"S prvim dnevom pokoja si prepuščen sam sebi. Nihče te ne bo niti povohal."

Kaj torej danes počne svoj čas najboljša slovenska biatlonka, ki je v 16-letni karieri nastopila na štirih zimskih olimpijskih igrah in bila leta 2006 v Torinu nosilka slovenske zastave na otvoritvi ZOI, ter se v svetovnem pokalu šestkrat uvrstila na oder za zmagovalke, dvakrat celo na drugo mesto, kar jo na večni lestvici slovenskih biatlonk uvršča le za Andrejo Grašič?

V dnevu zmanjkuje ur

"Moje življenje je danes zelo dinamično, dan ni enak dnevu in časa mi ves čas primanjkuje," odgovarja danes 37-letna Gorenjka, ki svoj čas namenja vzgoji osemletne hčerke in petletnega sina, trenerskemu delu v smučarskem teku in delu v eni od velikih športnih trgovin, kjer je za zdaj zaradi otrok zaposlena še za polovičen čas, a v delu pomočnice prodaje, ki je zadolžena tudi za izobraževanje prodajalcev na Balkanu vidi svojo prihodnost in možnost za razvoj kariere, druge kariere.

Znanje in izkušnje prenaša na najmlajše, pri katerih je treba paziti, da ne izgubijo veselja do športa, obenem pa se morajo naučiti osnovnih pravil in navad, ki so osnova za kasnejše uspehe. Foto: Vid Ponikvar Obogateti se z biatlonom ne da

Biatlon je pač eden tistih športov, s katerim je vsaj pri nas nemogoče obogateti in si z njim zagotoviti finančno preživetje do konca življenja. Kljub popolni predanosti športu je bila po koncu kariere prepuščena sama sebi, preživeti in znajti se mora tako kot vsak drug človek. "Danes prek s.p.-ja treniram otroke, zaposlena sem v Decathlonu, kjer se mi odpirajo priložnosti, poleg tega imam polne roke dela s svojima otrokoma in moram reči, da sem izbrala najboljši mogoč študij za te razmere, to je organizacija in menedžment," razlaga v smehu.

Prehod v civilno življenje je šok

Tudi zanjo je bil prehod v normalno življenje kar velik šok. "Mislim, da je največji šok ta, da prideš iz tistega ritma, rutine, ko si imel vse organizirano in ti ni bilo treba razmišljati o ničemer razen o športu, zdaj pa moraš za vse poskrbeti sam. Za veliko večino športnikov je prehod v civilno življenje prevelik šok. V Zagrebu so delali analize, ki so povedale, da je po končani karieri 74 odstotkov športnikov v depresiji. To je ogromen odstotek. Delno je to tudi fiziološko. Ni adrenalina, napetosti, nagrade za delo. V enem trenutku imaš vse organizirano in si v središču dogajanja, ves čas ti nekdo hrani ego, ko je tega konec, pa si odrezan, ostaneš sam. S prvim dnevom pokoja si prepuščen sam sebi. Nihče te ne bo niti povohal, vse obljube, ki so ti jih dajali, so pozabljene. To morajo športniki vedeti."

Poškodba, nosečnost, vrnitev v biatlonski cirkus

"Jaz sem delček tega doživela že s poškodbo. Ta me je doletela v sezoni, ko sem imela dobre rezultate, bila je moja najboljša sezona, pa sem ostala sama s seboj," se burnega obdobja iz let 2007 in 2008, ko ji jo je zagodla poškodba rame, prva resna poškodba v karieri, ki jo je pospremila še nosečnost in rojstvo prvega otroka, spominja Brankovičeva, ki se je nato vrnila v biatlonski cirkus in še dve sezoni nastopala med najboljšimi, s seboj na tekmovanja pa vozila hčerko in varuško.

"Ta porod me je opozoril malo na to, kaj sledi, a sem se vrnila. Šolo sem imela takrat k sreči že narejeno in se mi je svitalo, kaj bom počela naprej, potem se je vse skupaj malo drugače razpletlo," še pove, ko z njenega obraza za trenutek izgine značilni nasmeh: "Po karieri sem še drugič zanosila, potem pa sem se povsem posvetila družinskemu življenju. To je bila moja želja, ampak ni šlo vse tako, kot sem pričakovala in sem si predstavljala, da bo šlo. To je pač prineslo življenje."

O ločitvi: "Zgodijo se stvari, ki niso odvisne samo od tebe, To moraš sprejeti. V športu je bilo res vse odvisno od mene, če sem zgrešila, sem zgrešila jaz, krivda je bila vselej vedno na meni. Stoodstotno Tukaj pa so potem še neiskrenost, različni karakterji ljudi … V športu je tako, da če trenerju ne zaupaš stoodstotno, ni nobenih možnosti za dober rezultat. Očitno je tako tudi v življenju. Ko potegneš črto, je vse isto." Foto: Žiga Zupan/Sportida

Največji življenjski poraz

Govori o ločitvi od moža, Domna Likozarja, drezati v to temo nočemo, a zamahne z roko in odkrito spregovori tudi o tej boleči temi. "To fazo sem že dala skozi, bila je nekakšna druga športna pot. Izziv. Življenje pač pride tako, prinese tudi takšne stvari. Kakor koli že, zame je bil to največji življenjski poraz, nikoli v življenju si nisem mislila, da lahko doleti tudi mene, in leto, leto in pol sta bila zame najtežji del življenja, in kakšen košček filma mi morda tudi manjka iz tega obdobja."

"Če je bil zame velik šok že poškodba, je bilo to še vsaj desetkrat hujše. Če ne bi bila tako fizično močna in prav zaradi športa sposobna precej dobro prenašati ta stres, bi me to najbrž potrlo. Verjamem, da v takšnih situacijah ljudje povsem izgubijo voljo. Zlomiš se lahko fizično, čustveno … Tudi v tem nekako sem lahko hvaležna za šport, ki me je reševal, pa tudi majhna otroka, ki sta mi dajala moč. Bilo pa je grozno naporno. Včasih se zlomiš kot 'knof', ampak skozi to se je treba pregristi. Skozi takšne stvari potem rasteš. Tako je," pojasnjuje, obžaluje pa, "da sta morala to doživeti moja otroka. Prenesla sta težko, bila je čudna, grda ločitev. Prizadeta sta, ker je oče šel. Še danes pa zagovarjam to, da če dva nista za skupaj, je bolje za vse, da gresta narazen. Je pa to težka odločitev, ki zahteva zrelost."

Rezultati zbledijo, ostanejo delovne navade

In kaj točno človeku da šport? Kaj lahko prenese v civilno življenje? "Zdaj ko gledam nazaj, so rezultati še najmanj, kar ti prinese šport. To je češnja na torti, ki jo dobiš skozi dolgotrajno vadbo, treninge, vztrajnost. So neka realizacija, ki seveda mora biti, ampak bistveno pa je, da se naučiš postavljati cilje, ali je to dnevni, tedenski, srednjeročni, dolgoročni, kakršen koli že, vsi imamo težave s tem."

"Po porodu sem bila še zaposlena v vojski, potem so mi tam pogodbo prekinili, prav nič pa mi življenja ni olajšalo to, da se mi je vse dogajalo istočasno. Ostala sem brez službe, ločevala sem se, vse na kupu." Foto: Žiga Zupan/Sportida "Pomembna je vztrajnost. Ta se mi zdi, da današnjim generacijam manjka, zdi se jim, da jim bo vse podarjeno in šport te dejansko nauči, da brez nič ni nič. In to velja povsod. V poslu, družini, športu … Marsikaj se naučiš tudi skozi poraze in porazi so sestavni del športa. Če že v športu nisi bil nikdar poražen, si bil v življenju zagotovo kdaj. In če se iz porazov nekaj naučiš, se naučiš ponovno vstati. In v tem je bistvo. Tako se osamosvojiš. V športu se naučiš samostojnosti. Čeprav imaš vse organizirano in si del ekipe, si na tekmi sam. Prepuščen sam sebi."

To so kompetence, ki jih današnji svet, poslovni svet ali vsakdanja rutina nujno potrebuje, še razlaga Brankovičeva in zaključi: "To se mi zdi bistvo tega. Sami rezultati pa so hitro pozabljivi. Za moje, če me vprašate, jih polovico ne vem več. Izkušnje pa mi pridejo prav vsak dan. Ne nazadnje tudi pri delu z najmlajšimi."

Zadnje iz rubrike Druga kariera:

• Rokometaš Roman Pungartnik
• Nogometaš Borut Semler
• Teniška igralka Maja Matevžič
• Hokejist Luka Žagar
• Nogometaš Kliton Bozgo
• Bronasti veslaški junaki iz Barcelone
• Kolesar Gorazd Štangelj
• Košarkar Miha Čmer
• Telovadec Lojze Kolman

"V Decathlonu delam v svoji branži, smučanju, zaupali so mi to komisijo izobraževanja po Balkanu, kar se smučanja tiče. Še vedno bom potovala, kar mi ustreza. Tega ni veliko, ampak včasih rada odpotujem. Mi pa to spet paše šele zdaj, ker ob koncu kariere sem bila potovanj že tako prenasičena, da mi je šlo na bruhanje že, ko sem samo videla potovalko." Foto: Žiga Zupan/Sportida Danes je tudi lovka na dopinške goljufe

