Petek, 1. 5. 2020, 20.30
4 leta, 6 mesecev
Brezdomci in koronavirus: kako naj doma ostane nekdo, ki nima doma? #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,63
11
Medtem ko smo se v zadnjih tednih držali zapovedi "ostani doma", brezdomni tega niso mogli storiti. S kakšnimi težavami so se spoprijemali brezdomni ljudje v Ljubljani in kako bodo posledice epidemije nanje vplivale v prihodnosti, smo se pogovarjali s Hano Košan iz društva Kralji ulice.
Društvo Kralji ulice javnost pozna predvsem po časopisu, ki ga njihovi člani in članice izdajajo ter prodajajo in si s prihodki poskušajo olajšati situacijo, v kateri so. Epidemija koronavirusa je prodajo ustavila, pa tudi sicer je hudo prizadela brezdomne. Dnevni centri so zaprti, nekaj časa niso imeli niti dostopa do javnih sanitarij, tudi dostop do osnovne zdravstvene oskrbe je zelo omejen.
Tegobe brezdomnim poskušajo olajšati organizacije, kot je društvo Kralji ulice. Čeprav se s tem pred epidemijo niso ukvarjali, zdaj vodijo začasno zavetišče v zgradbi na Rimski ulici, ki jim jo je za čas epidemije odstopila občina. A to je le obliž na zevajočo rano, opozarja Hana Košan iz društva Kralji ulice, v času epidemije je postalo le še bolj očitno, da v Ljubljani manjka primernih in dostopnih nastanitev za ljudi.
Hana Košan iz društva Kralji ulice: "Težava, ki jo v tem času še posebej opažamo, je osamljenost."
Kako je epidemija spremenila delo vašega društva?
Določene ukrepe smo začeli sprejemati že pred začetkom epidemije pri nas, saj smo opazovali situacijo v Italiji in tamkajšnje kolege v podobnih organizacijah. Od tam so prihajale strašljive zgodbe, brezdomni ljudje so umirali na cestah, zanje ni bilo prostora v bolnišnicah. Zato smo se takoj začeli pripravljati, da se kaj podobnega ne bi zgodilo tudi pri nas. Brezdomni namreč spadajo v rizično skupino, imajo ogromno zdravstvenih težav, še posebej pogosta so pri njih obolenja dihal.
Ko je bilo ob začetku epidemije po navodilih vlade treba zapreti dnevne centre, smo sicer nameravali omejiti naše delo in poskušali z ljudmi ostati v stiku predvsem s pomočjo telefonov in podobnih komunikacijskih sredstev. Toda hitro smo ugotovili, da je pri našem delu ključen osebni stik.
S kakšnimi težavami se v tem času najpogosteje srečujete?
Na samem začetku je bila glavna težava prepoved zbiranja na javnih površinah. Kam poslati nekoga, ki nima doma? Ti ljudje nimajo druge izbire, kot da so na javni površini.
"Zapoved 'ostani doma' se sliši zelo ironično do ljudi, ki nimajo doma."
Prav tako je veliko težavo predstavljala zaščitna oprema, nismo je imeli ne zase ne za brezdomne. S tem je zdaj bolje, dobivamo zaščitne maske, rokavice in razkužila. Pogovarjali smo se tudi o tem, kaj bi se zgodilo v primeru okužbe v zavetišču, ko bi morali uvesti karanteno. Za kaj takega nimamo pogojev niti smernic. Glede smernic so nam rekli le, da jih dobimo, ko oziroma če pride do okužbe.
Sicer pa je težava, ki jo v tem času še posebej opažamo, osamljenost. Ne le pri brezdomnih, ampak tudi pri ljudeh, ki živijo v naših nastanitvenih programih, pa pri tistih, ki jih spremljamo v okviru programa preprečevanja deložacij. Za mnogo teh ljudi smo podporne organizacije edina socialna mreža. Prej so lahko šli posedet v park ali pa trgovsko središče, tam opazovali in se pogovarjali z mimoidočimi. Zdaj pa se pri mnogih pojavljajo duševne stiske, ker so zelo osamljeni.
Je bila med brezdomnimi kakšna okužba s koronavirusom? Ali je to sploh mogoče ugotoviti ob omejenem dostopu do osnovne zdravstvene oskrbe?
Do zdaj v Sloveniji med brezdomnimi še nismo zaznali primera okužbe, pa se jih je testiralo že kar nekaj.
Brezdomni imajo praviloma veliko zdravstvenih težav, pa se to morda niti ne vidi in ne gredo do zdravnika. Za to je več razlogov, nekateri nimajo urejenega zdravstvenega zavarovanja, nekateri nimajo osebnega zdravnika. Predvsem pa je prisotna nekakšna stigma in z njo povezan strah, zaradi česar le stežka gredo k zdravniku.
Vse te težave so obstajale že pred epidemijo, zdaj pa so toliko bolj očitne. In zdaj se je res izkazalo, da pri socialno-varstvenih programih, kot smo Kralji ulice, ne zadostuje zgolj socialno delo, ampak bi bilo potrebno tudi zagotavljanje zdravstvene oskrbe. Nam zdaj v zavetišču pomaga medicinska sestra iz društva Stigma, vsekakor pa je očitno, da so brezdomni še vedno zelo izključeni iz zdravstvenega sistema.
Za čas epidemije ste odprli zavetišče, s čimer se prej niste ukvarjali.
Ob prepovedi zbiranja na javnih površinah in zaprtju javnih sanitarij smo Mestno občino Ljubljana urgentno pozvali, da mora to situacijo urediti. Brezdomni so namreč takrat ostali brez dostopa do tekoče vode, do stranišč. Predvsem pa se je zapoved "ostani doma" slišala zelo ironično do ljudi, ki nimajo doma.
Takrat se je pokazala tudi potreba po neki obliki 24-urnega bivanja in v začetku aprila smo odprli začasno zavetišče na Rimski ulici. V društvu Kralji ulice smo torej na neki način prilagodili svoje delo, obenem pa začeli dodatne aktivnosti in zdaj pravzaprav delamo veliko več. Predvsem prve dni smo bili ogromno na terenu, brezdomce smo oskrbovali s hrano in vodo, ker do tega nenadoma niso imeli več dostopa.
Začasno zavetišče na Rimski:
Zdaj se osredotočamo predvsem na delo v zavetišču. Imamo 20 postelj, ljudje so lahko tam ves dan oziroma je to celo zaželeno in jih motiviramo, da ostanejo tam. To je lahko za ljudi, ki so vajeni biti cel dan zunaj, precej težko, po drugi strani pa se je predvsem prve dni videlo, da so tudi zelo utrujeni od ulice in so cele dneve preležali. Sicer pa je režim takšen, da če se oseba, ki ima mesto v zavetišču, ne vrne do 20. ure, pripravimo posteljo za drugega.
Z vzpostavitvijo zavetišča na Rimski se je predvsem pokazalo, da obstajajo ogromne potrebe po nastanitvah, 20 postelj smo napolnili v enem dnevu in vsakodnevno nas prihajajo spraševat, ali imamo kakšno prosto mesto.
Zdaj se je izkazalo, da je na cesti veliko ljudi, spijo ali na ulici ali v neprimernih bivališčih. Potrebe po nastanitvi so veliko večje od kapacitet. Prave raziskave števila brezdomnih še ni bilo, a naše izkušnje in zapiski s terena kažejo, da je v Ljubljani med 50 in 70 brezdomnih ljudi. Nekatere vidimo, nekateri bivajo v zapuščenih objektih, pod mostovi in po parkih in jih niti ne opazimo.
Prav takšne izredne razmere pokažejo pravo situacijo, veliko potrebo po stanovanjih. Le tam se lahko ljudje počutijo res varne. Zavetišča so prvi korak, a tam še vedno vsi uporabljajo skupne prostore. Ljudje potrebujemo svoj dom, kjer se lahko samoizoliramo. In čeprav je v Ljubljani kar nekaj nastanitvenih programov, se je zdaj izkazalo, da ti ne zadostujejo.
Zavetišče na Rimski je začasna rešitev. Kaj bo, ko bo konec epidemije?
Ko smo vzpostavili zavetišče, so na občini poudarili, da je začasno, dokler se situacija ne umiri. Nekega točnega roka, kdaj naj bi ga zaprli, nimamo, zdaj se dogovarjamo, da bi dobili vsaj neko obdobje, da ljudi pripravimo na to in v tem času poiščemo neke druge možnosti. Slednje že zdaj aktivno počnemo, trije uporabniki so do zdaj že zapustili zavetišče, ker so dobili sobe.
Po drugi strani pa je to zavetišče dodatna aktivnost, s katero se ukvarjamo, zanjo nimamo financiranja in je na dolgi rok zato ne zmoremo opravljati.
"Bolj kot zavetišča zagovarjamo to, da človek potrebuje streho nad glavo, ki je njegov dom."
Sicer pa pri Kraljih ulice veliko bolj kot zavetišča zagovarjamo to, da človek potrebuje streho nad glavo, ki je njegov dom. Zato smo apelirali na mestno občino, da je treba razmisliti o zagotavljanju več nujnih bivalnih enot, več neprofitnih stanovanj … O tem se seveda ves čas govori, a zdaj se je pokazalo, da bi se morali začeti temu tudi res posvečati.
V javnosti najbolj prepoznaven program, ki ga izvajate, je časopis Kralji ulice. Kako je s tem v času epidemije? Ali nadaljujete prodajo?
Ob razglasitvi epidemije in prepovedi zbiranja na javnih površinah smo prodajo časopisa zaustavili. Občasno dobivamo pripombe, da nekateri člani in članice tega ne upoštevajo in prodajajo naprej. Mi jih glede tega opozarjamo, a dejstvo je, da so nekateri zdaj v veliki stiski, saj je bil za koga to tudi edini prihodek, s tem denarjem si plačujejo bivališče.
Zato smo že ob ustavitvi prodaje pozvali vse, ki časopis sicer kupujejo oziroma nas podpirajo, da smo začeli zbirati donacije. Prvi del donacij smo že marca razdelili med aktivne prodajalce časopisa. Glede na naše podatke, koliko v povprečju na mesec prodajo, smo jim toliko tudi izplačali. Enako bomo lahko storili tudi aprila, za naprej pa bomo še videli.
Društvo Kralji ulice, Pražakova 6, 1000 Ljubljana, TRR: SI56 0510 0801 2105 010 (A Banka), BIC banke: ABANSI2X, koda namena: CHAR, namen: donacija, sklic: SI99 (brez sklica).
Donacije prek SMS:
Telekom – na 1919 pošljete sporočilo BREZDOMCI1, s čimer donirate 1 evro
A1 in Telemach – na 1919 pošljete sporočilo BREZDOMCI1 ali BREZDOMCI5 (1 evro/5 evrov)
T-2 – na 1919 pošljete sporočilo BREZDOMCI, s čimer donirate 1 evro
Ukrepi se sicer rahljajo, a bodo ljudje zdaj zagotovo bolj zadržani pri stikih z drugimi. Prodajalce časopisa Kralji ulice, pa tudi brezdomne nasploh, bi to lahko še posebej prizadelo.
Da, to je bilo v času epidemije zelo očitno in zelo verjetno bo tako še naprej. Dejstvo je tudi, da se bodo nekateri brezdomni še naprej zadrževali na javnih površinah in vedno bolj se mi zdi, da bodo ljudje ogorčeni nad tem in se jih bodo izogibali.
Pri Kraljih ulice upamo, da bomo lahko nadaljevali naše delo, seveda s prilagoditvami. To bo tudi našim članom in članicam olajšalo vse skupaj. A socialni stiki, ki so jih prej imeli z mimoidočimi, bodo verjetno zelo okrnjeni.
Preberite še:
11