Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Metka Prezelj

Četrtek,
24. 10. 2019,
16.56

Osveženo pred

4 leta, 6 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Orange 8,05

32

Natisni članek

starejši starostniki humanitarna pomoč Humanitarček Humanitarček Ninna Kozorog

Četrtek, 24. 10. 2019, 16.56

4 leta, 6 mesecev

Humanitarčkove zgodbe ostarelih v Sloveniji: "Saj ne živijo. Životarijo."

Zgodbe ostarelih v Sloveniji: "Pravijo, da je najlepše, če zmrzneš. Menda ti je toplo."

Metka Prezelj

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Orange 8,05

32

starost, senior | Kot pravi predsednica društva, so starostniki najbolj občutljiva skupina. Po njenem mnenju celo bolj kot brezdomci, ki so njihova primarna skupina, s katero delajo. | Foto Pixabay

Kot pravi predsednica društva, so starostniki najbolj občutljiva skupina. Po njenem mnenju celo bolj kot brezdomci, ki so njihova primarna skupina, s katero delajo.

Foto: Pixabay

Na spletu lahko v zadnjem času zasledimo srce parajoče zgodbe, ki nas opozarjajo na težke razmere, v katere so ujeti nekateri starejši. Pod projektom z imenom #projektVida jih piše in širi društvo za promocijo humanitarne dejavnosti Humanitarček. Kot pravijo, s tem ne zbirajo donacij, temveč z njim dajejo starostnikom glas. Širšo javnost opozarjajo, naj postane pozorna na svojo okolico in starostnike v njej, in z zgledom kažejo, da veliko pomenijo že manjša dejanja.

Društvo Humanitarček je pred skoraj desetimi leti skupaj s prijatelji ustanovila nevrologinja Ninna Kozorog. Od ustanovitve do danes so se lotili številnih projektov, tokrat pa so se odločili več pozornosti nameniti čedalje bolj perečemu vprašanju osamljenih starostnikov, ki živijo v hudi revščini in zato pogosto v nepredstavljivih razmerah.

Novice Za študije porabili toliko, da bi lahko zgradili 10 domov za starejše #video

"Saj ne živijo. Životarijo."

"#projektVida meni osebno pomeni veliko. Ne samo kot humanitarki, ampak tudi kot zdravnici. Že pri svojem delu se srečujem z ljudmi, ki mi strejo srce. Ki nimajo nikogar. Ko jih iz bolnišnice vrnemo v takšno okolje, da te boli srce," pravi Kozorogova.

O tem, koliko je takšnih zgodb, noče niti razmišljati. "37 tisoč ljudi ima pokojnino pod 300 evri, 18 tisoč jih prejema varstveni dodatek in k tem so všteti trajno nezaposljivi, invalidi. Kako ti ljudje živijo? Saj ne, životarijo," razmišlja Kozorogova.

Projekt #projektVida ima takšno ime z razlogom. "Vida je bila prva gospa, ki smo ji z društvom pomagali. Umrla je leta 2015. Nikoli nam ni uspelo, da bi ji do konca uredili hišico. Umrla je zaradi pljučnice, ko smo jo poznali manj kot mesec," so zapisali na spletnih straneh društva.

stari ljudje
Novice Skoraj vsak peti prebivalec Slovenije je starejši od 65 let

"Z zgodbami želimo ljudem predstaviti različne profile, ki nekoga pahnejo na dno, kajti vsak od nas je bližje starosti.," pravi Ninna Kozorog. | Foto: Sašo Mađarić "Z zgodbami želimo ljudem predstaviti različne profile, ki nekoga pahnejo na dno, kajti vsak od nas je bližje starosti.," pravi Ninna Kozorog. Foto: Sašo Mađarić "Družba je zanje postala prezapletena"

Po mnenju Kozorogove gre za ljudi, ki jih je prehitela informacijska tehnologija. Kot pravi, jih je veliko takšnih, ki imajo televizijo, na kateri niti ni programov.

"Pri prehodu na digitalni pretvornik so se izgubili. Da ne govorimo o varstvenem dodatku - fizično si ga ne znajo urediti. Zdaj je potrebna notarska overitev, ki stane okoli 60 evrov. Kako naj nekdo na vasi najde notarja? Poleg tega znajo nekateri s takim zneskom preživeti z živili ves mesec. Da o dopolnilnem zavarovanju ne govorimo. Družba je postala zanje prezapletena. Nimajo Facebooka, da bi se pritoževali in bi to sprožilo glas naprej. Le tiho čakajo," stanje osamljenih starostnikov opisuje Kozorogova.

Kot pravi predsednica društva, so starostniki najbolj občutljiva skupina. Po njenem mnenju celo bolj kot brezdomci, ki so primarna skupina, s katero delajo.

"Starostniki zaradi ponosa ne želijo prositi za pomoč. 'Vse življenje sem delal, zdaj pa naj prosjačim,' se sprašujejo. Revščina je še vedno stigma, ki jo po drugi strani dodatno poglablja družba," pravi Kozorogova.

Velik vpliv na njihovo življenje ima socialna izključenost. "Če zamenjajo okolje, je to pogosto socialni samomor. Iz vasi se preselijo v mesta, da bi bili infrastrukturno bližje, na koncu pa tam ne poznajo nikogar. Še položnica za upravljanje stanovanja jim ni jasna," pravi Kozorogova.

E-oskrba
Novice Če starejši živijo sami, lahko v primeru padca na pomoč čakajo (pre)dolgo #video

Da pridobijo zaupanje starostnikov, traja zelo dolgo

Pri projektu razkrivajo zgodbe, o čemer so starostnike prepričevali zelo dolgo in pridobili njihovo dovoljenje le z obljubo, da njihove identitete ne bodo razkrili.

"Njihovo zaupanje si je najtežje pridobiti. Po mesece ga gradimo. Šele ko ugotovijo, da je pri nas pomembno spoštovanje, nam zaupajo," pove Kozorogova. Vse zgodbe objavijo z dovoljenjem.

"Vse zgodbe so objavljene z dovoljenjem, a s spremenjenimi imeni. In vsak posebej ima naše zagotovilo, da ne bomo povedali, za koga gre," pravi predsednica društva.

"Včasih potrebujejo le prevoz do notarja, do CSD, včasih le pomoč pri nastavitvah televizije ali pa menjavi plinske jeklenke," pojasni Kozorogova. | Foto: Bor Slana "Včasih potrebujejo le prevoz do notarja, do CSD, včasih le pomoč pri nastavitvah televizije ali pa menjavi plinske jeklenke," pojasni Kozorogova. Foto: Bor Slana

Včasih potrebujejo le prevoz do notarja ali pomoč pri zamenjavi plinske jeklenke

Z zgodbami želimo ljudem predstaviti različne profile, ki nekoga pahnejo na dno, kajti vsak od nas je bližje starosti. Kot društvo se zavedamo, da ne moremo rešiti vsakogar - kako naj najdemo Micko iz Brkinov? Zato je pomembno, da začnemo sami opazovati okolje. Za Vide, Tončke, Lojze. Včasih potrebujejo le prevoz do notarja, do CSD, včasih le pomoč pri nastavitvah televizije ali pa menjavo plinske jeklenke. Včasih jim nakup živil za 20 evrov spremeni ves mesec in to so res majhne stvari, ki naredijo veliko.

Kako lahko pri projektu (#projektVida) pomaga vsak:

- vsak je lahko pozoren na starostnike v svoji okolici in nanje opozori društva ali jim pomaga po svoji moči;
- na Humanitarčkovem portalu Dobrodelko so med drugim objavljene tudi želje in potrebe starostnikov;
- od 1. novembra bodo na voljo tako imenovani "lunch bagi" z USB-ključem z albumom #projektVida, njihovimi zgodbami in njihovim lastnim ročnim izdelkom. Na albumu sta zgodbam starostnikov glas posodila Tinkara Kovač in Amo Socialec, posnete bodo v obliki družbenokritičnih skladb. Z nakupom (cena bo 10 evrov) eni ostareli osebi pomagate do treh toplih obrokov.
Ena od zgodb:

"Roza, z z, ne Roža. Skrajšano od Rozalije. Rodila sem se tam, gor visoko na Štajerskem. Visoko na gmajni je stala naša domačija. Pri 16 sem ujagala moža. Bil je mestni človek, ugvantan, uštiman. Trgovec je bil, 'železnina' se je reklo prodajalni. Zdaj takšnih ni več, vse so pokupili ta veliki.

Selila sem se k njemu v mesto. Imel je veliko stanovanje direktno nad prodajalno, pa malo vrta pred hišo sredi mesta. Pomagala sem mu - v trgovini, doma sem prala, ga pedenala. Vedno sem si želela biti knjižničarka. Je rekel: 'Roza, za to bo še čas. Zdaj najprej trgovina.' In je bila. Trgovina, trgovina, trgovina. Vijaki, šraufncigerji, pa vrtalke, one kovice, tiste kovice. Takrat so ljudje še gradili doma, si sami kaj poštimavali. Ni me kaj dosti veselilo, vedno sem bila bolj 'umetniška dušca', so rekli mati. Pa sem zanosila. Trebuh je rasel, pa rasel. Mož se je veselil sina, jaz pa sem si želela hčerko. Takrat nam je že malo slabše šlo. Morala sem vseeno delati, kljub temu da sem se komaj valila po štengah. En večer sem zaklepala trgovino in začela hoditi po štengah v stanovanje. Led je bil, tema. Takrat sva že šparala na elektriki, da bi imela čim več za otroka. Pa mi je spodrsnilo na ledu, padla sem direktno na trebuh. Samo mokro se je usulo iz mene. Klicala sem moža, dolgo, dolgo.

Zbudila sem se v bolnici. So mi rekli, da so me komaj rešili. Trebuh je še bil, ampak prazen. Baje je bil res sin. Dolgo sem bila v bolnici, imela sem zlomljena rebra, pa koleno. Mož je bil takrat sam. Vedno redkeje je hodil k meni na obisk, ko pa je - je smrdel po slivovici, po žganici.

Težka leta so sledila. On je sina iskal v žganici, jaz pa sem poskušala vsaj malo pomagati v železnini. Sina mu nisem mogla več dati, čeprav sem se trudila. To ni šlo in tudi v železnini ni in ni šlo. Nisem naročila pravega materiala, pa je ostajal in so povpraševali po drugem. Ko sem naročila drugega, so hoteli tretjega. Moža skoraj ni bilo več dol. Kar sem prinesla domov, je pognal po grlu. Parkrat se je spozabil, je kaj razbil. Včasih je tudi vame kakšna kofetnica priletela. Enkrat mi je poparila en del vratu in lica. Ampak sem pobrisala kavo, žalosten mož je bil. Nikoli ni prebolel sina.

Umrl je na 60. rojstni dan, dva dni kasneje. Miličniki so rekli, da se je 'razlil'. No, našli so ga z razbito lobanjo, ko je udaril ob pločnik. Poleg njega je ležala žganica. Dober mož je bil, še vedno ga pogrešam. Železnino sem morala zapreti kaj kmalu. Nisem se več znašla.

Morala sem prodati njegovo stanovanje, preselila sem se dol v železnino. Tujci so ga kupili. Sem mislila, da bodo v njem živeli, mi kdaj pomagali. Kupili so tudi tisti mali vrtek. Pa so naredili skladišče. Leta jih že ni bilo. Gledam, kako še vedno visijo moje zavese, ampak so prašne. In kako tam notri ni nobenega, samo škatle. Vrtek pa je ena sama zel. A ga imajo zaklenjenega. Bi jim posadila rože, že samo zato, da bi jih jaz gledala ali ljudje, ki gredo kdaj mimo.