Danes dela tudi kot kontrolorka slovenske protidopinške agencije SLOADO. "Kot kontrolor od agencije dobiš nalog, kaj moraš izvajati in tvoja naloga je, da od športnika dobiš urin. Izvedeš postopek in potem gre ta urin naprej v laboratorij, moj del naloge pa se s tem konča," razloži nekdanja vrhunska športnica in doda, da je ta " postopek je lahko zelo preprost, lahko pa tudi zelo naporen," in nadaljuje: "Najboljši športniki, ki so v tem sistemu – v tem sem bila tudi sama - morajo biti od šestih zjutraj do polnoči eno uro na dan na razpolago. Sami morajo sam določiti eno uro v dnevu in takrat morajo biti tam, kjer so povedali, da bodo. Če jih ni, so v prekršku. Večina si izbere šesto uro zjutraj zato, ker takrat spijo in so doma. Če bi dali uro od dvanajstih do enih, bi se jim lahko zgodilo, da se denimo trening zavleče, in bi zamudil ter s tem kršili pravila. Včasih kakšen napiše, da bodo doma od šestih do sedmih zjutraj, pa prespi pri dekletu in s tem krši pravila."

Včasih se pritožujejo in prepirajo

Nadzorovani športniki se včasih tudi sprejo, a "ko si vrhunski športnik, sprejmeš ta pravila. In to je davek športa. To je del tega posla, kot intervjuji in preostale stvari. Te kontrole so nenapovedane, ti prideš in potrkaš. Kontrolo sem delala že 1. januarja zjutraj. Alkohola v krvi ne testiramo (smeh). Jaz sem bila testirana za božič ob dvanajstih. Tako je. To je del službe, ki ni najbolj prijeten, ampak tako je."

Boj proti dopingu je danes resnično del športa, žal, a goljufov Brankovičeva ne razume, čudi se izgovorom, "ko danes rečejo, ja, so mi dali. Kaj so ti dali?! Saj ti niso podtaknili v meso tablete ali karkoli. Morda se to zgodi, ampak če dobiš intravenozno, pa ja veš, da te 'špikajo' v žilo. Dostikrat se vprašam, kje je ta iskrenost do sebe. Ko greš na stopničke in si misliš, juhej, zmagal sem, okoli tebe letajo ljudje, intervjuje daješ, ampak globoko v sebi veš, da si goljuf. Te bo začela gristi vest, morda šele čez pet let, ampak prej ali slej podležejo. Resnica pride na dan. Prej ali slej te izda. Tudi Armstrong je klonil."

"Brez trdega dela ni uspeha. Ni pa nujno, da bo en tekač, ki je treniral 1.000 ur, boljši od tistega, ki je treniral 700 ur. Ena meja je, pomembna pa je predvsem osnova. S kakšno osnovo prideš v člansko vrsto. Članom ni treba trenirati tako trdo, kot mladincem, ki morajo razviti pljučno kapaciteto, pridobiti mišično maso in vzdržljivost. Pravo trpljenje, ki je osnova za kasnejše uspehe, traja tam do devetnajstega, dvajsetega leta. Ravno leta, ko je človek najbolj raztresen in mu interesi begajo sem in tja, mora biti najbolj resen in osredotočen na eno nalogo. To je naporno obdobje." Foto: Vid Ponikvar

Skušnjava je, priznava, ampak dopingirancev ne razume

"To je stvar osebnosti," nadaljuje: "Skušnjava je za nekatere zagotovo velika, moraš biti kar močan, da zavrneš vse skupaj. Tudi meni so rekli, glej, zdaj si bila peta, če boš pojedla tole in tole, boš pa tretja. Poglejte, če sem bila peta na klobaso in kruh, bom tudi tretja brez dodatkov! Poleg tega, da je krvni doping izjemno nevaren in ogrožajo svoja življenja, se sprašujem predvsem, kako jim vest pusti. Ali zmagaš z goljufijo ali pa si deseti na pošten način. Jaz vzamem deseto mesto! Rečeš si, to je moj domet in veš, kje si. Bistvo je glava."

Šola ali šport? Da se oboje!

Za konec še en vpogled nekoč čvrste biatlonke. Ne podpira raznoraznih stausov in kakršnega koli popuščanja otrokom, ki se ukvarjajo s športom: "Otrokom na treningu povem, da tukaj ni izgovorov, v smislu, danes me ne bo na trening, ker imamo jutri kontrolko. Da se, samo čas si moraš pravilno organizirati. Tudi statusov ne podpiram, osnovno šolo moraš izpeljati brez statusa športnika."

Tudi odrasli športniki naj razmišljajo o življenju bolj celovito, še pravi: "Projekt dvojna kariera, ki se zadnje čase kar dobro razvija, se mi zdi bistvenega pomena. V Sloveniji lahko na prste roke preštejemo tiste, ki so s športom zaslužili dovolj za mirno življenje. Biatlon je še specifičen, če si dober, zaslužiš dovolj, da greš na kakšen dopust, morda si kupiš avto, jaz sem vložila v nepremičnino, ampak to je to. Ni pa tako, da bi lahko od tega živel. Za to se je treba potruditi. Jaz sem doštudirala že med kariero in sem strikten zagovornik tega, da se da."