Peking 2022
Torek, 11. 1. 2022, 4.00
2 leti, 3 mesece
Lila Lapanja ostala brez zadnjih dveh tekem pred olimpijskimi igrami
Ameriška smučarka s covidom obtičala pri babici v Sloveniji #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
8,89
12
Ameriška smučarka slovenskih korenin Lila Lapanja se je po tekmi svetovnega pokala v Zagrebu znašla na seznamu ljudi s pozitivnim rezultatom testa na novi koronavirus. Karanteno je preživela v očetovi hiši, v svoji otroški sobi.
Omikron se je zalezel v vse pore smučarske karavane. Med številnimi nesrečniki, ki so sredi sezone s pozitivnim rezultatom testa na novi koronavirus obtičali v karanteni, je tudi ameriška smučarka Lila Lapanja, ki ima s Slovenijo posebno povezavo. Njen oče Vojko Lapanja je Slovenec, poletja pa že od nekdaj najraje preživlja pri nas.
S 27-letno Lilo Lapanja, hčerko nekdanjega smučarja Vojka Lapanja, ki se je leta 1991 zaradi šolanja preselil v ZDA in si v okolici jezera Tahoe, na meji med Kalifornijo in Nevado ustvaril družino, smo se pogovarjali o produšnih covidnih mehurčkih v smučarski karavani, trnovi poti, ki je, kot kaže, ne bo pripeljala do olimpijskih iger v Pekingu, navezanosti na Slovenijo, še bolj konkretno na vas Zvirče, kjer v babičini in dedkovi hiši preživlja karanteno, ter o iskanju poti po koncu smučarske kariere.
Kako ste? Kako vam mineva karantena?
Počutim sem nekoliko bolje kot prejšnje dni, je bilo pa zadnji teden kar težko. Vedela sem sicer, da bo okužba s koronavirusom slej ko prej doletela tudi mene, a pričakovala sem, da me bo "zdelala" precej manj, kot me je.
Skoraj ves teden sem preležala, peklo me je v pljučih. Zdaj upam, da je to za mano in da bom lahko odpotovala v Avstrijo na trening, potem pa na tekme v Severno Ameriko.
VIDEO: Lila Lapanja o covidnih mehurčkih v smučarski karavani:
Kje preživljate karanteno?
V svoji otroški sobi pri babici po očetovi strani, v Zvirčah pri Tržiču. Zelo sem hvaležna za to možnost. Babica mi vsak dan skuha dobro kosilo. Oba z očetom sva tukaj. Po tekmi svetovnega pokala v Zagrebu smo se testirali za pridobitev akreditacije v Kranjski Gori in tudi oče je bil pozitiven na novi koronavirus.
Na žalost bom po tekmi v Kranjski Gori morala izpustiti tudi slalom v Schladmingu. To je najhuje v vsej tej zgodbi, povezani s koronavirusom. Da bom zamudila zadnji dve tekmi pred olimpijskimi igrami.
Z očetom Vojkom Lapanjo na tekmi Zlate lisice na Pohorju leta 2016.
Kakšen sploh je covidni mehurček v smučarski karavani? Zdi se, da ste trenutno vsi okuženi s koronavirusom ali tik po karanteni ali v karanteni … Mehurček je očitno precej produšen.
Omikron je očitno res zelo nalezljiv in povsod najde pot. Res ne morem verjeti. Najbolje bi bilo, če mehurčkov sploh ne bi bilo in da se vsi čim prej okužimo ter da je potem konec s to pandemijo. Ne vem, kaj naj si še mislim o tem.
Vse skupaj je zelo zapleteno, še posebej zame, ker nisem del ameriške reprezentance in imam svoj mali mehurček. Vse PCR-teste zase in za svojo ekipo moram plačati sama.
Kaj zdaj to pomeni? Upanje za uvrstitev na olimpijske igre je najbrž dokončno ugasnilo?
Bolj ali manj je, in glede tega mi je res težko pri srcu. Vse tekme svetovnega pokala, od Levija do Schladminga, so bile kvalifikacijske tekme za uvrstitev na olimpijske igre. V ameriški reprezentanci imamo v slalomu štiri kvote, in mislim, da so že vse zasedene. Merilo je vsaj ena uvrstitev med 15, kar mi ni uspelo, tako da je ta zgodba verjetno končana.
Lansko sezono je končala kot ameriška državna prvakinja v slalomu in alpski kombinaciji.
Lansko sezono ste končali z zmago na državnem prvenstvu tako v slalomu kot alpski kombinaciji, nato pa ste si avgusta zlomili nogo in pristali na operacijski mizi. Ste se sploh uspeli pripravljati na sezono?
Ja, že poleti so se mi načrti podrli. Padla sem z gorskega kolesa, in to ne med kolesarjenjem, ampak skoraj pred domačo hišo, ko sem s kolesom skočila na pločnik in mi je spodneslo zadnje kolo.
Pri padcu sem si zlomila mečnico (kost v goleni) in morala na operacijo. Tako sem bila vse do začetka oktobra na berglah in nisem trenirala. Preostal mi je le en mesec za pripravo. Še novembra se je na slikanju videlo, da je kost še vedno zlomljena, a je zdravnik rekel, da je stanje dovolj stabilno in lahko poskusim smučati, če le bolečine ne bodo prevelike.
Avgusta lani si je zlomila nogo, kar je krepko zamajalo načrte za letošnjo sezono.
Tako sem pred tekmo v Leviju na Finskem samo trikrat stala na smučeh oz. prosto smučala. Zavedala sem se, da je tekma kvalifikacijska za olimpijske igre in želela sem si vsaj poskusiti. No, izkazalo se je, da je to prevelik zalogaj. Celo poletje in jesen sem bila brez snežnih treningov in brez tega na tekmi svetovnega pokala seveda ne moreš uspeti. Ni tako enostavno, sem pa vsaj poskusila. Je pa letošnja sezona zame res velika preizkušnja.
Omenili ste, da trenirate sami. Kje najdete voljo, zagon, da še vedno vztrajate?
Ne vem. Večkrat sem že razmišljala o koncu kariere, o tem, da ne morem kar naprej vztrajati sama.
Potem pa … Saj še sama ne vem, enostavno vedno najdem navdih. V nedeljo na primer je bila to zmaga Avstrijca Johannesa Strolza v slalomu v Adelbodnu. Tudi on v letošnji sezoni trenira sam, saj ni izpolnil kriterijev za avstrijsko reprezentanco, pa mu je vseeno uspelo zmagati. To mi je dalo novo upanje. To je dokaz, da je mogoče uspeti, tudi če si sam.
VIDEO: O vztrajanju v snežni karavani
Vztrajam zato, ker si želim uspeti. Smučanje imam rada in tudi uživam v takšnem načinu življenja. Občutek imam, kot da je to moje poslanstvo. Da moram poskusiti, do kam lahko sežem.
Najtežje bi mi bilo, če bi odnehala z mislijo, da nisem izkoristila svojega potenciala. Še posebej letos, ko me je ustavila zlomljena noga, zdaj pa še koronavirus, in dejansko sploh nisem imela možnosti, da bi se poskusila kvalificirati na olimpijske igre.
Če bi vedela, da sem dala od sebe vse, kar zmorem, da sem poskusila izkoristiti vse priložnosti, pa mi vseeno ni šlo, šele potem bi lahko rekla, da je res konec. Povsem mirne duše in srca. To bi bil znak, da je čas za nov začetek. Ampak zdaj še nisem tam.
Smučanje je izjemno drag šport. Kako financirate svojo smučarsko zgodbo?
Težko je, to je najtežji del samostojne poti. Smučanje je res drag šport. Poskušam najti sponzorje, dvakrat letno organiziram še dogodke za zbiranje sredstev. Nekako se znajdem, je pa seveda denarja vedno premalo. Veliko mi pomaga tudi mama, ki je moja menedžerka.
Upam, da bom lahko vztrajala do olimpijskih iger leta 2026 v Cortini in da mi bo uspelo izboljšati rezultate, pridobiti samozavest in finančno bazo. Motivacije mi res ne manjka.
Že veste, kje boste zgradili nov začetek?
Ne vem še, bi pa rada zgradila nekaj svojega. Verjamem, da bom pravočasno našla svojo idejo. Mislim, da sem dovolj inteligentna, da bom že našla pot. Veliko razmišljam o tem. Glede izobrazbe pa lahko povem, sem vpisana na univerzo Sierra Nevada, kjer je bil prej "college", ki sta ga obiskovala starša. Zaradi smučanja sem končala samo en letnik, a se bom po karieri zagotovo vrnila.
Karanteno po sili razmer preživljate v Sloveniji. Kako blizu vam je? Se počutite povezano s tem okoljem?
"Že od malega sem si neprestano želela biti v naravi, najraje v gorah ali gozdu, z dedijem na sprehodu."
Da, še posebej sem povezana z naravo. Že od malega sem si neprestano želela biti v naravi, najraje v gorah ali gozdu, z dedijem na sprehodu.
Tudi moja najboljša prijateljica iz otroštva, Nina Pangeršič, je iz Slovenije oziroma iz vasi Podvasca v okolici Tržiča.
Je pa zanimivo, da sem tukaj zelo redko pozimi, saj imam takrat sezono in je tokrat to izjema. Običajno sem v Sloveniji v poletnem obdobju, takrat veliko časa preživim v gorah.
Prehodila sem velik del gora v okolici Tržiča: Dobrča, Kriška gora, Storžič, pred dvema letoma sem v kosu prehodila celotni greben Košute. Res uživam v gorah. Obožujem pohodništvo in potem postanek v planinski koči na čaju, joti.
Ko sva se dogovarjali za intervju, ste me vprašali, ali bi se pogovarjali v angleščini ali slovenščini, a ste kar sami pogovor načeli v slovenščini, in to v zelo tekoči slovenščini.
O, hvala. Ker sem že en teden v Sloveniji, mi jezik že bolje teče. Včasih kakšno stvar bolj smešno povem, ker ne najdem prave besede, sicer pa mi kar gre. V bistvu sploh ne vem, zakaj.
Slovenščine sem se naučila med obiski Slovenije. Ker gre za intervju, namenjen slovenskim bralcem, pa se mi je zdelo pomembno, da govorim v slovenskem jeziku.
12