Pokljuka 2021
Petek, 19. 2. 2021, 17.35
3 leta, 10 mesecev
Boštjan Lekan − dobitnik prvih točk svetovnega pokala za Slovenijo
"Bilo nas je pet, šest tekmovalcev, ki smo rezali ledino v ta biatlonski svet"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,79
2
Boštjan Lekan je eden od pionirjev slovenskega biatlona, leta je preživel v samem drobovju tega športa, bil tekmovalec, serviser, trener, danes pa na "ta cirkus" gleda še od zunaj, opravlja namreč vlogo strokovnega komentatorja na nacionalni televiziji.
Boštjanu Lekanu je pripadla čast, da je osvojil prve točke svetovnega pokala za slovensko biatlonsko reprezentanco. Tekmoval je sicer že v času nekdanje Jugoslavije, a 17. decembra leta 1992 na Pokljuki je nastopal za samostojno Slovenijo. "Ponosen sem na to," nam je povedal dobrih 29 let kasneje. V tistih časih so bile razmere, v katerih so tekmovali slovenski biatlonci, veliko slabše, kot so danes, vseeno pa tudi 55-letnika skrbi prihodnost biatlona pri nas.
Lekan je februarja leta 1992 ob Aleksandru Grajfu, Janezu Ožboltu in Urošu Velepcu nastopal že na olimpijskih igrah v Albertvillu, kjer so naši športniki sploh prvič na mednarodni sceni tekmovali pod slovensko zastavo, četverica pa tam ni posegla po višjih uvrstitvah. Dosežki z olimpijskih iger pa tudi v biatlonu nimajo vpliva na svetovni pokal.
Že na prvi tekmi sezone svetovnega pokala 1992/93 prav na Pokljuki je Lekan na 20-kilometrski posamični tekmi zasedel 14. mesto (za zmagovitim Francozom Patrickom Bailyjem je z enim zgrešenim strelom zaostal dve minuti in 41 sekund) in poskrbel za zgodovinski trenutek.
Rezali ledino v biatlonski svet
"Z velikim veseljem se spominjam teh časov, sploh zdaj, ko sem v vlogi strokovnega komentatorja na televiziji," nam je 29 let po prvih točkah na Pokljuki dejal slovenski biatlonski pionir. "Ko sem bil trener, ni bilo toliko poudarka na tej moji uvrstitvi in prvih točkah svetovnega pokala za Slovenijo, zdaj pa me o tem novinarji večkrat povprašajo. Zagotovo sem vesel in ponosen, če pa se malo spomnim tistih časov in tega, v kakšnih pogojih smo mi nastopali, trenirali, tekmovali, se prevažali oziroma kakšne so bile namestitve, je, v primerjavi z današnjimi razmerami, kot dan in noč. Tudi ekipe so se povečale za 400, 500 odstotkov. Nas je bilo pet, šest tekmovalcev, ki smo pač rezali ledino v ta biatlonski svet, z enim trenerjem, kdaj s serviserjem, kdaj tudi z maserjem ..."
Leta 1992 je prav na Pokljuki osvojil prve točke svetovnega pokala za Slovenijo.
Smuči kupovali od tujcev in jih mazali sami
Ko serviserja ni bilo, so sami pripravljali smuči, pravi o zgodnjih letih slovenskega biatlona. "Bolj ali manj smo jih sami mazali. Bil je tudi drugačen tekmovalni program; v četrtek je bilo 20 kilometrov, v petek prost dan, v soboto deset kilometrov in v nedeljo štafeta. En dan pred tekmo smo si namazali osnovno varianto na smuči, imeli smo jih največ tri, štiri pare. Dva para za hladno, dva para za toplo vreme, tako da ni bilo kaj veliko "za filozofirat". En par smuči oziroma dva smo dobili za sezono, potem pa smo se malo spoznali s prijatelji, Rusi, Nemci, tudi Italijani, pa smo od njih kupili še kakšen par smuči, ali rabljene tekmovalne ali tiste za trening, pa so bile še vseeno boljše od naših. Spomnim se, da sem od beloruskega dobitnika medalje Saška Popova (Aleksandra, op. p.) kupil smuči Atomic, takrat sem namreč uradno vozil smuči znamke Fischer, in sem potem prebarval zgornjo stran smuči, tako da me proizvajalec oziroma serviserji Fischerja niso za naslednje leto izbrisali s seznama."
Začelo se je z olimpijskimi igrami v Sarajevu
To je bil torej bolj ljubiteljski pristop. Prav po zaslugi teh pionirjev pa je šport postajal vse bolj profesionalen, a so tudi do Pokljuke, leta 1992, že imeli nekaj izkušenj. "Začelo se je nekje z olimpijskimi igrami v Sarajevu (1984, op. p.), se pravi generacija Andrej Lanišek, Marjan Vidmar, Franc Turšič, Franjo Jakovac (nekdanji hrvaški biatlonec, op. p.), ker je bila pač Jugoslavija. Potem se je biatlon prijel samo v Sloveniji. Dobro, delno tudi v Sarajevu, pa nekaj je bilo v Makedoniji, ampak Slovenci smo takrat prevladovali v zimskih športih. Že dve sezoni pred osamosvojitvijo Slovenije je ta šport postajal bolj profesionalen, in tudi kakšne štipendije so nam že dodelili.
Tekmovalno se je upokojil v sezoni 1998/99, nato se je v biatlon vrnil kot vodja servisa in kasneje kot trener.
Z letom 1991 pa smo se zaposlili v Slovenski vojski, s tem smo dobili urejene tudi eksistencialne zadeve, za preživetje, socialno varnost in tako naprej. Tako da smo res lahko samo trenirali in se kot ekipa družili na pripravah, tekmah ter dopustih. Zares smo postali dobri prijatelji in ostali še do danes, posebej s to generacijo Velepec (brata Uroš in Jure, op. p.), Grajf (Aleksander, bolj znan kot Sašo, op. p.), Ožbolt (Janez, op. p.) in ostalimi borci, ki so takrat nastopali. Obenem se je pojavila tudi slovenska ženska ekipa z Andrejo Koblar (takrat Grašič, op. p.)."
"Ata in mama" Janez Vodičar
Janez Vodičar, "ata in mama" slovenskega biatlona.
Za zaposlitev v Slovenski vojski je bil zaslužen Janez Vodičar, ustanovitelja športne enote v Slovenski vojski. "Tako, Janez Vodičar je bil zaslužen za to. Slovenski pionir oziroma "ata in mama", kot smo mu rekli. V začetku je bil namreč vse: od šoferja do organizatorja, prevajalca, organizatorja nastanitev, prevozov, prijav na tekme ... Dobro pa se je začelo delati, ko je prišel Volodja Korolkevič (Vladimir, op. p.), Belorus, nam zelo poznan trener, ki je bil dolga leta v Sloveniji, zdaj pa dela za svojo matično državo, z njim pa se je začelo delati bolj sistematično. Priprave in treningi so bili usmerjeni samo v zimo, in počasi smo postajali profesionalci."
Biatlon danes pri nas bolj priznan, pa še vedno "palček"
Prav Andreja Koblar je ob 25-letnici prve zmage dejala, da biatlon v tistih časih v Sloveniji ni pomenil veliko. Odtlej se je tudi zanimanje javnosti močno dvignilo ... "Ja, sčasoma se je tudi to zanimanje dvigovalo, seveda, krivulja pa vseeno ni tam, kjer bi si jo želeli. Zdaj, ko se malo pogovarjam s kolegi, strokovnimi komentatorji iz Nemčije, Italije, Francije, Norveške ... V Nemčiji je znano, da je biatlon najbolj gledan zimski šport poleg smučarskih skokov, ki jih rešuje pravzaprav le novoletna turneja. Biatlon ima milijonsko občinstvo, tudi glavni sponzorji so iz Nemčije, zato sem vesel, da so na Pokljuki dobili medaljo. Če je ne bi bilo, bi bilo kar neprijetno. Mark Kirchner (trener nemške reprezentance, op. p.) mi je rekel, da je bil že na zelo tankem ledu in ni vedel, ali bo po svetovnem prvenstvu še nadaljeval trenersko kariero."
Jakov Fak sprožil evforijo
"Tudi za nas so se počasi začeli zanimati sponzorji, prišli so rezultati, tudi televizijski prenosi, vsaj za olimpijske igre in svetovna prvenstva, o nas se je začelo pisati. Potem pa so se meni kot prvemu dobitniku točk za Slovenijo priključili še drugi: Ožbolt, Grajf, kasneje Tomas Globočnik, Marko Dolenc, Janez Marič, ki je prvi zmagal (v Östersundu 2003, op. p.). A prava evforija se je začela z Jakovom Fakom leta 2012, biatlon je z njim pridobil prepoznavnost. Vendar se te ne doseže z danes na jutri, za to je potrebnih več olimpijskih ciklov, da smo prišli na to raven. Ampak če Slovenci v športu na splošno ne bi bili tako priznani, tudi biatlonskega svetovnega prvenstva in svetovnega pokala pri nas ne bi bilo. Mednarodna biatlonska zveza namreč gleda tudi na to, da je v državi vse urejeno, tudi pri biatlonu. Če tega ni, ti izvedbe velikega tekmovanja ne zaupajo."
Kaj bo s slovenskim biatlonom, ko se upokoji Jakov Fak?
Kaj bo s slovenskim biatlonom po Faku?
Skrbi nas, kaj se bo s slovenskim biatlonom dogajalo po tem, ko se upokojita Jakov Fak in Klemen Bauer. Lekan, ki je tekmovalno pot končal v sezoni 1997/98 po poškodbi hrbta in operaciji hernije, ter se v biatlon vrnil po svetovnem prvenstvu leta 2001 na Pokljuki, nato pa bil devet let vodja servisa in šele potem trener ter pomočnik, ni optimist.
"Ja, sprašujem se, kaj bo dota, kaj so dobrine tega svetovnega prvenstva? Jaz sem bil do svojega 51. leta v športu, zdaj pa lahko na vse skupaj pogledam tudi od zunaj. Bilo je ogromno obljub, da se bo marsikaj uredilo, mene pa zelo skrbi, da bo od vsega ostalo le teh pet kilometrov novega asfalta in širše proge. Vse je potihnilo. Najkrajšo bodo potegnili tekmovalci in pa klubi. Prav ti bi morali največ pridobiti z enim fantastičnim novim centrom, kot ga imajo v Novem mestu, v Hochfilznu, Anterselvi ..."
Brez vložkov ni prihodnosti
Novim centrom, nekje v dolini? Pokljuka je namreč nekoliko omejena zaradi umeščenosti v Triglavski narodni park. "Da, novi center nekje v dolini bi bil idealen, pa tudi tukaj gor bi morali razmišljati o dodatnih večnamenskih objektih, takšnih, s pokritim streliščem in stezo za rolanje, vse bi morali nadgraditi skupaj. Tega še vedno ni in mislim, da tudi ne bo. Kratko bodo torej potegnili tekmovalci in klubi, z njimi pa posledično slovenski biatlon, saj ne bo prirastka, zanimanja, možnosti treninga ... Če bi imeli pri nas res takšen center, da bi imeli 15. oktobra zasnežene proge, bi zagotovo več otrok hodilo na treninge, in to bi bilo naše jedro, iz katerega bi lahko nato izluščili tekače ali biatlonce."
Že kot tekmovalec je moral pogosto sam poskrbeti za pripravo smuči.
Zavedati se morajo, da brez tekmovalcev tudi tekem ne bo
Organizacija torej ne sledi športnim uspehom? "Težava je, ker organizacijski odbor Pokljuka športu sicer delno vrača, ampak ne tako, kot je bilo dogovorjeno, temveč minimalno. V tem letu je sicer načrte pokvarila korona, ampak mislim, da ta ni glavni krivec. Težave se vlečejo že leta. Organizacijski odbor bi se moral zavedati, da če ne bo biatloncev, tudi sami ne bodo več dobili tekem. Ampak očitno jim je to trenutno deveta briga. Pač ne gledajo dolgoročno. Prepričan sem, da bodo te moje izjave zanikali, ampak to je kruta resničnost, ki se bo pokazala čez pet let. V zadnjih letih stremijo, da bi vsaj v ekipah A in B prišlo do nekih izboljšav, tukaj so servisi, materiali, prehranjevanje, prevozi, nekje so plusi, nekje minusi. Ampak če potegnemo črto, nazadujemo. Psihološka in fizična pripravljenost stagnirata. Slovenski biatlon stagnira. To ni šport samo za enega."
Stavi se samo na enega aduta
Občutek imamo, da se je sistem polenil, vse stavi na res velikega šampiona− Jakova Faka, na druge pa ne. "Tako je. Se je pa na tem prvenstvu pokazalo, da je Miha Dovžan ena taka osvežitev. Imeli bomo spet dva Slovenca na skupinskem startu, pa še na svetovnem prvenstvu in to na domačem, kar je zagotovo pozitivno. To je pa tudi vse. Dekleta stagnirajo zadnja štiri leta. Hitreje bi se moralo vse obračati, vodstvo bi moralo hitreje reagirati na neurejenost in slab odnos samih trenerjev. Tukaj so prenasičenost, neseznanjenost z novitetami pri treningih, predvsem v strelskem delu. Tukaj je tudi nazadovanje ... (zmajuje z glavo, op. p.). Smo hitrejši, samo na večjih tekmah pa pogorimo. Če tekmovalca ne pripraviš ... Takole bom rekel, mi sejemo od maja do oktobra, od novembra naprej pa žanjemo. Če ne bomo nič posejali, ničesar dobrega dodali, ne bomo pozimi nič poželi. Vse se preveč dogaja v tem mehurčku, v območju udobja, kot rečemo. Na zunaj je vse lepo, ko poslušaš izjave, v resnici pa ni. To tekmovalci čutijo, ni tiste prave energije, posredno pa imamo tista osemdeseta, devetdeseta mesta pri dekletih, pa nekaj prebliskov pri fantih."
Zgrešena politika vodstva
Ogromno deklet je v zadnjih letih veliko prezgodaj končalo kariero, Lili Drčar, Anja Eržen, Urška Poje ... "Gotovo je politika vodstva takšna, da ne podpira vseh. Bolj bi morala podpirati ženski del reprezentance, sploh pa mladince. Prihaja sicer generacija, a šele čez dve olimpijadi, čez osem let. To so dekleta in fantje, ki so zdaj stari 15 let."
V ozadju je torej skrb, da ne bo osipa, saj so v preteklih letih prihajale generacije, ki pa niso nikoli "prispele". "Včasih smo rekli, da če bi na štiri leta, se pravi za vsak olimpijski cikel, dobili eno Gregorinovo in enega Faka, bi bilo to idealno. Zdaj pa prihaja Alex Cisar, medtem ko je Planko (Lovro, op. p.) kar malo zamrl, Vidmar (Anton, op. p.) počasi izgineva, pri dekletih pa smo pričakovali, da bo od Nine Zadravec in Lee Einfalt bistveno več, tudi Tais Vozelj je bila pred štirimi leti obetavna. Na podlagi tega se vidi, da je bil zgrešen načrt treninga, neprava motivacija, nepsihološki pristop trenerja, vodstva. Dekleta niso usmerjali v pravo smer."
"Mi sejemo od maja do oktobra, od novembra naprej pa žanjemo. Če ne bomo nič posejali, ničesar dobrega dodali, ne bomo pozimi nič poželi."
"Bomo videli"
"Imamo veliko svetovnih prvakov na treningih, na koncu pa samo eden stoji na vrhu (pokaže proti ciljni areni pokljuškega biatlonskega stadiona, kjer podeljujejo odličja, op. p.). Do včeraj so na treningu vsi dobro zadevali, na tekmi pa samo dva. Za Tais Vozelj mi je zelo žal, vem, kakšen potencial je imela, pa ga niso znali razvijati. Škoda, škoda. Pri nas se govori o tem, da tekmovalke priganjamo prezgodaj, ampak Norvežani, Nemci, Italijani, Čehi imajo mlade, 22 let stare, pa jih kar pripeljejo v ekipo. Kot trener moraš imeti pravi občutek in se zavedati, do kod zmoreš. Sezona je namreč od maja do oktobra, pozimi lahko samo še malo popraviš oziroma poliraš, kot rečemo. Paziti moraš tudi, da ne zboliš, se zrediš in ostaneš v formi. V tem trenutku pa je vse odvisno od tega, kako bo aprila, zdaj smo namreč le še leto dni oddaljeni od olimpijskih iger. Bomo videli."
2