Ponedeljek, 22. 9. 2025, 4.00
8 ur, 9 minut
Iskanje resnice o ugrabljenih dojenčkih
Ugrabljeni dojenčki: Žal mi je, vendar groba svojih otrok nikoli ne boste našli #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,00
Iskanje resnice o komaj rojenih otrocih, ki so izginili iz porodnišnic v času nekdanje Jugoslavije, v Srbiji traja že več kot 20 let. Tudi Ani Pejić so ukradli deklico. "Gre za povezan globalni kriminal," je v intervjuju za Siol.net dejala Pejić, avtorica knjige Ugrabljeni dojenčki – Srbija, kjer so zbrana ganljiva pričevanja številnih staršev z območja nekdanje Jugoslavije in dokumentacija, ki so jo oblasti po njenem mnenju sistematično prikrivale. "Podobno se je dogajalo tudi v Sloveniji in drugod po svetu," je še opozorila Pejić in dodala, da je pričujoča knjiga zanimiva tudi za slovenske državljane, predvsem matere, ki so na ta način izgubile svoje otroke. Z ugotavljanjem in oceno dejanskega stanja o primerih ukradenih otrok v Sloveniji se še vedno ukvarja preiskovalna komisija državnega zbora.
Tiha tragedija
Ana Pejić svojo bolečo izkušnjo deli z mnogimi drugimi starši z območja nekdanje Jugoslavije in tudi iz sveta. "To, kar se je dogajalo, je civilizacijska sramota," je dejala.
Njena zgodba se je začela ob rojstvu deklice, ko so ji zdravniki v porodnišnici sporočili, da je novorojenčica umrla. Kot mlada mati je tragično vest sprejela brez vprašanj, saj je živela v času, ko je bila beseda zdravnika enaka besedi države.
Zakaj ni bilo nobenega dvoma o besedah, ki jih je v tistem času izrekel zdravnik? Pejić je pojasnila:
A dokumenti, ki jih je prejela pozneje, so odpirali številna vprašanja. Neujemanja v zapisih in pričevanjih so jo prepričala, da so njenega dojenčka ukradli.
"Institucije ne obstajajo. Niti bolnišnice in nujne službe. Obstaja šef, ki poveljuje vsem tem službam. Če je šef v Subotici rekel, da materam ne smejo izročiti dokazov in dokumentov, da so jim ukradli otroke, in če se isti papir z istimi besedami in vrstnim redom izda v Nišu ali Ljubljani in Sarajevu, potem ne morete reči, da je to zgodba o instituciji. To ni zgodba o bolnišnici, to ni zgodba o zdravnikih, to je zgodba o tistih, ki so te otroke ugrabili. Resnično, zdaj so aktivni mlajši ljudje, dediči, ki ta posel nadaljujejo, tisti iz preteklosti pa v ilegali verjetno uživajo svoje pokojnine," je dejala Pejić.
"Baby afera"
V preteklih desetletjih se je z območja nekdanje Jugoslavije v podobni situaciji - po ocenah, ki jih navajajo - znašlo na tisoče staršev: ob rojstvu so jim sporočili, da je njihov otrok umrl, nikoli pa niso prejeli verodostojnih dokazov ali možnosti vpogleda v dokumentacijo. Nikoli niti niso videli trupla svojega komaj rojenega otroka
Pejić je poudarila, da je takih primerov na stotisoče.
Po njenih trditvah so bili v te primere pogosto vpleteni državni uradniki, bolnišnice in matične službe, ki so načrtno prikrivali dokumente. Po njenem prepričanju je bil to sistematičen zločin, ki je zajel celotno regijo – od Srbije, Bosne in Hercegovine, do Hrvaške in Slovenije.
"Baby afera" se je v Srbiji začela po letu 2000, v času Oktobrske revolucije, ko je vladal strah pred spremembami v družbi in sistemu, pripoveduje Pejić. "Zgodbe o ukradenih otrocih niso odprli starši, temveč služba državne varnosti. Zakaj? Ker so nekatere uslužbence državne varnosti po 5. oktobru prisilno upokojili, in verjetno je bil to njihova odziv vsem službam, ki so jih morali zapustiti. V javnosti so se pojavile govorice o primerih ukradenih otrok iz Sokobanja in iz južne Srbije, kar je sprožilo velik medijski odmev. To je bilo obdobje entuziazma, ko smo upali na prihod demokracije. V zgodbo so se vključili tudi policija, njen direktor in ministrstvo, medtem ko so starši začeli govoriti o podobnih izkušnjah. Sama sem o tem izvedela od drugih, ki so gledali oddaje, jaz jih nisem mogla ... to je posebej boleča tema: ko začneš o njej govoriti, se ljudje hitro umaknejo, ti pa se bojiš, da si zvezda tega filma".
Dejala je, da podobni primeri obstajajo tudi v drugih državah sveta, kar priča o globalnih razsežnostih organiziranega kriminala:
Knjiga dokazov
V omenjeni knjigi, že prevedeni v slovenščino in angleščino, so zbrani dokumenti, pričevanja staršev in drugi dokazi, ki naj bi potrjevali obstoj organizirane trgovine z otroki. "Gre za ogromno dokazov, ki razkrivajo, kako so institucije sodelovale v teh poslih in kako je država prikrivala resnico," je izpostavila avtorica.
Podobne zgodbe so se pojavile tudi v Španiji, Romuniji, Južni Koreji, Braziliji in drugih državah sveta. "Gre za globalni problem, ki presega posamezne režime ali nacionalne meje," je dejala Pejić.
Politične razsežnosti
"Otroke so selili čez meje, s Kosova v Slovenijo, iz Vojvodine v Slovenijo, morda tudi na Hrvaško. To ni bila le osebna tragedija posameznih družin, temveč politični in ekonomski posel, ki ga je bilo treba varovati z molkom," je še dejala Pejić.
Prikrivanje trgovine z otroki je po njenem mnenju eden večjih razlogov za razpad Jugoslavije:
Po njenem mnenju so se podobni vzorci prenesli tudi v demokratične sisteme po razpadu Jugoslavije. Predvsem Slovenija bi, kot članica Evropske unije, "morala predstavljati drugačen standard," je dejala in opozorila, da se tudi v Sloveniji zgodbe pogosto končajo v slepih ulicah. "Komisije, ki jih oblikujejo vlade, niso namenjene reševanju, ampak prikrivanju resnice. To je stara formula: ko hočeš nekaj skriti, ustanovi komisijo."
Preiskovalna komisija državnega zbora o ugotavljanju in oceni dejanskega stanja o primerih ukradenih otrok v Sloveniji je zaslišala že več prič, med drugimi Anko Mohorič, ki dvomi, da je njen otrok umrl takoj po rojstvu v kranjski porodnišnici leta 1986. V tem prepričanju jo utrjuje dejstvo, da ne dobi pravih podatkov in informacij, je poročala STA.
Poudarila je, da so ji otroka vzeli takoj po porodu, ko je zajokal, niti videla ga ni, nato pa so jo uspavali in se ničesar več ne spomni.
Primer Mohorič se je začel 4. januarja leta 1986, ko je v kranjski porodnišnici rodila zdravo deklico. "Do takrat je moj otrok že dvakrat umrl, in sicer 8. decembra 1985, drugič sem jo mrtvo rodila, tretjič je umrla 4. januarja, jaz pa 20 minut prej," je zgodbo delila Mohorič. Po njenem pripovedovanju je k njej v porodno sobo pristopila neznana oseba, domnevno pediater, ki pa ga ni poznala. "To ni moj podpis"
Od bolnišnice in kranjske upravne enote ni prejela ničesar, potrdilo o prijavi rojstva in smrti pa je dobila od ljubljanskega zgodovinskega arhiva. Opozorila je, da so v bolnišnici ponaredili njen podpis pod izjavo, da se strinja, da se naknadno spremeni ime in priimek otroka. "Tega nisem izjavila, saj sem bila uspavana, to ni moj podpis, je ponarejen," je zatrdila. Kot je dodala, odpustnice iz bolnišnice nima, prav tako nobene dokumentacije. Ker je želela priti do pravih podatkov o svoji hčerki, je leta 2021 obiskala tudi ministrstvo za notranje zadeve. Tam niso odprli tajnih podatkov, je pa izvedela, da "je otrok živ in da je novembra 2008 dobil novo enotno matično številko", je dejala. A iz obdukcijskega zapisnika je razvidno, da naj bi otrok umrl v Kranju.
Kdo komu kaj dokazuje ...
"V Sloveniji so ustanovili komisijo, ki deluje že eno leto, od 49 primerov ugrabitve otrok jih je 47 zaključenih oziroma so zastarali," je ob tem še dejala avtorica knjige. "Danes znova povem, da mati v Sloveniji ne bo našla svojega otroka. Če to ne drži, sem pripravljena preklicati vsako besedo, ki sem jo izrekla o aferi z ukradenimi otroki. V Sloveniji se je zgodilo enako kot v Srbiji – sprememba teze: mama naj dokaže, da so ji ukradli otroka. Ne, država mora materi dokazati, kam so otroka odpeljali!"
"Bolnišnica mi dolguje odgovor, rodila sem s carskim rezom, ne vem, kaj mi je storila država," je še poudarila in dodala: "Odprli so me, mi vzeli otroka in ga nekam odpeljali. Nihče ni nič videl, ne živega, ne mrtvega, nihče od mojih družinskih članov. Zakaj bi morala državi, ki mi je ukradla otroka, dokazovati, da mi ga je ukradla, z dokazi, ki mi jih ne bo dala? Kaznivo dejanje ugrabitve otroka je povzročilo civilizacijsko sramoto in civilizacijsko sramotne odzive. Tretja sramota, ki jo pogosto zasledim tudi v vaših medijih, pa je, da ne morejo najti grobov teh otrok."
Brez podpore države, brez odgovorov
Starši, ki že desetletja iščejo svoje otroke, nimajo niti odgovorov niti podpore državnih institucij. Nekateri se obračajo na evropska sodišča, vendar je napredek počasen. "Otroka brez pomoči države ni mogoče najti. Država pa ne pomaga – niti v Srbiji niti v Sloveniji," je še poudarila Pejić.
"Masovnih grobnic ni. Žal mi je, ampak groba svojih otrok ne boste našli," je dejala Pejić.
Posebej ostro zavrača uradne razlage, ki govorijo o "masovnih grobnicah dojenčkov". Po njenem so te razlage nevzdržne: "Kako naj bi bili otroci, rojeni v razmaku desetih, dvajsetih ali tridesetih let, zakopani v isti grobnici? Takšne trditve so nesmiselne in žaljive za starše."
Med zaslišanimi pred preiskovalno komisijo državnega zbora je bila tudi upokojena zdravnica, ki je delala v več porodnišnicah. Tončka Završnik se je leta 1974 zaposlila v celjski bolnišnici na oddelku ginekologije in porodništva. Čez štiri leta je bila sprejeta v ljubljanski porodnišnici, kjer je ostala do leta 2003, nato pa je kot porodničarka do upokojitve delala v mariborski bolnišnici. Za domnevno odtujene otroke iz porodnišnic ni slišala, a dopušča možnost, da so se dogajale "napake".
Sporočilo Sloveniji
Sogovornica poziva Slovenijo, naj prevzame odgovornost in preneha zavračati primere kot zastarane. Po njenem je sramotno, da zavračajo kazenske pregone, še preden bi se sploh začeli.
"To ni le osebna tragedija, temveč civilizacijska sramota. Če država ne prizna, da je bila vpletena, in če ne zaščiti svojih državljanov, pomeni, da dopušča ponavljanje zločinov," je izpostavila.
Dojenčki za 60 tisoč nemških mark
Ena od prič naše preiskovalne komisije je bila tudi Marija Šiško, ki dvomi, da so trije otroci, ki jih je rodila v 70. letih v novomeški bolnišnici, umrli takoj po rojstvu, kot so ji rekli. Šiško je v 70. letih minulega stoletja rodila pet otrok. Drugi in zadnji, ki sta se rodila v ljubljanski porodnišnici, sta ostala živa, trije, ki so se rodili v novomeški bolnišnici, pa so po rojstvu umrli.
Sumljivo se ji zdi, kot je še dejala, predvsem dejstvo, da je izgubila vse tri otroke, ki jih je rodila v novomeški bolnišnici. Še toliko bolj, ker so, kot je povedala, krožile govorice o trgovini z novorojenčki, ki da naj bi se prodajali za takratnih 60 tisoč nemških mark.
Prvega otroka od teh je rodila septembra 1972. "Slišala sem ga zajokati, nato so ga, ne da bi ga videla, odnesli, mene pa premestili k ostalim mamicam," je povedala. Ko je vprašala osebje, kje je otrok, so ji povedali, da je z njim nekaj narobe in da so ga odpeljali v Ljubljano na preiskavo. Čez nekaj dni so ji sporočili, da je otrok umrl. Od medicinske sestre je izvedela, da naj bi se otrok napil krvi, od zdravnika pa, da je imel povečano ledvico. Ko sta z možem želela do otroka, ga na patologiji ni bilo, namesto tega naj bi ga pokopali na pokopališču v Šmihelu, kot naj bi ji dejali v bolnišnici. Medtem v mrliškem listu piše, da je pokopan v Ločni, je dejala.
Oktobra 1977 je rodila svojega tretjega otroka, deklico, ki pa je še isti dan umrla. "Diagnoza je bila ista kot pri prvemu otroku. Povedali so mi, da so jo poslali v Ljubljano, kjer je umrla, ker je imela povečana jetra in ledvico," je povedala Šiško. O tem dvomi, saj so ji to povedali, še preden naj bi bila opravljena obdukcija.
Podobno se je zgodilo tudi z njenim četrtim otrokom, ki se je rodil leta 1978. Kot je povedala, je otrok zajokal normalno, čez čas pa je izvedela, da je umrl. Tudi njega naj bi poslali v Ljubljano, imel naj bi povečano vranico in jetra. A sama meni, da se otrok s takimi okvarami ne bi normalno razvil, ob rojstvu pa je tehtal več kot 3.500 gramov in bil dolg 51 centimetrov.
