Sreda, 22. 12. 2021, 15.15
2 leti, 10 mesecev
Peta olimpijada Tadeje Brankovič
Slovenska olimpijka izlila dušo na papir: boj s težko boleznijo, ločitev …
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
8
"Po športni karieri so me res čakale težje preizkušnje, kot so bile same olimpijade," je ob predstavitvi knjižnega prvenca z naslovom Peta olimpijada povedala nekdanja odlična biatlonka Tadeja Brankovič. Peta olimpijada je njen boj z boleznijo, rakom dojk, in v tem boju nekdanja vrhunska športnica, štirikratna olimpijka ter mati dveh otrok zmaguje. "Prepričana sem, da so mi ravno te športne olimpijade dale moč, da lahko tudi na svoji peti že tečem proti cilju," pravi.
Tadejo Brankovič življenje po uspešni športni karieri − v tej je nastopila na štirih zimskih olimpijskih igrah, leta 2006 je bila v Torinu nosilka slovenske zastave na otvoritvi iger ter se v svetovnem pokalu šestkrat uvrstila na oder za zmagovalke, dvakrat celo na drugo mesto, kar jo na večni lestvici slovenskih biatlonk uvršča le za Andrejo Grašič − nenehno postavlja pred preizkušnje. Preživela je ločitev in se otresla nekdanjega priimka, o čemer je odkrito in brez zadržkov za našo rubriko Druga kariera spregovorila že pred dobrimi štirimi leti, zadnji udarec pa je doživela pred kratkim, ko je izvedela, da je zbolela za rakom.
"Svojo dušo sem izlila na papir in moja želja je, da ljudje, ki me poznajo, začutijo, da sem to jaz in ne, da je knjigo napisal nekdo drug," je ob predstavitvi knjižnega prvenca, avtobiografije z naslovom Peta olimpijada, povedala nekdanja odlična biatlonka Tadeja Brankovič.
"Na papir sem izlila svojo dušo"
Bil je šok, bile so solze, trenutki obupa, priznava, a se je zbrala, postavila na noge in se pogumno, bojevito, kljubovalno spoprijela z najhujšim nasprotnikom v življenju. Moč za ta boj življenja sta ji dajala tudi otroka. Danes po zahtevni in nadvse čustveni preizkušnji, z zanjo značilnima dobro voljo in nasmehom, predstavlja avtobiografijo Peta olimpijada, knjižni prvenec, v katerem odkrito in celovito, brez olepšav, razgrne svoje življenje. "Na papir sem izlila svojo dušo. Knjigo sem napisala sama, ker sem želela, da izlijem sebe na papir in to je bila zame tudi najboljša terapija. Da sem dala iz sebe svoja bremena, in danes mi je v duši zaradi tega pisanja resnično lažje. Zdaj vidim cilj in proti njemu grem lahko bolj svobodno," pravi.
Opogumila jo je Petra Majdič
Pisanje knjige ni bila stvar, na katero bi pomislila sama, priznava Brankovičeva, k temu jo je spodbudila še ena slovenska športna ikona, najboljša smučarska tekačica Petra Majdič. Tudi to so v življenju izklesala trpljenje in zmagoslavja, kar je bilo videti na tistih nepozabnih olimpijskih igrah v Vancouvru leta 2010, ko je do bronaste medalje prišla z zlomljenimi rebri in predrtimi pljuči. Da sta nepopustljivi bojevnici tudi dobri prijateljici, pač ne more biti nobeno presenečenje.
"Petra Majdič me je opogumila za pisanje. Ko sva se enkrat dobili na kavi, sva se seveda kar dobro zaklepetali. Poslušala je mojo zgodbo in mi dejala, da naj napišem knjigo," se usodnega pogovora, ki jo je usmeril na literarno pot, spominja Brankovičeva, ki se je sprva zamisli upirala in iskala izgovore, da ne bi pisala, toda Majdičeva je "vztrajala, zagrizla v ta projekt in danes sem ji neskončno hvaležna, da je ta knjiga res napisana".
"Prijateljstva nikoli ne zamrejo, še posebej ne med športniki"
"To najino srečanje s Tadejo dokazuje, kako prijateljstva nikoli ne zamrejo, še posebej ne med športniki," je na predstavitvi prijateljičine knjige povedala Petra Majdič in nadaljevala: "Ta knjiga, ki med drugim prikazuje tudi to, da nas šport uči živeti, je 'podarila' življenje tudi trem ljudem: Tadeji in njenima dvema otrokoma. Vsi pravijo, da se v drugi karieri športniki iščejo, iščejo svoje bistvo, svoje poslanstvo in včasih ne najdejo prave pomoči. Iskreno moram povedati, da niti jaz niti Tadeja nisva vedeli, v kaj se podajava, a sama sem začutila na tisti dolgi, dolgi kavi, da mi Tadeja mora še veliko povedati. S to knjigo je šport pokazal tudi to svojo veliko širino − da športnik po športu najde svoje mesto, svoje prijatelje, predvsem pa svoje poslanstvo. Tadeja, odteči si morala peto olimpijado, da si našla svoje novo poslanstvo. Tako veliko imaš povedati, in ta knjiga je ena lepših stvari, ki nas uči, da šport poleg tega, da navdušuje, tudi združuje."
Petra Majdič: "Ta knjiga, ki med drugim prikazuje tudi to, da nas šport uči živeti, je 'podarila' življenje tudi trem ljudem: Tadeji in njenima dvema otrokoma.
"Šport nas opogumlja, šport nam daje moč, šport naredi ljudi hrabre"
Tadejina zgodba je navdihujoča. Kaj pa je avtorica pravzaprav želela sporočiti bralcem? "Predvsem to, da karkoli vam v življenju pride naproti, kakršnakoli težava se pojavi, jo vzemite kot izziv. Vse težave so rešljive in vsak izziv, skozi katerega greste, vam da še dodatno moč. Tudi športnikom želim predati to informacijo, da je šport resnično vrednota, ki jo je treba ceniti. Šport nas opogumlja, šport nam daje moč, in tudi s to knjigo smo dokazali, da v dveh največjih športnih organizacijah v Sloveniji, Olimpijskem komiteju Slovenije in Smučarski zvezi Slovenije, znamo združiti moči v najtežjih trenutkih. Časi, ki jih preživljamo zdaj, res niso enostavni, in v velik ponos mi je ta enotnost. Hvaležna sem prav vsakemu, ki se je priključil temu projektu. Prepričana pa sem tudi, da vse športnike, ki prihajajo za nami, za menoj, ta knjiga lahko spodbudi, utrdi v prepričanju, da šport naredi ljudi hrabre. Dosežki niso nujno le zmage in medalje, pač pa tudi to, da zmoremo, da smo vztrajni tudi takrat, ko nam ne gre. Vsak trud prinese rezultat," odgovarja Brankovičeva.
"Ko me je knjiga poklicala, sem se lotila pisanja in včasih pisala tudi celo noč, pa cel dan in zraven pojedla še marsikatero čokolado. Za inspiracijo, seveda."
Pisala po etapah, včasih kot v transu, vmes pa veliko prejokala
Knjigo je pisala po etapah, po navdihu, še pove nezlomljiva Gorenjka. "Ob pisanju sem veliko prejokala, podoživljala dogodke tako iz športnega kot zasebnega življenja. Pisala sem po etapah, velikokrat sem se spomnila na Tomaža Humarja, ko je dejal, da ko ga gora pokliče k sebi, gre na goro. Tako sem se tudi sama počutila med pisanjem. Ko me je knjiga poklicala, sem se lotila pisanja in včasih pisala tudi celo noč, pa cel dan in zraven pojedla še marsikatero čokolado. Za inspiracijo, seveda," je pojasnjevala v zanjo tako značilnem smehu. Včasih je pisala knjigo kot v transu, in zdaj jo, ko prebira končni izdelek, kakšen del tudi preseneti, je priznala. Najpomembneje pa je, da je knjiga avtentična, njena: "Svojo dušo sem izlila na papir in moja želja je, da ljudje, ki me poznajo, začutijo, da sem to jaz in ne, da je knjigo napisal nekdo drug."
8