Ponedeljek, 10. 2. 2020, 17.27
4 leta, 10 mesecev
Starostniki med brezdomci
"Če daješ celo plačo ali pokojnino za najemnino, ne moreš kakovostno živeti" #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,99
3
Jeana Nikoliča skrbi, koliko prikrite revščine je v Sloveniji.
Poleg denarja in strehe nad glavo brezdomcem manjka tudi stik z ljudmi. Med temi, ki vsak dan prihajajo v dnevni center Kralji ulice, je veliko starostnikov, tudi takšnih, ki streho nad glavo sicer imajo, a živijo v pomanjkanju in so izjemno osamljeni. Jean Nikolič, urednik časopisa Kralji ulice, se dnevno srečuje s težkimi zgodbami in ima zaradi številnih projektov društva nad situacijo širši pregled. Prepričan je, da bi s pokojninami, ki bi ljudem omogočale preživetje, in z gradnjo neprofitnih stanovanj močno izboljšali kakovost življenja, kar navsezadnje kažejo tudi zgledi iz tujine.
So lahko težave v duševnem zdravju le vzrok za trenutno slabo situacijo posameznika, ki se je znašel na cesti, ali so lahko tudi posledica?
Težko bi rekel, da bi bile težave z duševnim zdravjem posledica, morda kakšna depresija ali podobno stanje, bolj resne diagnoze pa bi moralo komentirati strokovno medicinsko osebje.
"Populacija ima zelo različne težave, ki se združijo na koncu v eno, ki jih najbolj bremeni, a to so zelo kompleksne. Od težav v duševnem zdravju, do številnih drugih težav."
Ljudje torej pridejo k vam, spijejo kavo, se družijo …
Tako je, ja. Pridejo, spijejo kavo, kupijo časopis, nekaterim, ki pridejo k nam, svojega časopisa sploh ne ponujamo, morda dobijo kakšne donacije, kaj pojejo, lahko se usedejo za računalnik. Če morajo urediti kakšne dokumente, gremo tudi z njimi na upravno enoto, ali če morajo odpreti račun, gremo skupaj na banko, saj pri nas delamo z ljudmi tudi individualno. Zelo različno je. Vsi, ki mislijo, da jim lahko na neki način pomagamo, so dobrodošli. Tudi garderobo imamo, in se pridejo ljudje preobleč. Imamo različne delavnice – glasbeno, likovno, šahovsko, šiviljsko, vsak teden nogomet in namizni tenis, za ženske imamo tudi raztezne vaje z elementi samoobrambe in tako naprej.
Verjetno lahko potrdite, da je moških med brezdomci veliko več.
Ja, je. Glede na statistiko je razmerje okoli 70 odstotkov moških in okoli 30 odstotkov žensk, v resnici pa je odstotek žensk med brezdomnimi najverjetneje višji.
V prostorih Kraljev ulice imajo tudi garderobo, kjer se lahko ljudje preoblečejo.
In med vsemi je verjetno veliko takih, ki niso delovno sposobni.
Tako je. Na splošno med ljudmi velja napačna predstava, da h Kraljem ulice prihajajo ljudje, ki ne želijo delati. A ni tako. Večina ljudi, ki pride k nam, neke redne resne službe najbrž sploh ni sposobna opravljati. Tu so težave v duševnem zdravju, zdravila, substance, tu so pa potem še druge težave, ki jih s seboj potegne življenjski stil in pride še dodatna stigma.
So to ljudje brez zdravstvenega zavarovanja?
Ne, imajo ga. Zelo redki ga nimajo. Glede tega imamo kar dobro poskrbljeno. Vsi, ki prejemajo državno socialno podporo, in tisti, ki so invalidsko upokojeni, imajo tudi zavarovanje oziroma varstveni dodatek. Imamo zelo malo oseb brez zavarovanja, njim pa pomagamo do pro bono storitev.
Torej, za svoje težave lahko prejmejo zdravila.
Da, vendar večjo težavo predstavlja oskrba na domu in tudi čakalne vrste za domove ostarelih. Oskrba na domu pri nas zelo peša. Za tiste, ki zbolijo, nimamo nobene dobre strategije, ki bi to urejala. Veliko ljudi je tako prepuščenih samim sebi, pomoči prijateljev, znancev, sosedov, društev. Tudi mi smo kdaj šli na dom, in sicer v primerih, ko so ljudje premladi, da bi šli v dom ostarelih, ne morejo pa živeti sami oziroma so bili tako bolni, da bi morali imeti neko oskrbo, v bolnišnici pa jih pa niso želeli sprejeti.
Zdravniki v bolnišnicah velikokrat pomagajo, kolikor lahko in kolikor jim dopuščajo razmere, a ljudje so na koncu koncev velikokrat prepuščeni v domačo oskrbo, a ta oskrba na domu peša. Tista ena ura na dan, če bi jo dobili, je veliko premalo, in imeli smo primer, ko so bile s tem velike težave. Oseba je bila že nepokretna, lahko je le še ležala v postelji in zanjo je bilo treba skrbeti. Ker ni bilo druge možnosti, smo to, poleg sosedov in znancev, počeli tudi mi.
Koliko pa je med brezdomci starostnikov?
Veliko jih je.
Nekje sem zasledila podatek, naj bi se ta skupina na račun prenizkih pokojnin in drugih težav povečevala. Je to res?
Vsekakor je starostnikov, ki živijo v veliki revščini, v Sloveniji zelo veliko. V zadnjem času se o tem tudi veliko piše. Ker zelo sodelujemo tudi z drugimi organizacijami, slišimo pri njih iste zgodbe.
Starostniki zato, ker bi imeli tako nizke pokojnine, ali bi živeli v pomanjkanju, k nam ne pridejo prodajat Kraljev ulice. Morda imamo sem ter tja kakšen primer, a pri nas so to bolj invalidsko upokojeni ljudje. Prav starostniki, ki pa imajo polno delovno dobo štiridesetih let in prejemajo nekaj sto evrov pokojnine, ne pridejo, in sicer zato, ker so celo življenje delali in jih je zdaj sram, da so v takem položaju.
Starostniki, ki prejemajo pokojnino, ne prodajajo Kraljev ulice, saj jih je ob polni delovni dobi sram revščine.
Če že pridejo, ker bi se radi pogovoriti, družiti, ker so osamljeni. Bolj pridejo po donacije, ko dobimo jogurte in podobno, lahko jih tudi pokličemo, ko kaj dobimo. Oni se pogosteje obrnejo na druge organizacije, ki jim delijo brezplačne pakete hrane, jim omogočajo topel obrok in podobno.
Tisti, ki so celo življenje delali in morajo preživeti na primer s štiristo evri pokojnine, si raje kupujejo hrano sami in je neverjetno, s kako malo hrane živijo. Za ves teden imajo take tedenske menije, da je težko verjeti. Po tem, ko plačajo vse stroške, in jim za cel mesec ostane zelo malo, si kakšno bolj kakovostno hrano težko privoščijo. Jedo celo konzerve mačje hrane.
Sodelujete tudi z društvom Humanitarček, v časopisu objavljate tudi zapise Ninne Kozorog.
Njene zgodbe so res srce parajoče. V taki bogati družbi živimo, da je prav neverjetno, koliko je v Sloveniji prikrite revščine. Živimo tudi v času najvišje gospodarske rasti v zadnjih desetih letih, sprejemamo najvišje proračune, za konkretno reševanje te problematike pa ne namenimo niti evra.
Tako ni le pri nas. Celotna zahodna družba je zelo bogata, a če greš v Berlin ali v Pariz, boš videl ljudi šotoriti sredi mesta. V zadnjih letih sem bil večkrat šokiran, koliko je vidnega brezdomstva v večjih mestih, kot so Bruselj, Pariz, še posebno sem bil šokiran v Berlinu.
"Ninni in Društvu Humanitarček bi se za deljenje zgodb starostnikov rad še posebej zahvalil. Njihov #projektVida je vreden vsake pohvale."
Ujela sem, da greste do starejše upokojenke, da bi ji pospravili stanovanje. Počnete tudi to?
Pri nas imamo tudi program preprečevanje deložacij in krepitev moči za ohranitev trenutnih nastanitev. Dobro sodelujemo s stanovanjskim skladom.
Dobimo torej tudi primere, kjer gre za nevarnost deložacije in delamo s posamezniki, da se temu izognejo. Individualno jih spremljamo, pomagamo jim pri razporejanju njihovih finančnih sredstev, saj je zelo pomembno, da so položnice plačane in je stanovanje urejeno – veliko ljudi tudi enostavno pozabi plačati položnice oziroma se ne zavedajo resnosti. Večinoma se srečujemo s primeri, kjer ima veliko vlogo duševno zdravje.
V sklopu tega programa pomagamo tudi stanovanje kdaj počistiti. Načeloma to ni v naših delovnih načrtih, včasih pa pride do posebnih razmer. V omenjenem primeru gre za starejšo upokojenko, ki prihaja k nam in se z nami druži.
Kralji ulice niso le časopis, ukvarjajo se z zelo različnimi projekti.
Imate pa tudi svoj nastanitveni program?
Tako je, v sklopu tega programa trenutno pri nas biva 31 oseb. Ta program traja leto in pol in je neko prehodno obdobje, ki osebo pripravi na prehod z ulice na neko "normalno" bivanje, torej na pogoje "s streho nad glavo".
V tem programu imamo tako posameznike kot družine z majhnimi otroki – takšne so pri nas trenutno štiri. Najeta imamo stanovanja, v katerih so tri ali štiri sobe, kuhinja in kopalnica pa sta skupni.
Torej so med brezdomci tudi družine z majhnimi otroki?
Da, tudi z dojenčkom. Tako, kot sem prej rekel, pri nas je prikrite revščine ogromno. Če takšna družina zaprosi za bivalno enoto ali neprofitno stanovanje, morda res prej pride na vrsto, a še vedno traja nekaj časa, da to dobijo. V tem času se potrudimo, da jih lahko nekje nastanimo, če imamo prostor. Tega seveda vedno primanjkuje, tudi na naši čakalni listi je kar precej ljudi. Dogaja se seveda tudi to, da brezdomna oseba dobi otroka, in ne tako redko, vsako leto imamo dojenčke.
Kralji ulice torej še zdaleč niso le časopis.
Veliko je programov, s katerimi se ukvarjamo, časopis je eden od njih. Razlika med nami in vladnimi organizacijami je tudi ta, da imamo mi možnost z ljudmi delati individualno. Mi imamo neki osebni stik s temi osebami, zato je veliko lažje tudi reševati njihove težave – če jih rešuješ za mizo ali na terenu, je velika razlika.
"Povprečna starost vseh brezdomnih oseb je že okoli 45 let."
Koliko pa je starejših, ki so brezdomni?
Težko govorim o številkah, a jih je veliko. Povprečna starost vseh brezdomnih oseb je že tako okoli 45 let. Starejših kot 60 pa tudi ni tako malo.
So med njimi tudi takšni, ki prejemajo pokojnino, pa jim ta ne omogoča strehe nad glavo?
Tudi takšni primeri so, seveda. Je pa med njimi predvsem več takšnih, ki zaradi neke invalidnosti – predvsem ne telesne, temveč duševne, psihične invalidnosti, prejemajo invalidsko pokojnino. Takšnih je kar velik delež.
Sicer pa imajo starostniki večinoma nastanitve še od prej. Gre bolj za primere, kjer ni težava samo revščina, temveč so še druge težave, in nazadnje se vse združijo in vodijo v brezdomstvo.
Marsikdo si na primer ne zna sam urediti osebne izkaznice. Enostavno je ne zna, pa kakorkoli čudno se to že sliši. Veliko je takšnih, ki si ne znajo ali si ne morejo odpreti bančnega računa. Nekaterim ga včasih sploh nočejo odpreti in moramo z njimi. Večinoma so vzrok za to kakšne bolezni.
Pa bi lahko rekli, da je starejšim sicer težje – že zaradi tehnologije?
Težko rečem, ker na situacijo ne vpliva samo starost, a verjetno jim je do neke mere res težje kot mlajšim. Karkoli moraš danes urediti, moraš imeti internet, saj je to orodje, preko katerega se vse ureja. A za to poiščejo nekje pomoč.
"Starejše osebe gredo sicer večinoma v kakšna zavetišča oziroma se obrnejo nekam po pomoč. Visok delež starostnikov, ki hodijo k nam, svoje nastanitve, ima, ti, ki je nimajo, pa večinoma spijo v zavetiščih, v raznih organizacijah s posteljami in podobno, načeloma se znajdejo."
Kako pa je s starostniki, ki jih poznate, za katere veste, da imajo neko svojo namestitev in zanje veste?
Težko se nam zaupajo, mi pa tudi ne silimo vanje in naredimo, kar lahko, da jim nekoliko olajšamo življenje. To je zelo težko, pri njih zelo dolgo traja, da se ti odprejo, ti zaupajo. Predvsem jim poskušamo na načine, ki so nam dostopni, ponuditi neko pomoč.
Zelo pomembno je poudariti, da bo večina starostnikov to skrivala, sramujejo se svoje revščine. Mnogi tudi ne pišejo nobenih ugovorov, s tem živijo in se dejansko svoje situacije sramujejo. Težko je tu govoriti o številkah, a vemo, da je takšnih primerov zelo veliko. Kralji ulice seveda delamo z nekaterimi primeri, a se predvsem pri nas orientiramo na brezdomne.
A dejali ste, da se s starejšimi pogosto srečujete pri programu preprečevanja deložacij.
Pri preprečevanju deložacij je precej starejših, a pomemben dejavnik so duševne bolezni. Ljudje namreč pogosto niti niso sposobni sami živeti, pa imajo svoje bivalne enote.
V Sloveniji nimamo nekih stanovanjskih skupnosti, v katerih bi te osebe lahko živele, prepuščene so same sebi. So tudi primeri, ko kdo sam odide v psihiatrično bolnišnico, ko začutijo, da ne morejo več in se nato spet vrne domov čez en mesec. Če taka oseba živi sama, ne živi tako v resničnosti, kot morda vi ali jaz, ker ima druge težave. Ne zaveda se resnosti položaja, nimamo pa nobene ustanove za osebe, ki niso za psihiatrično ustanovo, niti niso dovolj stare za dom, a tudi sami ne morejo živeti. Ta vmesna stopnja pri nas manjka.
Vsi gotovo niso popolnoma brez svojcev.
Marsikdo izgubi stike z družino zaradi različnih težav. Tu so različni dejavniki, neki dogodki v preteklosti - od alkoholizma, ločitev, neke odmaknjenosti. Večina jih je odtujenih od družine, imajo tudi svoje otroke, a so popolnoma odtujeni.
Po čigavi krivdi je tako, ne moremo govoriti. Saj sami veste, kako je – večinoma so ljudje danes tudi sami sebi zadosti, se niti več ne pozdravljajo, ne zanima jih, kaj sosed počne.
Pri Kraljih ulice se lahko osebam posvetijo individualno. Če delaš z njimi na terenu, je to drugače kot če težave rešuješ za mizo, meni Jean Nikolič.
Kaj pa je poleg tega, da nimajo finančnih sredstev, največja stiska, ki jo opazite tudi pri starejših in navsezadnje pri vseh, ki prihajajo k vam?
Starejši nimajo tako visokih finančnih potreb kot mlajši, nekako preživijo. Poleg finančnih težav pa občutijo zelo veliko osamljenost, zelo izstopa potreba po pogovoru. Menim, da jim to največ pomeni in zato tudi prihajajo k nam.
Če ima kdo možnost govoriti kdaj s kakšnim starejšim sosedom ali s kakšno starejšo osebo, ki jo srečuje, ne bi bilo slabo. Ti ljudje so večinoma zelo, zelo osamljeni.
Starejši imajo res toliko zanimivih zgodb, da je lahko pogovor resnično v obojestransko zadovoljstvo. Imajo zelo veliko povedati, so marsikaj preživeli in zdi se mi, da zamujamo, ker živimo mimo njih.
"Če ima kdo možnost govoriti kdaj s starejšim sosedom ali s starejšo osebo, ki jo srečuje, ne bi bilo slabo. Ti ljudje so večinoma zelo, zelo osamljeni."
Po eni strani se jih ne vidi, ne sliši, so odrinjeni nekam na rob, kar je velika škoda, po drugi strani pa težko zaupajo zgodbe drugim, sploh jih težko delijo z javnostjo.
Težko je, ker se ne želijo izpostavljati. Mnogi se sramujejo svoje revščine in tega ne želijo. Sčasoma pridobiš njihovo zaupanje, da zgodbo delijo s tabo, to je pa vse.
Kako pa vi vidite skozi prakso in svoje izkušnje položaj starejših v Sloveniji?
Menim, da se je treba osredotočiti na pokojnine. Glede na to, kar jaz vidim, se samo poglabljajo težave in vedno več jih je. Pokojnin ne usklajujejo, ne dvigujejo. Morale bi biti na neki ravni normalnega preživetja. Ljudje, ki so delali vse življenje, si to zaslužijo, ne pa da razmišljajo o tem, kaj bodo jedli, in podobno. To je zelo velika težava naše družbe, zelo prikrita.
Druga stvar, ki bi zelo izboljšala življenje, je stanovanjska politika. Nobena stanovanja se ne gradijo, država že deset let ni namenila niti evra v javna stanovanja in to vpliva na vse.
Nekdo, ki je starejši od 65 let, je upokojen in prejema malo nižjo pokojnino, pa mora najeti stanovanje, ker nima svojega, ima zelo veliko težavo. Najemnine so šle čez vse meje in pokojnina morda komu včasih celo pokrije najemnino, a potrebno je tudi jesti in tako naprej. Stanovanj ni, da bi bili do njih upravičeni, najemodajalci pa tudi raje dajejo stanovanja mlajšim kot starejšim.
Čeprav naj bi bili starejši bolj umirjeni, kar si običajno najemodajalci želijo.
Res so, a po naših izkušnjah starejši kar težko najdejo stanovanje. Prej jim najdemo kakšne sobe, če jim pomagamo pri iskanju. Tudi nimajo toliko sredstev. Enosobno stanovanje stane 400 ali 500 evrov na mesec in tega večinoma ne morejo plačati, tako, da nazadnje pristanejo v sobah za 200 ali 250 evrov, s tem, da se je treba zelo potruditi, da jim najdemo ustrezno nastanitev. Potem pa je težava še internet in tako naprej.
Pa pri tem ne gre za problematične ljudi?
Ne, sploh ne. Morda sem pa tja pride tudi kakšen posameznik, a večinoma so to mirni in urejeni ljudje, pa imajo veliko težavo najti streho nad glavo. Radi bi le našli nekje svoj mir. To je zelo velika težava.
Mi spodbujamo ljudi, da sami govorijo z najemodajalcem, jim pa pomagamo pri iskanju. Ampak že mlada oseba težko najde stanovanje. Če si greste danes iskat stanovanje v Ljubljani, boste imeli veliko srečo, če ga boste hitro našli. Nikomur ni lahko, starejšim pa je še toliko težje. Kakovost življenja starejših se je izredno znižala.
"Prva in najbolj pomembna zadeva za kakovostno življenje je varna in primerna topla nastanitev."
Kdaj pa se je po vašem mnenju to tako znatno spremenilo?
Rekel bi, da od recesije naprej. Tudi z gospodarsko rastjo se položaj le še zaostruje. Ta kapital, ki ga je država pridelala, odteka v neke druge kanale, ne tja, kjer bi bil res potreben. Saj se država trudi s socialno politiko, konec koncev ni tako slabo, a so stvari, ki jih je treba urediti in to so predvsem pokojnine in stanovanjska politika, oboje pa je zelo povezano.
Če bi gradili javna stanovanja z neprofitnimi najemninami, bi lahko šli ljudje pred upokojitvijo živet tja in živeli bi z neprofitno najemnino, ne bi imeli takšnih težav z nastanitvijo. Dunaj je že več let zaporedoma mesto z najvišjo stopnjo kakovosti življenja, in sicer živi 62 odstotkov Dunajčanov v javnih stanovanjih, ne v svojih lastniških.
To je najbolj povezano s kakovostjo življenja. Prva in najbolj pomembna zadeva za kakovostno življenje pa je varna in primerna topla nastanitev. In neprofitno stanovanje je takšno zaradi nižje najemnine. Tudi na Dunaju so te najemnine zelo nizke, pa imajo enkrat ali dvakrat višje prihodke kot mi. To je zelo povezano. Nastanitev je najpomembnejša in neodtujljiva človekova pravica. Brez tega ne moreš nič – ne moreš delati, ne moreš se oprhati, nikjer spati, zdravo živeti in iz tega izhaja vse. To je odskočna deska za mlade, za starejše, za vse. Če daješ celo plačo ali pokojnino za najemnino, ne moreš kakovostno živeti.
3