Prodajalna je bila zame dovolj velika, ima majhno stranišče in delavski umivalnik. Kopam se kar s škafom. Ne rabim veliko. Miloščine pa res ne maram, pa prosit tudi ne bom šla na socialno. Sem pa ja pošteno delala, da bi zdaj beračko igrala. Za kako jed imam plinski gorilnik, ki je ostal od prodajalne, sem si na njem pogrejem tudi vodo. Včasih paše dat noge v tople škaf. Ravno dovolj za mene. Samo pozimi, pozimi pa je mrzlo. Zato sem bila veliko v postelji. To sem edino vzela iz stanovanja zgoraj. Pomagal mi je ta novi lastnik. Nemec. Ugvantan sluzavec! Veliko odej imam, pa se pokrijem, pa zebe manj. Tudi s starimi gvanti se odenem. Če ne drugega imam sedaj vsaj čas brat, pa čeprav se nimam s kom pogovarjat o tem. Ampak kaj bo, ko me dokončno zapustijo oči? Mogoče pa kmalu zaspim, pravijo, da je najlepše, če zmrzneš. Menda ti je toplo.

"P. S.: Rozo je bolj po pomoti našla gospa, ki je iskala njeno sosedo. Obvestila nas je o "majhni ženički, ki ima oblečene štiri plašče in živi v prodajalni, videti je ubogo". Ob prvem obisku nas je nagnala, tudi CSD. Tudi ob drugem, tretjem. Dolgo nam ni zaupala, potrebovali smo mesece, da smo ji pred vrata znosili hrano, radiator in drugo. "Ona ni uboga, ona ne potrebuje miloščine!" Nemalokrat je kakšna zmečkana reklama priletela naravnost proti nam ... Ampak. ;) Vedno nas je odslovila, ni želela pomoči. Šele ko smo ji v eni od akcij prinesli električno džezvo za kavo in vrečko s pletenjem, knjigami ter križankami, nas je ob naslednjem obisku spustila v stanovanje. Takrat je tehtala 46 kilogramov pri skoraj 165 centimetrih, bila je podhranjena, z neurejeno zdravstveno terapijo, prebolevala je obsežno pljučnico. Dovolila nam je, da smo jo odpeljali v bolnišnico - na sprednjem sedežu, seveda. Kot gospo.

Prijavljena je bila na istem naslovu vsa leta, saj je bila tam tudi prodajalna. A 22 let je živela v prodajalni brez pravih pogojev. Precej iznajdljivosti in izgovorov smo potrebovali, da smo jo "povabili" na prho, na topla kosila. A ko ji en teden nismo "težili" zaradi logističnih težav, nas je pričakala pred prodajalno. Eee, takrat smo bili njeni in ona naša.

Uspelo nam je urediti dom, zdaj je najbolj srečna, ko v toplem dnevnem prostoru prebira knjige. In seveda vecer.com, saj rada pokomentira kakšno našo izjavo. Zdaj ima družbo ... In sumimo, da tudi novo simpatijo. Še vedno pa se ne more otresti stare navade in spi pokrita z najmanj petimi, šestimi odejami.

Roza je naša najbolj aktivna promotorka #projektVida. Ona nadzoruje izdelke, tudi nad našo predsednico kar "rjove", če kaj ni v redu. No, zdaj doda še nasmeh. Recimo, ko kateri od starostnikov malo postrani zašije očke na obeske za ključe. Čeprav ne smemo nikomur v domu povedati, da je nekdanja "železninarka". Za vse njene nove prijatelje je - učiteljica, vdova.

Roza - tale zapis bo zagotovo prišel nekako pod tvoje sokolje oko, čeprav ne maraš "iraneta". A vidiš, da si carica? <3 Samo daj si že obuj v domu copate, da se ne bodo sestre tako jezile ...
Ne spreglejte