SiolNET. Sportal Zimski športi
3,37

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (245.): Vojko Lapanja

Ob slikovitem jezeru Tahoe našel srečo, a Slovenijo vseeno pogreša #video

3,37

termometer

Vojko Lapanja
Nekdanji smučar Vojko Lapanja si je družino in kariero ustvaril v ZDA, ob idiličnem jezeru Tahoe. Njegovo smučarsko tradicijo nadaljuje tudi njegova hči Lila Lapanja. Foto: osebni arhiv

V 245. zgodbi rubrike Druga kariera predstavljamo življenjsko popotovanje Vojka Lapanje, nekdanjega smučarja, ki se je pred 30 leti zaradi študija preselil v ZDA in tam tudi ostal. Smučarsko tradicijo družine Lapanja, ki izvira iz Zvirč pri Tržiču, nadaljuje tudi njegova hči Lila Lapanja, aktualna ameriška prvakinja v veleslalomu in alpski kombinaciji. Z 51-letnim Tržičanom smo se pogovarjali o razlogih za selitev onkraj Atlantika, potencialih njegove smučarske kariere in načrtih, ki so se uresničili drugače, kot so bili zamišljeni.


S hčerko Lilo Lapanja. S hčerko Lilo Lapanja. Foto: osebni arhiv Ime Vojko Lapanja širši javnosti morda ni tako domače, saj se je pred 30 leti, že pri 19, zaradi študija preselil v ZDA in tam tudi ostal. Nastopal je za slovensko oz. jugoslovansko pionirsko in mladinsko reprezentanco, v ZDA pa je do leta 1995 na univerzitetnih tekmah zastopal barve univerzitetne ekipe Sierre Nevade.

Smučati je začel pri treh letih, pri sedmih je opozoril nase na smučarskem tečaju in dobil povabilo v Smučarski klub Tržič. "Tako se je vse skupaj začelo. To so bili časi, ko je bil Bojan Križaj že uveljavljen smučar in je bilo smučanje izredno priljubljeno," se spominja Lapanja, ki ga žalosti, da Tržič kljub izjemno bogati smučarski tradiciji danes ne premore smučarskega kluba. 

Lapanja je generacija Jureta Koširja, Mitje Kunca, Brezavščka, Pavlovčiča, Jazbeca. "Z njima sem si ponavadi delil sobo, ko smo bili na poti. Super družba," pravi sogovornik. "Pri 13 letih sem postal član pionirske reprezentance, nato mladinske, potem pa sem se z 19 leti preselil v ZDA. Zelo zgodaj."


Se vam je zdelo, da ste dovolj zreli, da se pri 19 letih odpravite v širni svet?

Sploh nisem razmišljal na tak način. Zdelo se mi je, da je bila to takrat preprosto najboljša odločitev.

Želel sem si študirati, me pa študij na Fakulteti za šport takrat ni mikal, čeprav vem, da mi danes ne bi nič manjkalo, če bi se odločil zanj.

Ne vem, nekaj me je potegnilo v tujino, čeprav še sam ne vem, kaj točno. Priložnost in hkrati neznanka.

Vojko Lapanja Foto: osebni arhiv

To so bili povsem drugi časi. Časi pisanja pisem, ne pa Messengerja, Zooma, FaceTima, s čimer bi si lahko olajšali komunikacijo s prijatelji in družino.

Res je, vse je bilo povsem neznano in prepričan sem, da so bili starši zaradi položaja precej nervozni in obupani. Meni pa se je to takrat zdela super pustolovščina.

Onkraj Atlantika ste se preselili zaradi študija, nato pa spoznali ženo, si tam ustvarili družino, kariero in ostali v ZDA. Obiskovali ste kolidž Sierra Nevada College, zasebni štiriletni kolidž. Kako je sploh prišlo do te odločitve?

S kolidža so sami stopili v stik z mano, in sicer zaradi mojih rezultatov. Že pred menoj je bilo na tej šoli nekaj Slovencev.

Ali je bila odločitev težka? Kaj pa vem. Na začetku nisem bil zainteresiran, potem pa sem si premislil. Želel sem si študirati, v slovenskem smučanju je bilo takrat cel kup neke politike, potem so bili tu še osebni razlogi, tako da sem se na vrat na nos odločil, da se preselim v ZDA in spremenim svoje življenje. Nisem točno vedel, na kakšen način, sem pa vedel, da si želim spremembe.

VIDEO: Vojko Lapanja o povabilu na študij v Sierra Nevado:


Vojko Lapanja je bil v času našega pogovora v Sloveniji, a smo zaradi njegove karantene po pozitivnem testu na covid-19 po tekmi svetovnega pokala v Zagrebu, intervju opravili prek sodobnih komunikacijskih kanalov. Enako kot z njegovo hčerko, prav tako smučarko Lilo Lapanja.


Gre za zasebni kolidž. Kako je bilo s šolnino?

Šolnino mi je plačal kolidž, sem pa v zameno tekmoval za njihovo smučarsko ekipo. V tistem obdobju sem imel v ZDA še več drugih možnosti, lahko bi se odločil tudi za kakšno večjo univerzo. V smučanju sem bil takrat dovolj dober, da sem imel kar nekaj možnosti.

Zakaj ste izbrali prav ta kolidž? Kaj je pretehtalo?

Zanimiva zgodba. Ko so mi s kolidža poslali brošuro s prelepo fotografijo jezera Tahoe, sem se takoj odločil. Rekel sem si, če ne drugega, grem vsaj za eno leto, in evo me, 30 let pozneje sem še vedno tu.

"Ko so mi s kolidža poslali brošuro s prelepo fotografijo jezera Tahoe, sem se takoj odločil." "Ko so mi s kolidža poslali brošuro s prelepo fotografijo jezera Tahoe, sem se takoj odločil." Foto: Shutterstock

Verjetno je bil eden ključnih razlogov za obstanek v ZDA tudi srečanje z vašo ženo.

Res je. Spoznala sva se v 2. letniku, Lilo sva dobila v četrtem. Hitro. Vse je zgodilo zelo na hitro.

Menda ste v ZDA odpotovali ravno v času osamosvojitvene vojne.

Res je. Vojna se je začela 26. junija 1991, jaz pa sem takrat že imel letalsko vozovnico za polet okrog sveta, od Sydneyja do San Francisca prek Frankfurta, ki mi jo je kupila avstralska smučarska zveza.

Avstralci so namreč želeli, da se jim za dva meseca pridružim v Avstraliji in treniram z njihovo reprezentanco.

Njihova ponudba se je pozneje lepo uskladila z mojo odločitvijo za šolanje v ZDA. Iz Frankfurta sem odpotoval 7. julija 1991. Z očetom in sestrično, ki je potovala v London, smo se čez mejni prehod Ljubelj odpravili takoj, ko smo izvedeli, da je spet odprt. Takrat je bilo zaradi vojne cel kup nejasnosti in ni se točno vedelo, kako in kaj, kar je bilo precej grozno.

Druga kariera

Iz Frankfurta sem takrat odletel v Sydney, kjer sem dva meseca treniral z Avstralci, nato pa sem prek Los Angelesa in San Francisca pripotoval do teritorija Lake Tahoe, kjer živim danes.

Še prej sem moral pridobiti vstopna vizuma za Avstralijo in Ameriko, kar ni bilo lahko, saj sem po ameriški vizum moral v Zagreb, po avstralskega pa v Beograd. Še danes se spomnim, da sem se peljal s tovornjakom po Cesti bratstva in enotnosti, ob cesti pa so stali ostrostrelci. Precej nori časi.

Za kaj ste se specializirali na kolidžu?

Prvi dve leti sem izbral kup predmetov, vse me je zanimalo, pozneje pa sem se osredotočil na poslovno administracijo in iz tega tudi diplomiral.

Vojko s hčerko Lilo in ženo Margie. Vojko s hčerko Lilo in ženo Margie. Foto: osebni arhiv

Med študijem ste še vedno tekmovali. Kdaj ste se potem odločili, da potegnete črto pod smučarsko kariero?

Da, vsa štiri leta študija sem tekmoval na univerzitetnih dirkah. To je bil tudi razlog, da sem sploh dobil štipendijo.

V tistem času sem bil po eni strani sit smučanja in sem želel začeti ustvarjati nekaj za prihodnost. V zadnjem letniku sva z ženo dobila še Lilo, tako da je bilo res kar pestro. Vse sem počel hkrati, tekmoval, delal in se šolal. Res noro obdobje.

Potem pa mislim, da se kakšnih pet let sploh nisem ukvarjal s smučanjem, nato pa je na smučke stopila Lila in zgodba se je začela pisati na novo.

Lila se je že od nekdaj rada ukvarjala s športom in zelo hitro se je pokazalo, da rada tudi smuča. Tako sem ob koncu tedna pomagal še v lokalnem smučarskem klubu in stvari so se razvijale. Postajala je vedno boljša, vedno bolj uspešna.

VIDEO: O sodelovanju s hčerko Lilo Lapanja, prav tako smučarko:

Ste še vedno njen trener?

Da, še vedno sem njen trener, občasno tudi trening partner, ima pa svojega serviserja in trenerja v eni osebi, ki z njo potuje. On je z njo večino časa, jaz pa, kadar sem lahko. Smo pa več čas na zvezi.

Sicer pa z Lilo sodelujeva že od nekdaj. Tudi ko je bila v ameriški reprezentanci, sem bil vedno njen mentor, njena opora. Sam temu pravim oče plus. Ve, da se name lahko vedno zanese, da ji bom vedno stal ob strani in ji pomagal. Zelo dobro se razumeva.

Prek svojih stikov ji poskušam pomagati do dobrih treningov. Če imaš svojo ekipo, tako kot jo ima ona, je to najtežji del. Na srečo so nama šli Slovenci pogosto na roko, medtem ko ameriška reprezentanca Lili prav nič ne pomaga.

Zakaj ne?

Na to vprašanje pa nimam odgovora. Ne poznam razlogov. 

V ZDA ste že več kot 30 let. Boste tam ostali? 

Vojko in Lila v navijaški majici Fan kluba Andreja Jermana, prav tako Tržičana. Vojko in Lila v navijaški majici Fan kluba Andreja Jermana, prav tako Tržičana. Foto: osebni arhiv Z ženo sva se najprej resno pogovarjala o tem, da bi se preselila v Slovenijo, a sva ugotovila, da bi bilo to zanjo precej velik korak. 

Nisva si predstavljala, kako bo funkcionirala v Sloveniji z majhnim otrokom. Navajena je biti samostojna, prava Američanka je. Ne vem, ali bi šlo, in potem sem se odločil, da bom ostal v ZDA.

Sem pa kar precej razmišljal o tem, da bi se vrnil domov in kariero nadaljeval v samostojni ekipi. Dogovarjal sem se že z reprezentanco, da bi po štirih letih začel nastopati za Slovenijo.

Prej sem namreč dirkal za Jugoslavijo, saj so bili to časi skupne države. Za Slovenijo sem nastopil na samo eni tekmi, in sicer na tekmi svetovnega pokala v veleslalomu v Park Cityju leta 1991.

S trenerjem Pavlom Grašičem, prav tako Tržičanom, sem se že dogovoril, da bi lahko treniral s slovensko reprezentanco. Mislim, da bi za sezono moral zbrati okrog 50 tisoč dolarjev.

V katerih disciplinah ste bili močni?

V veleslalomu in superveleslalomu. Tu sem res užival. Odpeljal sem tudi nekaj smukov, a v tem res nisem našel veselja.

Če se ozrete nazaj, bi rekli, da ste izkoristili svoj smučarski potencial?

Nikakor. Lila mi to velikokrat omeni, pa ji rečem, da če bi sprejel tako odločitev in dal prednost smučanju, nje verjetno ne bi bilo. Seveda se po vseh teh letih, če se že pogovarjamo o tem, kdaj pa kdaj vprašam, kaj bi bilo, kako bi bilo, se pa zaradi tega ne vznemirjam.

Česa ste se lotili po koncu kariere?

Na začetku sem zamenjal nekaj služb. Iskal sem, kaj me sploh zanima. Nekaj časa sem delal v marini, v pisarni, potem za neko deskarsko podjetje in podjetje z urami, nato pa pred 20 leti postal menedžer zasebnih krajevnih skupnosti, ki so v ZDA tako zelo znane. Ustanovil sem svoje podjetje, ki sodeluje s temi skupnostmi, in to upravljam še danes.

Pogrešate karkoli iz Slovenije?

Vse. Ne bom lagal.

Po toliko letih?

Mogoče še bolj. Res mi je lepo, ko se vrnem domov. Seveda ne na tak način, kot sem bil zdaj, zaradi karantene. Pogrešam vse, od ljudi do hribov, hrane, prijateljev …

Vas imajo v ZDA za tujca ali ste že njihov?

Mislim, da sem že njihov, tudi po jeziku bi me verjetno večina imela za Američana.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin