Četrtek, 31. 12. 2020, 19.01
3 leta, 3 mesece
"Težave v duševnem zdravju so v Sloveniji še vedno velik tabu"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,36
1
Intervju z Marušo Bertoncelj, regijsko koordinatorico za duševno zdravje pri Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ).
Leto koronavirusa je sprožilo odzive, kot jih poprej še ni bilo. Znatno več je anksioznih motenj, depresivnih stanj, zlorab različnih substanc in osamljenosti. Veliko ljudi pa žal pogostokrat trpi v tišini. "Duševno zdravje in težave v duševnem zdravju so v Sloveniji še vedno velik tabu," pojasnjuje Maruša Bertoncelj, regijska koordinatorica za duševno zdravje pri Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ).
Če naredimo črto pod iztekajoče se leto, kako ocenjujete duševno zdravje Slovencev v letu 2020? Bi rekli, da se glede na razmere držimo dobro?
Da, kar dobro ste zastavili svoje vprašanje – glede na razmere se, pod črto, najbrž res držimo še vedno zelo solidno. Nad črto, kjer so podrobnosti, pa bi verjetno našli manj spodbudno ali vsaj precej manj homogeno sliko.
Kaj novega o duševnem zdravju Slovencev, glede na aktualne raziskave, opažate v primerjavi z lanskim letom?
Razmere v pandemiji so nedvomno sprožile odzive, ki jih lani ni bilo, so pa večinoma kar pričakovane glede na njeno razsežnost in trajanje. Torej, znatno je več anksioznih motenj, depresivnih stanj, težav s spanjem, zlorabe alkohola, več je osamljenosti, naraščajo pa tudi stiske, povezane z negotovostjo zaposlitve ali izgubo službe, z medosebnimi odnosi, s težjimi oblikami bolezni svojcev oziroma s smrtjo svojcev zaradi novega koronavirusa. Vsaj tako kažejo aktualne raziskave pri nas in v tujini, so pa te še vedno zgodnje narave, nekaj jih je samo iz prvega vala, tako da celo sliko še čakamo.
V letošnjem letu je stroka zaznala porast anksioznih motenj, depresivnih stanj, težav s spanjem, zlorabe alkohola, več je osamljenosti, naraščajo pa tudi stiske, povezane z negotovostjo zaposlitve ali izgubo službe.
Kakšne so po vašem razmere v Sloveniji v primerjavi z Evropsko unijo?
Kolikor sem uspela zaslediti, smo približno kar na istem. Tudi iz preostalih držav članic poročajo o porastu prej naštetih težav, zlasti če gledamo podatke iz prvega vala, v zadnjem obdobju pa raziskovalci vse več govorijo tudi o širjenju pandemske izčrpanosti. Ta, podobno kot pandemija, postaja globalna, vseeno pa nekatere države prizadene bolj – in Slovenija je vse bolj očitno med njimi.
Zakaj, mislite, nas je pandemska izčrpanost prizadela bolj kot ostale države?
Gre za naveličanost in izgubo motivacije za upoštevanje ukrepov, kar je po eni strani posledica same dolgotrajne negotovosti in omejevalnih ukrepov, po drugi strani pa nedoslednega, pomanjkljivega in nedialoškega sporočanja strategije za zajezitev širjenja virusa.
Se vam zdi, da pristojni na področju posredovanja celovitih, natančnih in jasnih informacij niso bili vedno dosledni?
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je v svojem delovnem dokumentu na temo pandemske izčrpanosti državam svetovala, da pri komunikaciji vključijo štiri ključne strategije za to, da bi oživile in vzdrževale javno podporo samozaščitnemu vedenju. Prva je razumevanje ljudi. To pomeni, da so vse informacije, politike in ukrepi najprej podprti z dokazi, nato pa prilagojeni ljudem in jim tudi primerno posredovani. Pri nas jim to prvo še kar uspeva, zalomi pa se pri prilagajanju in načinu posredovanja.
Druga strategija je vključevanje ljudi iz vseh družbenih slojev k reševanju težave. Tega pri nas zagotovo ne upoštevamo. Tretja strategija je dopuščanje normalnega življenja kljub povečanemu tveganju za prenos okužb. Normalno življenje pomeni mnogo več kot zgolj odprtje trgovin pred prazniki, bolj si pri tem predstavljam odprtje šol, kulturnih ustanov in podobno. In četrta strategija je priznavanje različnih stisk ljudi ter spopadanje z njimi. Pa sva spet na začetku.
Svetovna zdravstvena organizacija je pri komunikaciji vključila štiri strategije: razumevanje ljudi, vključevanje ljudi iz vseh družbenih slojev, dopustitev normalnega življenja in priznavanje različnih stisk ljudi ter spopadanje z njimi.
Smo pravočasno vzpostavili vse mehanizme za ohranjanje kolektivnega duševnega zdravja?
Moje mnenje je, da nikakor. Ti mehanizmi namreč segajo bistveno dlje nazaj v čas, kot je začetek pandemije, in bistveno širše, kot je polno delujoča mreža služb na področju duševnega zdravja. Kot socialna pedagoginja in predstavnica službe na področju javnega zdravja se čutim dolžna opozoriti na to, da kot država premalo naredimo za družbeno pravičnost in za enako dostopnost do vseh osnovnih dobrin ter storitev. To je namreč temelj kolektivnega zdravja na splošno. Premalo vlagamo v preventivo in premalo v duševno zdravje. Ampak nismo izjema.
WHO je državam sicer izdal navodila, kako naj alocirajo sredstva tako, da bi osnovna zdravstvena oskrba, h kateri spada tudi oskrba na področju duševnega zdravja, potekala čim bolj nemoteno še naprej tudi v obdobju pandemije. Duševno zdravje in psihosocialna podpora naj bi bila del nacionalnega načrta za odziv na pandemijo v kar 89 odstotkih vseh držav, ki jih je WHO zajel v pregled, a ima zadostna sredstva za zagotavljanje storitev zgolj 17 odstotkov.
Nadaljevanje pandemije bo te potrebe predvidoma še povečevalo. Poraba zgolj dveh odstotkov javnozdravstvenega proračuna za duševno zdravje, kolikor omenjene države porabijo v povprečju, ni in ne bo zadostna niti v prihodnje. Poziv velja tudi mednarodnim fundacijam, ki od sredstev, namenjenih zdravju, za duševno zdravje v povprečju odmerijo zgolj en odstotek.
Bertoncljeva meni, da v Sloveniji premalo naredimo za družbeno pravičnost in za enako dostopnost do vseh osnovnih dobrin ter storitev, ki je temelj kolektivnega zdravja na splošno.
Prvi val smo kljub povsem novim in do tedaj popolnoma neznanim razmeram izpeljali zmagoslavno. Zgodba je nekoliko drugačna v drugem valu. Menite, da smo najhujše z vidika duševnih stisk že preživeli ali to šele prihaja?
Zagotovo še prihaja bolj celovita slika, samo upamo pa lahko, da ne bo "najhujša".
V tej krizi se pogostokrat opozarja na skrb za najranljivejše skupine (starostniki, oskrbovanci domov za starejše občane ...). Zdi se, da se na nacionalni ravni kar malce pozablja tudi srednjo populacijo, ki mora poleg službe poskrbeti tudi za svoje otroke, ki ne hodijo v šolo, in v nekaterih primerih tudi za stare starše. To breme zahteva svoj davek. Na drugi strani pa imamo mladostnike in študente, ki so s šolanjem in študijem na daljavo svoje družbene stike skoraj povsem izgubili.
Ko govorimo o ranljivih, se je treba zavedati, da ti obstajajo v vseh demografskih skupinah. To niso samo starejši, ampak mednje spadajo še otroci, mladostniki, študentska populacija, starši šolajočih otrok, samohranilke in samohranilci, socialno ogroženi posamezniki in družine, kronično bolni, telesno ovirani … Vsaka na svoj način. Nekatere skupine so izrazito ranljive že od prej, druge so v bolj ranljiv položaj pahnile razmere. In da, večja ko je ranljivost, večje je tveganje, da bodo posledice bolj hude, dolgoročne. Duševne, materialne …
Se vam zdi, da so bile skupine, ki ste jih pravkar našteli, v tem obdobju zapostavljene?
Vsaka vsaj deloma. Verjetno so tudi razlike v posameznih občinah, organizacijah … Več je dejavnikov, ki vplivajo na to, ampak predvsem je ta odločitev politična. Ljudje se med sabo povežejo in zorganizirajo prej, kot to uspe državi izpeljati od zgoraj. To kaže veliko praks tako pri nas kot iz tujine. In še dobro, sicer bi res lahko govorili o katastrofi.
Zakaj menite, da je odločitev politična? Menite, da se vlada posveča zgolj določenim populacijam?
Politična odločitev je zato, ker je socialna država dolžna v stiski zajeti vse ali čim več ljudi čim prej. To seveda ne pomeni, da mora vlada vse storiti sama, pomeni pa, da je njena dolžnost, da dodatno podpre tiste, ki to lahko naredijo, ki to že ves čas počnejo in ki so neposredno v stiku z vsemi skupinami, torej tudi tistimi, ki so bolj "daleč od oči".
Kaj ugotavljate na terenu?
V Sloveniji so najbolj zapostavljene brez dvoma brezdomne osebe in osebe, ki nimajo zadostnega dostopa do osnovnih tehnologij, prek katerih danes dostopamo do številnih nujnih dobrin: ažurnih informacij, storitev, komuniciranja s ključnimi stiki … Potem so tu še vsi, ki niso normalno mobilni, vsi, ki so institucionalizirani, vsi, ki živijo sami, brez tesnejših stikov s svojci oziroma bližnjimi, in vsi, ki živijo v okolju, ki je zanje psihofizično nevarno.
Med pandemijo so bile v Sloveniji najbolj zapostavljene brezdomne osebe.
Kot vemo, je pandemija koronavirusa prizadela ves svet, a se nekako zdi, da je bilo spopadanje z njenimi posledicami potisnjeno v zasebnost vsakega posameznika. Kljub temu da gre, kot smo predhodno omenili, za kolektivno situacijo, se marsikdo ne more otresti občutka, kot da je v razmerah povsem sam: seveda k temu pripomorejo tudi individualne težave. Se vam zdi, da smo kot družba premalo solidarni in sočutni drug do drugega? Da smo premalo odprti? Nam manjka občutka pripadnosti?
V zadnjem obdobju sem slišala več pogovorov na to temo, nekateri pravijo, da smo Slovenci še vedno zelo solidarni, drugi ugotavljajo, da smo bili solidarni samo v prvem valu, zdaj pa gremo v obratno smer … Moje osebno mnenje in osebna izkušnja je, da smo Slovenci na splošno zelo neradi obzirni do drugih, zlasti, ko nam "zagusti".
Ampak, ko je res huda kriza, še vedno stopimo skupaj. Odprtost in povezanost sta lahko tudi precenjeni: ni vse "zlato", kar je pregledno, in močna povezanost lahko pomeni tudi oviro, na primer pred tem, da bi priznali težave, duševno stisko … Na splošno mislim, da smo, kar zadeva te lastnosti, kar OK. Lahko pa bi se zagotovo več smejali – predvsem na svoj račun.
Bertoncljeva meni, da Slovenci v kriznih razmerah stopimo skupaj.
Na začetku ste omenili, da v letošnjem letu zaznavate več anksioznih motenj, depresivnih stanj, težav s spanjem, osamljenosti in stisk, povezanih z negotovostjo zaposlitve ali izgubo službe. Kako naj se ljudje spopadajo s temi občutki?
Svetujem pravilo postopnosti. Določena stopnja občutkov je normalna, človeška, gre za zdrav odziv na zelo zahtevne razmere. Pomagamo si lahko najprej z razvedrilnimi ali sprostilnimi aktivnostmi, pomaga na primer, da imamo neko dnevno rutino, neki ritem, da se obrnemo na bližnje oziroma na te, ki jim tudi sicer zaupamo. Če stiska ne popusti ali narašča, je smiselno in odgovorno, da poiščemo tudi strokovno pomoč. Za začetek je to lahko klic na eno od brezplačnih številk.
Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) je v sodelovanju z Društvom psihologov Slovenije, Rdečim križem Slovenije, Slovensko krovno zvezo za psihoterapijo, Zaupnim telefonom Samarijan, Združenjem zakonskih in družinskih terapevtov in Zvezo prijateljev mladine Slovenija – TOM telefon vzpostavil novo številko za vse, ki se zaradi epidemije ali zaradi z njo povezanih kriznih ukrepov spopadajo z različnimi čustvenimi in psihosocialnimi stiskami. Na 080 51 00 24 ur na dan odgovarjajo izkušeni psihologi, psihoterapevti in drugi strokovni delavci s področja duševnega zdravja.
Kaj lahko pričakuje posameznik, če se na primer po pomoč obrne prek telefona?
Svetovalci telefona lahko pomagajo s pogovorom, s katerim ponudijo čustveno in psihološko podporo pri obvladovanju tesnobe, strahu, jeze in podrobnih čustvenih stanj. Zagotavljajo tudi podporo obolelim in svojcem oseb z boleznijo covid-19, ob izgubi bližnjega zaradi bolezni covid-19, ob spopadanju z morebitno izgubo zaposlitve, čakanjem na delo, svetujejo ob težavah, povezanih z delom od doma, z usklajevanjem delovnih obveznosti in družinskega življenja, pri spopadanju s težavami v medosebnih odnosih v obdobju izolacije ali drugih izzivih, ki jih prinašajo trenutne razmere.
Svetovalci telefona lahko pomagajo s pogovorom, s katerim ponudijo čustveno in psihološko podporo pri obvladovanju tesnobe, strahu, jeze in podobnih čustvenih stanj.
Kateri so najpogostejši dejavniki, zaradi katerih ljudje pokličejo?
Uradne analize še ni. V prvih dveh tednih je bilo največ klicev povezanih s spremenjenim čustvovanjem in vedenjem, ljudje so potrebovali nasvete za samopomoč, nekateri so bili osamljeni, poslabšale so se jim težave, ki so obstajale že od prej, klicali so tudi zaradi stisk, povezanih z usklajevanjem družinskega in delovnega oziroma šolskega življenja in podobno.
Koliko klicev ste prejeli v tem letu? Ste glede na razmere zabeležili njihov porast?
Omenjeni telefon je nov, deluje manj kot dva meseca, ampak se je zelo hitro prijel in za zdaj uporaba še vedno raste. Ne pa samo na tej številki, o porastu klicev v stiski poročajo tudi iz drugih organizacij, kjer že od prej ponujajo tovrstno obliko podpore: Klic v duševni stiski 01 520 99 00, zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123, TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111, Posvet na 031 704 707 ali 031 778 772, Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja in še številni drugi.
V teh dneh največje upanje za vrnitev v normalno življenje pomeni cepivo, miselnost, da bo z dostopnostjo tega pandemija vsaj delno pod nadzorom, če ne izkoreninjena. Za marsikoga to pomeni tudi edino motivacijo za prebroditev trenutnega položaja. Menite, da je tovrstno mišljenje pravilno? Bi morali znižati svoja pričakovanja zato, da ne bodo morebitna razočaranja še hujša?
Gre za položaj, kot ga še nismo doživeli, nobena od zdaj živih generacij. Za povrh je odsvetovano prav tisto, kar nam v kriznih razmerah pomaga, da jih lažje prebrodimo: to, da smo skupaj. Negotovost traja že dolgo in, kot vse kaže, se še nekaj časa ne bo končala. Vse to pa od nas zahteva prilagoditve, ki še niso bile preizkušene. Tako da je zelo težko opredeliti, katera miselnost, katera usmeritev, katera strategija spoprijemanja je zagotovo prava, katera pa zagotovo napačna. Položaj ni črno-bel, žal pa nam ga nekateri poskušajo naslikati takega …
Smo v obdobju praznikov. Številni izmed jih preživljajo sami. Predvsem v tem času nas lahko prevzema občutek osamljenosti, strahu, panike, tesnobe. Kako si lahko pomagamo sami?
Vsakomur pomaga kaj drugega, nekaterim žal samo tisto, česar si sam ne (z)more zagotoviti. Pa vendar, če rečemo na splošno: poskušajmo čim bolj živeti tu in zdaj, sproti. Usmerjajmo svojo pozornost na drobne "dosežke", na tisto, kar deluje, na tisto, kar nam kljub vsem omejitvam vendarle uspe. Znižajmo zahteve do sebe in drugih, a spet, ne "razpustimo" kar vsega.
Občutek stiske in samote se preverjeno zmanjša tudi, ko naredimo kaj za drugega, zlasti za koga, ki nam ne more dati ničesar. Pokličimo koga, premaknimo se, spravimo se v gibanje, lotimo se česa, kar nas "posrka", in to počnimo vsaj pet minut. Potem pa opazujmo, kako se počutje spreminja. Nobeno počutje ni zares nespremenljivo ali trajno.
Kot regijska koordinatorica za duševno zdravje pri NIJZ imate najboljši vpogled v duševno zdravje Slovencev, zato vas za konec pozivam, da spregovorite o nečem, kar se vam zdi pomembno, pa je bilo povsem spregledano.
Duševno zdravje in težave v duševnem zdravju so v Sloveniji še vedno velik tabu. Zdi se mi škoda, da se o tem več govori samo, ko se pojavijo kakšne izredne razmere, ki prizadenejo več ljudi. Ali ob svetovnem dnevu duševnega zdravja. V državi, kjer ogromno ljudi trpi zaradi težav v duševnem zdravju, kjer imamo visoko stopnjo zlorabe alkohola in še vedno zelo visoko stopnjo samomorilnosti, se mi zdi nedopustno, da o duševnih težavah še vedno govorimo kot o nečem sramotnem, kot da gre za nekakšen osebni poraz.
Morali pa bi gledati ravno obratno: vsaka diagnoza je poraz družbe – ker ni naredila dovolj ali ukrepala pravočasno, da diagnoz, najtežjih oblik bolezni, odvisnosti, poskusov ali izpeljanih samomorov sploh ne bi bilo. Zadovoljna bom, ko bomo na težave v duševnem zdravju gledali kot na težave z zobmi. In ko bo v družbi narejeno res vse, da bi potrebovali čim manj telefonov v stiski, psihiatrov, psihoterapevtov … Tako v normalnih kot izrednih razmerah.
1