Ponedeljek, 1. 9. 2025, 4.00
7 minut
Življenjski šok: pri šestnajstih je ostal brez noge, a je našel novo moč
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,45
Jan deli svojo zgodbo z enim samim namenom – da bi komu vlil pogum.
Njegova zgodba je pretresljiva in navdihujoča. Jan Fonda je danes 20-letni fant z neverjetno pozitivno energijo, ki hitro očara. Ko se je pri 16 letih soočil z bolečino v gležnju, si ni mislil, da gre za kaj več kot posledico udarca s skirojem. Iz dneva v dan pa je bilo huje. Po številnih pregledih so mu zdravniki potrdili diagnozo, ki je njegovo življenje obrnila na glavo – redko obliko raka, osteosarkom. Čeprav ima podkolensko protezo, je novo strast našel v manekenstvu. Sam pravi, da nas ne definira, kar izgubimo, temveč, kako se znova sestavimo.
Od bolečine do diagnoze
"Sprva sem mislil, da sem se samo udaril. A bolečina ni izginila, noga je otekla in pojavil se je čuden bulast predel," se najstniških let, ki so se po tem dogodku obrnila na glavo, spominja Jan Fonda. Prvi rentgen je pokazal neznano gmoto, a diagnoze dolgo niso mogli potrditi. Vzorce so poslali v Združene države Amerike, v Boston, kjer so končno ugotovili, da gre za osteosarkom.
Čas do diagnoze je trajal več kot pol leta. "V tem obdobju je tumor že zrasel in požrl mišična tkiva. Ko je bila potrebna operacija, ni bilo več druge izbire: amputacija."
Za njim je težko obdobje, a pravi, da nikoli ne smeš obupati.
Izbira je bila jasna – življenje ali noga
Čeprav so zdravniki razmišljali o različnih rekonstrukcijah, možnosti za rešitev gležnja ni bilo več. "Če bi tumor poskusili odstraniti, bi imel zabetoniran gleženj. Nikoli več ne bi mogel teči, hodil pa bi težko. Odločitev je bila jasna: življenje ali noga," je dejal danes 20-letni študent Zdravstvene fakultete v Ljubljani, smer protetika in ortotika.
Kot 16-letnika ga je diagnoza hudo prizadela, a hkrati hitro streznila. "Že sama misel, da bi to lahko bil rak, ti povsem spremeni pogled na vse. Takrat se začneš zavedati, kako pomembno je zdravje.”
Jan Fonda je pri 16 letih zbolel za osteosarkomom, zaradi česar je izgubil nogo. Po amputaciji se je moral znova naučiti hoditi, čustveno in fizično. Danes 20-letnik deli svojo življenjsko zgodbo – ne zato, da bi bil občudovan, temveč da bi komu vlil pogum. "Življenje je lepo," pravi. Novo strast je po težkem obdobju našel v manekenstvu.Težka pot zdravljenja
Zdravljenje je prineslo kemoterapije. "Grozno se počutiš. Bruhaš, spiš, nič ne ješ. Potem pa še telo čisto izgubi kondicijo. Spomnim se, da sem po dveh terapijah komaj prehodil 20 metrov v klanec. Srce mi je razbijalo, moral sem se usesti."
Vsak dan je bil podoben prejšnjemu – bolnišnica, slabost, ležanje. "Imel sem srečo, da sem imel med cikli kemoterapije tudi teden dni premora. Takrat smo šli z družino kam ven, da sem si malo zbistril glavo. Drugače pa si ves čas zaprt med štirimi stenami," je obdobje zdravljenja opisal Fonda.
Podpora družine in prijateljev
Z nasmehom je dejal, da mu je največ ob strani stala mama, 24 ur na dan, sedem dni v tednu. "Včasih sem se pošalil, da bo še v moji postelji spala." Obiskovali so ga tudi prijatelji, a zelo omejeno, saj je imel zaradi oslabljenega imunskega sistema strog nadzor nad druženjem.
"Bilo je težko, 16 let sem bil star ... toliko sem zamudil," je povedal. Kljub vsemu pa je našel moč, da ni obupal. "Zakaj bi obupal, če vem, da bo čez čas življenje spet lepo?"
Nova motivacija – manekenstvo
Po zdravljenju je nepričakovano našel novo strast – v svetu mode. "Lani sem dobil sporočilo, ali bi sodeloval kot model. Rekel sem: 'Zakaj pa ne?'"
Jan je večkrat prehodil pisto na Ljubljanskem tednu mode.
Sporočilo mladim bolnikom
"Čeprav je zdravljenje grozno, bo na koncu lepše življenje. Rak sam po sebi ni boleč, uniči te kemoterapija. To je nekaj, česar ne privoščiš niti sovražniku. Ampak treba je zdržati, ker na drugi strani čaka lepo življenje," je vsem obolelim za rakom še sporočil Fonda. Dejal je, da nas ne definira, kar izgubimo, ampak kako se znova sestavimo.
S protezo športno aktiven in poln življenja
Po dveh letih in pol Jan še vedno redno hodi na preglede, veliko časa pa posveča fizioterapiji in športu. "Kolesarim, tečem, hodim v fitnes, igral sem tudi sedečo odbojko. Najpomembnejše pa je, da živim normalno," je dejal.
Zanimata ga protetika, ki se osredotoča na nadomestitev izgubljenih okončin, in ortotika, ki je veda o ortopedskih napravah in njihovi uporabi.
