Pokljuka 2021
Petek, 22. 1. 2021, 18.00
3 leta, 9 mesecev
Žiga X Gombač
"Če me kaj moti ali zamori, o tem raje kaj napišem, se pošalim …"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,00
3
Otroški in mladinski pisatelj Žiga X. Gombač v času epidemije uresničuje tudi načrte, ki so že dlje čakali na uresničitev. Najnovejši projekt je tesno povezan z bližajočim se svetovnim biatlonskim prvenstvom na Pokljuki.
Z otroškim in mladinskim pisateljem Žigo X. Gombačem o oblikah kakovostnega preživljanja obdobja epidemije, prihodnosti množičnih športnih prireditev in konkretni pomoči organizatorjem, pomenu branja in najnovejši pravljici Zaklad pokljuških škratov, ki je tesno povezana z bližajočim se svetovnim biatlonskim prvenstvom na Pokljuki (od 9. do 21. 2. 2021) in bo tudi po izteku tekmovanja v tem pravljičnem delu Slovenije pustila pomemben pečat. Zgodba v knjigi bo namreč osnova za pestro dogajanje in razvijanje dejavnosti na Pokljuki.
Čeprav je radijski urednik, pa strasten tekač, po novem tudi kolumnist in kitarist v nastajanju, pa seveda oče Nie in Lina in Vesnin mož, je Žiga X Gombač predvsem otroški in mladinski pisatelj.
Ki v obdobju, ko marsikdo ne vidi žarka svetlobe na koncu predora, ne obupuje. Obratno, za njim je eno najbolj plodnih obdobij, v katerem na vrsto prihajajo projekti, ki so že dlje časa čakali na uresničitev.
44-letni Ljubljančan, znan tudi pod blagovno znamko X, ki uteleša zdrav in pozitiven način življenja, se je lani podpisal pod Lumpsterje in Znamenitne, zdaj pa še pod Zaklad pokljuških škratov, ki sta ga ustvarila z ilustratorjem Gorazdom Vahnom.
Ustvarja poezijo za odrasle, za katero je mislil, da se je ne bo nikoli lotil, zdaj pa, kot pravi, kar lepo uspeva, hčerka jo je celo prijavila za diplomsko nalogo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Potem so tu slikanice, ki jih načrtuje za tuje trge (Črno-belo je pravkar izšla na poljskem trgu), pa prevodi, tudi komunikacija s tujimi založbami mu vzame kar nekaj časa.
Nastajajo tudi pesmi za otroke, pa strip o Soški fronti s strašno zanimivo zgodbo, kot pravi, in še mnogokaj … Potem so tu romani za mlade in odrasle, pa še kitaro se je začel učiti igrati pred letom dni. V načrtu ima, da bi takoj, ko bo to mogoče, ko se ukrepi nekoliko sprostijo, s kitaro nagovarjal tudi otroke. "Kot vidim, jih to zelo pritegne, lažje se navežeš in povežeš z njimi," pripomni.
Ustvarja tudi svoj prvi avtorski komad za odrasle, pri katerem mu pri uglasbitvi besedila pomagata Primož Siter in Rok Ahačevčič, pevec skupine Lamberjack. Piše tudi kolumne za portal necenzurirano.si in športno obarvane za Enotnost.si.
"Vsi časi minejo, vse gre naprej. Tega se moramo zavedati. Sam imam zdaj čas za branje in ustvarjanje, za raziskovanje. Zdaj je res čas, da se malo umirimo, malo razmislimo o stvareh, naredimo refleksijo, inventuro."
Kako v teh časih negujete svoj duševni mir? Strokovnjaki svarijo pred porastom duševnih bolezni med epidemijo …
Na več različnih načinov, sicer pa nadaljujem življenje, ki sem ga živel že prej. Kar zadeva duševni mir, sem imel z njim že pred leti nekaj težav, zato sem se ga naučil obvladovati, predvsem z dolgimi teki, pri katerih še vedno vztrajam.
Ogromno časa preživim na prostem, občine oziroma regije so dovolj velike, da lahko najdem prostor zase. Petkrat, šestkrat tedensko prosti čas preživljam v gibanju, poleg tega pa zelo veliko pišem in ustvarjam.
Vse tisto, kar sem imel na zalogi, češ, tega se bom lotil enkrat v prihodnosti, zdaj prihaja na vrsto, da se tudi uresniči.
O malodušju torej ni ne duha ne sluha …
Zdi se mi, da je malodušje stanje, ki nekomu ustreza in že iz zavedanja o tem je treba iti v nasprotno smer. To pomeni, da smo dejavni, da migamo in ustvarjamo …
Vsi časi minejo, vse gre naprej. Tega se moramo zavedati.
Sam imam zdaj čas za branje in ustvarjanje, za raziskovanje. Zdaj je res čas, da se malo umirimo, malo razmislimo o stvareh, naredimo refleksijo, inventuro.
"Če me kaj moti ali zamori, o tem raje kaj napišem, se pošalim na to temo, izoblikujem kakšno misel …"
Ste se zaradi duševnega miru omejili tudi na družbenih omrežjih? Oziroma ali pazite, da ne spremljate določenih uporabnikov, ki preveč mračno pogledujejo na trenutno situacijo?
Da, v teh časih je to kar obvezno. Hkrati pa ne smemo pozabiti, da moramo še vedno spremljati vse, kar se okrog nas dogaja, a preko virov, ki so zanesljivi, kredibilni, predvsem pa vredni našega časa in pozornosti. Tu je treba biti precej selektiven …
Če me kaj moti ali zamori, o tem raje kaj napišem, se pošalim na to temo, izoblikujem kakšno misel …
Za portal necenzurirano.si ste napisali zelo odmevno kolumno o mladih in potrebi po branju … kaj bi vi, če bi bili v teh časih otrok, mladostnik, najbolj pogrešali?
Mulcem zagotovo ni lahko. Sledim različnim študijam s tega področja, berem tuje raziskave na to temo, tako sem se lažje lotil pisanja kolumne …
Zagotovo bi pogrešal stik s sošolci, kolegi … po drugi strani pa ni tako hudo.
Kaj bi kot mladostnik v času epidemije najbolj pogrešal? "Zagotovo s sošolci, kolegi, nasprotnim spolom … po drugi strani pa ni tako hudo."
Knjižnice so še vedno odprte, čeprav drugače, dostop do knjig še vedno obstaja … Na podlagi knjig lahko razvijaš svoje zgodbe, lahko ustvarjaš na primer gledališke, lutkovne predstave, če govorimo o družinah z mlajšimi otroki …
Morda se zdaj lahko vprašamo, kaj je našim otrokom kul, zakaj ne bi v tem času usvojili kakšne nove veščine, na primer igranja kitare, snemanja videov, pisanja poezije, tisoč in ena stvar je, ki se je lahko lotimo. Mislim, da je zdaj čas za razmislek, za samorefleksijo …
Verjetno vsak približno ve, kaj ga zanima. Če te na primer zanima zgodovina - zakaj ne bi pripravil seznama vseh vladarjev tiranov, se seznanil z njihovimi življenji in to zapakiral v neko svojo zgodbo.
Skratka, možnosti je na pretek. Jaz sem kot otrok, in še danes to rad počnem, pa ne vem, zakaj, opazoval ptice. Vzameš daljnogled, pičiš na reko in opazuješ ptice … se vračaš k naravi … vsaka ptica ima svojo zgodbo in tako naprej.
"Morda se zdaj lahko vprašamo, kaj je našim otrokom kul, zakaj ne bi v tem času osvojili kakšne nove veščine, na primer igranja kitare, snemanja videv, pisanja poezije, tisoč in ena stvar je, ki se je lahko lotijo."
Vedno lahko najdeš neke veščine, znanja, ki jim lahko slediš. Ali je to kuhanje, oblikovanje ali kako drugo ustvarjanje, samo voljo je treba imeti. Spet sva pri malodušju. Ne smemo se ustaviti, zdaj pa sploh ne.
Pri tem je družinsko okolje bržkone zelo ključno …
Da, zelo pomembno je, kaj se dogaja za štirimi stenami - koliko podpore imaš, ali so odnosi bolj v slogu mulc, daj mi mir ali pa starši prisedejo k otroku in je ta zato bolj dejaven. Starši smo tu na veliki preizkušnji in naša vloga je ogromna.
Mislim predvsem, da smo v obdobju, ko so potrebni veliki kompromisi, in da smo v položaju, v katerem tudi sami dozorevamo v smislu tega, da se postavimo s prvega mesta in podredimo kolektivu, kolikor to pač gre.
Največja veščina in obenem izziv je to, da sestopimo s prvega mesta … Če bi zdaj vsak naredil korak nazaj in se zavedel sočloveka v družini in družbi, bi bilo marsikaj lažje. Ne smemo pa povsem popustiti, malo upornika vendarle moramo biti.
"Zgodba Zaklad pokljuških škratov presega okvir pravljice, z njo imamo smele načrte."
Eden od sadov, ki so se rodili v času epidemije, je tudi slikanica z naslovom Zaklad pokljuških škratov, ki sta jo zasnovala skupaj z ilustratorjem Gorazdom Vahnom. Zgodba presega okvir same pravljice in je tesno povezana s prihajajočim svetovnim prvenstvom v biatlonu, ki ga bodo med 9. in 21. februarjem gostili na Pokljuki. Kako je zgodba sploh nastajala in kam vse jo boste zapeljali?
Slikanica Zaklad pokljuških škratov je izšla decembra lani. Zgodba presega okvir pravljice, in sicer v smislu, da ne bo zgolj izšla kot knjiga ter končala na polici, kjer jo bo počasi načel zob pozabe, ampak imamo z njo smele načrte.
Sam mislim, da knjiga spada med bralce, do tja pa jo je treba spraviti s predanim, tudi načrtnim delom. Dobrih zgodb, za katere ni nihče slišal oziroma jih nikoli nihče ni prebral, je veliko. Konkurence knjigam je v teh časih vse več.
Ko so organizatorji svetovnega prvenstva v biatlonu predstavili, kaj bi želeli, sem videl, da mislijo resno in da je zgodba v knjigi osnova za pestro dogajanje in razvijanje dejavnosti na Pokljuki.
Glavni junak slikanice Jurček je postal maskota največjega dogodka na prostem pri nas oziroma bo na Pokljuki ostal tudi po svetovnem prvenstvu.
Knjiga prikaže žalostno zgodbo te planote, pa tudi to, kaj se zgodi, če ljudje neprimerno posegamo v naravo. Pokljuka je bila včasih namreč videti povsem drugače.
Vem, da je težko verjeti, ampak tam, kjer so sedaj smrekovi, so bili včasih listnati gozdovi, in kraj je bil prekopan, ljudje so stoletja in stoletja izkopavali železovo rudo, ob tem pa povsem pozabili na naravo.
Zgodba je tudi osnova za pestro animacijsko delovanje, ki je v načrtu. Pripravljajo se učne in doživljajske poti, gledališka predstava, učenje škratovadbe in še marsikaj drugega. Skupna osnova vsega skupaj je kakovostno ter obenem tudi spoštljivo in odgovorno preživljanje prostega časa v naravi. Za družine in radovedne posameznike.
Sam komaj čakam, da se vse skupaj uresniči. Zagotovo bom med prvimi preizkusil vse, kar bomo ustvarili.
Glede na to da ste že od nekdaj zelo dejavni, da se udeležujete tudi tekaških prireditvah, se za konec ustaviva še na tem področju. Čez dva meseca bi morali izpeljati Mali kraški maraton, ki je v prejšnjih letih predstavljal uvod v novo tekaško sezono. Kako v tem trenutku vidite kratkoročno prihodnost množičnih športnih prireditev?
Nekaj dni tega so v Trstu izpeljali tekaško prireditev Burjin tek z več kot tisoč udeleženci, tako da se očitno da …
S štarti, ki so jih raztegnili na sedem ur …
To je res, toda imeli so voljo in prireditev so izpeljali. Tudi lani smo imeli nekaj trail dogodkov …
Mislite, da bodo slovenski organizatorji zagrizli v to jabolko, da se bodo kljub vsemu še pred poletjem lotili organizacije prireditev?
"Skoraj dolžnost nas tekačev je, da se prijavimo na tekaška tekmovanja in jih podpremo s plačilom štartnine."
Veliko organizatorjev poznam osebno, in vem, da je med njimi ogromno entuziazma in navdušenosti nad športom, nad preživljanjem časa v naravi … Ti ljudje so uporni in jim to pomeni način življenja. Verjamem, da bodo našli način, na katerega bodo te tekme vseeno izpeljali.
Vem, da so tudi slovenski organizatorji opazili tržaški primer, kolikor jih poznam, so zelo odzivni, in pričakujem, če bodo le dobili dovoljenja, da bomo tudi letos lahko tekli na nekaj domačih dirkah.
Pri tem mislim, da je skoraj dolžnost nas tekačev, da se prijavimo na ta tekmovanja in jih podpremo s plačilom štartnine.
Če smo se v preteklih letih teh tekmovanj udeleževali in se vedno imeli super, saj je bilo za nas vedno lepo poskrbljeno, potem je zdaj čas, da jih podpremo, če le lahko.
Tako da - ne čakat' in preračunavat' - če želimo, da tekmovanja živijo še naprej, je morda zdaj čas, da tudi mi naredimo korak naprej.
3