji otroci vsaj malo začenjajo ceniti moje športne dosežke, pa še to ni čisto stoodstotno (smeh do solz, op. p.). Ampak postajajo bolj zreli. Se pa veliko smejimo na to temo."

Teemu Rannikko Sportal Spoštovani Finec vseskozi izpostavlja Slovenijo kot vzorčni model

Prvič pod slovensko zastavo

Leta 1992 v Albertvillu so Grajf, Ožbolt, brata Jure in Uroš Velepec ter Boštjan Lekan prvič nastopili pod slovensko zastavo na olimpijskih igrah. A Grajfu bolj v spominu ostaja eno leto prej. "Mi, biatlonci, smo že na svetovnem prvenstvu v Lahtiju nastopali pod slovensko zastavo. Na televiziji je pisalo še Jugoslavija, v rezultatih pa Slovenija. Ali obratno? Ne spominjam se dobro. Ampak da, to je bil tisti prvi nastop za Slovenijo. Da, točno, bil sem osmi, na semaforju je ob mojem imenu pisalo še Jugoslavija, na televiziji Eurosport pa že Slovenija (smeh, op. p.)."

"Šest, sedem tednov sem bil v bolnišnici. Imel sem srečo, da se nisem peljal prav hitro, pa da mi je pot presekal avto in ne kombi, da sem poletel čez streho." | Foto: Simon Kavčič "Šest, sedem tednov sem bil v bolnišnici. Imel sem srečo, da se nisem peljal prav hitro, pa da mi je pot presekal avto in ne kombi, da sem poletel čez streho." Foto: Simon Kavčič

Kljub tem "kavbojskim" časom so slovenski biatlonski pionirji dosegali lepe rezultate. "Res je. Še posebej generacija z Markom Dolencem, Janezom Maričem, Janezom Ožboltom in mano, ko sem bil že malo starejši, je bila dobra. Po mojem mnenju najboljša. Takrat smo bili eno leto celo četrti v pokalu narodov. Četrti! Na vsaki tekmi je bil vsaj eden med deset, po trije, štirje smo bili v točkah skoraj vedno in to v resni konkurenci. Ves čas so nas kontrolirali, bili smo jim sumljivi. Le kaj so si morali misliti?! Dvakrat, trikrat smo bili s štafeto med prvimi tremi, slabši kot šesti nikoli. Tista sezona je bila res krasna, pa se niti ne spomnim, katera."

Nina Milošević Sportal Nekdanja judoistka, ki je odkrila recept za srečno življenje #video

Dvakrat padel z motorjem obakrat so bile posledice hude

Grajfova najboljša posamična uvrstitev v svetovnem pokalu je četrto mesto iz leta 1992. "Da, takoj po igrah v Albertvillu na Hollmenkollnu v Oslu mi je uspelo. Za tretje mesto mi je malo zmanjkalo, slabo sem streljal stoje. Tekel sem dobro, bil sem med boljšimi, na ravni Mariča, na strelišču pa … Leže ničla, stoje dva mimo. Pa takrat so bile le tri discipline, sprint, individualno in štafeta, četrtek, sobota, nedelja. Ko sem si roko zlomil in pavziral eno leto, so začeli dodajati discipline. Zaradi te roke sem izpustil tudi igre v Lillehammerju, kar močno obžalujem. Pa še v najboljših letih sem bil. Padel sem z motorjem. Takrat sem lagal, da sem se poškodoval na treningu, pa so tako ali tako vsi vedeli, kaj se je res zgodilo. Takrat sem malo za moč treniral na motorju in zraven še malo na enduro motorjih vozil dirke. Na skrivaj. Tu v Slovenski Bistrici smo imeli eno progo, sem se peljal skozi gozd, pa segel v nahrbtnik in me je cuknilo in sem padel. Pa sem si odlomil komolec. V mariborski bolnišnici so me tako slabo pokrpali, da dve leti nisem tekmoval. Roke nisem mogel niti dvigniti, šele 1996–1997 sem se vrnil. Prepričan sem bil, da bom končal, pa me je spet zgrabilo."

To ni bila edina Grajfova nesreča z motorjem, veliko resnejšo je doživel leta 2005 v Mariboru. "Da, to pa že po karieri tekmovalca, ko sem bil že serviser v biatlonu. Tam na glavni cesti v Mariboru nasproti McDonaldsa mi je nekdo odvzel prednost in sem s cestnim motorjem treščil vanj. Šest, sedem tednov sem bil v bolnišnici. Imel sem srečo, da se nisem peljal prav hitro, pa da mi je pot presekal avto in ne kombi, da sem poletel čez streho. V križišču so vsi stali, ta pa je pripeljal okoli kolone in direktno pred mene, pa tudi športnik, olimpijec, deseterobojec. Kaj češ, preživel sem."

Preberite še:

Dejan Žujič Sportal Nekdanji smučarski skakalec srečo našel v povsem drugačnem svetu Ingrid Landmark Tandrevold Sportal Norveška biatlonka po kolapsu odhaja domov Irene Cadurisch Sportal Švicarji doživljali pravo dramo, njihova biatlonka se je zgrudila Jakov Fak, Peking Sportal Z dosežki iz Pekinga ne morejo biti zadovoljni. Pa prihodnost? Matjaž Pungertar Sportal Nekdanji slovenski smučarski skakalec postal sam svoj šef

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin