Primož Roglič
Druga kariera
Nedelja, 6. 2. 2022, 17.44
2 leti, 2 meseca
DRUGA KARIERA (247.): DEJAN ŽUJIČ
Nekdanji smučarski skakalec srečo našel v povsem drugačnem svetu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,83
3
Gost 247. druge kariere je Dejan Žujič.
V slogu konca tedna, ki so ga v Sloveniji najbolj zaznamovali smučarski skoki, je skakalno obarvana tudi tokratna druga kariera, v kateri gostimo nekdanjega smučarskega skakalca Dejana Žujiča. Devetindvajsetletni skakalec je vrsto let opravljal vlogo predskakalca v svetovnem pokalu, po koncu športne poti pa se je profesor športne vzgoje podal v glasbene vode, ki jih je močno zaznamoval tudi njegov dober prijatelj kolesarski as Primož Roglič.
Dejan Žujič je v smučarske skoke vpet že svoje celo življenje. Četudi ni nikoli prišel do nastopa v svetovnem pokalu, je imel z njim vseskozi tesen stik, saj je opravljal vlogo predskakalca. Tako je bil med drugim nekajkrat del novoletne turneje, dvakrat je bil na poletih v Oberstdorfu, tudi v Planici, pa v Engelbergu, Willingenu … "Moj osebni rekord sicer znaša 160 metrov, ampak jaz sem skakal še na neprenovljeni letalnici v Planici (smeh, op. p.). Takrat je svetovni rekord znašal 239 metrov," v smehu pripoveduje 29-letni nekdanji skakalec, ki je ob skokih dokončal tudi magisterij iz športne vzgoje.
Dejan Žujič se je po koncu skakalne poti posvetil poučevanju in glasbi.
Danes je učitelj športne vzgoje na osnovni šoli Rovte, hkrati pa se je po končani skakalni karieri posvetil tudi njegovi drugi ljubezni – glasbi. S skoki se je spoznal že pri štirih letih. Razlog? "Primož Peterka. Takrat je vladala prava skakalna evforija, bilo nas je ogromno otrok, po približno sto na tekmo. Treniral sem pri SK Zagorje. Potem sem enako evforijo doživel še kot trener v času največjih uspehov Petra Prevca. Drugi razlog pa je ta, da smo živeli v Kisovcu, tako da sem imel skakalnico pred nosom, zato nas je ogromno treniralo skoke," pojasnjuje Žujič, ki je v času treniranja skokov stkal veliko prijateljstvo s kolesarskim šampionom Primožem Rogličem, ki prav tako prihaja iz Kisovca.
Od skokov do glasbe in poučevanja
Tako kot Roglič je tudi Žujič ugotovil, da si poleg udejstvovanja v smučarskih skokih želi še česa drugega. In če je Primož ljubezen našel na kolesu, je njegovega kolega zaneslo v glasbene vode.
"V bistvu je vse sledilo po nekakšnem zaporedju. Ko sem končeval gimnazijo, sem začel igrati kitaro. Glasba mi je bila od nekdaj všeč, a se nikoli nisem izobraževal na tem področju. Potem se je nekako vse začelo razvijati v tej smeri. Spominjam se, kako smo šli v srednjo šolo na morje s Primožem Rogličem, Andražem Pograjcem in takrat ostalimi skakalci. Takrat sem kakšen mesec ali dva igral kitaro in takrat je prevladala ljubezen do glasbe nad športom. Tudi na zadnjih tekmah, na katerih sem bil predskakalec, sem imel s sabo vedno kitaro in se je začelo dogajati, da so me ljudje v smučarski sredini bolj kot po skokih prepoznavali po kitari," se spominja Žujič, ki zdaj ob poučevanju veliko časa posveti tudi ustvarjanju pesmi.
"Na faksu sem vpisal na privatne inštrukcije kitare in sem se spoznal s producentom Dejanom Radičevićem. On je hkrati tudi menedžer Siddharte in je na slovenskem trgu dobro poznan. Takrat sem se lotil pisanja svoje pesmi, potem pa sem poklical njega, vzel me je resno in skupaj smo naredili pesem Goreč smehljaj. Vse skupaj je potekalo res profesionalno, poslušal sem njegove nasvete in na koncu je vse izpadlo tako, da smo bili vsi zadovoljni. Zdaj imam izdanih pet pesmi, zadnjo sem izdal 4. decembra lani. Ne maram pesmi, ki so na prvo žogo in stojim za svojimi izdelki," pojasnjuje Žujič, ki je hkrati tudi avtor Rogličeve himne S tabo je Slovenija.
Na snemanju spota
Himna za velikega prijatelja Rogliča
Veliko vlogo pri nastanku himne je imel Zvone Pograjc, oče nekdanjega skakalca Andraža Pograjca, ki je bil hkrati tudi njihov skakalni trener. "Pesem za Primoža je edina pesem, ki ni nastala na mojo pobudo (smeh, op. p.). Tu je imel veliko prstov vmes Zvone, ki je vsem bil trener in tudi kot drugi oče. Tudi zdaj, ko je kolesarstvo nekako postalo prvi šport Zagorja, se je on vrgel v to, da pomaga pri sprejemih za Primoža. Ob enem izmed naših pogovorov mi je Zvone predlagal, naj napišem pesem za Primoža, ko smo mu ravno pripravljali sprejem, ko je prvič zmagal na Vuelti," se spominja 29-letni nekdanji skakalec, ki se je nato vrgel v ustvarjanje himne.
"Ko sem se vozil v službo, sem dobil navdih, da sem napisal besedilo, nato pa je hitro vse skupaj zvenelo povsem korektno. Vse skupaj smo z bandom vadili in šli na sprejem v Zagorje. Pesem je bila dobro sprejeta in se je dokaj hitro 'prijela', tako da smo se potem podali v produkcijo. Zatem smo z zares dobro ekipo pesem posneli in naredili tudi spot. Zvone je pomagal tudi pri organizaciji snemanja spota, prišel je tudi Primož. Tisto leto smo vedeli, da bo Primož eksplodiral, tisto je bilo res njegovo leto," se spominja Žujič.
Skakalnice zalet za glasbeno ustvarjanje
Skoki so mu dali ogromno.
V času skakalne kariere je stkal veliko prijateljstev. "Zelo dobro sva se ujela z Andersom Fannemelom, nasploh z Norvežani. Veliko sem se družil tudi z nekaterimi Korejci pa Kazahstanci, ki se niso skoraj nikoli prebili skozi sito kvalifikacij (smeh, op. p.). Istočasno kot jaz je kot predskakalec nastopal tudi Pius Paschke, ki je potem prodrl v svetovni pokal. Lepi spomini me vežejo tudi na Simona Ammanna. Ob skakanju sem hkrati tudi videl, da je vse skupaj veliko bolj sproščeno kot deluje z zunanjega zornega kota, zato sem potem s tem dobil tudi več samozavesti za ustvarjanje glasbe," pravi Žujič, ki je s skakalno kariero prekinil med študijem športne vzgoje.
"Že vmes me je nekajkrat prešinilo, da bi prenehal s treniranjem ali pa da bi poskusil kakšen drug šport, a sem vztrajal in na koncu mi nikoli ni bilo žal. Šele v srednji šoli smo začeli malo resneje skakati, z večjimi skakalnicami sem izgubil tudi nekaj strahu, mi je pa vse skupaj postalo še toliko bolj všeč. Skoki so mi dali ogromno prijateljev in doživetij," pravi Žujič, ki je tako v svoji drugi karieri našel veselje v glasbi in poučevanju.
"Cilj je, da delam glasbo še naprej, da bom na svoje pesmi ponosen tudi, ko jih bom poslušal tudi čez nekaj let."
"Všeč mi je, ker v glasbi ne čutim nobenega pritiska, nimam pritiskov nobene založbe, je pa res, da v Sloveniji od glasbe nimaš veliko. Hkrati te ljudje v Sloveniji potem hitro pozabijo, tako v glasbi kot tudi v športu. Ko si enkrat na vrhuncu, te vsi obožujejo, potem pa hitro padeš v pozabo, a tako pač je. Cilj je, da delam glasbo še naprej, da bom na svoje pesmi ponosen tudi, ko jih bom poslušal tudi čez nekaj let," je še sklenil nekdanji skakalec.
Preberite še:
3