Lea, ki se je odločila živeti: zgodba o moči, pogumu in drugačnih prioritetah

Pri 29 letih je sredi svoje karierne poti prejela diagnozo raka. Čeprav jo je bolezen za nekaj časa ustavila, je Lea svojo zgodbo zapisala drugače, kot bi si jo morda kdo predstavljal. Ni želela, da rak postane središče njenega življenja – želela je, da postane odskočna deska.

Danes živi z več zavedanja, drugačnimi vrednotami in izjemnim občutkom odgovornosti do svojega telesa in poslanstva. Zgodba o tem, kako se lahko zgradi novo življenje – ne kljub bolezni, ampak skozi njo.

"Bolezni nisem želela predelovati v svoji tišini. Zavedala sem se, da svojih občutkov ne smem zanikati ali potlačiti, temveč jih moram izraziti." Foto: Osebni arhiv Lea, vaša zgodba je izjemna. Kako bi jo na kratko opisali nekomu, ki vas še ne pozna? 
Zase bi rekla, da sem vztrajna in ciljno usmerjena mlada ženska, ki s svojim načinom delovanja kažem ljudem, da se lahko v življenju zgodijo nepričakovane situacije, vendar je odvisno predvsem od nas, kako jih bomo (pre)živeli. Dovolj sem stara, da sem odraščala v okolju, ki je cenilo delo, marljivost in znanje kot pomembne vrednote, ki so ključne za dolgoročni uspeh. Saj veste: "Če boš pridna v šoli, če boš delavna, boš uspešna." Ni mi žal, da sem se v nekih točkah v življenju kot mlajša res zelo gnala naprej, včasih celo želela prehiteti procese. Ob tem sem posvečala manj pozornosti spanju in posledično svojemu zdravju. Veliko opozorilo v obliki rdečega stop znaka me je čakalo leta 2021: diagnoza Hodgkinovega limfoma (rak limfe) pri 29. letih.

To obdobje procesa zdravljenja in po njem mi je dalo veliko izkušenj ter dragocenih uvidov. O nekaterih stvareh, ki sem jih doživela na lastni koži na tej poti, zelo jasno komuniciram, čeprav so določene tematike v naši družbi še vedno tabu. Ne trdim, da je moja življenjska filozofija edini recept za to, da se ljudem ne bo zgodila neka podobna situacija, lahko pa pokažem svoj vidik tudi drugim in prek tega pomagam komu, da se bo lažje soočil s svojimi izzivi.

Uspeh, da sem se premaknila naprej, pripisujem svojemu značaju in želji po doseganju zastavljenih ciljev. Zavedam se, da bi bila lahko izkušnja raka središče mojega življenja, okrog katerega bi se vse vrtelo, vendar ni. Zagotovo sem se spremenila in stremim k temu, da skušam živeti življenje brez obžalovanj.

Ko se ozrete nazaj – kateri trenutek je bil za vas najbolj prelomen? 
Biti v umetni komi. Dva tedna pred velikim rojstnim dnem – pred prelomih 30! Zdi se mi, da trideseta leta predstavljajo nek mejnik na poti v odraslost. V svoji glavi sem imela neko predstavo, kako bo, ko bom stara 30 let in da bo življenje teklo drugače. Potem pa sem pristala na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Po tretji kemoterapiji, ko je bilo telo precej izčrpano zaradi intenzivnega protokola zdravljena, so se stvari začele zapletati. Atipična pljučnica je vodila do sepse s septičnim šokom. Sledila je odpoved organov, pljuča niso več zmogla funkcije samostojnega dihanja ... Kar je bilo diametralno nasprotje od načrtov, kaj bom počela ob vstopu v tretje desetletje življenja.  

"Ob pogledu na svoje življenje po bolezni sem začela bolj ceniti trenutke z družino in prijatelji, saj nikoli ne vem, koliko jih bom še imela." Foto: Gaja Hanuna Na neki točki po tem, ko so me iz intenzivnega oddelka prestavili na "klasični" oddelek, res nisem več vedela, ali se je vredno še truditi, iti naprej. To so bili dnevi po tem, ko sem se prebudila iz umetne kome in tik preden naj bi imela rojstni dan. V drugi polovci julija sem bila resnično izmučena od večmesečnega boja, ki se je začelo 6. aprila z informacijo o diagnozi. Spodbujala sem se z različnimi fotografijami iz preteklosti, gledala stvari za nazaj, kaj vse sem že doživela v življenju in se motivirala, da to vendarle niso bila moja zadnja poletja, da pridejo še poletja zame. Moja mami mi je takrat rekla: "Lea, ti imaš toliko lepih oblačil in tako rada greš naokoli. Ali ni škoda, da bi obupala in kar ostala na Onkološkem inštitutu?" To je bil najbolj ključni trenutek, sama sebi sem potem rekla, da ima prav. Iz bolniške postelje sem si naročila športno uro, da bi mi štela korake, in športno obutev, pa čeprav sem se takrat šele začela učila hoditi po dveh tednih nepremičnega ležanja. Vedela sem, da bom še hodila, in tudi sem.

"Bolj kot srečna sem zadovoljna. Zadovoljna sem s tem, ker ohranjam popolno remisijo in stremim k temu, da mi bodo čez eno leto rekli, da sem zdrava." Foto: Gaja Hanuna Ste človek, ki ima občutek, da se je rodil dvakrat – enkrat fizično in enkrat po bolezni? 
Na življenje gledam ciklično, zato ne bi rekla, da je bila to edina prelomnica. Nisem ista oseba, kot sem bila, ko sem zbolela za rakom. Ko sem se vrnila v službo, je moj takratni nadrejeni dejal, da ne ve, ali je bila pri meni večja sprememba v 22 mesecih od dneva diagnoze pa do vrnitve v službo, ali po tem, od vrnitve v delovno okolje in do takrat, ko sem po devetih mesecih začela delati po osem ur. Že vso svoje življenje sem usmerjena k nadgrajevanju ter pridobivanju znanja in predvsem praktičnih izkušenj (smeh).

"Bolezen mi je vzela res močno navezanost na odnose in na ljudi v mojem življenju, za katere sem si predstavljala, da bodo večni." Foto: Osebni arhiv Lahko opišete trenutek, ko ste izvedeli za diagnozo? Na kaj ste najprej pomislili? 
Prepričana sem bila, da ne morem zboleti za rakom, tudi zato, ker je na moj obstoj vplival proces umetne oploditve. Prepričana sem bila, da imam najboljši genski material in da ne morem zboleti za boleznijo, kot je rak. Saj verjetno ga imam, ampak se je vse skupaj povezalo ... Veliko dela, nenehno pridobivanje znanja in študij, koronsko obdobje, precej stresnih situacij, neizražena čustva, nezdrav partnerski odnos in premalo spanja so vplivali na precej kompleksno formulo oziroma na konkretno rdečo luč, da je to zadnje opozorilo pred totalnim kolapsom.

Ko sem dojela, da gre resnično zares, pa je bilo leta 2021 na velikonočni torek, ko mi je osebna zdravnica rekla, da bo napotnico za Onkološki inštitut podaljšala do marca 2022. Prej nisem niti želela pomisliti, da bi lahko bilo kaj narobe. Razmišljala sem, da so me poslali na onkologijo, ker imajo tam boljše naprave in hitrejše rezultate pri povečanih bezgavkah. V trenutku, ko pa me je dosegla informacija, da bom imela enoleto veljavno napotnico za Onkološki inštitut, je bil to šok. Deset minut po diagnozi sem začela obveščati ljudi, češ da mene pa zdaj dalj časa ne bo v službo, da morda sploh nikoli ne pridem ... Zelo sem se identificirala s poklicno identiteto, saj sem si že od malega želela postati uspešna poslovna ženska. Potem pa se mi je zgodil negativni karierni šok. Kaj pa zdaj?

Zavestno sem izbrala in se nisem želela preveč fokusirati na to, kaj piše v izvidih. Nisem brskala po spletu, nisem iskala informacij, saj se lahko utopiš v poplavi informacij, ki niso nujno prave zate. Upoštevala sem ta nasvet, ki sem ga dobila od mame, njej pa ga je pred leti dal ginekolog dr. med. Andrej Možina. Tako sem veliko energije, ki sem jo potrebovala za zahteven proces zdravljenja, prihranila. Pozneje, ko sem se ukvarjala z odnosom do svojega telesa, se je izkazalo tudi to, da sem imela močne zamere. Počutila sem se, kot da me je telo izdalo, čeprav sem bila fit, ukvarjala sem se s športom in zdravo prehranjevala ter "kar dobila raka". Tri mesece pred diagnozo sem bila zelo utrujena, spala sem tudi po 18 ur v kosu in ogromno sem shujšala, saj sem imela 52 kilogramov pri 172 centimetrih. Potem ko sem izvedela za diagnozo, prvih nekaj dni nisem zdržala, da bi bila sama s seboj pod tušem v svoji intimi. To je bilo zame preveč intenzivno. Tudi če si ne priznaš čez dan, se pojavijo veliki strahovi ponoči, tik preden zapreš oči, kaj pa, če se že čez nekaj ur ne boš več zbudil ... Zahtevno obdobje je bilo vsaj zame od prejte diagnoze do začetka aktivnega zdravljenja oziroma prvih kemoterapij. Govorim o obdobju šestih, sedmih tednih, pri čemer ti veš, da imaš raka, nič pa se še ne zgodi razen številnih preiskav. Zavedaš se, da si mlada oseba in se tvoje celice še hitreje delijo, nisi pa še v procesu zdravljenja in čakaš ...  Zdržati sama s seboj in svojimi mislimi v tistem obdobju je bilo izjemno zahtevno.

"Diagnoza me ni definirala. Naučila me je, kako resnično zaživeti." Foto: Gaja Hanuna Na družbenih omrežjih ste objavljali že od začetka? 
Bolezni nisem želela predelovati v svoji tišini. Zavedala sem se, da svojih občutkov ne smem zanikati ali potlačiti, temveč jih moram izraziti. Vsak dan se je tako veliko dogajalo na pregledih na Onkološkem inštitutu in na Ginekološki kliniki, saj so me pred začetkom zdravljenja uvrstili med tiste pacientke, ki bi lahko postale delno ali trajno neplodne. Posledično sem imela tudi postopek pridobivanja jajčec iz jajčnikov IVF zunajtelesne oploditve, kar je bilo še dodatno izčrpljujoče za moje telo. Takrat nisem imela zmogljivosti, da bi sorodnikom in vsaki prijateljici ločeno razlagala, kako sem se imela na preiskavah, kaj se dogaja in kako se počutim. Ljudem sem po enem tednu od informacije o diagnozi dopustila možnost vpogleda v svojo intimo ter sem začela objavljati na Instagramu in Facebooku. Intima je zame pomenila deljenje svojih misli, doživljanja, občutenja vsega v času prebolevanja raka. Da sem lažje vzdržala, sem si zadala kot misijo, in sicer da grem kot poročevalka s terena na Onkološki inštitut, pa da vidimo, kaj se bo zgodilo. Se bom vrnila nazaj v normalno življenje ali bom ostala med tistimi zidovi  …

Na izpostavljanje na družbenih omrežjih gledam iz drugega zornega kota morda tudi zato, ker sem študirala novinarstvo in strateško tržno komuniciranje ter zame osebno pomeni samo kot podaljšek vpliva, ki ga imaš že tako ali tako kot oseba s svojo filozofijo in načinom razmišljanja. Nikoli nisem videla smisla v tem, da bi promovirala artikle na račun svoje diagnoze. Bolj kot to sem delila utrinke iz dogajanja v svojem življenju, kaj počnem, da se bom lahko vrnila "nazaj v staro" življenje. Pri tem se nisem zavedala, da se zaradi vsega doživetega izjemno spreminjam ter da bom imela ob vrnitvi drugačne želje in prioritete. Vedno sem želela končati bolniško in iti nazaj v redno zaposlitev. Nisem želela, da je rak središče mojega življenja, da moja nova identiteta temelji samo na tem, da sem prebolela raka. Diagnoza je bila le ena izmed situacij, ki me je izoblikovala, vendar pa nanjo ne bom nikoli pozabila, niti ne želim. Že iz tega spoštovanja do sebe, svojega vloženega truda in tudi ponižnosti, da mi je bila dana še ena možnost. Marsikomu žal ni. Tudi sama dolgo nisem vedela, ali za seboj puščam sledi svojih zadnjih mesecev, tednov, dni in ur ali pa sem na poti do popolne remisije.

"Drugi magisterij leta 2021 sem začela pisati, ker sem želela vedeti, kaj pravi znanost o tem, ali si lahko mlada oseba uniči življenje in kaj vpliva na njeno kariero, če zboli za rakom na začetku delovne dobe." Foto: Osebni arhiv Kako ste v tistih najtežjih trenutkih našli moč? Kje ste črpali pogum? 
Brez moje glasbene liste na telefonu in brezžičnih slušalk ne bi preživela. Nisem in najbrž nikoli ne bom tiste vrste pacientka, ki bi se na hodnikih samoiniciativno pogovarjala z drugimi pacienti. Ko hodim po Onkološkem inštitutu zaradi preiskav, se že od samega začetka počutim in tudi zavestno vedem, kot da ne spadam tja in da sem tam "po pomoti" (smeh). V tistem okolju mi je pomagalo, da sem sledila navodilom zaupanja vrednih onkologov in onkologinj oziroma medicinskega osebja. Odločila sem se, da moram brezpogojno zaupati, saj bom le na ta način prišla ven iz Zaloške 2. Hkrati sem zaupala svojim občutkom in ko zaupanja ni bilo več, sem nemudoma zaprosila za zamenjavo izbranega onkologa, saj sem vedela, da ne bom mogla celostno sodelovati v procesu, če imam občutke, da se nekdo ni dovolj zavzel zame, ko bi se moral v ključnih trenutkih. Lekcije so bile zahtevne in niti malo prijetne, a sem se naučila osredotočiti se nase. Že tako imaš kot pacient preveč informacij, preveč je vsega, nisem oseba, ki bi se lahko še ukvarjala z diagnozami drugih ljudi, z njihovimi strahovi ...

Kaj vam je bolezen vzela in kaj vam je nepričakovano dala? 
Bolezen mi je vzela res močno navezanost na odnose in na ljudi v mojem življenju, za katere sem si predstavljala, da bodo večni. Včasih preprosto vezi med nami izzvenijo. To sem se naučila sprejeti brez občutkov krivde in samoizpraševanja, kaj sem naredila narobe. Zdaj gledam na odnose z vidika hvaležnosti, da je nekdo vstopil v moje življenje in ga obogatil, čeprav za krajše obdobje. Niti najmanj ni treba, da se zgodi konflikt, včasih odnosi enostavno izzvenijo. Ti pa se pomakneš naprej, kar je čisto v redu. Z določenimi osebami pa smo še bolj okrepili naše vezi ter se še bolj podpiramo pri vseh življenskih izkušnjah in zmagah.

Si pa zdaj več zavestnega časa vzamem ter ga preživim z najbližjimi osebami in družino, čeprav po mnenju nekaterih še vedno premalo (smeh). Ko sem z nekom, sem resnično tam. Ne razmišljam o tem, kam bi šla v tem trenutku, kaj bom počela po tem, ampak sem samo s to osebo. Dejstvo je, da nikoli pravzaprav ne veš, kdaj se bo takšen podoben trenutek ponovil. Če se sploh še bo.

"Ena sem Lea danes, druga pa je tista Lea, ki je komaj vstala iz postelje na intenzivni negi Onkološkega inštituta, da se je po umetni komi postavila na noge in se začela spet učiti hoditi. Pravim, da dolgujem tisti Lei to, da jo zaščitim." Foto: Osebni arhiv Se vam zdi, da vas danes ljudje vidijo skozi prizmo bolezni, ali so vas spoznali na novo? 
Nikoli se nisem želela identificirati z boleznijo. Moja filozofija je, da je bila bolezen ena izmed stvari, ki se mi je zgodila v življenju. Po zdravljenju sem se na delovno mesto vrnila sprva za štiri ure, nato šest ter polnih osem ur. V tem času sem končala drugi magisterij, naslednji korak je bil menjava delodajalca in bolj zahtevno korporativno okolje, saj je bila krivulja učenja in uvajanja v nov sistem precej zahtevna. Občasno sem gostja iz prakse na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, saj sem končala magisterij na temo, kaj pravi znanost na temo kompetenc in vedenj za gradnjo trajnostne kariere. Na začetku so mi vsi govorili, da je moja kariera uničena, sploh ker delam v korporativnem svetu in sem delila svoje najbolj ranljive trenutke na družbenih omrežjih.

Nekateri se ne zavedajo, da se iz generacije v generacijo spreminjamo, na hitrost sprememb pa vpliva tudi razvoj našega okolja. Vse, o čemer sem govorila ali pisala, izhaja iz moje osebne zgodbe in osebnega doživljanja. Z mojega vidika to nima veze z mojo strokovnostjo ali kredibilnostjo na profesionalnem področju. S tem sem morda pokazala še večjo širino, manj neke zaprtosti ali omejenosti v kalup, ker sem tudi ljudem iz poslovnega sveta ponudila vpogled v to, kako grem v proces zdravljenja, ker se definitivno spreminjam in nisem ista oseba, kot sem bila od dneva, ko sem odšla iz službe, pa do dneva, ko sem se vrnila nazaj. Malo ljudi se zaveda, da ima lahko posameznik po prebolelem raku oziroma kateremkoli drugem negativnem kariernem šoku še večje izzive, kako se vključiti nazaj. Na pomembnost procesa vrnitve v delovno okolje opozarjajo tudi različna društva, saj je motivacija delodajalcev in delavcev ključen dejavnik za uspešno vračanje v delovni proces.

Bi rekli, da se danes zdravje dojema preveč samoumevno? 
Zdi se mi, da smo v nekih segmentih pretirano obsedeni z zdravimi željami, navadami, hrepenenji. Vsak si želi zdravo, kakovostno življenje, ki bo trajalo recimo do 90. leta ali dlje. Obenem pa na trenutke gledamo preveč samoumevno na situacije, ko smo v stresu, preobremenjeni z intenzivnimi, napetimi trenutki in hodimo po robu blizu kritične točke, ko bo telo reklo, dovolj je. Mojega limfnega sistema iz telesa zdravniki in zdravila niso odstranili, še vedno je tu. Če povem laično, čeprav so moje celice po kemoterapijah naučene, da delujejo v smeri zdravja, dopuščam možnost, da se lahko spomnijo, kako so delovale v času širjenja bolezni. Ne zatiskam si oči, da se to ne more ponoviti, seveda se lahko, zato je ključno, da vplivam na situacije ali okolja, ki ne podpirajo mojega zdravja. Naučiti se sporazumevati z inteligenco svojega telesa in ga slišati pravi čas mi še vedno predstavlja izziv.

Kako danes skrbite zase – fizično in psihično? 

Kako izgleda vaš vsakdan? Imate kakšno rutino, ki vam pomaga ohranjati ravnovesje, ali je vsak dan drugačen?
(Smeh.) Želela bi si, da bi rekla, da sem postala povsem druga oseba in da živim življenje zvezdnice, kjer me ne vrže iz tira, vse je popolno kot na filmskem platnu, nimam niti ene skrbi na tem svetu, uživam in samo najlepše stvari se mi dogajajo v življenju. Seveda ni tako. Pridejo različna obdobja, prisotni so izzivi, stresne situacije, tudi žalostni trenutki. Minljivost življenja včasih še bolj globoko zareže v neka občutenja, ob obletnicah podoživim trenutke, ko sem morala pokazati pogum za soočanje z zahtevnimi situacijami, čeprav sem bila izčrpana in z minimalno življenjske moči. Drugače je tudi to, da ima moje telo precej velik odpor do pogrebnih slovesnosti in jih ne prenašam najbolje. Morda zaradi tega, ker nisem bila bistveno daleč od tega, da tudi mene pokopljejo v dneh, ko sem dopolnila 30. leto. Nekatere stvari ostanejo in naučila sem se sprejeti ta občutja, morda bodo sčasoma izzvenela, morda ne.

Drugače pa je to, da ko se zvečer uležem v posteljo, nimam nobenih obžalovanj, da česa nisem naredila ali da moje odločitve niso bile pravilne. Pomirjena sem s tem, da sem izkoristila dan najbolje, kolikor sem ga lahko v okviru mojih danih zmogljivosti. Če to pomeni, da sem kdaj za vikend spala brez budilke in brez slabe vesti 13 ur v kosu zato, ker je bil zame bolj za mano bolj intenziven teden, se ne grajam in nisem stroga do sebe. Sem oseba, ki se najbolj temeljito naučim iz svojih lastnih izkušenj. Ni dovolj, da samo nekaj preberem, to moram tudi preizkusiti. Želim napredovati, se premikati naprej, saj moj cilj ni, da bi obstala na neki točki brez ciljev in želja. Obenem sem neizmerno hvaležna, da mi je to dano. Moja prva cimra in tista, ki je bila najdlje časa z mano v dneh in nočeh na Onkološkem inštitutu, je zdaj nekdo, ki ga fizično ni več med nami. Čutim, da me spremlja od zgoraj in ni edina od ljudi, ki sem jih spoznala v zadnjih štirih letih. Več je takih. Jaz pa sem še tu. Še sem živa in imam možnost vplivati s svojim obstojem na svet.

Kljub vsemu ste dokončali drugi magisterij. Kaj vas je gnalo naprej? 
Prvi magisterij je nastal leta 2018, ko so bile v ospredju mojega proučevanja različne generacije, in sicer kako vpliva oznamčena mobilna aplikacija na lojalnost korporativni znamki v očeh milenijcev ter študija primera aplikacije Drajv Zavarovalnice Triglav.

"Če se pošalim, zaključujem formalna izobraževanja samo zaradi velike količine cvetja, ki ga dobim ob zaključku." Foto: Osebni arhiv Drugi magisterij leta 2021 sem začela pisati, ker sem želela vedeti, kaj pravi znanost o tem, ali si lahko mlada oseba uniči življenje in kaj vpliva na njeno kariero, če zboli za rakom na začetku delovne dobe. Zanimalo me je, kakšne so kompetence in vedenja za gradnjo trajnostne kariere, na kaj lahko vpliva posameznik in na kaj lahko vpliva delodajalec pri zaposlenih. V petih dneh sem s pomočjo prijateljic in skupnosti na družbenih omrežij, kjer sem prisotna, uspela zbrati več kot 5.300 odgovorov mladih, starih med 17 in 40 let. Večinoma so bile to ženske, ki pa so bolj dovzetne za karierne šoke oz. prekinitve karier tudi zaradi okoliščin, kot je na primer materinstvo, prav tako se morajo v določenih segmentih s svojim življenjem bolj prilagajati vsem vlogam, ki jih imajo. Opravila sem tudi 66 poglobljenih intervjujev s posamezniki iz večje slovenske gospodarske družbe, starih nad 40 let, ki so prepoznani kot tisti, ki so v družbi med najbolj izpostavljenimi, saj zasedajo ključne odločevalske funkcije. Pri intervjujih me je motivirala miselnost, da mi morajo ob koncu magistrske naloge ostati v spominu vsaj trije stavki teh posameznikov, ki bi me spodbujali, da bi ostala zdrava in zadovoljna s svojo kariero do upokojitve čez naslednjih 30 let.

Če se pošalim, zaključujem formalna izobraževanja samo zaradi velike količine cvetja, ki ga dobim ob zaključku (smeh). Življenje me je naučiilo, da smo rož najbolj vesele žive ženske in nam takrat tudi največ pomenijo. Trenutno sem usmerjena k sistematičnem nadgrajevanju znanja iz neformalnih ved, saj je po mojem mnenju ključen celostni vpliv na dobro počutje posameznika v svojem telesu in razumevanje samega sebe.

Je znanje za vas orodje, način preživetja, strast ali vse našteto?

Kako danes doživljate delo in kariero? Drugače kot pred boleznijo? 
Gotovo je drugače. Nisem več del velikih korpracij, ki so v mojih očeh vso življenje predstavljale največji simbol varnosti. Trenutno sem na karierni točki, kjer sem mislila in govorila, da nikoli ne bom delovala (smeh). Zaposlena sem v manjši gospodarski družbi, kjer se ukvarjam z razvojem poslovanja podjetja in združujem do zdaj pridobljene delovne izkušnje, saj sem začela delati s 16. letom poleg rednega študija. Nov korak iz cone udobja sem naredila tudi z odprtjem popoldanskega s. p., saj se je v zadnjih štirih leti še poglobila ljubezen do preučevanja planetarnih energij. Poleg formalno pridobljenega znanja o delovanju posameznika za njegovo zadovoljstvo res rada proučujem vpliv različnih vidikov na posameznika. Veseli me, ko pomagam ljudem interpretirati njihove vidike s ciljem, da sami sebe bolje razumejo in tako tudi bolj učinkovito komunicirajo z drugimi. Moje življenjske izkušnje so me naučile, da je ključno razumevanje svojih energijskih potencialov, talentov in danosti na način maksimalnega ohrananja svoje dragocene življenjske energije. Šla sem čez proces ponovnega rojstva in vključitve v delovno okolje po težji poti, ne potrebuje vsak takšne lekcije. Če bi s svojo energijo na pameten način znala upravljati prej, bi se najverjetneje moje življenje drugače odvilo, kot se je. To je tudi moje glavno vodilo pri delu z ljudmi, saj verjamem, da ne potrebuejo vsi takšnih lekcij samospoznanja. Izhajam iz družinskega okolja, kjer se nihče tudi po dopolnjeni delovni dobi ni usedel na kavč in delal nič. Vsi so aktivni. Tudi moja babica pri dopolnjenem 90. letu plete volnene nogavice, rešuje križanke, gleda televizijo in spremlja aktualno športno dogajanje. Ona je moj vzor, saj si tudi jaz predstavljam življenje v starosti, ki me bogati.

"Obljubila sem si, da leta 2021 ni bilo moje zadnje poletje, da bom še videla turkizno morje, da bom še nosila kopalke roza barve in da bom še videla izjemne sončne zahode. Najmanj to." Foto: Osebni arhiv Kako se je vaš pogled na življenje spremenil? So se vaše vrednote obrnile na glavo? 
Ne, mogoče so se nekatere samo še bolj okrepile. Še bolj sem vztrajna pri svojih ciljih. Še bolj grem za tistim, kar v želodcu čutim, da je pravo zame.

Kaj vam danes predstavlja srečo oziroma ali bi lahko rekli, da ste srečni?
Na splošno se mi zdi poudarjanje sreče kot nečesa velikega, ki nas obdaja, preveč klišejsko. Sama doživljam srečo v doživetih trenutkih skozi ves dan. Zame je bila recimo sreča to, da mi je stari gospod Srečko, ki je bil tako kot jaz pacient na Onkološkem inštitutu, prinesel belo kavo tisto petkovo popoldne, ko so vame tekle prve kemoterapije, jaz pa sem sodelovala pri fakultetnih predavanjih na daljavo. Bolj ključno je po mojem mnenju zadovoljstvo v svojem življenju in z njim. Največ sreče trenutno čutim, ko se ukvarjam z astrološkimi tematikami in krepim taka zanimanja. Srečo občutim, ko pripravim celostno razlago o človeku: da mu na razumljiv način predstavim s celostnega vidika kdo je, kako deluje, kaj mu daje energijo, na kakšen način jo ohranja in da spozna, kaj je tisto, kar je mogoče njegovo poslanstvo. Ključno je razumevanje samega sebe in ko mi nekdo reče, da se po srečanju z menoj bistveno bolj razume, takrat občutim srečo, zadovoljstvo in hvaležnost.

Bolj kot srečna sem zadovoljna. Zadovoljna sem s tem, ker ohranjam popolno remisijo in stremim k temu, da mi bodo čez eno leto rekli, da sem zdrava. Čeprav iskreno sploh ne vem, ali obstaja medicinski izraz za nekoga, ki je prebolel limfom in doživel ob zdravljenju vse te komplikacije, da je popolnoma zdrav. Verjemem, da je to možno, morda bom pa tudi tukaj med prvimi (smeh).

Novice Leta 2022 so se pojavili prvi simptomi. To je 37-letna Teja danes.