Četrtek, 1. 1. 2026, 4.00
9 ur, 49 minut
Zgodbe, ki jih piše življenje
31-letni Luka živi in dela v hiški sredi gozda: To je bila moja zavestna izbira #foto #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,01
Sodobni svet in preprostejše bivanje po njegovem mnenju nista nujno v nasprotju.
Medtem ko večina ljudi išče ravnovesje med službo, obveznostmi in prostim časom v mestih, se je 31-letni Luka Lešnik odločil za drugačno pot. Živi v hiški sredi gozda, preživlja se s terapevtskim delom, zvokom in rastlinami ter verjame, da sodobno življenje ne potrebuje bega, temveč več zavestnih izbir. Kot pove za Siol.net, njegova zgodba ni idealiziran pobeg v naravo, temveč premišljena odločitev za drugačno življenje.
Njegova pot se ni začela z nenadno odločitvijo ali uporom proti klasičnemu življenju, temveč precej prej, že v otroštvu. "Že kot otrok sem čutil močno povezanost z naravo. Največje veselje mi je bilo priti domov iz šole, odložiti torbo in iti v gozd, kjer sem sekal drva, kuril ogenj in imel svojo hišico na drevesu," pripoveduje. Čeprav je kasneje delal kot vrtnar, ga je spremljal občutek, da to še ni končni izraz tega, kar išče. Prelomnica se je zgodila pri devetnajstih letih, ko se je odpravil na romarsko pot Camino in prehodil skoraj 900 kilometrov. "Na tej poti sem res videl, kaj si v življenju želim, in spoznal ljudi, ki so živeli način življenja, ki mi je bil zelo blizu," pravi.
Po vrnitvi se mu je ponudila možnost življenja na Primorskem, ki jo je sprejel brez dolgih oklevanj. Spremenilo se je okolje, krog ljudi, delo in vsakdanji ritem. Sčasoma je prišel tudi do svoje zemlje in začel graditi dom ter življenje, kakršnega živi danes. Svojega načina bivanja ne razume kot odrekanje, temveč kot zavestno izbiro. "Postavil sem si prioriteto, da živim življenje, v katerem čutim, da me to, kar delam, izpolnjuje, tudi če sem moral zaradi tega večkrat stopiti na povsem neznane poti," pojasnjuje.
Luka pravi, da življenje v naravi zanj ni pobeg, temveč zavestna izbira.
Iskanje ravnovesja v sodobnem svetu
Pomemben del njegovega pogleda na svet je prepričanje, da smo se ljudje v sodobni družbi močno oddaljili tako od narave kot od sebe. Opaža, da so nezadovoljstvo, tesnoba in občutek izgubljenosti postali nekaj skoraj običajnega. "Velikokrat ljudje ostajajo v znanem, čeprav vedo, da jim to ne prinaša sreče, ker jih je strah izstopiti iz utečenih okvirov," pravi. Pri tem poudarja, da noben način življenja ni brez izzivov, a je razlika v občutku smisla: "Ko se zvečer uležem v posteljo, čutim mir, in ko zjutraj vstanem, vem, da me izzivi pred menoj navdihujejo."
Zvok razume kot orodje za sprostitev in poglobljen stik s seboj.
Delo z ljudmi, rastlinami in zvokom
Danes se Luka preživlja predvsem s terapevtskim delom, pri katerem združuje znanja o rastlinah in zvoku. Deset let se je izobraževal na področju šamanističnih praks, tudi v Peruju, kjer so tradicije dela z rastlinami in zvokom še žive. Ob tem poudarja, da so podobne oblike znanja nekoč obstajale tudi na naših tleh, a so sčasoma skoraj utonile v pozabo. "Danes je to moje glavno delo: terapevtsko delo z ljudmi ob podpori zelišč in zvoka," pojasnjuje. Ob tem poudarja veliko podporo in mentorstvo para Alana in Gaie Asta, ki že veliko let s pomočjo šamanskih tehnik delata terapije z ljudmi.
Bivanje v gozdu zavestna izbira, kaj pa tehnologija?
Odločitev za bivanje v hiški v gozdu je bila zanj logična posledica notranjih vrednot. "Tak način življenja mi omogoča, da diham z naravo in njenimi letnimi časi. Rad gojim svojo hrano, vem, kaj jem, in živim v domu, narejenem iz naravnih materialov," pravi. Ob tem ne skriva kritike sodobnih gradbenih praks, ki se mu zdijo oddaljene od človeka in okolja. Njegov dom iz gline, slame, lesa in kamna dojema kot živ prostor, ki mu daje občutek podpore.
Pri svojem delu uporablja različne instrumente in znanja, ki jih je pridobival doma in v tujini.
Čeprav živi preprosteje, se ne odreka tehnologiji. Prepričan je, da skrajnosti niso dobra rešitev. "Računalnik, telefon in internet normalno uporabljam za delo, vendar pazim, da me ne posrkajo vase," pravi. Ključ vidi v ravnovesju in jasni strukturi dneva, ki vključuje tako delo v naravi kot čas za administrativne in organizacijske naloge.
Njegov vsakdan se začne počasi, brez naglice, ki jo je poznal nekoč. Jutra so namenjena meditaciji, gibanju in zajtrku, večji del dneva delu na vrtu in skrbi za okolico, zvečer pa sprehodom, branju in umiritvi. Takšen ritem zanj ne pomeni pobega od odgovornosti, temveč drugačen odnos do časa.
Počasnejši ritem mu omogoča drugačen odnos do časa in obveznosti.
Izzivi preprostega življenja: odvisen si od sebe
Kljub temu priznava, da takšno življenje prinaša tudi številne izzive. "Odvisen si od sebe. Če se nekaj pokvari, moraš to popraviti sam. Če želiš jesti svojo hrano, moraš zanjo vsak dan skrbeti," pravi. Poleg praktičnih izzivov izpostavlja tudi notranje procese, soočanje s strahovi, dvomi in družbenimi predstavami o uspehu in udobju.
Pomemben del njegovega dela je zvok, ki ga razume kot eno najstarejših oblik zdravljenja. "Zvok je najstarejša medicina, kar jih človeštvo pozna," poudarja. Navdih črpa iz različnih kultur, zlasti iz Južne Amerike, kjer se zvok uporablja za obrede, zdravljenje in povezovanje z naravo. Pri svojem delu uporablja različne flavte, bobne, handpan in obredne pesmi, pogosto v sodelovanju z Gaio.
Ljudje k njemu najpogosteje prihajajo zaradi občutka izgubljenosti, notranjih stisk, tesnobe ali težav v odnosih. "Večji del naše psihe je nezaveden in prav tam so shranjene izkušnje, travme in vzorci, ki nezavedno vplivajo na naše življenje," pojasnjuje. Prav zato vidi terapijo kot proces, ki presega zgolj racionalno razumevanje.
Bivanje v naravi mu omogoča več stika z okoljem in jasnejšo strukturo dneva.
Rastline imajo pri tem posebno vlogo, a Luka ob tem opozarja na odgovornost in znanje. "Uporaba rastlin brez pravega znanja je lahko zelo tvegana," pravi in dodaja, da ga skrbi naraščajoče število zlorab teh praks. Kljub temu verjame, da lahko rastlinski svet človeku pomaga ponovno vzpostaviti stik s seboj in z naravo.
Svojega dela ne vidi kot obljubo hitrih rešitev. "Ničesar ne obljubljam. Vsak človek ima svoj proces," poudarja. Njegova želja je predvsem, da ljudje z njegovih srečanj odidejo z vsaj kančkom več notranjega miru.
"Sodobna družba se vse bolj oddaljuje od narave"
Luka ob tem opozarja, da se sodobna družba vse bolj oddaljuje od narave, čeprav je človek od nje še vedno popolnoma odvisen, ne glede na to, ali živi na podeželju ali v velemestu. Po njegovem mnenju sistem danes daje prednost denarju in nenehni rasti, medtem ko so človekovo dobro počutje, stik z okoljem in medsebojni odnosi potisnjeni v ozadje.
Takšen pristop se začne že v izobraževalnem sistemu, kjer otrokom pogosto primanjkuje praktičnih znanj in stika z naravo, kasneje pa se nadaljuje v odraslem življenju kot nenehna tekma za materialno varnost in občutek, da nikoli ni dovolj. Ob tem opozarja tudi na vpliv potrošniške kulture, ki posameznika nenehno prepričuje, da bo srečo našel v novih nakupih. Po njegovem prepričanju bi morale biti v središču družbenih prioritet človek, njegovo ravnovesje in spoštovanje narave, ne zgolj ekonomski kazalniki.
Pogled naprej: bo gozd ostal njegov dom?
Ko razmišlja o prihodnosti, ne govori o velikih spremembah, temveč o poglabljanju poti, po kateri že hodi. Ostaja v gozdu, v učenju in deljenju znanj, ki jih vidi kot pomembno protiutež sodobnemu načinu življenja. "Na prvem mestu bi moral biti človek in njegovo dobro počutje ter spoštovanje zemlje," sklene.
