Nekoč "zelo povprečen tekač", ki se je našel v biatlonu, danes pa poveljnik športne enote Slovenske vojske

Nekdanji biatlonec Jure Velepec je danes poveljnik športne enote Slovenske vojske. Bil je član prve generacije športnikov vojakov, danes pa poveljuje 70 vrhunskim športnikom. "Najprej se je zdelo, da bodo to taka napol civilna mesta, samo za športno stroko, po kakšnem letu pa se je izkazalo, da želijo, da gremo v šolo za častnike," pripoveduje danes 52-letni podpolkovnik Slovenske vojske (SV).

Foto: Vid Ponikvar

Tudi njegov šport, biatlon, se je v zadnjega četrt stoletja močno spremenil, nam je še zaupal nekdanji tekmovalec, ki je v aktivni biatlonski karieri nastopil tudi na štirih olimpijskih igrah, v slovenski biatlon pa je bil vpet vse do leta 2006, ko se je vendarle izkazalo, da tako resnega dela ne more opravljati ob redni službi v SV.

Klasičnega šoka po koncu kariere ni bilo

Večina gostov naše rubrike #DrugaKariera nam pove, da je prehod iz vrhunskega športa v civilno življenje precejšen šok, pri starejšem od biatlonskih bratov Velepec – mlajši Uroš je trener, ki trenutno vodi ukrajinsko žensko biatlonsko reprezentanco – pa je bil ta prehod manj stresen. "Pri meni tega klasičnega šoka ni bilo. Že med kariero sem končal fakulteto za šport, tako da sem vedel, da neko zaposlitev imam."

-> Vsi članki iz rubrike #DrugaKariera

Zamikalo ga je trenersko delo, a ...

Ko je leta 1994 tekmovalne smuči in palice postavil v kot, puško pa kot vojak obdržal, je razmišljal, da bi se lotil trenerskega posla. "S Smučarsko zvezo Slovenije sem se že dogovarjal, da bi prevzel eno od selekcij, a so me kmalu postavili pred dejstvo, da me redno ne morejo zaposliti. Ker ni sredstev, da varčujejo in tako naprej. Ponudili so mi neko honorarno delo, medtem ko mi je Slovenska vojska zagotavljala redno zaposlitev. Zadovoljen sem, da sem se tako odločil."

Ideja, ki se je uresničila takoj po vojni

"Janez Vodičar se je že pred začetkom vojne z generalom Janezom Slaparjem pogovarjal o ustanovitvi športne enote. Ideja se je nato, takoj po vojni, tudi uresničila." "Janez Vodičar se je že pred začetkom vojne z generalom Janezom Slaparjem pogovarjal o ustanovitvi športne enote. Ideja se je nato, takoj po vojni, tudi uresničila." Foto: Vid Ponikvar Slovenska vojska je takrat razvijala športno enoto, ki je nastala leta 1991 na pobudo Janeza Vodičarja, takratnega vodje slovenskega biatlona. "Janez Vodičar je bil zelo prodoren na tem področju in on se je že pred začetkom vojne z generalom Janezom Slaparjem, ki je bil takrat načelnik republiškega štaba teritorialne obrambe, pogovarjal o ustanovitvi športne enote. Ideja se je nato, takoj po vojni, tudi uresničila. V prvi generaciji smo bili štirje biatlonci, pa Rajmond Debevec in Jožko Kavalar, ki je bil takrat najboljši slovenski tekač na smučeh. To je bila prva skupina, nato pa je vse skupaj raslo," se spominja Velepec.

Difovci so šli v šolo za častnike

"Najprej se je zdelo, da bodo to takšna napol civilna mesta, samo za športno stroko, po kakšnem letu pa se je izkazalo, da želijo, da gremo v šolo za častnike. Jaz in tudi večina mojih kolegov, takrat nas je bilo tako zaposlenih kakšnih sedem, osem difovcev, smo šli v šolo za častnike in nato se je tudi v vojski izkazalo, da ne bom delal samo v športu, ampak smo opravljali tudi druge zadolžitve," pravi, med temi "drugimi zadolžitvami" pa omeni delo pri usposabljanju slovenskih vojakov, zadolžitve pri mednarodnem sodelovanju in poveljevanje kontingentu na misiji v Bosni.

Na svetovnem vojaškem prvenstvu že leta 1992

Podpolkovnik Jure Velepec je od leta 2014 poveljnik športne enote Slovenske vojske. Podpolkovnik Jure Velepec je od leta 2014 poveljnik športne enote Slovenske vojske. Foto: Daniel Mlakar/Slovenska vojska Leta 1994 je športna enota dobila tudi pravni temelj za zaposlovanje vrhunskih športnikov. Po vzoru drugih držav so tudi pri nas športniki zaposlitev lahko poiskali v vojski, policiji in carini. "Prej je bila to samo iniciativa vojske, glavni motiv pa to, da vojska sodeluje na vojaških prvenstvih. Na prvem svetovnem vojaškem prvenstvu smo sodelovali že leta 1992. To je bil prvotni interes vojske, potem pa je vrednost zaposlovanja športnikov prepoznala tudi država."

Danes vojska zaposluje 70 vrhunskih športnikov

Največ zaposlenih športnikov v SV je bilo tik pred svetovno finančno krizo leta 2008, ko jih je uniformo nosilo okoli sto, pripoveduje naš sogovornik: "Potem pa se je malo omejilo. Z zadnjim sporazumom o zaposlovanju so bile določene tudi številke, in sicer v vojski 70, v policiji 30 in v carini 15. V tem okviru se držimo že par let." Velepec je leta 2014 od Mirana Stanovnika prevzel poveljstvo nad športno enoto SV.

"Zelo povprečen tekač" se je našel v biatlonu

V biatlon je vstopil leta 1982, bolj ali manj po naključju, pravi. "Preden sem šel v biatlon, sem bil zelo povprečen tekač, tam na robu mladinske reprezentance. Potem so me dali na testiranje v biatlon in se je izkazalo, da sem izredno nadarjen za streljanje. Ko sem v sezoni 82/83 začel biatlon, sem bil takoj prvo leto daleč najboljši mladinec v Jugoslaviji. Bil sem 12. na mladinskem svetovnem prvenstvu, naslednje leto pa sem šel že na olimpijske igre. Izkazalo se je, da nikoli nisem bil zares dober tekač, a zelo nadarjen strelec. Povsem nenačrtovano sem padel v šport, ki mi je najbolj ustrezal."

Smuči so si do leta 93 mazali sami

Pogoji v biatlonu so bili v obdobju Velepčeve kariere neprimerljivi z današnjimi. "Šele leta 1993 smo imeli prvič serviserja, ki nam je mazal smuči. To je bilo moje predzadnje leto v tekmovanju. Prej smo jih mazali sami. Leta 1994 v Lillehammerju smo imeli prvič s seboj fizioterapevta. Takrat je bil to res tak napol amaterski šport, sploh za nas, ki smo začeli še v Jugoslaviji in nato končali v Sloveniji."

Danes je to popolnoma profesionalen šport, kjer imajo športniki vso potrebno podporo, tudi v Sloveniji, ki zaradi finančne podhranjenosti caplja za biatlonskimi velesilami. "Biatlon je imel srečo, da je iz nekega razmeroma obrobnega športa s temi formati, zasledovanji, skupinskimi štarti in odličnimi televizijskimi prenosi postal eden od najbolj gledanih športov in tako tudi komercialno zanimivih."

"Samo žalostno smo gledali konkurenco"

Do leta 2006 je bil direktor Biatlonske zveze Slovenije, na fotografiji ob smučarki Tini Maze in eni od svojih varovank Teji Gregorin na sprejemu pri ministru za šolstvo in šport. Do leta 2006 je bil direktor Biatlonske zveze Slovenije, na fotografiji ob smučarki Tini Maze in eni od svojih varovank Teji Gregorin na sprejemu pri ministru za šolstvo in šport. Foto: STA Vselej pa so zaostajali za največjimi. V Jugoslaviji še veliko bolj kot danes. "Jaz sem imel na primer na olimpijskih igrah v Sarajevu dva para smuči. Enega za trening in enega za tekmo. Druge ekipe so imele že takrat številne serviserje, ogromno smuči in cele podporne ekipe, od zdravnikov do maserjev ... Poleg tega pa so bile tam do sredine devetdesetih dopinške kontrole bolj tako-tako. Že takrat smo vedeli, da obstajajo EPO in podobne stvari, testov pa ni bilo nobenih. Samo žalostno smo gledali konkurenco in bili prepričani, da marsikdo to uporablja. Ampak to so bili tako časi, mi smo poskušali v takratnih pogojih narediti največ in tudi nekaj solidnih rezultatov smo imeli. Zdaj je drugače, tako organizacijsko, komercialno kot tudi na področju boja proti dopingu, za katerega mislim, da je zelo uspešen."

"Nekateri so ušli, drugi so bili kaznovani"

Pa vseeno je letos tudi pri nas odjeknila vest o Teji Gregorin, ki je padla na dopinški kontroli med igrami v Vancouvru. "Da, žal. Res je. Verjamem, da v naši reprezentanci, tudi po tem, ko me ni bilo več zraven, tega nikoli sistemsko ni bilo. Če pa si kak tekmovalec sam išče pot do višjih rezultatov, mora za to sam tudi plačati kazen, če ga ujamejo. Tudi v Sloveniji je teh primerov nekaj bilo, a se mi zdi, da razen morda v kakšnem kolesarskem klubu to nikjer ni bilo organizirano. To so bili posamezniki, ki so se povezali s posamezniki, ki te stvari dobavljajo. Nekateri so ušli, drugi so bili kaznovani."

Pa trenerju lahko uide takšna stvar? Da se njegov tekmovalec dopingira in on tega ne opazi? "Predvidevam, da. Če se tekmovalec poveže s kakim zdravnikom ali dobaviteljem, par teh ljudi v Sloveniji poznamo, je trener morda lahko malo presenečen, da je nekdo boljši, kot je pričakoval, a če nima nekega jasnega dokaza, da to nekdo počne, ne more zares vedeti."

Od Sarajeva do Lillehammerja

Velepec je tekmoval na štirih olimpijskih igrah, prvih leta 1984 v Sarajevu, ki so bile seveda posebne. "Te so bile prve in domače. Star sem bil 18 let in sem bil tam bolj za vzdušje kot za rezultate," se spominja. Nato v Calgaryju leta 1988, še kot član jugoslovanske reprezentance, nato pa v Albertvillu 1992 in Lillehammerju 1994 že v slovenskem dresu.

Brat Uroš streljal v napačno tarčo. In to odlično.

Juretov mlajši brat Uroš Velepec se je odločil za trenersko delo. Danes vodi ukrajinsko žensko biatlonsko reprezentanco. Juretov mlajši brat Uroš Velepec se je odločil za trenersko delo. Danes vodi ukrajinsko žensko biatlonsko reprezentanco. Foto: Vid Ponikvar V Albertvillu se je v štafeti zgodila nevsakdanja napake. Kaj se je zgodilo? "Takrat je moj brat Uroš tekel v prvi predaji. Bil je kar v dobri formi in znan po tem, da je rad hitro začel. Prišel je prvi na strelišče, v pol minute podrl vseh pet tarč, šel s strelišča mimo kazenskega kroga, ne da bi opazil, da je podrl sosednje tarče. Ker je pač zgrešil vse svoje tarče, je za vsak neodtečen kazenski krog dobil dve minuti pribitka in že po prvi predaji smo imeli 10 minut zaostanka. Ostali smo odtekli, kot da se ni nič zgodilo, v cilj smo prišli deseti, z desetimi minutami kazni pa smo bili 20. Tekme je bilo za nas konec že po prvi predaji, a s tem, da je on odlično opravil. To je bila res smola."

Vsi opevajo norveško olimpijsko pravljico, on pa je bil razočaran

Lillehammer večini udeležencev ostaja v spominu kot primer pravih, še zadnjih romantičnih olimpijskih iger. Jure Velepec je Norveško doživel nekoliko drugače: "Organizacijsko in po vzdušju je bil zagotovo daleč pred vsemi, z gledalci in tudi krasnim vremenom. A meni je po eni strani ostal v slabem spominu. Bil sem zelo razočaran. Najprej sem nastopal na 20 kilometrov in tam smo imeli nekaj težav. Naš serviser je poskušal, kako bi še boljše namazal, in nam je za tisto tekmo zamazal smučke. Za štafeto sem si muči namazal sam, tekel sem dobro, na strelišču pa sem kljub izkušnjam prehitro postreljal prvo serijo in so šli trije mimo. Potem sem imel poprave tri za tri in sem enega izpustil. V življenju sem šel na štafetni tekmi dvakrat v kazenski krog, enkrat prav na olimpijskih igrah. To je bila moja zadnja olimpijada, ostalo je nekaj grenkega priokusa."

Ko se je poslavljal, je na sceno že prihajal slavni Ole Einar

Ko se je Velepec poslavljal od biatlonskih tekmovanj, je na sceno ravno prihajal veliki Norvežan Ole Einar Björndalen. Ko se je Velepec poslavljal od biatlonskih tekmovanj, je na sceno ravno prihajal veliki Norvežan Ole Einar Björndalen. Foto: Reuters Ko je Velepec že sklepal kariero, jo je začenjal najboljši vseh časov. "Zadnje leto, ko sem tekmoval jaz, je bilo prvo leto, ko je tekmoval Ole Einar Björndalen. V Lillehammerju je bil mesto pred mano. Takrat je bil najboljši mladinec na svetu, mladinski svetovni prvak, že kot mladinec v članski ekipi, bil je nekaj posebnega, prihajal je na sceno. V moji najboljši sezoni je bil on na taki ravni kot jaz, a še kot mladinec."

Korolkevičeva vzhodnjaška metoda: kdor preživi, preživi

Kakšna obžalovanja? "Žal mi je edino za to, da nismo imeli boljših trenerjev. Pogoji so bili, kakršni so bili. Če ni bilo denarja za boljše priprave ali opremo, smo se prilagodili. Trenirali pa smo s tem beloruskim trenerjem Korolkevičem (Vladimir, op. p.) po teh vzhodnjaških metodah: kdor preživi, preživi. Jaz pa imam občutek, da bi bili boljši, če bi bili treningi bolj podobni tem, ki jih dela danes Uroš, individualizirani, prilagojeni posameznikom. Korolkevičev trening je bil preveč intenziven, rezultati pa bi bili boljši s primernejšim treningom. Z Urošem sva potem v zadnji sezoni trenirala po lastnem programu, zaradi česar sva imela veliko težav, saj jasno noben trener ni zadovoljen, če ga tekmovalec ne uboga. A to sva si izborila in pokazala, da sva naredila prav. Moja zadnja sezona je bila tudi moja najboljša. Če odštejem ta nesrečni Lillehammer, seveda."

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano