SiolNET. Sportal Zimski športi
5,07

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (249.): Matjaž Pungertar

Nekdanji slovenski smučarski skakalec postal sam svoj šef

5,07

termometer

Slovenija spada v smučarskih skokih med svetovne velesile. Evforijo, ki vlada na sončni strani Alp, ko je govora o slovenskih orlih in Planici, je večkrat na lastne oči okusil tudi Matjaž Pungertar. V svetovnem pokalu je nanizal nekaj vrhunskih rezultatov, nato pa plačal krut davek zaradi poškodb. Športu je pomahal v slovo pri 27 letih in obrnil nov list v življenju. Zdaj je sam svoj šef, vodi dve spletni trgovini, pogosto pa poprime tudi za fotoaparat in priskoči na pomoč ženi. Zlasti na porokah.

Star je komaj 31 let, a že kar nekaj časa živi drugo kariero. Bil je smučarski skakalec, eden boljših v Sloveniji, a je imel to "smolo", da je sovpadel z zelo obetavnimi generacijami, v katerih sta najbolj izstopala Peter Prevc in Robert Kranjec. Ni se prebil povsem v ospredje, čeprav je nanizal nekaj odmevnih nastopov, bil na tekmi svetovnega pokala šesti, pa zmagal tekmo poletnega granda prixa, kar ni mačji kašelj. Daleč od tega, da bi spadal zgolj v povprečje, a naslovnice so bile vendarle rezervirane za druge slovenske orle. Po svoje mu je to kar godilo. Izogibal se je večji prepoznavnosti, saj se ni najbolje znašel pred mediji. Tako je bilo slovo od kariere tiho, ni ga želel obešati na veliki zvon. Zadnjih nekaj sezon je izkušal težave, uživanje ob skokih pa je vse bolj spremljalo tudi trpljenje. Gleženj je otrdel, vnetje križa pa mu je tako ponagajalo, da je moral jemati po več protibolečinskih tablet, da je sploh lahko nastopal.

Ko je pred štirimi leti izvedel, da bo postal prvič očka, dileme ni bilo več. V Planici, kjer je še zadnjič skočil, je sramežljivo pomahal v slovo, smuči postavil v kot in vstopil v novo obdobje. Najprej se je pridružil očetu in bratu, jima pomagal pri njunem delu in razbijal kopalnice. Tako se je sprostil, nato pa dobro premislil in poslovni izziv prepoznal v spletnih trgovinah, namenjenih najmlajšim in obdarovanju, ter v ljubezni do fotografije, s katero ga je "okužila" žena. Fotoaparat je postal pomemben del poslovnega načrta. Zdaj je sam svoj šef, kruh si služi z vodenjem spletnih trgovin in s fotografiranjem na porokah ter drugih dogodkih. Posla je vedno več. Oče dveh otrok je vesel, da ga je druga kariera odpeljala v prijetno smer, kjer mu ostaja veliko prostega časa za družino. Ko smo z njim kramljali v Kamniku, je bil nasmejan, sproščen, zadovoljen. Dokaz več, kako je Pungi, nekdanji smučarski skakalec, uspešno zajadral v poslovne vode.


Prihaja iz Vrhpolja pri Kamniku, ki je že od nekdaj slovelo po ljubezni do smučarskih skokov. "Pri nas je bila vedno tradicija, da je odšel avtobus navijačev v Planico. V tej občini je bilo veliko vaških tekem v smučarskih skokih. Vsi spremljajo skoke, zato so tudi mene potegnili. Veliko navijačev je mojih sosedov." | Foto: Sportida Prihaja iz Vrhpolja pri Kamniku, ki je že od nekdaj slovelo po ljubezni do smučarskih skokov. "Pri nas je bila vedno tradicija, da je odšel avtobus navijačev v Planico. V tej občini je bilo veliko vaških tekem v smučarskih skokih. Vsi spremljajo skoke, zato so tudi mene potegnili. Veliko navijačev je mojih sosedov." Foto: Sportida

S smučarskimi skoki ste dokončno opravili pri 27 letih. Prehitro, ali ne?

Saj bi skakal še nekaj časa, a žal ni šlo drugače. Poškodbe so se vlekle in vlekle. Vse skupaj je prišlo do te mere, da se preprosto nisem več našel v skokih. V zadnjih letih sem se mučil, prisotno je bilo veliko trpljenja. Ker so mi bili skoki vedno v veselje, mi je bilo hudo pri srcu, ko sem se poslavljal. Zapustil sem povezanost z ekipo ljudi, s katero smo bili vse življenje skupaj. Skupaj smo rasli, nastopali, se družili. Skoke sem treniral kar 18 let. A zdravstvene težave so bile prevelike. Pa še nekaj je bilo … Ko sem izvedel, da bom postal prvič oče, sem spoznal, da bo treba v življenju početi še kaj drugega in da si bom moral poiskati smisel življenja še kje drugje.

Omenili ste zdravstvene težave. Kaj vse je šlo narobe, da ste izgubili stik z najboljšimi?

Najprej sem si poškodoval gleženj. Na treningih so nam prepovedali igranje nogometa. To pa zaradi tega, ker bi lahko "v žaru boja za žogo" prišlo do nepričakovanih poškodb. To sem stežka sprejel, saj sem ga rad igral. Zato smo večkrat igrali odbojko. No, pri njej pa nisem imel sreče. Žal sem na eni tekmi nepravilno skočil in si poškodoval gleženj. To mi je otežilo kariero. Gleženj se je zvil in otrdel, kar se je poznalo pri moji gibljivosti. Od takrat se ta ni več popravila.

Potem pa so, verjetno posledično, nastopile še težave s križem. Sredi spomladanskih priprav. Tako je pač v profesionalnem športu, kjer nesreče žal ne počivajo. V našem športu ne manjka poskokov. Tudi glede maščobe v telesu smo morali biti vedno na minimumu, na treningih pa ogromno delali z utežmi. Potem te, če narediš kakšen nepreviden gib, hitro kje "uščeni". Mene je v hrbtu. Od takrat naprej me je sedenje ubijalo. Zelo sem trpel. Spominjam se, kako mučno je bilo, ko smo se z ekipo vozili na tekme v oddaljene kraje. S kombijem smo potovali tudi po deset ur, na vožnjah pa mi ni bilo najbolj prijetno.

Sedenje mi še danes povzroča težave. S križem imam še vedno težave, štiri leta po koncu kariere. Zelo hitro namreč pride do vnetja, tako da je bolečina še vedno prisotna, zlasti pri sedenju. Zato dela v pisarni nisem preveč vesel. Po drugi strani pa mi zelo pomaga rekreacija, npr. tek, gibanje. Na srečo imam dva otroka, ki poskrbita, da sem stalno v gibanju in da se ne zasedim (smeh, op. a.).

Kako je odločitev, da se podaja v svet smučarskih skokov, kjer so možni tudi vratolomni padci in poškodbe, sprejela mati? "Zelo mirno. Vedno me je podpirala in vozila na treninge. Njena podpora mi je ogromno pomenila, zlasti v mladih letih, ko so prisotni vzponi in padci. Takrat se je že dogajalo, da sem hotel že odnehati, pa me je nato pregovorila, da naj tega vendarle ne storim."  | Foto: Vid Ponikvar Kako je odločitev, da se podaja v svet smučarskih skokov, kjer so možni tudi vratolomni padci in poškodbe, sprejela mati? "Zelo mirno. Vedno me je podpirala in vozila na treninge. Njena podpora mi je ogromno pomenila, zlasti v mladih letih, ko so prisotni vzponi in padci. Takrat se je že dogajalo, da sem hotel že odnehati, pa me je nato pregovorila, da naj tega vendarle ne storim." Foto: Vid Ponikvar

So vas težave s križem spremljale že v času največjih uspehov?

Da. Tudi takrat, ko sem osvojil šesto mesto v Rusiji. Bilo je konec decembra 2014. Redno sem jemal protibolečinske tablete. Več let. V Planici sem jemal tudi po štiri naklofene na dan, da sem lahko skakal. Pa se vnetje zaradi tega žal ni pomirilo.

Težave so se kopičile, zato sem se odločil za slovo. Tega sicer javno nisem obešal na veliki zvon. Bila je tekma v Planici, malo pred božičem. Slutil sem, da bi lahko bila to moja zadnja tekma, a tega nisem želel na glas sporočiti. Zelo hudo mi je bilo. Že dalj časa sem namreč poizkušal izboljšati formo, da bi mi šlo na bolje. Trudil sem se dve leti, a mi ni in ni steklo. Dosegal sem slabe rezultate. Nisem dobro skakal. Poslovil sem se na 120-metrski skakalnici, in sicer s skokom, ki ni bil tako dober. 

Če bi najavili, da se poslavljate, takrat ste bili vendarle dolgoletni član ekipe A, bi vam sotekmovalci morda pripravili špalir in se od vas poslovili drugače?

Sem pač takšen, da se medijsko nikoli nisem rad preveč izpostavljal. Najraje sem hotel imeti svoj mir, prav tako nisem bil preveč zgovoren.

Ko ste se poslovili, ste zagotovo potegnili črto pod svojo kariero. Kakšno oceno ste si prisodili?

Kaj pa vem. Moji najboljši rezultati so bili "tako tako". Na tekmi svetovnega pokala v Nižnem Tagilu sem osvojil šesto mesto, to je bil moj največji uspeh. Pa v Švici, v Engelbergu, sem bil sedmi. Zmagal sem tudi na tekmi poletnega grand prixa v Kazahstanu, to so moji največji uspehi.

Resnično pa sem bil zadovoljen, da sem lahko sodeloval s tako dobro ekipo. Na treningih sta bila vedno prisotna smeh in pozitivna volja, smo se pa tudi kdaj sprli, a je bilo že čez nekaj minut vse pozabljeno. Čeprav se nas je za določena mesta v ekipi potegovalo ogromno skakalcev, vladala je velika konkurenca, nismo nikoli drug drugemu metali polena pod noge. Bili smo pravi prijatelji.

V ekipi je imel posebno vlogo takratni trener Goran Janus.

Bil nam je marsikaj: trener, psiholog, šaljivec, motivator, vodja ekipe. Vse v enem. Skrbel je za sproščeno vzdušje. To je največ, kar je za nas lahko naredil. "Natrenirani" smo bili že dovolj, potrebovali smo le še sproščenost, da bi potem to, kar smo se naučili, tudi prikazali na tekmi. To je bilo bistvo. Neka moč ti pri skoku ne pomaga in tudi ne pride do izraza pri tem, kako dober boš. Tu odločata le glava in tehnika. Goran nas je znal povezati, da ni prihajalo do konfliktov. Ni bil zagovornik strogega režima, a je imel vedno vse pod nadzorom.

Kot smučarski skakalec se je moral odreči številnim stvarem. Ni poznal standardnih novoletnih proslav, še zlasti, če je takrat tekmoval na novoletni turneji. "Proslava? Tega ni bilo. Spat smo šli že zgodaj zvečer in izklopili mobitele, saj nas je naslednji dan že čakala tekma in smo si morali odpočiti." | Foto: Vid Ponikvar Kot smučarski skakalec se je moral odreči številnim stvarem. Ni poznal standardnih novoletnih proslav, še zlasti, če je takrat tekmoval na novoletni turneji. "Proslava? Tega ni bilo. Spat smo šli že zgodaj zvečer in izklopili mobitele, saj nas je naslednji dan že čakala tekma in smo si morali odpočiti." Foto: Vid Ponikvar

Ste imeli pod nadzorom skrb glede telesne teže, s katero se morajo smučarski skakalci venomer spopadati?

Sem, a mi ni bilo lahko. Še zlasti v poletnem obdobju. Čez zimo, ko so potovanja v mrzlih krajih, tekme pa prinašajo stres, je drugače. Ko npr. prideš na Finsko, kjer je 20 stopinj pod ničlo in močno piha veter, resda veliko ješ, a tudi vse skupaj hitro pokuriš. Čez poletje je drugače. Takrat se opravlja veliko treningov za moč. Takrat več poješ in pridobiš mišično maso, zato je težo kar zahtevno spraviti v red.

Redko sem si lahko privoščil nekaj, kar so vsakodnevno uživali moji prijatelji. Včasih sem moral tudi stradati. Tako sem večkrat na tešče pojedel banano, za kosilo potem nekaj malega, pa sem zdržal. Prvih nekaj dni je bilo kar kritičnih, a se nato telo navadi. Trpiš zlasti v prvih dnevih. Včasih se ti tudi stemni pred očmi, a preživiš. Potrpiš.

Najtežje je takrat, ko hodiš po tekmah in vidiš, katera hrana je vse na voljo v hotelih. Takrat imaš velike oči, a se moraš zadržati. Še zdaj se spominjam prizora, ko smo bili na Norveškem v nekem zelo dobrem hotelu. Pri zajtrku ni manjkalo osebja z različnimi nalogami. Eden je rezal samo sire, drugi je pekel jajca, tretji je pripravljal salamo in tako naprej. Ti pa si prišel samo na kavo in pojedel zraven en kos sadja. To je bil naš zajtrk. Ali pa kosmiči z jogurtom.

"Ko si del skakalne karavane, ne moreš veliko dni preživeti z dekletom. To morajo dekleta sprejeti v zakup, in številna tudi so. Je pa tako, da šele takrat, ko prideš med sezono domov, zlasti če si pred tem dosegel kakšen slabši rezultat, prineseš s seboj tudi slabo energijo. Že tako si lahko potem doma le nekaj dni, potem pa še to (smeh, op. a.). Dekleta morajo z nami res veliko potrpeti." | Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida "Ko si del skakalne karavane, ne moreš veliko dni preživeti z dekletom. To morajo dekleta sprejeti v zakup, in številna tudi so. Je pa tako, da šele takrat, ko prideš med sezono domov, zlasti če si pred tem dosegel kakšen slabši rezultat, prineseš s seboj tudi slabo energijo. Že tako si lahko potem doma le nekaj dni, potem pa še to (smeh, op. a.). Dekleta morajo z nami res veliko potrpeti." Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Ko ste končali kariero, se vam s takšnimi zadržki in pazljivostjo pri izboru hrane ni bilo treba več ubadati. Kako pa je bilo takrat, ko so se skoki kar končali? Ko je bilo tistega, kar ste počeli 18 let, konec. Ste se takrat vprašali, kaj pa zdaj?

Sem. Takrat sem si rekel, da moram hitro začeti z nečim drugim. In sem. Pomagal sem očetu in bratu, ki imata podjetje za vodovodne inštalacije. Tako sem malce razbijal kopalnice. "Štemal". Odstranjeval sem ploščice, se ukvarjal z odtoki. Moram priznati, da mi je to ustrezalo. Tako sem si lahko izpraznil glavo od vsega. Lahko sem si dal duška. Takoj sem šport zamenjal z delom. To sem počel kar nekaj mesecev. Če je bil kakšen blok brez dvigala, še toliko bolje, saj sem lahko še več postoril za pridobitev svoje kondicije. Če je bilo treba nekaj odnesti v peto nadstropje po stopnicah, sem to storil z užitkom.

Ste razbijali z macolo kot v kakšnih filmih?

Ne, s "štemarco" (rušilno udarno kladivo, op. a.). Z močno "štemarco". Imel sem jih več na voljo. Nisem nosil čelade, sem pa imel slušalke, ker bi drugače tako odmevalo, da bi vsaj nekaj dni slabše slišal. Pa masko sem tudi nosil.

"Štemanje" kar malce pogrešam. Ko sem razbijal kopalnice, me hrbet ni bolel. Tisti tresljaji, ko si ves napet in delaš, so "pomagali". Kar dobro je bilo tako delati in dati jezo iz sebe.

Tako je bilo nekaj mesecev. Pa potem?

Nato sem se posvetil spletni trgovini Mini.mu. Poznal sem jo že od prej, saj sta jo v preteklosti vodili žena in njena prijateljica. Ker pa nista imeli dovolj časa, sem prevzemal določene naloge in videl, kaj bi se lahko iz tega naredilo. Izkazalo se je, da je dela vedno več. Na koncu sem postal šef. Sam svoj šef. Prevzel sem vodenje trgovine. Bilo je pestro, saj je bilo treba začeti iz ničle. Nisem imel tovrstnih izkušenj, le nekaj znanja iz ekonomije. Še iz srednje šole.

Zato je bilo zadovoljstvo še toliko večje, ko je moje delo obrodilo sadove, prodaja pa se je razširila. Sploh obdarovanja. Imamo veliko paketov, telegramov ob rojstvu. Resda imamo v tem obdobju nekaj težav, ker večina porodnišnic zaradi epidemije covid-19 ne sprejema paketov. Jih pa potem pač ljudje pošljejo na dom. Stranke so zelo zadovoljne, saj nudimo tudi malo drugačne usluge od tistih, ki so jih bile vajene od prej. Pri nas je lahko vse v enem paketu, da je potem veselje še večje. Pri idejah smo se zgledovali po tujini.

Drugo spletno trgovino Obdaruj smo zagnali ravno lani decembra, tako da smo še ujeli božične praznike. Nudimo pakete za rojstne dneve in druge priložnosti. Zdaj je bilo valentinovo, kmalu bo materinski dan in tako naprej. Paketi so že sestavljeni v eno celoto, zaviti, pripravljeni na svečano izročitev. Stranke jih lahko naročijo na dom ali pa za drago osebo.

Druga kariera | Foto:

Kakšna je vaša vloga?

Sem oseba za vse, pomagam tudi pri aranžiranju in zavijanju paketov. V podjetju smo sicer trije. Žena, prijateljica in jaz. S svojim znanjem ekonomije skušam pomagati predvsem na področju financ in oglaševanja. Spletna prodaja je v zadnjih letih narasla, ljudje so se med epidemijo nanjo navadili. Bolj ji tudi zaupajo.

"Zdaj, ko sem sam svoj šef, si delovnik oblikujem tako, da sem doma že ob 16. uri. Seveda pa to ne pomeni, da potem česa ne postorim tudi doma, saj je dela res veliko," mu skrb za vodenje dveh spletnih trgovin vzame ogromno energije. | Foto: Osebni arhiv "Zdaj, ko sem sam svoj šef, si delovnik oblikujem tako, da sem doma že ob 16. uri. Seveda pa to ne pomeni, da potem česa ne postorim tudi doma, saj je dela res veliko," mu skrb za vodenje dveh spletnih trgovin vzame ogromno energije. Foto: Osebni arhiv

Kako je biti sam svoj šef? Ni rdečih finančnih številk?

Ne, kvečjemu obratno, zaslužek in mi rastemo. Takšen trend je že od takrat, ko se je začela epidemija. Je kar pestro, širimo ponudbo.

Ste kot nekdanji dijak ekonomske gimnazije gledali na svojo kariero v skokih tudi skozi prizmo denarja? Se je takrat dalo kaj zaslužiti?

Je. Še vedno smo si našli kakšnega sponzorja. Ko tekmuješ za svetovni pokal, dobiš za vsako osvojeno točko določen znesek. Od tega se je dalo lepo preživeti. Če pa pogledam svoja zadnja leta v skokih, ko nisem bil več tako uspešen, pa je bilo tako, da ko nisem bil več v svetovnem pokalu, ampak sem tekmoval na tekmovanjih nižje ravni, da je denarno nagrado prejelo le najboljših šest. So pa mi ostali stroški prevoza na trening in podobno. Takrat so mi veliko pomagali domači, z opremo pa, če si bil član reprezentance, na srečo ni bilo težav. To ima zveza zelo dobro rešeno.

Ste lahko torej od skokov tudi kaj privarčevali?

Sem. Kot tekmovalec si veliko odsoten, tako da denarja ne porabiš, a si ničesar tudi ne privoščiš. Minimalno se je, piti pa se ne sme. Ko si v tujini, vidiš samo sobo, hotel in skakalnico. Turista se niti ne moreš "igrati". Ne smeš si privoščiti, da bi hodil naokoli, drugi dan pa bil na skakalnici ves trd, zmrznjen. Tako bi se lahko še prehladil. Zato smo varčevali z energijo.

Kaj pa ste storili s privarčevanimi sredstvi?

Nekaj sem jih vložil v podjetje, večino pa pred tem v nakup stanovanja. Zelo prav so mi prišla.

Ko je vstopal v ta šport, je spoznal, da je najtežje obdobje, ko se dela največja selekcija, obdobje srednje šole. "To je bilo obdobje pubertete in spoznal sem, kako se svet vrti, kakšne so bile moje možnosti. V tem obdobju je bilo prisotnega veliko odrekanja. Ko sem bil v internatu, se je hitro videlo, ali bom lahko prebrodil številne skušnjave ali ne." | Foto: Žiga Zupan/Sportida Ko je vstopal v ta šport, je spoznal, da je najtežje obdobje, ko se dela največja selekcija, obdobje srednje šole. "To je bilo obdobje pubertete in spoznal sem, kako se svet vrti, kakšne so bile moje možnosti. V tem obdobju je bilo prisotnega veliko odrekanja. Ko sem bil v internatu, se je hitro videlo, ali bom lahko prebrodil številne skušnjave ali ne." Foto: Žiga Zupan/Sportida

Ne skrivate tudi ljubezni do fotografiranja, ki je postalo del vašega zaslužka.

Vse je "zakuhala" moja žena. Na gimnaziji v Kamniku je bila zelo dobra učenka, odlična maturantka, nato pa se je odločila za študij fotografije. Izbrala je nekaj za njeno dušo, zanimala jo je zlasti modna fotografija. Domači so jo pri tem podpirali. Na fakulteti je imela razne vaje, pri katerih pa je potrebovala pomoč. Prisotne so bile tudi tehnične zadeve. Ker sem pri teh stvareh natančen, sem ji rade volje pomagal. Takrat me je pritegnila ljubezen do fotografije. Slikala sva razne izdelke, se ukvarjala z vprašanji, kako postaviti sence, da ne bo odsevov. Veliko sem ji pomagal.

Ker pa se poklicno ukvarja z družinsko fotografijo, največ s porokami, je dobro, da sta prisotna dva fotografa, zato veliko sodelujeva tudi tako. Fotografirava na številnih porokah. Kakor čas dopušča. Za varstvo otrok nama na srečo ni treba skrbeti, saj so dedki in babice zelo veseli, da lahko čuvajo otroka.

Ko je imel Peter Prevc poroko, se je spomnil na nekdanjega sotekmovalca iz reprezentance in ga vprašal, ali bi bil njegov poročni fotograf. "Žal nisva mogla, saj sva imela že rezerviran termin," se spominja Matjaž. | Foto: Osebni arhiv Ko je imel Peter Prevc poroko, se je spomnil na nekdanjega sotekmovalca iz reprezentance in ga vprašal, ali bi bil njegov poročni fotograf. "Žal nisva mogla, saj sva imela že rezerviran termin," se spominja Matjaž. Foto: Osebni arhiv Kako je na poroki? Podobno kot na tekmi, kjer vam ukazuje trener, na poroki pa ženin in nevesta ter njuni starši?

Ne, ne (smeh, op. a.). Se dogaja že tako, da jima midva ukazujeva. Poroke trajajo po ves dan, prisotna sva od začetka do polnočnih slavij. V tem obdobju sva hitro ugotovila, da poroke potekajo po bolj ali manj podobnem načinu. Tako imava že naštudirano, kam se postaviti, da lahko vse ujameš in nisi drug drugemu v napoto. Naučila pa sva se tudi, kako pristopiti do osebe, da je čim bolj sproščena. Da ni naporno. Tako nama kot njej. To je zelo pomembno za kakovostno fotografijo.

Vas kot nekdanjega smučarskega skakalca prepozna veliko svatov?

Tega je kar veliko, ja (smeh, op. a.). Že večkrat smo podebatirali o skokih. Velikokrat pridejo do mene in mi rečejo, da me od nekod poznajo. Ali pa me nekdo ves dan gleda, a si me ne upa vprašati, kdo sem, potem pa ob večerji, ko je vzdušje že sproščeno, le pristopi do mene in me vpraša, ali sem morda skakal (smeh, op. a.). Veliko je takih primerov. Iz leta v leto manj, saj smo starejši.

Ste po tem, ko ste končali športno kariero, sploh še kdaj držali v rokah skakalne smučke?

Niti enkrat. Če bi me zdaj postavili na skakalnico, ne bi znal več skočiti. Smučarski skoki vendarle niso tak šport, kot je npr. nogomet, da bi se lahko kar vrnil, ko bi si želel. Tu je izjemnega pomena gibljivost. Ko prenehaš skakati, že po 14 dneh postaneš tako trd, da je že nevarno iti na skakalnico. Kaj šele štiri leta pozneje.

Skakalci veljate za osebe, polne adrenalina. Številni vaši nekdanji kolegi so tako zelo nagnjeni k hitrosti, najraje v avtomobilih oziroma na motorjih.

To je res. Nekaj mora biti na tem. Tudi meni je všeč hitrost, le da tista, malo drugačna. Zelo rad smučam, potrebujem malo adrenalina. Rad hodim tudi v hribe.

Vsi prispevki iz Druge kariere, združeni na enem mestu.

Nekateri vaši znanci, s katerimi ste skupaj nastopali in se družili, so postali zlati olimpijski junaki. Lani ste tako Primoža Rogliča spremljali v Tokiu, letos v Pekingu pa ni manjkalo uspehov smučarskih skakalcev in skakalk.

Njihove uspehe doživljam zelo čustveno. Res so prijetni fantje. In dekleta. Zlasti, ker poznaš njihove značaje. Vsi jih imajo za zvezde, a so to preprosti športniki. Pri vseh njihovih medaljah sem izpustil tudi kakšno solzo. Resnično lepo, da jim je uspelo.

Ste solzo, a tisto manj srečno, izpustili tudi za četrtouvrščenega Petra Prevca na tekmi posameznikov?

Tudi. Zlasti zaradi tega, ker vem, kako težko se je vrniti. Ljudje si pri Petru mislijo svoje o tem, zakaj mu ne gre, ali toliko manj trenira ali nekaj takega. Sam pa dobro vem, kako je bilo pri meni. Ko mi ni šlo, sem še bolj treniral in vlagal v delo, pa skoki kar niso stekli. Njemu se je končno vse poklopilo, na koncu pa mu je zmanjkala tista polovička točke. Zelo dobro je, da se mu je izšlo na ekipni mešani tekmi. Malo mu je resda zmanjkalo na moški ekipni tekmi za zlato, a medalja je medalja.

V preteklosti se je pogosto omenjalo, kako radi Avstrijci zviška gledajo na Slovence. Tudi v smučarskih skokih.

Velikokrat so bili do nas podcenjevalni, letos pa se mi zdi, da so Slovence v Pekingu gledali s spoštovanjem, saj smo bili največji favoriti za zlato. Dobro se jim je poklopilo, da so nas prehiteli. Naši bi si bolj zaslužili zlato medaljo. Timi je imel res smolo z vetrom. In to kakšno! Bilo je neverjetno. Še zdaj mi ni jasno, kako se je lahko tako hitro obrnilo v korist Avstrijcev. Če bi imeli oni tako slabe razmere, bi verjetno skočili neprimerno manj in bi bilo konec sanj o zlatu, tako pa se je zgodilo tako, kot se je. V skokih je pač tako, že od nekdaj. A vseeno, medaljo je Slovenija vendarle dobila. In to je najbolj pomembno.

Slovenska dekleta so postala velik vzor svetu.

Res neverjetno, kako hitro se stvari obračajo. Sploh ne moremo vedeti, katera naša skakalka bi lahko zmagala in prišla na stopničke, tako so vse dobre. Občudoval sem jih. Nisem mogel verjeti, kako dobre so. Katerakoli od njih bi lahko bila v ekipi, res bi to bilo vseeno, in bi Slovenija v mešani ekipni tekmi še vedno bila prva. Sploh po tolikšnih diskvalifikacijah. Največja škoda pa je, da niso na spored uvrstili še kakšne tekme več. Ekipno žensko ali pa za posameznice na veliki skakalnici. Res škoda.

Obožuje potovanja. Najbolj ga je navdušil jug Portugalske, zelo lepo se je imel tudi na Havajih. Za prvomajske praznike načrtuje obisk Kanarskih otokov. Tja se bo družina Pungertar odpravila skupaj še z nekaterimi družinami, ki imajo male otroke. Med njimi bo tudi Gašper Berlot, pomočnik trenerja Roberta Hrgote in dolgoletni nordijski kombinatorec, sicer pa dolgoletni Matjažev prijatelj. | Foto: Vid Ponikvar Obožuje potovanja. Najbolj ga je navdušil jug Portugalske, zelo lepo se je imel tudi na Havajih. Za prvomajske praznike načrtuje obisk Kanarskih otokov. Tja se bo družina Pungertar odpravila skupaj še z nekaterimi družinami, ki imajo male otroke. Med njimi bo tudi Gašper Berlot, pomočnik trenerja Roberta Hrgote in dolgoletni nordijski kombinatorec, sicer pa dolgoletni Matjažev prijatelj. Foto: Vid Ponikvar

Z dresi je bilo na olimpijskih igrah kar veliko "cirkusa" in obtoževanj. Je bilo podobno tudi v vaših časih?

Takrat niso vsakega pregledovali, tukaj v Pekingu, ko so se številni po posamični tekmi pritoževali, kako imajo nekateri velike drese, pa so na mešani ekipni tekmi pregledali prav vsakega športnika. In to zelo natančno. So pa videli, kako je. Da te na olimpijskih igrah diskvalificirajo, moraš imeti res prevelik dres. Če imaš dva ali tri centimetre prevelikega, te že ne bodo. So morali biti dresi res preveliki, da so to storili.

Ste bili kdaj sami diskvalificirani zaradi dresa?

Ne. Pa so me velikokrat pregledali. A se naučiš, kako "postaviti" dres. V mejah dovoljenega, seveda (smeh, op. a.). Lahko se ti celo zgodi, da imaš dres pravilno oblečen, a če se boš na testiranju postavil napačno, ti bo morda pokazalo ravno dva centimetra več, in že te lahko diskvalificirajo.

Kako sploh potekajo testiranja dresov? V kakšni kabini?

Tako je, izberejo si prostor, kabino. Najprej ti odmerijo razkorak, potem ti pretipajo dres, pa premerijo obseg, nato jih zanima, kakšen imaš še poddres. Pa izmerijo še vse v poddresu. To jim vzame kar nekaj časa.

Skoraj tako dolgo kot kontrola dopinga. Z njo ste se srečevali v karieri?

Sem. Enkrat so prišli k meni domov. Ob šestih zjutraj. Ravno pred olimpijskimi igrami v Sočiju. Ob šestih zjutraj ni težav. Bil sem doma, pa še nobene "panike" ni bilo z urinom. 

Trenerske vode v smučarskih skokih ga niso zanimale. "Če bi me, bi se zagotovo podal vanje, a mi zdaj bolj ustreza, da sem ob koncu tedna doma. Težko bi mi bilo drugače." | Foto: Žiga Zupan/Sportida Trenerske vode v smučarskih skokih ga niso zanimale. "Če bi me, bi se zagotovo podal vanje, a mi zdaj bolj ustreza, da sem ob koncu tedna doma. Težko bi mi bilo drugače." Foto: Žiga Zupan/Sportida

Se vam je kdaj zgodilo, da ste se na skakalnici ravno pripravljali na skok, pa vas je prijela mala ali velika potreba?

Na srečo je večina skakalnic že tako narejenih, da imaš tam, preden se pripraviš na skok, tudi stranišče. Je pa pogosto tako, da lahko s tem veliko tvegaš. Še zlasti, če si v mejah s težo, gre lahko v takih primerih, ko moraš na stranišče, iz tebe tudi dva decilitra urina. To pa pomeni, da že imaš 200 gramov manj telesne teže, kar pomeni, da si diskvalificiran.

Zakaj?

Ker imaš pred tekmo natančno določeno in izračunano, kakšen mora biti dres. Pred vsakim nastopom na tekmi se moraš najprej stehtati. Tam vidijo, ali imaš dovolj kilogramov ali premalo. Vsaka ekipa ima svojo tehtnico. Ta je zelo natančna. In če ti manjka 200 gramov, moraš potem spiti dva decilitra vode, nato pa ne smeš na stranišče. Kdaj te lahko zaradi tega zagrabi tudi kriza. Lahko te zelo tišči, a veš, da ne smeš. Moraš pač skočiti v takšnih pogojih. Če pa se ne ujema, potem napišejo, da je bila diskvalifikacija zaradi predolgih smučk. Tako napišejo. V resnici pa so krivi grami. Če bi imel malo krajše smučke, bi lahko imel tudi manjšo telesno težo.

Torej je potrebnih kar nekaj zadev, da je tvoj skok regularen.

Prav je, da je tako. Zlasti zaradi tega, ker so nekateri v preteklosti zelo goljufali. Včasih ni bilo limita za kilograme, pa so bili nato nekateri skakalci povsem shirani, npr. Sven Hannawald. To je bila groza, bil je pravi okostnjak. Pa tudi moči ni imel. Važno je bilo le, da je naredil tisti lepi gib, potem pa ga je odpihnilo v zraku in je skočil daleč. To je bilo to.

Če bi skakal Hannawald v današnjih časih, bi moral upoštevati pravila. Imel bi tako kratke smuči, da sploh ne bi mogel skakati. Dolžina smuči se namreč določa glede na težo.

V karieri je skakal in se družil z vsemi brati Prevc. Na fotografiji je s Petrom in Cenetom, letošnjima dobitnikoma olimpijskih odličij, pred vlakom, s katerim so se v preteklosti pogosto odpravili na planiški spektakel. | Foto: Vid Ponikvar V karieri je skakal in se družil z vsemi brati Prevc. Na fotografiji je s Petrom in Cenetom, letošnjima dobitnikoma olimpijskih odličij, pred vlakom, s katerim so se v preteklosti pogosto odpravili na planiški spektakel. Foto: Vid Ponikvar

Hannawald je bil nekoč med najboljšimi na svetu, no, velikega kristalnega globusa mu pa vseeno ni uspelo osvojiti. Zadnji Slovenec, ki ga je prejel, Peter Prevc, pa še vedno vztraja. Skakali ste z vsemi Prevci, tudi s Petrom, Cenetom in Domnom.

Bratje Prevc so res zanimivi. Tehniko imajo zelo podobno. V skokih je prava redkost, da imata dva enako tehniko. Bratje Prevc pa imajo pravi "kopipejst", značajsko pa so si povsem različni. Res zanimivo. Najbolj sem se poistovetil s Petrom, bila sva tudi najdlje skupaj v reprezentanci.

Od nekdanjih sotekmovalcev ste trenirali tudi skupaj s Primožem Rogličem, ki je pozneje presedlal v drug šport in postal eden najboljših kolesarjev na svetu!

Roglič je bil že od nekdaj "ekstremist". Bila sva skupaj v internatu in je eno leto starejši od mene. V vsakem športu je bil ekstremen. Če je tekel, je tekel nenormalno dolgo, in to brez težav. Skoraj kot robot. Bil je izjemno gibljiv. Takrat smo se mu vsi čudili in ga občudovali. Takoj smo vedeli, da je drugačen od nas. Ko je začel kolesariti in odšel na testiranje, so ugotovili, da ima veliko anaerobno kapaciteto. To pa je nekaj, kar ti je dano. To je težko natrenirati.

Pozneje smo poslušali o tem, kako je hodil po kolesarskih prvenstvih, vozil z ne vem kakšnim kolesom, veliko slabšim od drugih, pa je vseeno zmagoval, medtem ko so drugi trenirali deset let in več, on pa je zmagal po enem letu. Takrat smo videli, da bo iz njega še nekaj velikega. No, da bo pa takole zmagoval na največjih dirkah na svetu, tega pa si vseeno nismo mislili. Je res pravi fenomen, vse čestitke.

Ko je šel v Kranj in obiskoval ekonomsko gimnazijo, so bili smučarski skakalci vedno skupaj, v istem razredu. Bili so v internatu, njegov sostanovalec pa je bil tudi zdajšnji kolesarski zvezdnik svetovnega kova Primož Roglič. | Foto: Guliverimage Ko je šel v Kranj in obiskoval ekonomsko gimnazijo, so bili smučarski skakalci vedno skupaj, v istem razredu. Bili so v internatu, njegov sostanovalec pa je bil tudi zdajšnji kolesarski zvezdnik svetovnega kova Primož Roglič. Foto: Guliverimage

Smučarski skakalci, to so pokazale tudi letošnje zimske olimpijske igre na Kitajskem, v Sloveniji uživajo veliko priljubljenost.

Smo bili res superzvezdniki? (smeh, op. a.). Ne, še vedno smo bili čisto normalni fantje. Je pa bil prisoten res poseben občutek, zlasti v Planici, ko si občutil vso ljubezen, ponos in podporo navijačev. Ko si hodil po svetu, si videl marsikaj, a takšnega vzdušja, kot je v Planici, preprosto ni bilo nikjer. Ni primerjave. Morda so planiškemu vzdušju še najbližje Zakopane na Poljskem. Poljaki so, glede oboževanja smučarskih skokov, fanatiki. V tujini jih je zagotovo največ na tekmah, obiskujejo celo tekme na Japonskem in v ZDA. Res noro.

Ogromno jih je tudi v Planici. Kaj je tako posebnega v dolini Pod Poncami?

Vse. Velika čast, ki jo lahko doživiš, je že ta, da prideš v Planico in doživiš to množico navijačev. In novinarjev. Ves teden si kot skakalec v središču zanimanja. Po navadi smo ob medijsko odmevnem zboru odpotovali v Planico z vlakom. Bilo je prekrasno. Takrat smo se lahko res prepričali o tem, kako nas navijači občudujejo in govorijo o tem, kako pogumni smo, da se spuščamo po takšnih letalnicah. A to je za nas, skakalce, rutina. To počnemo od otroštva in pri tem zelo uživamo. Začenjamo na manjših skakalnicah, potem pa pridejo na vrsto vedno večje. Na stari skakalnici v Planici je bilo resnično prisotno vedno malo strahu. Bila je drugačna, nova pa je zagotavljala zgolj užitek.

Kariero je končal pred štirimi leti, a še vedno sanjari o tem, kako je užival v zraku, ko je skakal in letel. Pogreša adrenalin, ki ga je spremljal na tekmah, zlasti v Planici, kjer se je trlo navijačev in ljubiteljev smučarskih poletov. | Foto: Vid Ponikvar Kariero je končal pred štirimi leti, a še vedno sanjari o tem, kako je užival v zraku, ko je skakal in letel. Pogreša adrenalin, ki ga je spremljal na tekmah, zlasti v Planici, kjer se je trlo navijačev in ljubiteljev smučarskih poletov. Foto: Vid Ponikvar

Pri skokih je, veste, tako, da je to zelo zahteven in težak šport. Čeprav je na televiziji videti vse enostavno, ko si tistih nekaj sekund v zraku, a je resničnost nekaj povsem drugega. Ko si enkrat na mizi, se moraš hitro odzvati, v stotinki sekunde, ter se truditi, da je napak čim manj, in to resnično ni enostavno.

Še vedno sanjam o skokih, o tem, kako sem letel. Najbolj mi je bilo všeč, ko sem šel na skakalnici čez vse črte. Pa je bila lahko to tudi mala skakalnica. To so bili posebni užitki. Ko zdaj kdaj vstanem, si rečem, kako lepo je bilo vse skupaj. In četudi sem končal  skakalno kariero pred štirimi leti, še vedno sanjam o njej. To so res prijetne sanje.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin