SiolNET. Sportal Drugi športi
6,02

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (248.): Nina (Milošević) Hilario

Nekdanja judoistka, ki je odkrila recept za srečno življenje #video

6,02

termometer

Nina Milošević | Nekdanjo judoistko Nino Hilario sta ljubezen in splet življenjskih okoliščin zanesla na križarke, kjer živi svoje sanje.   | Foto: Ana Kovač
Nekdanjo judoistko Nino Hilario sta ljubezen in splet življenjskih okoliščin zanesla na križarke, kjer živi svoje sanje. Foto: Ana Kovač

V 248. zgodbi rubrike Druga kariera gostimo nekdanjo vrhunsko judoistko Nino Milošević, danes poročeno Hilario, ki jo je ljubezen do potovanj in odkrivanja novega popeljala na Novo Zelandijo, kjer si je našla delo in spoznala sorodno dušo. 


30-letna Mariborčanka Nina Hilario (z dekliškim priimkom Milošević), dvakratna evropska prvakinja (do 63 kg) v mladinskih kategorijah in svetovna vojaška podprvakinja, se kljub nekoliko grenkemu priokusu zaradi številnih poškodb rada ozre na svojo športno kariero, še raje pa pogled usmerja v prihodnost.


Nina Milošević | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač

Ko ste konec leta 2014 odpotovali na Novo Zelandijo, si najbrž niste mislili, da vam bo to povsem spremenilo življenje.

Nikakor. Novo Zelandijo sem prvič obiskala novembra leta 2014. Predvsem zato, ker sem od nekdaj oboževala to državo in ker sem ravno imela tri tedne časa med tekmo v Avstraliji in naslednjo na Japonskem, pa se mi v vmesnem času ni zdelo smiselno vračati v Slovenijo.

Ko sem pripotovala na Novo Zelandijo, sem se preprosto zaljubila v vse. Res v vse. V naravo, v ljudi, ki so neverjetno prijazni.

Zame je bil to kulturni šok v skrajno pozitivnem smislu.

Po desetih dneh sem poklicala starše in jih obvestila, da se bom preselila na Novo Zelandijo. Niso bili presenečeni.

Predlagala so, naj se udeležim še tekme na Japonskem, vrnem domov, pa bomo uredili vso potrebno dokumentacijo. Tako sem se nekaj dni pred božičem vrnila v Slovenijo, se prijavila za pridobitev vizuma, ga dobila v petih dneh in se prihodnje leto preselila.

Nina Hilario o prehodu iz športne v "civilno" kariero, ogranjanju stika s športom in priljubljenostjo juda v ZDA, kamor se je preselila pred dnevi:

S kakšno vizijo ste se preselili? Kaj ste nameravali početi? Kaj ste želeli početi?

Takrat sem bila še povsem osredotočena na judo. Še vedno sem aktivno trenirala in treniranje juda nadaljevala tudi na Novi Zelandiji, čeprav moram priznati, da judo tam ni na isti ravni, kot je v Sloveniji oz. v Evropi, kar je bilo precej zahtevno za mojo športno pot.

Kljub vsemu sem si želela živeti na Novi Zelandiji, in ko si nekaj zamislim, to tudi uresničim. Imela sem prihranjenih nekaj tisoč evrov in to je bilo to.

Kar je za Novo Zelandijo verjetno drobiž.

Res je, zato je bilo pomembno, da si čim prej poiščem delo, kar pa ni tako preprosto.

Še posebej za nekoga, ki v življenju ni delal nič drugega kot treniral in tekmoval. Nisem imela nobenih delovnih izkušenj, bila sem sicer zaposlena v športni enoti Slovenske vojske, a to ni isto.

Kar nekaj časa je trajalo, da sem našla delo, a moram priznati, da me to niti ni pretirano skrbelo. Verjela sem v to, da se bo vse dobro končalo.

Nina Milošević | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač

Zadovoljna sem bila že s tem, da so mi kolegi posodili kolo in sem se lahko z njim zapeljala do plaže. Za srečo ne potrebujem dosti.

Potem pa se je sčasoma vse nekako obrnilo na bolje.

Najprej sem si našla delo v tajski restavraciji, kjer sem stregla gostom za mizami, potem pa sem začela delati še kot osebna trenerka v enem od fitnesov, kar sem si vedno želela. Po izobrazbi sem namreč športna trenerka.

Februarja 2016 sem spoznala tudi zdajšnjega moža. Johnny je Novozelandec, ki pa je že takrat imel službo, ki ga je vodila po vsem svetu. Spoznala sva se v fitnesu, kjer sem delala, in bila je ljubezen na prvi pogled.

Že takrat je delal za podjetje, kjer sem danes tudi sama zaposlena. Gre za podjetje, ki ima na križarkah galerije. Konkretno se ukvarjamo s prodajo umetnin. Imamo vse, kar želite. Od predmetov za sto dolarjev do milijona ali več. Naš moto je Art For Everybody (Umetnost za vse).

Nina Hilario | Foto: osebni arhiv Foto: osebni arhiv

Kako ste zakorakali v ta svet? To je povsem zunaj judoistične cone udobja.

Res je, vse se je zgodilo precej na hitro. Moj mož je bil v času, ko sva se spoznala, dražitelj na ladjah, torej tisti, ki vodi dražbe. Kmalu sem se kot pomočnica tudi sama pridružila njegovi ekipi.

Služba je super, tudi zato, ker sem lahko na ta način skupaj s partnerjem, kar pri večini drugih služb ne bi bilo mogoče.

Spomnim se, da sem takrat, ko sem se odločala, ali naj grem tudi sama na križarko, poklicala očeta, s katerim sva zelo povezana, njegovo mnenje mi ogromno pomeni. Rekel je: Idi, pa sem šla (smeh, op. p.).

Ničesar ne obžalujem. Z možem živiva skupaj, delava skupaj, 24 ur na dan preživiva skupaj.

Običajno goste rubrike Druga kariera vprašamo, kako jim je znanje ali prepoznavnost iz prve kariere, torej športne, pomagala pri drugi. V vašem primeru verjetno ne prav veliko.

Res je. Judo nima prav nobene povezave z mojo izobrazbo (diplomirala je na Pedagoški fakulteti, op. a.) in zdajšnjo službo (smeh, op. p.). No, mogoče pa jo vendarle ima. Zelo trdo delam, tako kot sem zelo trdo delala tudi kot judoistka. To je zagotovo skupna točka med obema karierama.

Nina Hilario | Foto: osebni arhiv Foto: osebni arhiv

Kako ste usvajali znanje o umetninah? Najbrž je pri vašem delu ključnega pomena, da obvladate umetnostno področje.

Res je, v ozadju je ogromno učenja. Ni lahko, ampak ko si vržen v nekaj, nimaš druge izbire, kot da zagrabiš. Ko se preseliš na Kitajsko, se moraš tudi naučiti njihovega jezika. Tako je bilo tudi pri meni. Ogromno sem morala preštudirati, a ni težko, saj o tem neprestano govorim s strankami, ogromno sem se naučila tudi pri delu.

Seveda pa moram biti tudi skromna. Če ne poznam odgovora, se opravičim in povem, da ga bom poiskala. Ljudi zanima vse od ozadja umetnika, tega, od kod prihaja, kaj ustvarja, do zgodovina umetnine, marsikaj.

Nina Milošević | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač

Že sedem let živite na Novi Zelandiji. Že imate novozelandsko državljanstvo?

Ne, imam slovensko državljanstvo, na Novi Zelandiji pa imam stalno prebivališče. Se bo pa to kmalu spremenilo, saj se z možem seliva v ZDA, kar bo v teh časih za naju bolj praktično.

Delava za podjetje Park West Gallery, ki je ameriško podjetje, Nova Zelandija pa je zelo daleč od preostalih delov sveta. Poleg tega je zaradi strogih ukrepov tam vsako potovanje zelo oteženo. Svojega dela sploh ne bi mogla opravljati.

Naše podjetje ima glavno galerijo in muzej v Michiganu v ZDA, galerije imamo tudi na Floridi, Havajih in v Las Vegasu, razmišljajo pa tudi o odprtju galerije v New Yorku.

Nina Hilario | Foto: osebni arhiv Foto: osebni arhiv

Glede na zvrst najinega dela v resnici niti ni pomembno, kje imava prebivališče. Za začetek, dokler si ne najdeva svojega doma, bova živela v Nashvillu, kjer živi najin šef, ki je tudi najin zelo tesen prijatelj.

Lahko rečem, da je moje življenje res lepo, da imam najboljšega moža, ki je tudi moj najboljši prijatelj, in službo, ki jo naravnost obožujem. Vse imam, kar potrebujem. Samo da lahko potujeva in živiva svobodno življenje.

Križarjenje je bilo v obdobju epidemije ena od panog, ki je bila močno oškodovana. Kako je covid vplival na vaše delo?

Na križarjenja najprej zelo. Vse se je ustavilo. K sreči se je naš lastnik takoj prilagodil in predlagal, da se začnemo ukvarjati s spletnimi dražbami, česar smo se lotili že teden dni po tem, ko se je življenje ustavilo, pri tem pa vztrajamo še danes.

Se pa po vsem tem času življenje počasi vrača tudi na križarke. Prvo križarjenje imava načrtovano za marca in potem še 11 naslednjih v tem letu.

Nina Milošević | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač

Že dolgo nisva bila na ladji. Glavni razlog je v tem, da smo bili na Novi Zelandiji v času epidemije bolj ali manj obsojeni na zaprtje zaradi covida. Vsak premik iz države je bil povezan z daljšo karanteno, česar pa si nisva želela.

Sicer pa te stvari nerada komentiram. Živim svoje življenje in se ne vtikam v druge. Mislim, da bi bilo zelo lepo, če bi vsi tako živeli.

Kariero ste končali pred sedmimi leti, kar že omogoča realističen vpogled. Kako danes gledate na svojo športno kariero? Čutite, da ste dosegli tisto, česar ste bili sposobni?

Ne. Lahko bi več, zagotovo. Žal pa so se mi zadnja leta vrstile poškodbe in zaradi tega bi težko dosegla več, kot sem. Poslovila sem sem pri 25 letih, za judoistko zelo zgodaj.

Nina Milošević | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač

Tekmovali ste v kategoriji do 63 kilogramov, kar je najbolj trofejna slovenska judoistična disciplina in verjetno veja, v kateri je največja konkurenca. Omenjalo se vas je kot naslednico Urške Žolnir.

Ko sem bila mlajša, morda res. Bila sem dvakratna evropska prvakinja - pri mladinkah in mlajših članicah -, vsega skupaj imam pet medalj z evropskih prvenstev, a leta 2014 so me zdelale poškodbe, ki se potem kar niso končale.

Januarja 2014 sem najprej doživela izpah rame, pa sem vseeno vztrajala. Temu je sledil nov izpah rame, pa še eden in takrat sem se odločila za operacijo.

Na začetku omenjena tekma v Avstraliji je bila moja prva tekma po operaciji. Tekmovala sem tudi v času, ko sem že živela na Novi Zelandiji. Potem sem si leta 2015 strgala trebušno mišico, skratka kar naprej je bilo nekaj narobe. Ne vem, zakaj. Kot bi mi telo govorilo, naj odneham.

Nina Hilario | Foto: osebni arhiv Foto: osebni arhiv

Na zadnjem velikem tekmovanju sem nastopila oktobra 2015. Šlo je za svetovne vojaške igre, na katerih sem osvojila 2. mesto. Vse lepo in prav, ampak poškodovala sem si komolec, ki ga še danes ne morem dobro iztegniti, in spet je šlo vse navzdol.

Takrat sem si priznala, da ne morem več.

Seveda si danes želim, da bi v športu dosegla več. Vedno sem si na primer želela nastopiti na olimpijskih igrah, pa mi to ni uspelo. Ko toliko dosežeš v športu, pa te še vedno vsak vpraša samo, zakaj nisi bil na olimpijskih igrah. Ne, žal nisem bila.

Kariero ste začeli pri Judo klubu Železničar, nadaljevali pri očetu v JK Duplek, nato pa bili dve leti v klubu Sankaku, ki je znan kot kovnica olimpijskih medalj, pri legendarnem trenerju Marjanu Fabjanu. Kakšne spomine imate na to izkušnjo?

Zanimiva izkušnja. Tam res postaneš del ekipe, del velike družine, ki vse dela skupaj, in na to obdobje imam res prelepe spomine.

Ogromno sem se naučila in v marsičem napredovala. Fabi in Urška sta zame naredila ogromno, a sem v določenem trenutku rekla, da ne morem več. Pa vendar, če bi lahko zavrtela čas nazaj, bi to izkušnjo ponovila. Do vseh v tem klubu gojim neizmerno spoštovanje in imam med njimi kar nekaj prijateljev.

Z očetom, njenim trenerjem. | Foto: osebni arhiv Z očetom, njenim trenerjem. Foto: osebni arhiv

Zanimivo je, da ste športno pot začeli v gimnastiki in ritmiki, potem pa se našli v povsem nasprotnem športu, kot je gimnastika. Verjetno je bil glavni "krivec" vaš oče, trener juda.

Nedvomno. Najprej sem trenirala gimnastiko in nato še ritmično gimnastiko, tako kot starejša sestra, a sem kmalu ugotovila, da je to zame preveč nežen šport, prav tako nisem bila preveč uspešna v tem.

Ko me je oče pri sedmih letih povabil na trening juda, me je takoj zagrabilo in od takrat tega športa nisem več zapustila.

Na kateri uspeh ste najbolj ponosni?

Težko se odločim. Ponosna sem na vse evropske medalje, predvsem na zlato, ker to ni bil samo uspeh mene, ampak tudi mojega očeta, ki je bil od nekdaj moj trener, in uspeh mojih partnerjev, ki so mi pomagali na treningu, da sem dosegla rezultate.

Sicer pa sem od nekdaj rada tekmovala. V tem sem uživala, nikoli se nisem bala nasprotnic. Ne glede na to, ali mi je nasproti stala olimpijska prvakinja.

Zame je vsaka medalja posebna, vsaka ima posebno vrednost.

Nina Hilario | Foto: osebni arhiv Foto: osebni arhiv

Imam pa v zelo lepem spominu prve evropske igre v Bakuju leta 2015, ki so štele tudi kot evropsko prvenstvo. Tam smo dekleta nastopala tudi na ekipni tekmi in zasedla 3. mesto. Večina v ekipi jih je prihajala iz Sankakuja, ker gre seveda za najbolj trofejni slovenski judo klub, jaz sem se takrat že vrnila v Judo klub Duplek. To tekmovanje imam res v izjemnem spominu.

Predvsem zaradi ekipnega duha, ki ga v judu kot individualnem športu ne čutiš pogosto. Še danes se spomnim, kako smo skupaj stale na stopničkah. Prečudovit spomin.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin